Jedro

Tudi manjši ugriz psa zadošča za odločitev, da gre za nevarnega psa, pri čemer sodišče na tem področju pušča pristojnemu veterinarskemu organu določeno polje proste presoje glede na poznavanje pasme in drugih karakteristik psov. Pristojne veterinarske službe nimajo določene stopnje tolerance do manjših ugrizov psov in v tem sodišče ne vidi očitne nerazumnosti. Tožnica niti ne navaja, da bi ji ukrep iz 12. člena ZZZiv nesorazmerno posegel v njeno pravico iz 35. člena Ustave, ampak zgolj pavšalno navaja nesorazmernost ukrepa, pri čemer se je upravno-sodna praksa že izrekla o tem, da šolanje psa nima vpliva na uporabo 23. točke 5. člena ZZZiv.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je Veterinarska uprava Republike Slovenije po uradni dolžnosti, na podlagi 85. člena in 92. člena Zakona o veterinarskih merilih skladnosti (ZVMS, Uradni list RS, št. 93/05) in 42. ter 43. člena Zakona o zaščiti živali (ZZZiv-UPB2, Uradni list RS, št. 43/07) odločila, da je tožnica lastnica psa A., pasme briard, številka čipa ..., kateremu se podeli status nevarnega psa. V Centralnem registru psov (CRP) se omenjeno žival označi kot nevaren pes. Rok je takoj po prejemu odločbe, pritožba zoper odločbo pa ne zadrži izvršitve odrejenega ukrepa. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je bila dne 30. 1. 2012 na VURS, OU Kranj, s strani Policijske postaje Tržič, posredovana Informacija o ugrizu psa, iz katere je razvidno, da je odvezan pes A., pasme briard, številka čipa ..., last B.B., ..., dne 27. 1. 2012 ob 13.35 uri, na dovozu do stanovanjskega objekta na naslovu ..., v stegno ugriznil C.C. Dne 31. 1. 2012 je bilo na VURS, OU Kranj, s strani Zavoda za zdravstveno varstvo Kranj posredovano obvestilo lastniku živali, v katerem je navedeno, da je odvezan pes, last B.B., dne 27. 1. 2012 v predel zadnje strani desnega stegna poškodoval C.C. Uradni veterinar je z vabilom pozval lastnico psa A. in poškodovanko, da podata izjavi z opisom dogodka oziroma poškodbe, ki jo je z ugrizom povzročil pes. Lastnica psa je v svoji izjavi navedla: „Ko sem odšla v drvarnico, se je pes izmuznil. To sem zelo hitro opazila in ga poklicala in je takoj pritekel nazaj k meni. Na cesti sem opazila sosedo in sem odšla do nje in je rekla, da naj bi jo moj pes ugriznil. Nisem opazila nobenih vidnih poškodb. Povedala je tudi, da ima kavbojke nepoškodovane.“ Poškodovanka je v svoji izjavi navedla, da je do dogodka prišlo na javni cesti med hišama ... in ... in da je bil pes, ki je povzročil poškodbo, last B.B. Poškodovanka nadalje navaja: „Okoli 13.30 ure sem se odpravila od doma peš. Ko sem hodila po javni cesti, je od hiše zelo hitro pritekel pes. Tekel je proti meni in me ugriznil v desno stegno noge, nakar je še enkrat skočil proti meni, ampak ga je v tistem trenutku poklicala lastnica (ne da bi ona videla, kaj se je zgodilo), zato se je pes obrnil in stekel k njej.“ Poškodovanka je k izjavi priložila zdravniško potrdilo, iz katerega je razvidno, da je pri incidentu prišlo do ugriza v desno stegno, ob katerem je prišlo do manjše ranice in podplutbe. Ob pregledu uradnih evidenc – Centralni register psov, je bilo ugotovljeno, da je B.B., lastnica psa A., pasme briard, številka čipa ... Organ se sklicuje na 23. točko 5. člena ZZZiv, ki govori o tem, da je nevaren pes tisti pes, ki je ugriznil človeka oziroma žival. Dodeljeni status nevarnega psa nalaga skrbniku živali, da mora zagotoviti fizično varstvo nevarnega psa na enega izmed naslednjih načinov: da je pes na povodcu in opremljen z nagobčnikom, da je zaprt v pesjaku ali objektu, da je v ograjenem prostoru z ograjo, visoko najmanj 1,8 m, ki je na vhodu označen z opozorilnim znakom. Nevarnega psa ni dovoljeno zaupati v vodenje osebam, ki so mlajše od 16 let. K zagotavljanju fizičnega varstva nevarnega psa in spoštovanju prepovedi dajanja v oskrbo takega psa osebam mlajšim od 16 let, skrbnika zavezuje 12. člen ZZZiv.

