Jedro

Iz obrazložitve izpodbijane prvostopenjske odločbe kot tudi iz obrazložitve odločbe pritožbenega organa izhaja, da naj bi se o dejstvu, o katerem je tožnik zahteval izdajo potrdila, sicer vodila (vojaška) evidenca, v kateri pa to dejstvo ni evidentirano. Navedeno v zadevi ni sporno, kar pomeni, da ta okoliščina dejansko predstavlja oviro za izdajo zahtevanega potrdila, ker mora ta biti, kot rečeno, v skladu s podatki uradne evidence.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikov zahtevek za izdajo potrdila o opravljanju dolžnosti pri obrambi države v času agresije na Republiko Slovenijo leta 1991. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da za izdajo zahtevanega potrdila niso izpolnjeni pogoji iz 179. in 180. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Dejstvo, o katerem naj se izda potrdilo, bi lahko po svoji vsebini sicer sodilo v vojaško evidenco, vendar to, da je bil tožnik v času vojne za Slovenijo v letu 1991 vpoklican kot pripadnik – častnik Teritorialne obrambe RS, v evidenci ni evidentirano. Glede na navedeno je zavrnila tožnikov zahtevek na podlagi 180. a člena ZUP.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je imel upravni organ možnost sprožiti ugotovitveni postopek in dopolniti vojaško evidenco. Pojasnjuje, da ga je v vojni za Slovenijo mobilizirala vojna koordinacija Vlade RS in RTV Slovenija kot javni zavod, kjer je sicer opravljal dolžnosti kot vpoklicani pripadnik TO. Upravni organ ne pove, v kakšnem statusu je opravljal svoje obveznosti. Sklicuje se na dokaze, iz katerih izhaja, da je bil vpoklican kot časnik TO in nato detaširan na RTVS. To, da ni vpisan v evidenco o izvrševanju vojaške dolžnosti v skladu z veljavnimi predpisi, je napaka Ministrstva za obrambo. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje z napotki glede vpisa v vojno evidenco mobiliziranih. Podrejeno predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in odloči o zadevi. Zahteva povračilo stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je tožnik zahteval izdajo potrdila o tem, da je v času vojne za Slovenijo leta 1991 opravljal dolžnosti pri obrambi države kot častnik takratne TO. V skladu s prvim odstavkom 179. člena ZUP državni organi izdajajo potrdila o dejstvih, o katerih vodijo uradno evidenco. Po tretjem odstavku istega člena je določeno, da morajo biti potrdila o dejstvih, o katerih se vodi uradna evidenca, v skladu s podatki uradne evidence.

Iz navedene določbe izhaja, da se potrdilo lahko izda le o dejstvu, glede katerih so v uradni evidenci vpisani podatki. O podatkih, o katerih se ne vodijo uradne evidence, pa organi izdajajo potrdila le, če zakon tako določa; v tem primeru se dejstva ugotavljajo v postopku, ki je predpisan v tem poglavju (180. člen ZUP).

Iz obrazložitve izpodbijane prvostopenjske odločbe kot tudi iz obrazložitve odločbe pritožbenega organa izhaja, da naj bi se o dejstvu, o katerem je tožnik zahteval izdajo potrdila, sicer vodila (vojaška) evidenca, v kateri pa to dejstvo ni evidentirano. Navedeno v zadevi ni sporno, kar pomeni, da ta okoliščina dejansko predstavlja oviro za izdajo zahtevanega potrdila, ker mora ta biti, kot rečeno, v skladu s podatki uradne evidence. Tožnik namreč ne zatrjuje, niti to ni bilo ugotovljeno v upravnem postopku, da bi šlo v obravnavanem primeru za položaj, ki ga ureja 180. člen ZUP, zato je bila izdaja zahtevanega potrdila pravilno zavrnjena.

Upravni organ je namreč dolžan izdati odločbo o zadevi, ki je predmet postopka (prvi odstavek 270. člena ZUP), v konkretnem primeru torej o izdaji zahtevanega potrdila. Ker se v konkretnem primeru na podlagi tožnikove zahteve ni vodil postopek za vpis dejstva v evidenco, ampak za izdajo potrdila, so za odločitev v tej zadevi pravno nepomembne tožbene navedbe o tem, v kakšnem statusu je tožnik opravljal svoje dolžnosti na podlagi vpoklica v vojni za Slovenijo. Drži, da se je upravni organ opredeljeval tudi do tega, vendar te okoliščine za odločitev o zavrnitvi izdaje potrdila niso bile pravno relevantne, saj organ z izpodbijano odločbo ni odločil o vpisu dejstva v evidenco. Ker potrdila torej ni mogoče izdati, ne da bi bil pred tem izveden postopek vpisa dejstva v evidenco, sodišče s tem v zvezi le dodaja, da je iz odgovora obrambnega ministra tožniku z dne 5. 12. 2012, ki se nahaja v predloženih upravnih spisih, razvidno, da je bil tožnik obveščen tudi o možnosti vpisa v evidenco vojnih veteranov pri pristojni upravni enoti.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. O zadevi je odločilo na seji, saj dejstvo, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe (da v evidenci ni vpisano, da je tožnik opravljal dolžnosti pri obrambi države kot pripadnik – častnik takratne TO), med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).