Jedro

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica, ki je bila zadolžena za vodenje gotovinskega poslovanja, vedela oziroma bi morala vedeti za ugotovljeno razliko oziroma neskladje med prejeto in deponirano gotovino, pa o tem tožene stranke ni obvestila, kršila 34. člen ZDR-1 (upoštevanje delodajalčevih navodil) in 2. odstavek 36. člena ZDR-1 (obveznost obveščanja o okoliščinah, ki lahko privedejo do nastanka materialne škode). Tožena stranka je tožnici utemeljeno očitala opustitev skrbi pri poslovanju z gotovino, pri čemer je bila manjkajoča gotovina posledica hudo malomarnega dela tožnice, kar predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti in utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Zgolj dejstvo, da je bila tožnica edina, ki je poslovala z gotovino in bila zadolžena za gotovinsko in bančno poslovanje ter edina, ki je polagala prejeto gotovino na poslovni račun, ne zadošča za zaključek, da si je tožnica ugotovljeni manko tudi prisvojila. To, da se zaseženi tožničini predmeti v hišni preiskavi ne nanašajo na sporno obdobje in da je tožnica pojasnila izvor zaseženih predmetov, res ne pomeni, da si tožnica ugotovljenega manka ni prilastila, ne pomeni pa tudi, da si ga je prilastila. Ker torej niso dokazani vsi znaki kaznivega dejanja po 209. členu KZ-1 v zvezi s četrtim odstavkom 209. člena KZ-1, ni podan utemeljen odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala: nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 10. 2014, ki jo je tožena stranka vročila tožnici dne 25. 10. 2014; da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 25. 10. 2014, temveč je trajalo do odločitve sodišča prve stopnje, zato ji je tožena stranka dolžna za to obdobje vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 5. 3. 1996 z aneksom z dne 29. 4. 1997 in aneksom z dne 1. 10. 2011; da jo je tožena stranka dolžna za čas od 26. 10. 2014 do odločitve sodišča prve stopnje prijaviti v zavarovanje, ji obračunati bruto plačo (pravilno: nadomestilo bruto plače) v višini, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 3. 1996 z aneksom z dne 29. 4. 1997 in aneksom z dne 1. 10. 2011 in ki bi jo tožnica prejela, če bi delala ter ji po odvedbi pripadajočih davkov in prispevkov plačati neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila; da ji je tožena stranka dolžna obračunati denarno povračilo v višini 27.000,00 EUR bruto, od tega zneska odvesti in plačati pripadajoče davke in prispevke, tožnici pa izplačati ustrezen neto znesek (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se po dveh pooblaščencih pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je vloženi pritožbi obravnavalo enotno.

V pritožbi, vloženi po pooblaščencu A.A., navaja, da je sodišče odločilo mimo trditvene podlage tožene stranke. Tožena stranka v izredni odpovedi niti v sodnem postopku ni zatrjevala, da bi morala tožnica, ne glede na prejeta navodila tožene stranke o blagajniškem poslovanju notariata, urediti blagajniško poslovanje notariata oziroma vzpostaviti dodatne evidence in mehanizme, ki jih ni vzpostavila tožena stranka sama. Te dolžnosti v pogodbi o zaposlitvi niso določene niti ji takih navodil ni dala tožena stranka. Prekoračitev trditvene podlage tožene stranke predstavljajo tudi ugotovitve sodišča, da bi morala tožnica kot skrbna in natančna delavka voditi posebno evidenco dvigov gotovine, ki jih tožena stranka ni evidentirala v popisnem zvezku in da bi morala tožnica sama poskrbeti, da bi se predal, v katerem se je nahajala blagajna z gotovino, zaklepal. S tem je kršeno razpravno načelo iz 7. člena ZPP, kar predstavlja relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče je s tem tožnici odvzelo možnost učinkovite obrambe, hkrati pa ji je bila kršena pravica do izjave. Zato je podana tudi bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče je zmotno zaključilo, da je tožnica, kot edina delavka na področju blagajniškega poslovanja, dolžna pri delu