Jedro

Razlika med nelastniškim neposrednim posestnikom in imetnikom je v tem, da imetnik dejansko oblast na stvari izvršuje za drugega in po njegovih navodilih, nelastniški neposredni posestnik pa izvršuje dejansko posest na stvari sicer zase, vendar priznava posrednemu posestniku neko višjo posest.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem je tožeča stranka zahtevala plačilo v uvodu te sodne odločbe navedenega zneska s pripadki iz naslova odškodnine.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagala razveljavitev, podrejeno spremembo izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetnem sporu je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo po tem, ko je ugotovilo, da ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke kot izvršitelja, ki je v izvršilnem postopku zarubil vozilo, v zvezi s katerim je bilo kasneje ugotovljeno, da je bila izvršba na to vozilo nedopustna. Svojo odločitev je oprlo na določbo 83. člena ZIZ, po kateri sme izvršitelj zarubiti stvari, ki jih ima v posesti dolžnik, kot tudi njegove stvari, ki jih ima v posesti upnik ter na določbo 76. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja, po kateri izvršitelj opravi rubež stvari, ne glede na ugovore, da se z rubežem kršijo katerekoli pravice drugih oseb na tej stvari. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je upnik izrecno predlagal in sodišče zaradi izterjave upnikove denarne terjatve dovolilo izvršbo z rubežem, hrambo in prodajo dolžnikovih premičnin, predvsem osebnega vozila. Pritožnik pravne podlage in dejanskih navedb ne izpodbija, pač pa ponavlja, da dolžnik izvršilnega postopka (M. M.) spornega vozila ni imel v posesti (24. člen SPZ), pač pa zgolj v imetništvu (26. člen SPZ).

6. Višje sodišče kot neutemeljene ocenjuje pritožnikove navedbe, da iz trditvene podlage tožene stranke ne izhaja substancirano prerekanje navedb tožeče stranke, ne soglaša pa niti s pritožbeno navedbo, da dejstvo, da je dolžnik vozilo uporabljal in imel v njem osebne stvari še ne pomeni, da je bil dejanski posestnik vozila. Iz navedb tožeče stranke, kakršne je podala v postopku na prvi stopnji, izhaja le posplošeno sklicevanje na zakonsko določbo 26. člena SPZ, ne da bi tožeča stranka navedla pravnorelevatna dejstva, na podlagi katerih bi bil mogoč zaključek o tem, da je bil dolžnik imetnik vozila, ki nima posesti (prvi odstavek 26. člena SPZ). Tožeča stranka se je namreč sklicevala le na to, da je bil dolžnik direktor družbe ter je dejansko oblast nad vozilom izvrševal na podlagi delovnega razmerja za podjetje, po navodilih katerega je tudi nastopal in ravnal, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo in obrazložilo, da to ne drži: dolžnik v spornem obdobju ni bil direktor družbe (in teh dejanskih ugotovitev pritožnik ne izpodbija), pač pa je bil zgolj zaposleni delavec družbe, ki ni njen organ.

7. Razlika med nelastniškim neposrednim posestnikom (27. člen SPZ) in imetnikom (26. člen SPZ) je v tem, da imetnik dejansko oblast na stvari izvršuje za drugega in po njegovih navodilih, nelastniški neposredni posestnik pa izvršuje dejansko posest na stvari sicer zase, vendar priznava posrednemu posestniku neko višjo posest. Med posrednim in neposrednim posestnikom mora obstajati neko pravno razmerje, ki je lahko najem, posodba, pogodba o delu, mandat, komisija in podobno. To pomeni, da v okviru pravnega razmerja neposredni posestnik sprejema navodila od posrednega posestnika; obstoj navodil o tem, kako naj se s predmetom upravlja, pa samo po sebi še ne pomeni, da ne gre za nelastniško neposredno posest. 8. V konkretnem primeru je sporno vprašanje, kdo je imel v času opravljanja neposrednih dejanj izvršbe s strani tožene stranke vozilo dejansko v posesti, saj je tožeča stranka zatrjevala, da je dolžnik izvršilnega postopka imel vozilo zgolj v imetništvu (detenciji), pri čemer samo lastništvo vozila med strankama ni sporno. Iz razlogov sodbe (ki jih pritožba ne izpodbija) izhaja, da je dolžnik upravljal s spornim vozilom, ki je bilo v času rubeža v njegovi dejanski oblasti, da avta niso vozili vsi zaposleni, pač pa le dolžnik, v njem je imel svoje osebne stvari (denar in zdravila), razpolagal pa je tudi je s ključi vozila. Vse našteto kaže, da je bil dolžnik tisti, ki je imel dejansko oblast na vozilu, da je torej imel vozilo v posesti, kar pomeni, da je izvrševal neposredno posest na njem, tožeča stranka pa je bila kot lastnik vozila njegov posredni posestnik. Neposredni posestnik (ki mu zakon daje tudi posestno varstvo), ima posest za razliko od imetnika, ki le-te nima. Zaključek sodišča prve stopnje, da je imel dolžnik vse do rubeža sporno vozilo v posesti, je zato pravilen, pravilno pa je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da ravnanje tožene stranke (ki je tudi sicer ravnala v skladu z odredbami in sklepi sodišča), ni bilo protipravno.

9. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).