2. V pritožbi zoper prvostopenjski akt je pritožnica navedla, da v postopku ni upoštevano dejstvo, da gre za šolanega psa, ki redno in aktivno nadaljuje šolanje in se pripravlja tudi na tekmovanja; v času dogodka je bil pes star 18 mesecev, kar pri upoštevanju karakteristik pasme briard pomeni, da je bil mentalno še zelo mlad; oškodovankino pričanje, da se je pes v istem hipu, ko ga je lastnica poklicala, obrnil in stekel nazaj k lastnici, pomeni, da gre za ubogljivega psa, ki je vzgajan in šolan. Podana je tudi napačna interpretacija poškodbe, ko se navaja, da je prišlo do manjše ranice in podplutbe: pes je večje rasti, s težo cca 40 kg. Če bi šlo za nameren ugriz ne bi prišlo do tako majhne poškodbe, ampak precej večje. Glede na značaj psa, si upa s skoraj 100% gotovostjo trditi, a je šlo za splet nesrečnih okoliščin, ko se je pes v mladostni vihravosti in nerodnosti zgolj zaletel v oškodovanko s svojim gobcem. Dogodek se je zgodil na dovozu do domače hiše, ki je formalno sicer že javna površina, glede urejenosti okolice pa vizuelno spada še pod področje njene hiše in tako to urejeni tudi vsi ostali dovozi do hiš v bližnji okolici. Pes biva v stanovanjski hiši in tudi, ko so odsotni, je v hiši, kar pomeni, da je ves čas v stabilnem socialnem okolju. Upa, da je iz napisanega dovolj jasno, da bi bila zaradi nesrečnega dogodka, oznaka „nevaren pes“ preveč stroga. Zaveda se, da je njena napaka, da je bil pes nekaj trenutkov brez nadzora in ji je tudi žal za to. Zato prosi, da organ vzame v obzir, da gre za družinskega in šolanega psa, ki odrašča v nadzorovanem okolju, z veliko socialnimi interakcijami, kjer aktivno izpopolnjujejo njegovo znanje in obnašanje in nikakor ne gre za nevzgojeno in nenadzorovano žival, ki bi predstavljala nevarnost okolici.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. V obrazložitvi navaja, da je za odločitev o dodelitvi statusa nevarnega psa potrebno v postopku ugotoviti, da je pes ugriznil človeka ali žival ter da ugriz ni bil posledica nedovoljenega vstopa poškodovanca v objekt ali na ograjeno zemljišče, ki je na vhodu označen z opozorilnim znakom. Iz zdravniškega potrdila z dne 13. 3. 2012 izhaja, da je poškodovanka C.C. utrpela ugrizno rano, iz pisne izjave poškodovanke z dne 13. 3. 2012 pa, da jo je ugriznil pritožničin pes. Iz izjave poškodovanke izhaja, da je pritožničin pes tekel proti njej in jo ugriznil v desno stegno, ne pa da se je zgolj po nesreči z gobcem zaletel v poškodovankino nogo. Če bi bil pritožničin pes le preveč razigran, bi jo v razposajenem naletu kvečjemu prevrnil, ne pa ugriznil, zaradi česar pritožbeni organ ugotavlja, da ni šlo za razigranost psa, temveč je bil ugriz pravi. Za določitev statusa nevarnega psa je povsem brezpredmetno, da je pes sicer šolan in po navedbah pritožnice vzgojen. Res je, da bi tako velik pes lahko povzročil veliko hujše poškodbe, vendar pa za določitev statusa nevarnega psa zadošča tudi majhen ugriz. To, da je kot navaja poškodovanka, pes pritekel do nje in jo ugriznil, pa kaže na to, da jo je pes napadel in ne le veselo pozdravil. Opira se na 1. odstavek 248. člena ZUP.