ravnati odgovorno, kar pomeni, da je bila dolžna poskrbeti za vodenje ustreznih evidenc. Tak zaključek sodišča je nepravilen, saj izhaja iz predpostavke, da je bila tožnica nosilka notariata in da je bila tožnica tista, ki bi morala vzpostavitvi ustrezne evidence, na podlagi katerih bi lahko v vsakem trenutku ugotovila, koliko gotovine je tožena stranka vzela iz blagajne, ne da bi se podpisala v popisni list. Izpostavlja, da tožnica ni imela ustreznega znanja za opravljanje nalog, ki jih je v izpodbijani sodbi tožnici naložilo sodišče. Tožena stranka bi morala vzpostaviti sistem poslovanja notarske pisarne. Ker je to skrbnost opustila, sama nosi odgovornost za posledice neurejenega finančnega oziroma blagajniškega poslovanja. Sodišče tožnici očita, da bi morala odgovorno, natančno in vestno voditi in urediti blagajniško poslovanje v notariatu, ne glede na voljo oziroma v nasprotju z navodili tožene stranke. Obenem pa tožnici očita kršitev 34. člena ZDR-1, ki se nanaša na upoštevanje zahtev in navodil delodajalca. Ker je bilo ugotovljeno, da je poslovanje notarske pisarne, ki je delovala kot samostojni podjetnik, zakonito, tožnica ni imela utemeljenega razloga, da bi se uprla navodilom tožene stranke v zvezi z rokovanjem s prejeto gotovino. Ker so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih nejasni oziroma so sami s seboj v nasprotju, je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Neutemeljen je očitek, da je tožnica kršila drugi odstavek 36. člena ZDR-1, ker tožene stranke ni opozorila na grozečo nevarnost materialne škode, ki jo je zaznala pri opravljanju svojega dela. Ker je notarka jemala gotovino iz blagajne, ne da bi se podpisala v popisni zvezek, ni logičen zaključek, da bi morala tožnica toženo stranko opozarjati na nevarnost materialne škode. Navaja, da je sodišče ugotovitev, da si je tožnica prisvojila ugotovljeni manko, sprejelo ob zmotni uporabi pravila o dokaznem bremenu. Sodišče prve stopnje je dokazno breme v zvezi z obstojem kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja iz prvega odstavka 109. člena KZ-1 nepravilno prevalilo na tožnico. Dejstvo, da si je tožnica protipravno prilastila manjkajočo gotovino, ni bilo dokazano. Tožnica je dokazala, da zaseženi predmeti niso bili kupljeni v obdobju, za katero se ji očita odtujevanje denarja, dokazala je vir premoženja oziroma sredstev, hkrati pa v hišni preiskavi in tudi v finančni preiskavi, ki jo je izvedla policija, domnevno manjkajoča gotovina ni bila najdena. Sodišče se ni opredelilo do ugotovitve finančne izvedenke B.B., ki je ugotovila manjši manko gotovinskih sredstev kot računovodski servis H. V zvezi s tem tožnica opozarja, da je izvedenka govorila o dveh različnih zneskih gotovine, pri čemer je bil en znesek na poslovni račun položen neposredno, drug del pa je bil nakazan. Ta zneska se bistveno razlikujeta, kar zbuja dvom o pravilnosti in resničnosti očitkov iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodba o tem nima razlogov, temveč ima le pavšalno ugotovitev, da za predmetni spor dejstvo, da je obstajalo več različnih virov pologov na poslovni račun, ni bistveno. Poudarja, da izpovedi C.C. in D.D. kažeta na to, da je bilo sklicevanje tožene stranke na nepoznavanje finančnega poslovanja notarske pisarne procesna strategija, prilagojena potrebam predmetnega postopka. V zvezi s tem sodišču očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja in navaja, da sodišče dokazne ocene ni ustrezno obrazložilo. Pri tem pa je kršilo 22. člen URS. Z zavrnitvijo dokaznega predloga tožnice za zaslišanje finančne izvedenke B.B. je bila tožnici kršena pravica do izjave. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Uveljavlja tudi kršitev 23. člena URS in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. V kolikor bo sodišče ugodilo pritožbi in razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, predlaga, da se zadeva dodeli v odločanje drugemu sodniku. Priglaša stroške pritožbe.

