Jedro

Tožena stranka je krivdno odgovorna za škodo, ki jo je tožnik utrpel, ko mu je (ker so bila tla prekrita z vodo) pri delu spodrsnilo, ker mu ni zagotovila varnih delovnih razmer. Sokrivda tožnika ni podana, saj je bil pri toženi stranki zaposlen šele 14 dni, svoje delo je pravilno opravljal in pri tem uporabljal potrebna zaščitna sredstva.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno razveljavi v točkah 2 in 3 (glede odločitve o stroških postopka tožeče in tožene stranke) izreka ter se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nerazveljavljenem delu (v točki 1) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 20.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2007 dalje do plačila, višji zahtevek za plačilo 20.000,00 EUR z obrestmi od 11. 7. 2007 pa je zavrnilo (točka 1 izreka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati kapitalizirano rento za čas od 16. 4. 2006 do 10. 7. 2007 v znesku 9.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2007 do plačila v 15 dneh, od 1. 8. 2007 dalje pa mesečno rento v znesku 650,00 EUR, plačljivo od vsakega 10 dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega obroka v plačilo do plačila (točka 2 izreka). Odločilo je, da stranki in stranski intervenient krijejo vsak svoje stroške postopka (točka 3 izreka).

Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta obe stranki. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del točke 1 in zoper 2. in 3. točko izreka izpodbijane sodbe iz vseh treh razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Glede zavrnilnega dela sodbe o zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 20.000,00 EUR navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje. Sicer je v celoti sprejelo mnenje izvedenca medicinske stroke, vendar je pri odmeri nepravilno vrednotilo ugotovljene okoliščine primera. Glede prisojene odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v dosojenem znesku 12.000,00 EUR pritožba meni, da je prenizka, saj se bolečine v desnem kolenu pri tožniku pojavijo že ob lažji fizični aktivnosti, dolgotrajni hoji, športnih aktivnostih in ob spremembi vremena. Zaradi tega je praktično nesposoben za težje fizično delo in za dalj časa trajajoče fizične aktivnosti, oviran pa je pri lažjih fizičnih aktivnostih Takšna nesposobnost tožnika še posebej prizadene, saj je že vse svoje življenje odvisen od fizičnega dela in je sedaj praktično nezaposljiv. Kot invalid III. kategorije invalidnosti zaradi nesreče pri delu je sposoben le za pretežno sedeče delo brez prenašanja težjih bremen, potiskanja in vlečenja in brez hoje po stopnicah, takšno stanje pa bo po ugotovitvah izvedenca trajalo do konca tožnikove aktivne delovne dobe. Prav tako pritožba meni, da je sodišče prve stopnje pri prisoji odškodnine za strah v višini 500,00 EUR napačno štelo, da je šlo pri tožniku za strah lažje intenzitete, saj iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnik ob nezgodi in še dve uri po nezgodi utrpel strah relativno močne intenzitete, po tem, ko se je primarni strah pomiril, pa je zaradi vse bolj intenzivnih bolečin doživljal najprej strah srednje intenzitete za izid zdravljenja in je trajal najmanj dva tedna pa še neposredno pred in po operacijah. Ta strah je postopoma prešel v strah lažje intenzitete in kasneje v duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tako je dosojeni znesek odškodnine prenizek. Glede zahtevka za plačilo kapitalizirane rente za čas od 16. 4. 2006 do 10. 7. 2007 in mesečne rente od 1. 8. 