4. Tožnica vlaga tožbo na odpravo odločbe. Tožeča stranka vztraja pri svojih navedbah, ki jih je uveljavljala že v pritožbi zoper izpodbijano odločbo in pri svoji izjavi, ki jo je podala za VURS. Iz tega obvestila ne izhaja, da naj bi pes C.C. ugriznil, ampak le poškodoval. Iz tega obvestila torej ne izhaja, da je pri poškodovanki dejansko nastala poškodba, ki je posledica ugriza tožničinega psa. Poleg tega se je C.C. v antirabični ambulanti zglasila dne 30. 1. 2012, kar je tri dni po domnevnem ugrizu psa. Iz tega obvestila torej nikakor ne gre sklepati, da je C.C. sploh ugriznil pes, oziroma da jo je ugriznil pes, katerega lastnica je tožnica. V obvestilu je vsebovan le povzetek izjave C.C., ki pa ne more biti edina upoštevana za ugotovitev pravilnega dejanskega stanja. Kot nevaren pes pa je v 23. točki 5. člena ZZZiv označen le pes, ki je človeka ali drugo žival ugriznil. Tožnica trdi, da njen pes do sedaj ni ugriznil še nikogar, tudi C.C. ne. Izjavi poškodovanke in tožnice, ki sta povzeti v obrazložitvi izpodbijane odločbe, nista skladni. Tožnica je povedala, da je pes poškodovanko le oplazil z gobcem, saj na kraju dogodka na poškodovanki ni opazila vidnih poškodb. Tudi kavbojke poškodovanke niso bile poškodovane. Nadalje je poškodovanka v svoji izjavi povedala, da naj bi jo pes ugriznil v stegno desne noge. Poškodovanka je izjavi priložila zdravniško potrdilo, iz katerega naj bi bilo razvidno, da je pri incidentu prišlo do ugriza v desno nogo in s tem je prišlo do manjše ranice in podplutbe. Kot je že v pritožbi zoper prvostopno odločbo zatrjevala tožnica, je pes večje rasti, s težo cca. 40 kg in, če bi poškodovanko dejansko ugriznil, bi posledično ne prišlo do majhne ranice, ampak bi bila poškodba hujša. Pri svoji mladostni vihravosti in nerodnosti se je očitno le zaletel v poškodovankino stegno z gobcem, kar bi lahko bil razlog za nastanek manjše ranice, ko posledica udarca z zobom. Ugriz psa takšne velikosti bi brez dvoma povzročil ugrizno rano oziroma raztrganino, ki bi bila potrebna kirurške oskrbe, ne pa neznatne ranice, ugotovljene tri dni po dogodku. Kot je tožnica uveljavljala v pritožbi zoper prvostopno odločbo, v postopku ni bilo upoštevano, da gre za šolanega psa, ki redno in aktivno nadaljuje šolanje in se pripravlja za tekmovanja. Nazadnje se je tekmovanja udeležil 20. 10. 2012. V času dogodka je bil pes star 18 mesecev, kar pri upoštevanju, da je pes pasme Briard pomeni, da je bil v času dogodka še zelo mlad, kar se tiče njegove zrelosti, torej je bil igriv in vihrav, ne pa agresiven in napadalen, kar karakterizira nevarnega psa. Za pse te pasme še posebej velja rek, da imajo „srce, ovito v dlako“. Obe, tako poškodovanka kot tožnica, pa sta v svojih izjavah povedali, da se je pes na klic lastnice nemudoma odzval in stekel k njej. To kaže na dejstvo, da je pes ubogljiv in se odziva na