Jedro

Posebna okoliščina je bila pri tožniku ta, da ni mogel potovati k družini, na katero je zelo navezan, to so bile tete, bratranci in sestrične v Avstriji in na Nizozemskem. Nemožnost druženja z družinskimi člani je brez dvoma poseg v posameznikovo družinsko življenje, ki ga je treba obravnavati v kontekstu njegovih osebnostnih pravic.

Odločitev o stroških postopka je pravilna. Tožnik je moral zato, da je dosegel pravično zadoščenje zaradi toženkinega protipravnega ravnanja, najprej sprožiti upravni postopek, nato še sodni postopek. Sporna sta bila tako temelj kot višina, pri čemer je tožnik glede temelja v celoti uspel, glede višine pa tožniku ni mogoče šteti v škodo, da je postavil pretiran tožbeni zahtevek, saj je v času vložitve tožbe sodna praksa glede tega, kakšna je pravična denarna odškodnina za tovrstno škodo, šele nastajala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tudi v ponovljenem sojenju z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in mu poleg 5.700,00 EUR pavšalne odškodnine, prejete v upravnem postopku za 114 mesecev izbrisa, prisodilo 5000 EUR odškodnine z obrestmi od vložitve tožbe dalje, in sicer v petih enakih letnih obrokih (I. tč.), višji zahtevek pa zavrnilo (II. točka). Odločilo je še o stroških postopka, in sicer da trpi vsaka stranka svoje (IV.).

2. Zoper sodbo, obrazloženo zoper ugodilni del, se pritožuje toženka. Uveljavlja vse predvidene zakonske razloge in predlaga spremembo sodbe z ustrezno stroškovno posledico, opredeljuje pa tudi svoje pritožbene stroške. Meni, da je dosojena odškodnina previsoka, saj da je bila tožniku za nedvomne neugodnosti zaradi izbrisa zadostna odškodnina že priznana v upravnem postopku. Meni, da sodišče ni zadostno oz. dovolj jasno obrazložilo, koliko je tožniku prisodilo za katero vrsto škode, zaradi duševnih bolečin zaradi nezmožnosti potovanja in zaradi nezmožnosti zaposlitve. Očita kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Očita tudi zmotno uporabo 179. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), ker meni, da pravica do socialne varnosti in svoboda dela nista del osebnostne pravice. Nasprotuje tudi dokazni oceni in presoji vzročne zveze glede ugotovljene nemožnosti zaposlitve. Meni, da je tudi dejansko stanje napačno ugotovljeno, kar še natančneje utemeljuje. V okviru tega poudarja, da je bilo tožniku izdano dovoljenje za začasno prebivanje (1992 - 1993) in 27. 6. 2001 do 20. 1. 2002 še potrdilo za začasno prebivanje tujcu, dovoljenje za stalno prebivanje pa mu je bilo izdano 10. 9. 2001. Glede nezmožnosti potovanja opozarja, da državljan lahko potuje z potnim listom države, katere državljan je, ali pa s potnim listom tujca. Poleg tega je dokazala, da je tožnik imel veljavni potni list do 11. 9. 1996. Pa tudi sicer ni konkretiziral svojih trditev, kdaj in h kateremu sorodniku je želel potovati. Opozarja, da okoliščine kažejo, da nezaposlenost tožnika ni imela zveze z izbrisom; l. 1998 je denimo dal odpoved v ... in navedel, da iz osebnih razlogov ne more več hoditi v službo. Tudi pred izbrisom ni bil zaposlen. Neke prejemke pa je prejemal, delal je npr. kot natakarski pomočnik, kar bi moralo sodišče upoštevati. Pritožnica nasprotuje tudi prisojenim obrestim ter temu, da ni uporabljen ZPŠOIRSP glede določitve obrokov. Končno nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. V sodni praksi se je uveljavilo in ustalilo stališče1, da se kot nepremoženjska škoda „Izbrisanim“ prizna enotna oblika škode, pri čemer se poleg časovne dobe protipravnega statusa, ki ga je zagrešila Republika Slovenija, upoštevajo vse osebne okoliščine posameznega oškodovanca, zlasti njegove družinske razmere, morebitna ločenost od družine, njen razpad, prizadetost časti, ugleda in dostojanstva, strah, izgon iz države, brezposelnost, neugodnosti zaradi neurejenih dokumentov, morebitne zdravstvene posledice, odnos okolice, subjektivno doživljanje situacije in podobno.

7. Izpodbijana sodba zato nima očitanih pomanjkljivosti; vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo preizkus njene pravilnosti in zakonitosti, zato kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana.