2007 dalje pa pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje glede tega dela tožbenega zahtevka tožnika sploh ni zaslišalo. Napačno je ocenilo, da so za priznanje rentnega zahtevka za izgubo na bodočem zaslužku odločilne zgolj okoliščine, koliko časa pred nezgodo je bil tožnik zaposlen, ali je bil zaposlen za določen ali nedoločen čas in koliko časa je bi sploh zaposlen. Nobenega dokaza ni, da je bil tožnik že pred nezgodo prijavljen na zavodu za zaposlovanje in da zaposlitve ni dobil zaradi svojih osebnostnih lastnosti oziroma neustrezne kvalifikacije. Dejstvo je, da je zaradi posledic nezgode nesposoben za fizično delo, od katerega je odvisno njegovo preživetje. Pri tem opozarja na stališče sodne prakse (sodba VS RS opr. št. II Ips 118/98 z dne 7. 1. 1999), da denarna renta ne gre oškodovancu, ki je zaradi škodnega dogodka sicer prikrajšan v svojih aktivnostih, pa je tako pridobitno sposoben, da na drug način ustvarja dohodek v enakem obsegu. Ker fizičnega dela, ki v tožnikovem primeru predstavlja njegovo edino pridobitno sposobnost, ta ne more več opravljati, tako ni sposoben ustvarjati dohodek na drug način v enakem obsegu kot pred nezgodo. Zaradi tega je premoženjsko prikrajšan in zato upravičen do denarne rente. Pritožuje pa se tudi na odločitev o stroških postopka, saj je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo, da je tožnik v pravdi uspel le s 50 % . Toliko je sicer znašal njegov uspeh po višini, medtem ko je po temelju uspel v celoti.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da predstavljajo mokra tla v klavnici povsem običajno delovno okolje, saj drugače ne more biti. Tožena stranka je tožniku zagotovila vso potrebno zaščitno delovno opremo, ki jo je pri delu tudi uporabljal. Odmaševanje sifona ni bilo tožnikovo delo. Tožnik se ga je lotil samoiniciativno oziroma na poziv delavca K.. Tudi pomoč pri nalaganju kož ni bila tožnikova delovna obveznost. Sodišče ni pojasnilo razloga, zaradi katerega naj bi tožniku spodrsnilo. Dejstvo je, da se jašek zaradi klavničnih odpadkov ni zamašil, ker je celotna proizvodnja pri toženi stranki organizirana tako, da do tega ne more priti. Jaški imajo namreč poseben filter oziroma lovilec gošče, ki se ga odstrani in s tem tudi goščo, zato pa niso potrebni nobeni napori. Tako ni bilo nikakršne potrebe, da je tožnik posredoval, če pa je nerodno stopil, zaradi česar je padel, pa za to ne more biti odgovorna tožena stranka. Sicer pa bi moral tožnik, če bi nevarnost ali neprimerni delovni pogoji res obstajali, toženo stranko na to opozoriti in delo, če bi mu bilo v teh pogojih odrejeno, odkloniti. Tako toženi stranki ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi v danem primeru lahko storila, zato je v konkretnem primeru podana najmanj soodgovornost tožnika. Glede na navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu po temelju in posledično po višini razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

O tej zadevi je sodišče prve stopnje že enkrat odločilo in sicer je s sodbo opr. št. Pd 81/2007 z dne 1. 7. 2008 zahtevek tožnika zavrnilo. Na pritožbo tožeče stranke je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje s sklepom opr. št. Pdp 1104/2008 z dne 17. 7. 2009 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, saj je preuranjeno odločilo, da se tožnik dne 14. 3. 2005 ni poškodoval pri toženi stranki. Svojo odločitev je oprlo na dve listini in sicer dobavnico (D3) in komercialni dokument (D4), kjer je bila številka 5 v datumu 15. 3. 