Jedro

Dodatno obremenjevanje nepremičnine, ne glede na razlog, ki ga toženec navaja, nedvomno ne pomeni takšne spremembe okoliščin, zaradi katerih začasna odredba ne bi bila več v smislu 2. odst. 278. člena ZIZ potrebna. Dodatna obremenitev nepremičnine kaže ravno nasprotno, da še vedno obstoji nevarnost nadaljnjega obremenjevanja nepremičnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog toženca za odpravo začasne odredbe z dne 06. 06. 2007 pod opr. št. P 1646/2007-I. Proti sklepu se pritožuje toženec, uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep tako spremeni, da odpravi začasno odredbo z dne 06. 06. 2007, s katero je tožencu prepovedana odtujitev in obremenitev nepremičnine parc. št. 942/6 v vl. št. 999 k.o. T., podredno pa, da pritožbi delno ugodi in začasno odredbo glede navedene nepremičnine razveljavi nad ½. Navaja, da je protispisna ugotovitev prvega sodišča, da je bila začasna odredba v času njene izdaje utemeljena, ker je tožnica z zadostno stopnjo verjetnosti izkazala obstoj svoje terjatve, ker je bila predmetna nepremičnina pridobljena v zakonski zvezi. Tožeča stranka je namreč verjetno izkazala le, da ji pripada delež na nepremičninah, ki so v zemljiški knjigi vpisane kot izključna toženčeva last, le do ½ in ne do celotne nepremičnine. Zato prvo sodišče z izdano začasno odredbo ne bi smelo tožencu prepovedati razpolaganje z nepremičnino v celoti, temveč le do ½. Že iz tega razloga bi moralo sodišče predlogu toženca za odpravo začasne odredbe ugoditi vsaj v delu, ki presega ½ nepremičnine. Pa tudi sicer bi moralo sodišče predlogu ugoditi in začasno odredbo v celoti odpraviti. Izdana je bila namreč ob vložitvi tožbe, ko je obstajal dvom o tem, ali bo toženec tožnici priznaval solastninsko pravico. Ta dvom pa je bil odpravljen z odgovorom na tožbo, v katerem je toženec tožnici priznal solastninsko pravico na predmetni nepremičnini, vendar le v manjšem deležu, kot pa ga je le-ta zahtevala. Novo dejstvo naj bi bila tudi okoliščina, da toženec sam in v celoti odplačuje kreditno obveznost, ki je s hipoteko zavarovana na predmetni nepremičnini. Novo dejstvo je nadalje, da je zaradi finančne nesposobnosti toženca že uveden izvršilni postopek za izvršbo na predmetno nepremičnino v korist hipotekarnega upnika S. Vse navedeno pa kaže na to, da bo v primeru, da bo začasna odredba še ostala v veljavi, toženec nedvomno utrpel hujše posledice od tistih, ki bi brez izdane začasne odredbe nastale tožnici. Zmotno je gledanje prvega sodišča, da je interes tožene stranke, da najame kredit zato, da bi se izognil prodaji nepremičnine na javni dražbi, takšno ravnanje toženca, ki opravičuje nadaljnji obstoj začasne odredbe.

Pritožba ni utemeljena.

V 2. odst. 278. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju je določeno, da sodišče ustavi postopek in razveljavi opravljena dejanja na predlog dolžnika, če so se okoliščine, zaradi katerih je bila izdana začasna odredba, pozneje spremenile tako, da odredba ni več potrebna. Takšne spremenjene okoliščine od časa izdaje začasne odredbe pa do podaje predloga za njeno odpravo, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča niso podane oziroma jih toženec ni argumentirano navedel. Dodatno obremenjevanje obravnavane nepremičnine, ne glede na razlog, ki ga toženec navaja, nedvomno ne pomeni takšne spremembe okoliščin, zaradi katerih začasna odredba ne bi bila več potrebna. Dodatna obremenitev nepremičnine kaže ravno nasprotno, da še vedno obstoji nevarnost nadaljnjega obremenjevanja nepremičnine, kot to zaključuje sodišče prve stopnje. Tudi okoliščina, kdo je v času veljavnosti začasne odredbe odplačeval posojilo, zaradi katerega je bila nepremičnina obremenjena, ni takšna okoliščina, ki bi upoštevno vplivala na obstoj pogoja za izdajo začasne odredbe.

Začasna odredba, ki je bila izdana dne 06. 06. 2007 in s katero se tožencu prepoveduje odtujitev in obremenitev parc. št. 942/6 k.o. 999 T. v celoti in ne le v deležu do ½, je postala pravnomočna. Proti njej toženec ni vložil ugovora. Tudi, če sledimo pritožbenemu stališču, da bi se glede na tožbene navedbe morala začasna odredba omejiti le na prepoved odtujitve in obremenitve ½ nepremičnine, je odločitev v sklepu z dne 06. 06. 2007 postala pravnomočna. Te pravnomočne odločitve pa toženec ne more izpodbijati s pritožbo proti sklepu z dne 21. 10. 2010. Kot je bilo že uvodoma navedeno namreč določba 2. odst. 278. člena ZIZ dopušča ustavitev postopka in razveljavitev opravljenih dejanj zavarovanja le, če je prišlo po izdaji začasne odredbe do spremembe okoliščin, zaradi katerih je bila ta izdana. Da tožnica vtožuje solastninski delež na skupnem premoženju le do ½, pa je bilo navedeno že v tožbi pred izdajo začasne odredbe z dne 06. 06. 2007. Ne gre torej za kašno novo okoliščino, zaradi katere bi postala začasna odredba vsaj v omejenem obsegu nepotrebna.

Glede na vse spredaj navedeno je torej pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.