ukaze svoje lastnice. Tudi iz tega razloga bi bil ukrep, ki izhaja iz izpodbijane odločbe, nesorazmeren in neprimeren. Za predmetni postopek je torej bistveno vprašanje, ali je do ugriza sploh prišlo, ali pa je skladno z navedbami lastnice, pes poškodovanki prizadejal manjšo ranico le z dotikom z gobčkom, do katerega je očitno prišlo v trenutku lastničine nepazljivosti, ko je pes v svoji mladostni razigranosti trčil v sprehajajočo se sosedo. Sklicuje se na 8. člen ZUP in pravi, da organ ni napravil pravilne dokazne ocene in je pri izdaji izpodbijane odločbe upošteval le enostransko izjavo poškodovanke, ne pa tudi lastnice psa, s tem pa ni pravilno ugotovil dejanskega stanja, zaradi česar je bil napačno uporabljen tudi materialni predpis. Predlaga zaslišanje tožnice in oškodovanke. Dejanski obstoj ugriza naj bi potrjevalo zdravniško potrdilo z dne 13. 3. 2012. Pri tem ni bilo upoštevano, da je zdravniško potrdilo bilo izdano skoraj dva meseca po nastali poškodbi, ki je nastala dne 27. 1. 2012. Zdravniško potrdilo pa je edini materialni dokaz, ki naj bi dokazoval, da je do ugriza res prišlo. Z njim tožnica ni bila seznanjena in se zato o njem ni mogla izjaviti. Zdravniško potrdilo je, kot smiselno izhaja iz razlogov odločbe o pritožbi, tisto, ki ob neskladnih izjavah tožnika in poškodovanke, predstavlja ključen dokaz o ugrizu psa. Z njim tožnica ni bila seznanjena in se zato o njem tudi ni mogla izjaviti. Dejstvo, da gre za javno listino, organa ne odvezuje dolžnosti, da stranko seznani z njeno vsebino. Zakon namreč dopušča dokazovanje, da so v javni listini dejstva neresnično potrjena. Zdravniško potrdilo tožeči stranki ni bilo nikoli predočeno in njegove vsebine ne pozna. V tej zvezi se sklicuje na 9. člen ZUP. Tudi ni jasno, kako je lahko zdravnik v konkretnem primeru ugotovil, da je poškodovanko ugriznil ravno njen pes. Ne gre namreč spregledati dejstva, da je bilo zdravniško potrdilo izdano šele 13. 3. 2012, to je skoraj dva meseca po zatrjevanem dogodku. V tem času bi lahko C.C. ugriznil tudi kakšen drug pes, saj je teh na vasi, kjer živijo, več. V nobeni od odločb rana tudi ni opisana, iz odločb tudi ne izhaja ali je zdravnik poškodbo sploh videl in jo z lastnim opazovanjem opisal v smislu, da gre za poškodbo (majhno ranico), ki je posledica ugriza psa, ali pa kakšno je stanje rane (ali je sveža, že zaceljena ali pa gre le za vidno sled poškodbe). Tožeča stranka z vsebino zdravniškega potrdila pred izdajo izpodbijane odločbe ni bila seznanjena in se o njegovi vsebini ni mogla izjaviti. Iz tega razloga se v nasprotju z načelom zaslišanja stranke ni mogla izjaviti o dejstvih in dokazih, ki so pomembni za odločitev, saj v zdravniško potrdilo ni imela vpogleda, iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa izhaja le, da je pri Zupinovi prišlo do majhne ranice in podplutbe, ne pa do ugriza psa.