2005 zapisana čez drugo številko. Iz tehtalnega lista (D5) pa izhaja, da se je tehtanje kož opravljalo tega dne v S., čeprav je zaslišana priča S.L. izpovedala, da se je marca 2005 tehtalo že v L.. Sodišče s tem v zvezi sploh ni izvajalo nobenih dokazov in tako je ostalo dejansko stanje neraziskano.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke je neutemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je v odločitvi o odškodnini za nepremoženjsko škodo dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Je pa o zahtevku za plačilo kapitalizirane rente za čas od 16. 4. 2006 do 10. 7. 2007 in mesečne rente od 1. 8. 2007 dalje odločilo preuranjeno, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

K pritožbama strank na odločitev sodišča prve stopnje o odškodninskem zahtevku za nematerialno škodo: Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka za škodo, ki jo je v nezgodi utrpel tožnik dne 14. 3. 2004, krivdno odgovorna, je pravilna. Tožena stranka mu namreč ni zagotovila varnih delovnih razmer, saj mu je kljub uporabi zaščitnih sredstev, ki mu jih je zagotovila tožena stranka, spodrsnilo. Na tleh klavniškega prostora se je zamašil sifon, tako da so bila tla prekrita z vodo in mastjo, zaradi česar je tožniku spodrsnilo. S tem, ko tožena stranka ni poskrbela za varno delovno okolje, je kršila določilo prvega odstavka 43. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), po katerem mora delodajalec zagotavljati delavcu pogoje za varnost in zdravje v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu. Po zakonu o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 65/1999 in nadalj.) mora v ta namen izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi. Na podlagi dokazne ocene sodišča prve stopnje, s katero se pritožbeno sodišče strinja, je tožnik kritičnega dne v okviru svojega dela pomagal delavcu K. S.L., ki je pri toženi stranki prevzemal kože. Ker so bila tla prekrita z vodo, je hotel odmašiti sifon, ki je bil zabit z odpadki od vampov in pri tem mu je spodrsnilo tako, da je padel na levo koleno. Očitno je, da tožena stranka ni poskrbela za pravilen odtok vode, pa tudi za sprotno čiščenje sifona ne. Res predstavljajo mokra tla v klavnici povsem običajno delovno okolje, kot to navaja tožena stranka v pritožbi, vendar pa tla kritičnega dne niso bila samo mokra, ampak je voda na njih stala, poleg tega pa so bila še mastna in zaradi tega spolzka, tako da tožniku tudi vsa zaščitna sredstva, ki mu jih je nudila tožena stranka in jih je pri delu uporabljal, niso pomagala. Tožena stranka je šele v letu 2006 (glej l. št. 141 in priloga B10) rekonstruirala klavnico, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da se jašek zaradi klavničnih odpadkov ni zamašil, ker je celotna proizvodnja pri toženi stranki organizirana tako, da do tega ne more priti. V času pred rekonstrukcijo pa stanje ni bilo tako, saj sta tako tožnik kakor tudi zaslišana priča S.L. izpovedala, da je na tleh stala voda in klavnični odpadki ter je bilo zaradi tega potrebno večkrat očistiti sifone. Tako ni mogoče upoštevati pritožbene navedbe, da so imeli jaški filtre, ki so se dali odstraniti. Če bi bilo to tako, niti tožnik niti priča S.L. ne bi izpovedala, da je bilo sifon potrebno včasih prebiti in da je to občasno storil tudi S.L. sam. Šele po renoviranju klavnice delavci tožene stranke delavcem, ki odvažajo kože, ne pomagajo več. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožnikova obveznost tudi nalaganje kož. Tožniku, ki je bil pred tem pri toženi stranki zaposlen štirinajst dni, tako ni mogoče očitati, da je sokriv za škodo, ki mu je zaradi nezgode pri delu nastala. Uporabljal je potrebna zaščitna sredstva in opravljal svoje delo.

