Jedro

Tožnik pravilno navaja, da se sporna nagrada nanaša na plačilo za delo, ki ga določa 126. člen ZDR-1, ob tem pa spregleda, da je šlo v njegovem primeru za sklenitev posebnega dogovora glede plačila za delo poslovodni osebi, kot ga predvideva 73. člen ZDR-1, in ne za kogentno ureditev, ki "običajnega" delavca ščiti pred nedopustno odpovedjo pravicam iz delovnega razmerja.

Izrek

I.Revizija se zavrne.

II.Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku v roku 8 dni obračuna nagrado za poslovno leto 2019 v znesku 7.315,92 EUR bruto, plača davke in prispevke, neto znesek pa izplača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2020 do plačila. Toženki je naložilo še, da tožniku plača stroške postopka v višini 1.150,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter jo določilo kot zavezanko za plačilo sodne takse v 96,6 %. Očitno je pri tem pozabilo oblikovati zavrnilni del izreka (saj je tožnik vtoževal 7.573,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2020), je pa nato izdalo popravni sklep, s katerim je datum 14. 9. 2020 popravilo na 16. 6. 2020.

2.Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi toženke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, pri čemer pri oblikovanju izreka ni upoštevalo popravnega sklepa (čeprav ga je upoštevalo v obrazložitvi sodbe pri povzemanju sodbe sodišča prve stopnje), saj je v izreku navedlo datum 14. 9. 2020, namesto 16. 6. 2020. Odločilo je še, da mora tožnik toženki povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 1.190,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sam.

3.Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 140/2025 z dne 7. 10. 2025 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali se je v okoliščinah konkretnega primera tožnik v sporazumu lahko pravnoveljavno odpovedal pravici do nagrade za poslovno leto 2019.

4.Tožnik v reviziji nasprotuje stališču sodišča druge stopnje, da se je v sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 12. 2019 veljavno odpovedal nagradi za uspešno delo za poslovno leto 2019, ki jo je treba šteti kot del plače po drugem odstavku 126. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1). Navaja, da gre za plačilo, ki delavcu pripada po zakonu in s tem za kogentno določeno pravico, ki se ji kot šibkejša stranka v delovnem razmerju ne more veljavno odpovedati. Sklicuje se na stališča Ustavnega sodišča v zadevah Up‑63/03 in Up‑150/22. Ker mora biti odpoved pravici jasno izražena, ne zadostuje splošen zapis, da stranki druga do druge nimata nobenih nadaljnjih zahtevkov. Meni, da se možnost drugačne ureditve plačila za delo nanaša le na pogodbo o zaposlitvi (73. člen ZDR-1), ne tudi na sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Ker naj bi mu nagrada pripadla šele po potrditvi letnega poročila v letu 2020, v času sklenitve sporazuma pravica do nagrade še ni nastala, tako da z njo ni mogel razpolagati in se ji veljavno odpovedati (1053. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ).

5.Toženka v odgovoru na revizijo poudarja, da je v pogodbi o zaposlitvi s poslovodno osebo dopusten odstop od zakonske ureditve v zvezi s plačilom za delo (73. člen ZDR-1) in v tej zvezi se je s tožnikom dogovorila o nagradi za uspešno delo. S to pravico je tožnik prosto razpolagal in se ji je tudi veljavno odpovedal.

6.Revizija ni utemeljena.

7.Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

8.Tožnik je bil pri toženki zaposlen kot poslovodna oseba na delovnem mestu sekretar na podlagi t. i. individualnih pogodb o zaposlitvi z dne 3. 7. 2015 in z dne 19. 6. 2019. V 6. členu teh pogodb, z naslovom Nagrada za uspešno delo, je bilo dogovorjeno, da mu lahko toženka (na podlagi ocene o uspešnosti opravljanja nalog in realizacije ciljev, finančnega in siceršnjega stanja, tekočih poslovnih rezultatov, kot tudi drugih okoliščin) enkrat letno izplača nagrado v višini največ dveh mesečnih plač, s tem da višino nagrade določi upravni odbor ob sprejetju revidiranega poročila za preteklo leto, nagrada pa se izplača najkasneje v enem mesecu po sprejetju sklepa upravnega odbora. Tožniku je delovno razmerje prenehalo 14. 1. 2020 na podlagi sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 12. 2019. V 6. členu tega sporazuma sta stranki ugotovili, da razen obveznosti, določenih v tem sporazumu, druga do druge nimata nobenih nadaljnjih medsebojnih zahtevkov. V sporazumu ni bilo nobenega izrecnega dogovora o nagradi za leto 2019, ki jo je tožnik vtoževal v tem sporu. Toženka je 22. 4. 2020 sklenila, da se tožniku nagrada za leto 2019 ne izplača.

9.Čeprav tožnik tega sklepa niti ni izpodbijal, mu je sodišče prve stopnje prisodilo nagrado za poslovno leto 2019. Pri tem je izhajalo iz stališča, da je treba nagrado iz 6. člena pogodb o zaposlitvi šteti kot del plače v smislu drugega odstavka 126. člena ZDR-1 in s tem za kogentno določeno pravico, ki se ji delavec ne more veljavno odpovedati, saj je v razmerju do delodajalca v odvisnem in podrejenem položaju. Pri tem se je oprlo na stališča iz odločbe Ustavnega sodišča Up‑150/22 z dne 1. 2. 2024.