V pritožbi, vloženi po Odvetniški družbi E., tožnica nasprotuje zaključku sodišča, da tožena stranka ni bila seznanjena z gotovinskim poslovanjem in navaja, da je tak zaključek v nasprotju z izvedenimi dokazi. Izpostavlja izpoved tožene stranke v tem postopku in njeno izpoved v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubjani, opr. št. I Kpr 369/2015, iz katerih izhaja, da je bila tožena stranka seznanjena z vsemi prihodki od fizičnih in pravnih oseb na poslovni račun ter v gotovini. Tožena stranka pa je razpolagala tudi z bančnimi izpiski. Poudarja, da je življenjsko povsem neverjetno, da notarka svojega poslovanja ne bi imela organiziranega tako, da bi imela nad njim pregled in nadzor. Sklicuje se na kodeks notarske etike, ki toženi stranki nalaga, da svoj poklic opravlja s posebno skrbnostjo in da organizira notarsko pisarno v skladu s pravilnikom o poslovanju notariata ter da zagotovi red in tekoče delo. Tožena stranka je razpolagala z vsemi potrebnimi podatki za ugotovitev, koliko je imela prihodkov iz plačil na poslovni račun in iz gotovine ter za ugotovitev, koliko gotovine je bilo položeno na poslovni račun. Tudi priči F.F. in G.G. sta potrdili, da je imela notarka poslovanje notariata pod nadzorom in da je pazljivo ravnala z denarjem. Sodišče se ni opredelilo do tožničine izpovedi, da razlik ni obravnavala kot manko, saj je tožena stranka jemala gotovino brez dosledne evidence, do česar je sicer imela pravico. Sodišče pri presoji, da si je tožnica ugotovljeni manko prisvojila, ni upoštevalo, da tožnica ni bila edina, ki je poslovala z gotovino. Sodišče se ni opredelilo do tožničine izpovedi, da je tožena stranka izdajala podvojene račune, kar pomeni, da poslovanje tožene stranke ni bilo zakonito. Sodišče tožnici neutemeljeno očita, da ni zaklepala predala, v katerem je bila gotovina, saj taka dolžnost iz pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, niti se ji to ne očita v izredni odpovedi. S tem je sodišče prekoračilo trditveno podlago tožene stranke. Zaključki sodišča, da se tožena stranka ni spoznala na gotovinsko poslovanje in da je gotovinsko in bančno poslovanje v celoti prepustila tožnici, so napačni. Tožena stranka je kot delodajalka tista, ki je dolžna organizirati delo in poslovanje na zakonit način, v ta namen bi morala sprejeti tudi ustrezne akte. Tožnica take dolžnosti ni imela opredeljene v pogodbi o zaposlitvi, tožena stranka pa tudi ni navajala, kakšna navodila glede gotovinskega in bančnega poslovanja je dala tožnici. Tožnica je imela v pogodbi o zaposlitvi napisano le "tajniška administrativna dela". Sodišče je dolžno skrbnost tožnice ugotavljajo samo. S tem pa je preseglo trditveno podlago tožene stranke in bistveno kršilo določbe postopka. Nerazumljiv je zaključek sodišča, da naj bi bila tožnica dolžna delati v nasprotju z navodili tožene stranke, to je voditi evidenco o dvigih proti volji tožene stranke, pri čemer ne pogodba o zaposlitvi ne zakon tožnice nista zavezovala k vodenju posebne evidence. Tega ji tožena stranka v odpovedi tudi ne očita. Sodišče se ni opredelilo do tožničine izpovedi, da dvigovanje gotovine s strani tožene stranke ni bilo sporno, ker ga je imela pravico dvigniti. S tega vidika je neutemeljeno pričakovanje, da bi morala tožnica voditi posebno evidenco o dvigih s strani tožene stranke. Sodišče protispisno zaključuje, da so ugotovitve C.C. o manjkajočih zneskih v skladu z ugotovitvami finančne izvedenke B.B. Finančna izvedenka je ugotovila, da znaša znesek manjkajočih sredstev ob upoštevanju vseh pologov 409.219,61 EUR, do česar se sodišče ni opredelilo. Kršilo pa je tudi določbe postopka, ko ni dopustilo zaslišanja te izvedenke. Navaja, da v obravnavani zadevi ni možno z gotovostjo ugotoviti, da naj bi tožnica storila očitano kaznivo dejanje. Sodišče je kršilo pravilo o dokaznem bremenu, ko je zaključilo, da ne glede na to, da so zaseženi tožničini predmeti v hišni preiskavi ne nanašajo na sporno obdobje in da gotovina ni bila najdena, to še ne pomeni, da si tožnica ni prisvojila ugotovljenega manka. S tem je sodišče na tožnico nepravilno prevalilo dokazno breme. Zato ni podan odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbi prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožnice zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba vsebuje jasne razloge za odločitev o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, med katerimi ni nasprotij, zato je sodbo mogoče preizkusiti. Tožnica pa po vsebini navedeno kršitev uveljavlja predvsem zaradi nestrinjanja z ugotovljenim dejanskim stanjem in materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, torej druga dva pritožbena razloga, vendar prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker v postopku ni zaslišalo finančne izvedenke za ekonomijo in finance B.B. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo tako navedbe tožnice o relevantnih dejstvih kot tudi njene dokazne predloge, s katerimi je relevantna dejstva želela dokazati. Nerelevantnih dejstev sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo in za njihovo dokazovanje tudi pravilno ni izvedlo dokazov. Sodišče prve stopnje sicer dokaza z zaslišanjem finančne izvedenke B.B. ni izvedlo, ker je presodilo, da njeno zaslišanje za odločitev ni bistveno, saj je izvedenka v mnenju, ki ga je podala v kazenskem postopku v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Kpr 369/2015 že odgovorila na vsa potrebna vprašanja, ostala odločilna dejstva pa je sodišče ugotovilo na podlagi ostalih izvedenih dokazov. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da tožnica dokaznega predloga za zaslišanje finančne izvedenke B.B. v postopku pred sodiščem prve stopnje sploh ni podala. Iz pripravljalne vloge tožnice z dne 5. 1. 2017, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo 9. 1. 2017, namreč izhaja, da je tožnica (ker so bili v kazenskem postopku v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Kpr 369/2015 zoper tožnico kot obdolženko izvedeni novi dokazi in ugotovljena nova dejstva) iz kazenskega postopka predložila nove dokaze, med drugim tudi zapisnik o zaslišanju izvedenke z dne 14. 12. 2016. Dokaznega predloga za zaslišanje te izvedenke v obravnavnem individualnem delovnem sporu pa tožeča stranka ni podala. Zato pritožbeni očitek, ki se nanaša na izvedbo dokaza z zaslišanjem finančne izvedenke B.B., ni utemeljen. Glede na navedeno je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o kršitvi 23. člena Ustave Republike Slovenije (URS; št. 33/91, s spremembami), ki ureja pravico do sodnega varstva in 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki ureja pravico do poštenega sojenja.

8. Neutemeljena je pritožbena navedba o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP - v zvezi s 7. in 212. členom ZPP (povezanost trditvenega in dokaznega bremena strank), ker naj bi sodišče izven trditvene podlage tožene stranke ugotovilo, da bi morala tožnica v okviru blagajniškega poslovanja poskrbeti za vodenje ustreznih evidenc, blagajniških dnevnikov in evidenc o prejeti in položeni gotovini in voditi posebno evidenco dvigov gotovine tožene stranke ter da bi morala tožnica poskrbeti za zaklepanje predala, v katerem se je nahajala gotovina. Tožena stranka je tožnici že v izredni odpovedi, kar je konkretizirala tudi v odgovoru na tožbo, očitala, da je opustila skrb pri poslovanju z gotovino, zato je sodišče prve stopnje v tem sporu presojalo utemeljenost tega očitka in v okviru tega ugotavljalo, kakšno je bilo tožničino dolžnostno ravnanje, kot izhaja iz opravljanja dela pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje zato z ugotovitvami o dolžnostnem ravnanju tožnice, ki izhaja iz tožničine zadolžitve za gotovinsko in bančno poslovanje tožene stranke, ni prekoračilo trditvene podlage tožene stranke. S tem pa tožnici ni bila odvzeta možnost učinkovite obrambe, zato pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki od 1. 11. 1995 dalje na delovnem mestu tajnica - administratorka, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 3. 1996 ter aneksov z dne 29. 4. 1997 in 1. 10. 2011. Tožena stranka je tožnici dne 25. 10. 2014 odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13, s spremembami). V skladu s 110. členom ZDR-1 lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja prvega odstavka tega člena) ali če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka tega člena).