Predlaga odpravo odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. Za upravno odločitev o tem, da je določen pes nevaren, je treba predhodno v upravnem postopku ugotoviti, da je pes ugriznil človeka ali žival (23. točka 5. člena ZZZiv); v konkretnem primeru naj bi pes ugriznil človeka. V zvezi z vprašanjem, ali je šlo za ugriz ali ne, sodišče najprej ugotavlja, da tožnica v tožbi navaja novo dejstvo, ki ga v upravnem sporu sodišče ne upošteva, saj je tožnica imela možnost navajati to dejstvo že v postopku na prvi stopnji oziroma v pritožbenem postopku (3. odstavek 20. člena ZUS-1). Tožnica namreč v tožbi na novo uveljavlja, da je oškodovanka prišla v antirabično ambulanto tri dni po „domnevnem“ ugrizu in da zato „nikakor ne gre sklepati“, da jo je sploh ugriznil pes oziroma da jo je ugriznil pes, katerega lastnica je tožnica. V nasprotju s tem je namreč tožnica v pritožbi zoper prvostopenjski akt uveljavljala, da je prvostopenjski ukrep „prestrog“, ker ne upošteva dejstev, da gre za šolanega psa, da gre za mladega psa, da se je ob klicu lastnice takoj vrnil, da ni šlo za „nameren ugriz“, ampak se je pes zgolj zaletel v oškodovanko s svojim gobcem, da je pes ves čas v stabilnem socialnem okolju, in da se zaveda, da je bila njena napaka, da je bil pes nekaj trenutkov brez nadzora. Sodišče zato tožničinega tožbenega ugovora, da ni šlo za njenega psa, ni upoštevalo, pri čemer tudi iz nobenega drugega podatka v upravnem spisu ne izhaja, da bi bila ta okoliščina dvomljivo ugotovljena.

7. Sodišče pa mora glede na besedilo 23. točke 5. člena ZZZiv presoditi tožbeni ugovor oziroma sporno okoliščino, ali je šlo zgolj za to, da se je pes zaletel v oškodovanko z gobcem, ali je šlo za ugriz. Očitno je, da zakonodajalec ni v zvezi z odločitvijo o nevarnem psu napravil nobene razlike med bolj ali manj močnim ugrizom (enako stališče je zavzelo Upravno sodišče tudi v zadevi I U 1251/2011 z dne 9. 2. 2011, odst. 10). Tudi manjši ugriz torej zadošča za odločitev, da gre za nevarnega psa, pri čemer sodišče na tem področju pušča pristojnemu veterinarskemu organu določeno polje proste presoje glede na poznavanje pasme in drugih karakteristik psov, saj je omenjeni organ za to bolj usposobljen kot sodišče. Čeprav iz izjave tožnice z dne 17. 3. 2012, ki jo je podala na obrazec pred izdajo prvostopenjske odločbe, izhaja, da morda ni prišlo do ugriza, ker ni imela poškodovanih hlač, je na drugi strani oškodovanka v istovrstni izjavi z dne 13. 3. 2012 navedla, da jo je pes ugriznil v desno nogo, da je šlo za rano od dveh zob in da je bilo mesto ugriza otečeno in modro. Upravni organ je pravilno dal večjo težo izjavi oškodovanke, kajti iz zdravniškega potrdila Zdravstvenega doma Tržič z dne 13. 3. 2012, kar je 17 dni po incidentu, je zdravnik napisal, da je prišlo do „ugriza v desno stegno, ob katerem je prišlo do manjše ranice v tem predelu in pa podpludbe.“ Tudi iz dopisa Zavoda za zdravstveno varstvo Kranj z dne 2. 2. 2012 je razvidno, da je dne 30. 1. 2012, torej že tretji dan po incidentu, oškodovanka prišla v antirabično ambulanto in povedala, da jo je v predel zadnje strani desnega stegna „ugriznil“ tožničin pes. Tudi iz informacije o ugrizu z dne 27. 1. 2012, torej na dan incidenta, ki jo je policijska postaja poslala veterinarski upravi, izhaja, da je oškodovanka odšla v hišo in ugotovila, da zaradi „ugriza“ krvavi, zato je odšla v Zdravstveni dom Tržič na pregled. Ker so v primerljivi upravno-sodni praksi ključni dokazi med drugim tudi informacija policijske postaje in zdravstvena dokumentacija ter izjava oškodovanca (sodbi Upravnega sodišča v zadevah I U 1650/2011 z dne 3. 4. 2012 in III U 348/2011 z dne 21. 3. 2012), je z obravnavanega vidika sodišče lahko brez dvoma štelo, da je upravni organ napravil pravilno in zakonito dokazno oceno o tem, da je šlo za ugriz v smislu 23. točke 5. člena ZZZiv.