10.Sodišče druge stopnje se s tem pravilno ni strinjalo. Kot bistveno je poudarilo, da sta stranki skladno z določbo 73. člena ZDR-1 sklenili t. i. individualno pogodbo o zaposlitvi, v njej določeno nagrado za uspešno delo pa je opredelilo kot pogodbeno dogovorjeno in ne kot kogentno določeno pravico. Posledično je sprejelo kot dopustno oziroma veljavno odpoved tej pravici in zavrnilo sklicevanje na navedeno odločbo Ustavnega sodišča.

11.Vrhovno sodišče v potrditev teh pravilnih stališč še pojasnjuje, da zaradi posebnega položaja poslovodnih delavcev in s tem povezane večje prirejenosti pogodbenih strank, ZDR-1 v prvem odstavku 73. člena predvideva, da lahko stranki v pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni s poslovodno osebo, ne glede na drugi odstavek 9. člena ZDR-1, drugače uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v zvezi: - s pogoji in omejitvami delovnega razmerja za določen čas, - z delovnim časom, - z zagotavljanjem odmorov in počitkov, - s plačilom za delo, - z disciplinsko odgovornostjo in - s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi.

12.Tožnik sicer pravilno navaja, da se sporna nagrada nanaša na plačilo za delo, ki ga določa 126. člen ZDR-1, ob tem pa spregleda, da je šlo v njegovem primeru za sklenitev posebnega dogovora glede plačila za delo poslovodni osebi, kot ga predvideva 73. člen ZDR-1, in ne za kogentno ureditev, ki "običajnega" delavca ščiti pred nedopustno odpovedjo pravicam iz delovnega razmerja (odločbi Ustavnega sodišča Up‑63/03 z dne 27. 1. 2005 in Up‑150/22 z dne 1. 2. 2024).

13.Poleg tega tožnik z navedbo, da bi morala biti odpoved nagradi v sporazumu izrecno navedena, ne uveljavlja, da ob sklenitvi sporazuma ni vedel, kaj je predmet sporazuma oziroma kaj zajema zapis, da stranki druga do druge nimata nobenih nadaljnjih medsebojnih zahtevkov. Prav tako ni odločilna tožnikova navedba, da naj bi pogoji za izplačilo nagrade za leto 2019 nastali šele v letu 2020, torej po sklenitvi sporazuma. Zgolj nezapadlost terjatve namreč ni ovira za sklenitev sporazuma. Predmet poravnave pa je lahko vsaka pravica, s katero lahko kdo razpolaga (prvi odstavek 1053. člena OZ). Bistveno torej je, da je bila predmet sporazuma tožnikova pogodbeno dogovorjena in s tem določljiva pravica, glede katere njegovo razpolaganje ni bilo omejeno. Zato se ji je lahko pravnoveljavno odpovedal (odgovor na dopuščeno vprašanje).

14.Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

15.Tožnik zaradi neuspeha z revizijo sam krije svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

16.Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

-------------------------------

1.Navedeno za odločitev Vrhovnega sodišča, ki reviziji ni ugodilo in torej v sodbo sodišča druge stopnje ni poseglo na način, da bi tožnikovemu zahtevku ugodilo, sicer ni bistveno, vseeno pa terja izdajo popravnega sklepa s strani sodišča druge stopnje.

2.Ob tem toženka Vrhovnemu sodišču neutemeljeno očita, da je bila revizija dopuščena glede vprašanja, ki ni bilo predlagano. Tožnik je v predlogu za dopustitev revizije navedel širše vprašanje glede uporabe 73. člena ZDR-1 ter možnosti odpovedi poslovodnega delavca pravicam iz delovnega razmerja, in le v tem okviru je revizijsko sodišče dopustilo revizijo. S tem, ko je dopuščeno vprašanje vezalo na okoliščine konkretnega primera, ni dopustilo presoje ugotovljenega dejanskega stanja, ampak je (glede na ugotovljena dejstva) dopustilo zgolj pravno vprašanje.

3.Na podlagi drugega odstavka 9. člena ZDR-1 se lahko s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa ta zakon. Gre za omejeno avtonomijo pogodbenih strank v delovnem razmerju, ki varuje podrejeni, odvisni položaj delavca v razmerju do delodajalca, kar pa v enaki meri ne velja tudi za delovno razmerje s poslovodnim delavcem, kot je bilo tožnikovo.

4.ZDR-1 v 126. členu odloča, da je plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi sestavljeno iz plače, ki mora biti vedno v denarni obliki, in morebitnih drugih vrst plačil, če je tako določeno s kolektivno pogodbo. Pri plači mora delodajalec upoštevati minimum, določen z zakonom oziroma kolektivno pogodbo, ki neposredno zavezuje delodajalca (prvi odstavek). Plača je sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Sestavni del plače je tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je le-to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi (drugi odstavek). Za čas odmora med dnevnim delom prejme delavec plačilo, kot če bi delal (tretji odstavek).

5.Pogodbena obveznost je lahko v tem, da nekdo nekaj da, stori, opusti ali trpi. Biti mora mogoča, dopustna in določena oziroma določljiva (34. člen OZ).

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 73, 73/1, 126

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.