10. Iz izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je tožena stranka ob blokadi poslovnega računa s strani Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) v mesecu septembru 2014, po pregledu gotovinskega poslovanja za leti 2013 in 2014, z računovodkinjo ugotovila razliko med deponirano in prejeto gotovino v skupni višini 183.805,64 EUR. Do navedene razlike naj bi prišlo zaradi hudo malomarnega dela tožnice, ki je bila zadolžena za gotovinsko poslovanje pri toženi stranki, oziroma zaradi protipravne prilastitve navedenega zneska s strani tožnice. Tožena stranka je tožnici očitala, da si je v letih 2013 in 2014 protipravno prisvojila gotovino v višini 183.805,64 EUR, da je vedela za neskladja med prejeto in deponirano gotovino in da tožene stranke na neskladja ni opozorila, čeprav je bila to njena dolžnost. 11. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožena stranka tožnici v izredni odpovedi utemeljeno očitala, da je tožnica opustila skrb pri poslovanju z gotovino, taka opustitev pa predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznost, ki jo je tožnica storila najmanj iz hude malomarnosti (odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Tožena stranka je tožnici utemeljeno očitala tudi, da si je neupravičeno prisvojila ugotovljeni manko v višini 183.805,64 EUR in s tem kršila pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, pri čemer ima ta kršitev vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/08, s spremembami). Zato je podan tudi utemeljen odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil v obravnavani zadevi, poleg odpovednih razlogov po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, podan tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 (tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka), je zaključilo, da je izpodbijana izredna odpoved zakonita. Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi stališči in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje, razen glede presoje o obstoju utemeljenega razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. To pa ne vpliva na presojo sodišča o zakonitosti izredne odpovedi, glede na to, da za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zadostuje že obstoj utemeljenega odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. V nadaljevanju pritožbeno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP odgovarja le na bistvene pritožbene navedbe tožnice.

12. Sodišče prve stopnje je v tem sporu enkrat že odločilo, in sicer je s sodbo opr. št. I Pd 1276/2014 z dne 11. 3. 2015 ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 10. 2014 nezakonita in brez pravnega učinka, da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 25. 10. 2014, ampak je trajalo od 25. 10. 2014 do 11. 3. 2015. Toženki je naložilo, da tožnici za čas od 25. 10. 2014 do 11. 3. 2015 vzpostavi delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi, jo prijavi v zavarovanje, ji obračuna bruto plačo kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi in obeh aneksov k tej pogodbi in kakršno bi tožnica prejela, če bi delala, ji po odvodu pripadajočih davkov in prispevkov izplača neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. v mesecu za plačo preteklega meseca ter ji obračuna denarno povračilo v višini 15.045,21 EUR bruto, od tega zneska odvede in pristojnim organom plača pripadajoče davke in prispevke. Zavrnilo je višji zahtevek za obračun denarnega povračila v višini 11.954,79 EUR bruto. Tožničinemu zahtevku je ugodilo, ker tožena stranka pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnice ni pisno seznanila z očitanimi kršitvami in ji ni omogočila zagovora, obenem pa niso obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od nje neupravičeno pričakovati, da tožnici to omogoči. Višje delovno socialno sodišče je s sodbo opr. št. Pdp 594/2015 zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijani (ugodilni) del prvostopenjske sodbe. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožena stranka vložila revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom opr. št. VIII Ips 307/2015 z dne 9. 2. 2016 ugodilo ter sodbo sodišča druge stopnje in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je izpostavilo, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ko sta se postavili na stališče, da v konkretnem primeru okoliščine, na katere se je sklicevala tožena stranka, niso takšne, da bi bilo zaradi njih od tožene stranke utemeljeno pričakovati, da tožnici omogoči zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Zaradi zmotnega stališča, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že iz tega razloga, sodišči nista ugotavljali ostalih dejstev, od katerih je odvisna odločitev o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišču prve stopnje je naložilo, da bo moralo v novem postopku zadevo obravnavati po vsebini. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku izdalo izpodbijano sodbo.