8. Na dokazno oceno pa se nanaša tudi tožbeni očitek, da tožnica ni dobila zdravniškega potrdila z dne 13. 3. 2012 na vpogled in da je bil kršen 9. člen ZUP. Ta ugovor je neutemeljen, ker ni potrebno, da bi organ predočil navedeni dokazni material tožnici, saj se je prvostopenjski organ na to zdravniško potrdilo skliceval v obrazložitvi prvostopenjskega akta v prvem odstavku na strani 2 odločbe; istovrstno dejstvo je sodišče upoštevalo tudi v zadevi I U 1650/2011 z dne 3. 4. 2012 (in I U 1396/2010 z dne 28. 6. 2011). To pomeni, da je tožnica tekom pritožbenega postopka lahko vpogledala v spis in bi se lahko seznanila z relevantnim dejstvom in se do tega dejstva opredelila v pritožbi zoper prvostopenjski akt, zato se v upravnem sporu ne more uspešno sklicevati na 9. člen ZUP. Poleg tega je bila tožnica z vabilom z dne 7. 3. 2012 vabljena na zaslišanje pred izdajo prvostopenjskega organa, kjer je bilo v vabilu navedeno, da se zadeva nanaša na „ugriz“ njenega psa. Tudi v obvestilu Zavoda za zdravstveno varstvo lastniku živali z dne 30. 1. 2012 je bilo navedeno, da je prišlo do „ugriza“ v zadnji del desnega stegna. Z zatrjevanim dejstvom ugriza je bila torej tožnica seznanjena pred izdajo prvostopenjske odločbe.

Na koncu mora sodišče presoditi še, ali je ukrep sorazmeren v tem smislu, da ne vzpostavlja ustreznega ravnotežja med zavarovano dobrino varstva pravice do varnosti ljudi iz 34. člena Ustave (in drugih živali po ZZZiv), kar je v javnem interesu, in posegom v pravico do svobode ravnanja tožnice iz 35. člena Ustave, saj mora tožnica na podlagi izpodbijane odločbe izvsti določene ukrepe varovanja iz 12. člena ZZZiv. Iz zgoraj citirane upravno-sodne prakse je razvidno, da pristojne veterinarske službe nimajo določene stopnje tolerance do manjših ugrizov psov in v tem sodišče ne vidi očitne nerazumnosti. Tožnica niti ne navaja, da bi ji ukrep iz 12. člena ZZZiv nesorazmerno posegel v njeno pravico iz 35. člena Ustave, ampak zgolj pavšalno navaja nesorazmernost ukrepa, pri čemer se je upravno-sodna praksa že izrekla o tem, da šolanje psa nima vpliva na uporabo 23. točke 5. člena ZZZiv (sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 1251/2011 z dne 9. 2. 2011, odst. 10). Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno ne da bi zaslišalo tožnico in oškodovanko, kot je predlagala tožnica, kajti to ne bi moglo vplivati na odločitev v zadevi. Tožnica niti ni utemeljila, kako bi lahko zaslišanje, ali kateri koli drug konkreten dokaz pomembno vplival na odločitev, zato je sodišče o zadevi odločilo na seji senata in je tožničine navedbe upoštevalo v pisni obliki (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, „kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi“ (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožnica s svojimi navedbami tega ni izkazala, zato je sodišče odločilo na seji.

Obrazložitev k drugi točki izreka:

9. Po določilu 4. odstavka 25. člena ZUS-1, kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.