Neutemeljen je očitek v pritožbi tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je tožniku dosodilo odškodnino za nematerialno škodo le v višini 20.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je v celoti upoštevalo izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke in tožnikovo izpoved. Za duševne bolečine zaradi nevšečnosti in neugodnosti, ki jih je imel tožnik pri zdravljenju vzdolžnega zunanjega zloma leve pogačice ter telesnih bolečin, ki jih je imel, mu je dosodilo primerno odškodnino v višini 8.000,00 EUR. Pravilna in tudi povsem primerna je tudi dosojena odškodnina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 12.000,00 EUR, ker je sodišče prve stopnje v zadostni meri upoštevalo, da je gibljivost tožnikovega levega kolena zmanjšana za 25 %, da tožnik še vedno trpi bolečine pri vsaki manjši obremenitvi, da je praktično nesposoben za težje fizično delo, za lažje fizične aktivnosti, saj lahko opravlja le kratkotrajna fizično nezahtevna opravila. Neutemeljeno pritožba očita sodišču prve stopnje, da je pri dosojenem znesku odškodnine za strah napačno štelo, da je šlo za strah lažje intenzitete ter tožniku iz tega naslova dosodilo prenizek znesek. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnik sicer ob nezgodi utrpel primarni strah relativno močne intenzitete, ki pa ni mogel biti strah za življenje, saj ni utrpel nobenih hujših poškodb. Ta strah je trajal prva dva dneva. Potem pa je doživljal sekundarni strah za izid zdravljenja srednje intenzitete kakšna dva tedna zdravljenja, zatem je ta prešel v strah lažje intenzitete. Ne glede na to, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev o višini odškodnine iz naslova strahu obrazložilo s tem, da je bil pri tožniku podan strah lažje oblike, ne pa tudi, da je bil vsaj dva tedna prisoten tudi sekundarni strah srednje intenzitete, je dosojeni znesek v višini 500,00 EUR tudi po stališču pritožbenega sodišča primeren. Tožniku je bila tako dosojena odškodnina v višini malo več kot 20 povprečnih mesečnih plač. Taka odškodnina je primerna odmena za škodo, ki je tožniku nastala, saj upošteva tudi osebne okoliščine tožnika. Iz tega razloga sta pritožbi obeh strank v zvezi s tožniku dosojenim zneskom odškodnine za nematerialno škodo neutemeljeni.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je utemeljena pritožba tožeče stranke v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo tožnikov zahtevek za izplačilo kapitalizirane rente za čas od 16. 4. 2006 do 10. 7. 2007 v znesku 9.750,00 EUR z obrestmi in mesečne rente v višini 650,00 EUR od 1. 8. 2007 dalje. Po 1. odstavku 167. člena OZ ima med drugim v primeru telesne poškodbe ali okvare zdravja odškodnina praviloma obliko denarne rente, dosmrtne ali za določen čas. Denarna renta, prisojena kot odškodnina, se po 2. odstavku istega člena plačuje mesečno vnaprej. Gre za obstoj bodoče škode zaradi izpada dohodkov. Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje v zvezi s tem zahtevkom sploh ni zaslišalo tožnika. Tako v postopku ni bilo ugotovljeno, kako se je tožnik preživljal pred tem, ko se je zaposlil pri tožencu. Dejstvo, da tožnik določeno obdobje ni bil zaposlen, ne pomeni, da se ni bil sposoben preživljati na drug način, oziroma da si je na drug način ustvarjal prihodek. Ker tožnik zaradi posledic nezgode ni več sposoben opravljati fizičnih del, je potrebno ugotoviti, ali se je preživljal le s fizičnim delom, ali pa morda na kašen drug način in s čim se je sposoben preživljati v bodoče. Šele na podlagi tega, se bo sodišče prve stopnje lahko odločilo, ali je tožnikov zahtevek v tem delu utemeljen in do kakšne višine.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbama strank delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točki 2 in posledično v točki 3 (odločitev o stroških postopka tožeče in tožene stranke) izreka delno razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1.odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 355. členom ZPP), v preostalem pa je pritožbo tožeče stranke in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ocenilo je, da samo ne more dopolniti postopka v tem delu, saj sodišče prve stopnje dokaznega postopka v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka pravzaprav sploh ni izvajalo. Tako naj v novem sojenju zasliši tožnika, ugotovi, s čim se je tožnik pred zaposlitvijo pri toženi stranki preživljal in s čim se bi lahko, glede na stopnjo invalidnosti in omejitve, preživljal v bodoče. Skladno s 3. odstavkom 165. člena ZPP se odločitev o stroških postopka pridrži za končno odločbo.