13. V skladu z drugim odstavkom 85. člena ZDR-1 mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavca seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, ki je v skladu s stališčem VSRS v navedenem razveljavitvenem sklepu, da je v konkretnem primeru tožena stranka dokazala obstoj okoliščin, zaradi katerih bi bilo od nje neupravičeno pričakovati, da tožnici omogoči zagovor. Sodišče prve stopnje je izpostavilo, da je bila v konkretnem primeru tožena stranka žrtev velikega finančnega oškodovanja, ki je toženo stranko tudi osebno eksistencialno ogrozilo, saj je razmišljala celo o prenehanju opravljanja notariata, pri čemer je pomembna tudi intenzivnost osebnega odnosa med njima. Tožnica je bila namreč večino spornega obdobja edina zadolžena za gotovinsko poslovanje in polaganje gotovine na bančni račun ter je uživala veliko zaupanje tožene stranke. Ob upoštevanju navedenih okoliščin je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnici s tem, ko ni prejela pisne seznanitve z očitanimi kršitvami in ji ni bil omogočen zagovor, ni bila kršena pravica do obrambe oziroma zagovora.

14. V zvezi z očitano kršitvijo, da je tožnica vedela za neskladja med prejeto in deponirano gotovino in da tožene stranke na ta neskladja ni opozorila, s čimer je opustila vsakršno skrb pri poslovanju z gotovino, je sodišče prve stopnje ugotovilo vse pravno odločilne okoliščine in na podlagi ocene izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je ta očitek utemeljen. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva in jo kot takšno sprejema tudi pritožbeno sodišče. 15. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica skladno s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in v skladu z navodili tožene stranke zadolžena za vodenje gotovinskega oziroma blagajniškega poslovanja in za poslovanje z banko. V okviru te obveznosti je tožnica strankam izdajala račune in prejeti denar polagala v blagajno, nato pa ga pri banki polagala na poslovni račun tožene stranke. Tožena stranka je vodenje gotovinskega in bančnega poslovanja v celoti prepustila tožnici. Tožnica je namreč uživala veliko zaupanje tožene stranke. Teh ugotovitev tožnica v pritožbi ne izpodbija, sodišču prve stopnje pa očita, da je z ugotovitvami, da je bila tožnica dolžna poskrbeti za vodenje ustreznih evidenc, blagajniških dnevnikov o prejeti in položeni gotovini ter da bi morala voditi tudi posebno evidenco o dvigih gotovine s strani tožene stranke, tožnici naložilo dolžnosti, ki ne izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi niti iz ustnih navodil tožene stranke. Pritožbeni očitek ni utemeljen. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da ne glede na to, da tožena stranka ni imela pisnih pravil o blagajniškem poslovanju in niso bili vodeni ustrezni blagajniški dnevniki, kot to izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenke za ekonomijo in finance B.B., podanega v kazenskem postopku v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Kpr 369/201 (ki ga je v tem postopku predložila tožnica), je bila tožnica, kot edina delavka na področju blagajniškega poslovanja dolžna ravnati odgovorno pri delu. To pomeni, da je bila dolžna poskrbeti za vodenje ustreznih evidenc, blagajniških dnevnikov in evidenc o prejeti in položeni gotovini. Dejstvo, da je bila tožnica zadolžena za gotovinsko poslovanje tožene stranke, pa pomeni tudi, da je odgovornost za pravilnost, preglednost in natančnost tega poslovanja na tožnici in ne na toženi stranki. Zato se tožnica s pritožbenimi navedbami, da v pogodbi o zaposlitvi te zahteve niso bile izrecno določene in da ji tožena stranka ni dala posebnih navodil za vodenje evidenc, odgovornosti ne more razbremeniti. Enako velja tudi za vodenje ustrezne evidence dvigov gotovine s strani tožene stranke. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da četudi se tožena stranka ni podpisala v popisni zvezek in v njem označila, koliko gotovine je vzela iz blagajne, kot je to zatrjevala tožnica, bi lahko tožnica izračunala tedensko ali mesečno razliko med prejeto in položeno gotovino. Iz skrbi za blagajniško poslovanje namreč izhaja tudi skrb za vodenje ustrezne blagajniške evidence o razliki med prejeto in položeno gotovino, pri čemer bi tožnica toženo stranko o morebitnih razhajanjih morala obveščati. To dolžnost oziroma skrbnost pa je tožnica opustila, saj tožene stranke o neskladju med prejeto in deponirano gotovino ni opozorila. Tožena stranka je za neskladje med deponirano in prejeto gotovino oziroma za manko za leti 2013 in 2014 v skupni višini 183.805,64 EUR izvedela šele v septembru 2014, ko ji je FURS blokiral poslovni račun zaradi neporavnanih obveznosti.