8. Tožniku je bila namreč prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo ravno zaradi učinkov prepleta navedenih negativnih posledic izbrisa. To je v sodbi sodišča prve stopnje zadovoljivo, čeprav nekoliko razpršeno obrazloženo (glej zlasti tč. 46 do 57 na str. 17 do 24 izpodbijane sodbe). V sklopu te škode je tudi nepremoženjska komponenta težav pri iskanju zaposlitve, zato ne gre ne za nasprotje ne za pomanjkanje razlogov in ne za napačno materialnopravno odločitev, če je sodišče prve stopnje tudi to upoštevalo pri odmeri enotnega zneska za tožnikovo satisfakcijo. Protipravno stanje, ki ga je povzročila RS, je pri tožniku trajalo 114 mesecev. Ob izbrisu je bil star 22 let, bil je v zaporu, kasneje je imel težave z zaposlitvijo, ni končal poklicne šole, občasno je delal na črno. Osebno izkaznico so mu uničili na „Mačkovi“. Posebna okoliščina je pri tožniku ta, da ni mogel potovati k družini, na katero je zelo navezan, to so bili tete, bratranci in sestrične v Avstriji in na Nizozemskem. Pritožbeno sodišče ne dvomi v to ugotovitev ne glede na to, da ni konkretneje izkazana (kdaj točno je tožnik želel, pa ni mogel h kateremu sorodniku), saj bi bilo kaj takega za tako oddaljeno časovno obdobje neživljenjsko. Sodišče prve stopnje je na podlagi tožnikovega zaslišanja dobilo najboljši vtis o pristnosti in prepričljivosti njegove izpovedbe ter nanjo utemeljeno oprlo svojo odločitev. Tudi ne drži, da naj ne bi bilo zveze med pomanjkanjem osebne izkaznice in možnostjo potovanja, saj je splošno znano, da se znotraj EU meje lahko prestopa tudi z osebno izkaznico.

9. Glede na obdobje, v katerem tožnik ni imel urejenega statusa, in glede na vse druge ugotovljene okoliščine, prisojena odškodnina ne odstopa od primerljivih primerov v sodni praksi. Za skoraj 10 let ugotovljenih neugodnosti je skupaj upravičen do odškodnine, ki ustreza približno 9 mesečnim neto plačam na zaposlenega v RS.2

10. Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP) v 1. odst. 11. čl. določa, da se za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, če ta zakon ne določa drugače. Glede obresti je posebno določilo ZPŠOIRSP le to, ki prepoveduje anatocizem; obresti prenehajo teči, ko dosežejo glavnico (1. odst. 12. čl.), začnejo pa s prvim dnem zamude po splošnih pravilih 299. čl. OZ, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo.

11. V 6. odst. 13. čl. ZPŠOIRSP določa, da se denarna odškodnina, določena v višini nad 4000 eurov, upravičencu izplača v petih enakih obrokih, pri čemer prvi obrok ne sme biti nižji od 1000 eurov. Prvi obrok, najmanj v višini 1000 eurov, se izplača v 30 dneh po pravnomočnosti odločbe ali sodbe, preostali znesek pa v štirih enakih obrokih, ki zapadejo v plačilo eno leto po zapadlosti prvega oziroma prejšnjega obroka. V okviru tega je določilo tudi sodišče prve stopnje. Glede na jasno zakonsko določbo je način izpolnitve judikatne obveznosti toženke povsem nedvoumen.

12. Tudi odločitev o stroških postopka je pravilna in ustrezno obrazložena. Pritožnica se ne sooči z razlogi sodišča in se neutemeljeno zavzema za golo matematično operacijo tožbenega uspeha, ki naj se odrazi v stroškovni odločitvi. 2. odst. 154. čl. ZPP omogoča sodišču, da pri delnem uspehu upošteva vse okoliščine primera, kar je sodišče prve stopnje tudi korektno storilo. Gre za okoliščine, da je moral tožnik zato, da je dosegel pravično zadoščenje zaradi toženkinega protipravnega ravnanja, najprej sprožiti upravni postopek, nato še sodni postopek, da sta bila sporna tako temelj kot višina, pri čemer je tožnik glede temelja v celoti uspel, glede višine pa tožniku ni mogoče šteti v škodo, da je postavil pretiran tožbeni zahtevek, saj je v času vložitve tožbe sodna praksa glede tega, kakšna je pravična denarna odškodnina za tovrstno škodo, šele nastajala. Tudi stroškovna odločitev je torej jasno obrazložena, zato tudi v tem delu ni storjena očitana kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

13. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnica mora sama kriti stroške svoje neuspešne pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP).

1 Glej odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevah II Ips 170/2016, II Ips 255/2016 in II Ips 130/2016, II Ips 105/2017. 2 Prim. odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevah II Ips 170/2016, II Ips 255/2016 (za 15 let je oškodovanec prejel odškodnino v vrednosti cca 20 neto mesečnih plač) in II Ips 130/2016, II Ips 105/2017, II Ips 221/2017, ter odločitev tukajšnjega pritožbenega sodišča VSL II Cp 1934/2019 (povsem podoben primer in odškodnina).