Jedro

Ker tožniki v 7 oziroma 8 dneh bivanja v Republiki Sloveniji brez utemeljenega razloga niso izrazili namena za vložitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite, razlogi, zakaj tega niso storili, pa so pavšalni, neprepričljivi in v nasprotju z drugimi navedbami tožnikov, je tožena stranka pravilno uporabila določbo 5. alineje 55. člena ZMZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba..

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 30. 3. 2009, s katero je tožena stranka na podlagi pete alinee 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti ZMZ (Ur. l. RS, št. 111/2007 in 111/2008 - odločba US) kot očitno neutemeljeno zavrnilo prošnje tožnikov za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. Sodišče prve stopnje sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe in ne ponavlja vseh razlogov za odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1, Ur. l. RS, št. 105/2006). Ugotavlja, da je tožena stranka kot edino pravno podlago za odločitev sicer uporabila peto alineo 55. člena ZMZ, vendar pa je vse okoliščine v zvezi s časom in potjo tožnikov obravnavala in ocenila tudi z vidika vprašanja, ali je prva tožnica na prepričljiv način predstavila dejstva, ki naj bi kazala na to, da je v izvorni državi preganjana oziroma da ji grozi kršitev temeljnih človekovih pravic v smislu 28. člena ZMZ. Z vidika tako uporabljenega določila pete alinee 55. člena ZMZ pa se sodišče prve stopnje strinja z dokazno oceno tožene stranke, da prva tožnica v postopku ni predložila prepričljivega zahtevka. Po mnenju sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno ugotovila, da bivanje v Sloveniji od 7 do 8 dni na zasebnih naslovih (oziroma po izjavi iz zapisnika pri avstrijskih organih celo 14 dni, kar je tožena stranka izpostavila kot nasprotje v izjavah), ob upoštevanju neprepričljivega pojasnila prve tožnice, zakaj je prošnjo vložila šele po preteku tega časa, pomeni, da so se izkazale okoliščine iz pete alinee 55. člena ZMZ. Pavšalna pojasnila o grožnjah ljudi po telefonu, ki terjajo denar od njenega moža, o strahu pred možem, ki naj bi jo iskal ter preganjal ter o njenem bivanju pred prihodom v Slovenijo v BiH in na Hrvaškem ter reakcija tožnice na pobudo za bivanje v varni hiši, kažejo na neprepričljivost zahtevka tožnikov, da bi bili v izvorni državi preganjani.

3. Zoper izpodbijano sodbo vlagajo tožniki pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnih predpisov. Poudarjajo, da so bili prisiljeni pobegniti iz matične države, saj so jih preganjali, ker je mož prve tožnice sodeloval z nekimi ljudmi s Kosova, ki so ji grozili po telefonu, da ji bodo vzeli otroke, če jim mož ne bo vrnil denarja. Probleme so imeli tudi zato, ker se je mož prve tožnice ukvarjal z mamili in so ga zato iskali neki ljudje, da bi z njim obračunali. Ker sodišče ni zaslišalo tožnikov, je ostalo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Predlagajo ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbi ugodi, podrejeno pa, da se izpodbijana odločba tožene stranke v celoti razveljavi.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi določbe 54. člena ZMZ lahko pristojni organ odloči o prošnji za mednarodno zaščito v pospešenem postopku, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alinee 23. člena tega zakona, če so ti podani. Razlogi za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku so določeni v 55. členu ZMZ. Za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito v pospešenem postopku zadostuje obstoj enega izmed razlogov, navedenih v 55. členu ZMZ.

7. V obravnavanem primeru je tožena stranka prošnjo tožnikov za priznanje mednarodne zaščite zavrnila na podlago 5. alinee 55. člena ZMZ, po kateri pristojni organ v pospešenem postopku prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je imel za to možnost. 8. Nesporno je, da so tožniki v Sloveniji na različnih zasebnih naslovih prebivali najmanj 7 do 8 dni, predno so izrazili namen za vložitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da so razlogi, zakaj tožniki v Sloveniji niso takoj zaprosili za zaščito, ki jih je prva tožnica navajala na zaslišanju dne 19. 3. 2009, pavšalni in neprepričljivi. Navedla namreč je, da se v C. in M. ni počutila varno in je hotela čim dlje stran, ker se je bala, da jo bo mož našel in ji odvzel otroke. Pri tem pa v prošnji za azil z dne 17. 12. 2008 ni omenila, da bi ji mož na kakršenkoli način grozil in da bi bil tudi to tudi eden izmed razlogov za zapustitev matične države. Poleg tega je prva tožnica v prošnji za azil sama izjavila, da želi oditi k moževi sestri na Švedsko, kjer pa bi jo mož verjetno najprej iskal. Neprepričljivost izjave prve tožnice o tem, zakaj niso v tednu dni bivanja v Sloveniji izrazili namena vložiti prošnje za mednarodno zaščito, je potrjena tudi z njeno odklonitvijo bivanja v „varni hiši“. Zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča dejanske okoliščine kažejo na to, da tožniki brez utemeljenega razloga niso izrazili namena za vložitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite v najkrajšem možnem času, razlogi, zakaj tega niso storili pa so neprepričljivi in v nasprotju z drugimi navedbami prve tožnice. Tožena stranka je zato pravilno uporabila 5. alineo 55. člena ZMZ in utemeljeno zavrnila prošnje tožnikov za mednarodno zaščito v pospešenem postopku, prav pa je odločilo tudi sodišče prve stopnje, ki je zavrnilo tožbo.

9. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (76. člen ZUS-1).