16. Tožnica v pritožbi neutemeljeno nasprotuje dokaznemu zaključku sodišča prve stopnje, da je bila ona edina, ki je vedela za razlike med prejeto in položeno gotovino. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj je verjelo toženi stranki, da v spornem obdobju ni bila seznanjena z manki niti z vzroki zanje in ne tožnici, ki je zatrjevala, da za manke ni vedela. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva, zato pritožbeno sodišče s takšno dokazno oceno soglaša. Tak zaključek je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi skladnih izpovedi tožene stranke in računovodkinje C.C., ki je pojasnila, da sta s toženo stranko sicer govorili o finančnem stanju notarske pisarne, vendar zgolj v smislu rentabilnosti in ne, da obstajajo kakršnekoli razlike med prejeto in položeno gotovino, kot je bilo to ugotovljeno po blokadi poslovnega računa dne 26. 6. 2014. Obe računovodkinji C.C. in D.D. pa sta izpovedali, da za manko nista vedeli, niti ni zanj vedela tožena stranka. Računovodkinja D.D. je tudi pojasnila, da so izpis konta ..., to je izpis o dvigih in pologih z računa, pošiljali le tožnici, saj je bilo tako dogovorjeno. Sodišče prve stopnje je pri dokazni oceni pravilno upoštevalo tudi izpovedi bivših pri toženi stranki zaposlenih delavcev, F.F. in Marka G.G., ki sta bila zaslišana v predkazenskem postopku, iz katerih prav tako ne izhaja, da bi bila tožena stranka seznanjena z razlikami med prejeto in položeno gotovino. Tožena stranka pa tudi na podlagi prejetih bančnih izpiskov ni mogla ugotoviti, kolikšna je razlika med prejeto in položeno gotovino, temveč zgolj, koliko denarja je bilo položenega na poslovni račun. Navedeno izhaja iz izpovedi računovodkinje C.C. in zaslišanja finančne izvedenke za ekonomijo in finance B.B. v predkazenskem postopku. Tožnica je sicer pripravljala razpredelnice o stanju prihodkov notarske pisarne, vendar je sodišče glede na pojasnilo tožene stranke, da je bilo stanje prihodkov ob tedenskem oziroma mesečnem pregledu vseskozi enako oziroma po zneskih ni odstopalo, pravilno ocenilo, da tožena stranka razlik med prejeto in položeno gotovino ni mogla opaziti. Dejstvo, da se je tožena stranka zanimala za poslovanje notarske pisarne in bila seznanjena s prihodki in stroški notarske pisarne, kar je ne nazadnje potrdila tudi tožena stranka na zaslišanju, pa še ne pomeni, da je vedela tudi za razlike med prejeto in deponirano gotovino, za kar je bila v celoti zadolžena tožnica. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bila tožnica edina, ki je za manke lahko vedela, glede na to, da je bila pri toženi stranki zadolžena za gotovinsko poslovanje. Vztrajanje tožnice v pritožbi, da je tožena stranka za manko vedela oziroma bi morala vedeti, še zlasti glede na višino ugotovljenega manka, je neutemeljeno in nima podlage v izvedenih dokazih.

17. Ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugotovitev izvedenke za ekonomijo in finance B.B. v zvezi z gotovinskim mankom. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da se ugotovitve računovodkinje C.C. o razliki med prejeto in deponirano gotovino za leto 2013 v višini 113.013,35 EUR in leto 2014 v višini 70.792,29 EUR, skupno torej v višini 183.805,64 EUR, ujemajo z ugotovitvami izvedenke za ekonomijo in finance B.B. o ugotovljenem manku za navedeni leti. Pravilno pa je sodišče prve stopnje poudarilo, da za konkretni spor niso bistvene ugotovitve finančne izvedenke o večih virih pologov na poslovni račun, kar velja še zlasti za presojo očitka iz izredne odpovedi, da je tožnica vedela za neskladnja med prejeto in deponirano gotovino in o tem tožene stranke ni obvestila. Zato ugotovitev finančne izvedenke o manku v skupnem znesku 409.219,61 EUR (ki se sicer nanaša na obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 8. 2014) na podlagi analize pologov v širšem smislu, torej ob upoštevanju večih virov pologov na poslovni račun, ni bistvena za obravnavani spor.

18. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica, ki je bila zadolžena za vodenje gotovinskega poslovanja, vedela oziroma bi morala vedeti za ugotovljeno razliko oziroma neskladje med prejeto in deponirano gotovino, pa o tem tožene stranke ni obvestila, kršila 34. člen ZDR-1 (upoštevanje delodajalčevih navodil) in 2. odstavek 36. člena ZDR-1 (obveznost obveščanja o okoliščinah, ki lahko privedejo do nastanka materialne škode). Tožena stranka je tožnici utemeljeno očitala opustitev skrbi pri poslovanju z gotovino, pri čemer je bila manjkajoča gotovina posledica hudo malomarnega dela tožnice, kar predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti in utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 19. Tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja na zmotno ugotovitev sodišča prve stopnje glede presoje utemeljenosti odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožena stranka je tožnici očitala tudi neupravičeno prisvojitev manka v višini 183.805,64 EUR, pri čemer naj bi imela očitana kršitev vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena KZ-1. To kaznivo dejanje stori, kdor si protipravno prilasti denar, premično stvar ali drug del tujega premoženja, ki mu je zaupano v zvezi z zaposlitvijo ali pri opravljanju gospodarske, finančne ali poslovne dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika ali mu je prepuščeno kot uradni osebi v službi (1. odstavek 209. člena). Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da so v tožničinem ravnanju izpolnjeni vsi znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 209. člena KZ-1 v zvezi s 4. odstavkom 209. člena KZ-1, v katerem je določena kvalificirana oblika kaznivega dejanja. Zgolj dejstvo, da je bila tožnica edina, ki je poslovala z gotovino in bila zadolžena za gotovinsko in bančno poslovanje ter edina, ki je polagala prejeto gotovino na poslovni račun, ne zadošča za zaključek, da si je tožnica ugotovljeni manko tudi prisvojila. To, da se zaseženi tožničini predmeti v hišni preiskavi ne nanašajo na sporno obdobje in da je tožnica pojasnila izvor zaseženih predmetov, res ne pomeni, da si tožnica ugotovljenega manka ni prilastila, ne pomeni pa tudi, da si ga je prilastila. Ker torej niso dokazani vsi znaki kaznivega dejanja po 209. členu KZ-1 v zvezi s četrtim odstavkom 209. člena KZ-1, ni podan utemeljen odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Navedeno pa ob ugotovljenem obstoju utemeljenega razloga za izredno odpoved po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje glede zakonitosti izredne odpovedi.

20. Sodišče prve stopnje je navedlo tudi jasne in prepričljive razloge za odločitev, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena več kot 18 let in ji je tožena stranka ves ta čas brezpogojno zaupala in verjela, da delo opravlja vestno in skladno z navodili, nato pa je ugotovila, da je tožnica več let zlorabljala njeno zaupanje. To pa pomeni, da je bilo zaupanje porušeno do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo možno niti do izteka odpovednega roka.

21. V skladu z vsem navedenim je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zakonito, zato je tožbene zahtevke za ugotovitev njene nezakonitosti, vključno z zahtevkom za reintegracijo in reparacijo, utemeljeno zavrnilo. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

22. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.