Jedro

Če imetnik stanovanjske pravice pravočasno ne udejanji svojega upravičenja sklenitve najemne pogodbe za stanovanje, v katerem biva, pomeni, da stanovanje uporablja nezakonito in je lastnik stanovanja upravičen zahtevati izpraznitev stanovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pravdni stranki sami nosita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, naj izprazni stanovanje v hiši na naslovu S... 38 a, B..., ki leži na parc.št. 726/1, pripisani pri vl.št. 903 k.o. S... v izmeri 84,96 m2 in ga izpraznjenega oseb in stvari izročiti tožeči stranki. Obenem je sodišče toženko obsodilo na povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 128.650,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.5.1999 do plačila, v 15-ih dneh pod pretnjo izvršbe. V sodbo je prvo sodišče povzelo tudi sklep, s katerim je zavrnilo predlog za oprostitev plačila sodnih taks za toženko. Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka ter sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožba sodišču očita, da je zmotno ugotovilo, da J. R. ni bil nikoli imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju. V zvezi s tem pritožnica še pravi, da sodišče ni ugotavljalo in obrazložilo, na kakšni podlagi so torej J. R. in njegovi družinski člani bivali v stanovanju vse od leta 1977 dalje. Navaja, da naj bi sodišče tudi ne ugotovilo, ali je bilo sporno stanovanje službeno ali ne. Pritožnica nadalje meni, da je sodišče nepravilno zaključilo, da je samo formalno dejstvo, da J. R. s tožečo stranko ni podpisal stanovanjske pogodbe, odločujoče za sklep, da ni imel stanovanjske pravice. Ker pa se je pogodba (najemna) dejansko izvajala, je le-ta kljub izostanku pisne oblike veljavna, meni pritožnica. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila ter predlaga njeno zavrnitev. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče se sicer ne strinja s stališčem prvega sodišča, da po določbah Zakona o stanovanjskih razmerjih bivši mož tožnice ni pridobil stanovanjske pravice zgolj zato, ker mu ni bila izdana pravnomočna odločba o dodelitvi stanovanja. Vendar pa se sodišče s tem vpašanjem ni nadalje ukvarjalo, saj je odločitev prvega sodišča ne glede na to pravilna. Tožeča stranka s tožbo zahteva izselitev, ker naj bi bila tožena stranka v stanovanju brez pravnega naslova. Slednje drži, vendar pa razlog ni v tem, ker bi toženka ali njen mož ne imel stanovanjske pravice po Zakonu o stanovanjskih razmerjih. 19. oktobra 1991 je namreč začel veljati Stanovanjski zakon - SZ, tožba na izselitev pa je bila vložena 25.3.1998. Obravnavano zadevo je potemtakem treba presojati v skladu z določbami navedenega zakona, pri čemer pa je imel zakonodajalec v mislih tudi razmerja, ki so nastala po prejšnji zakonodaji in je v prehodne določbe vnesel pravila, ki naj zaščitijo nosilce že pridobljenih pravic. 147. člen SZ tako lastniku stanovanja nalaga sklenitev najemne pogodbe za nedoločen čas (2.odstavek 147. člena SZ). 1.odstavek iste določbe pa pravi, da lastniki sklenejo najemno pogodbo z občani, ki imajo stanovanjsko pravico, v šestih mesecih po uveljavitvi Stanovanjskega zakona. Navedena določba torej po eni strani daje bivšemu imetniku stanovanjske pravice pravico do sklenitve najemne pogodbe, še več: daje mu pravico zahtevati (tudi sodno) sklenitev najemne pogodbe (primerjaj 148/4. člen SZ). Nasproti tej pravici seveda stoji dolžnost lastnika skleniti takšno pogodbo. Vendar pa navedenega sklopa prehodnih pravnih pravil ni mogoče razumeti tako, da bi bivši imetnik stanovanjske pravice lahko v nedogled bival v stanovanju, ne da bi zahteval sklenitev najemne pogodbe. Nesporno je, da tožena stranka najemne pogodbe ni sklenila. Vendar pa razlog za nesklenitev ni na strani tožeče stranke, marveč v pasivnosti tožene stranke. Kot rečeno, je imel imetnik stanovanjske pravice možnost zahtevati sklenitev najemne pogodbe. Če pa tega ni storil, pa to pomeni zgolj to, da svojega upravičenja ni udejanil, ne pa tudi tega, da bi s svojo pasivnostjo lahko v nedogled podaljševal negotovo prehodno obdobje ter v stanovanju še naprej bival brez pravnega naslova. Ker toženka sklenitve najemne pogodbe ni zahtevala v obliki nasprotne tožbe niti v obravnavanem postopku in ker za bivanje v spornem stanovanju nima tudi nobenega drugega pravnega naslova, pomeni, da uporablja stanovanje nezakonito (58/1 člen SZ). V tem primeru pa je v skladu z drugim odstavkom istega člena lastnik (tožeča stranka) upravičen zahtevati izpraznitev stanovanja. Ker s tožbo v obravnavani zadevi to tudi zahteva, je tožba utemeljena, odločitev prvega sodišča, da ji ugodi, pa zakonita in pravilna. Pritožbene navedbe so za zadevo irelevantne, pritožba pa neutemeljena. Ker prvo sodišče ni zagrešilo tudi nobenih kršitev, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo (368. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, ki ga je bilo potrebno upoštevaje določbo 498.člena sedaj veljavnega ZPP še uporabiti v tej zadevi). Izrek o pritožbenih stroških pravdnih strank temelji za toženo stranko na 1. odst. 166. člena v zvezi s smiselno uporabo 1. odst. 154. člena ZPP/77, za tožečo stranko pa na 1. odst. 166. člena v zvezi z 1. odst. 155. člena ZPP/77, pri čemer pritožbeno sodišče stroške odgovora na pritožbo - glede na njihovo vsebino - šteje za nepotrebne pravdne stroške.