Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da velja glede terjatev upravnika večstanovanjske hiše enoletni zastaralni rok. O tem je zavzelo stališče Vrhovno sodišče v zadevi VS RS III Ips 23/2014 z obrazložitvijo, da tudi terjatev za povračilo obratovalnih stroškov, ki jih upravnik založi za etažnega lastnika, zastara v enem letu, ker gre za terjatve, ki dospevajo trimesečno oziroma v krajših rokih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani 24684/2013 z dne 25. 2. 2013 razveljavi v delu, v katerem je dolžniku (sedaj toženi stranki) naloženo, da v roku 8 dni plača upniku (sedaj tožeči stranki) 3.675,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2012 do plačila, stroške izvršbe v višini 66,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi do plačila in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Toženki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnika v znesku 549,35 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od vročitve sodbe do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ne strinja se z odločitvijo prvostopnega sodišča glede pomanjkljivih navedb tožeče stranke ter glede odločitve o ugovoru zastaranja. V nadaljevanju povzema svoje tožbene navedbe in navaja, da je upravljanje sporne stavbe prevzela od S.Z.S.M., pri čemer ji tožena stranka ni posredovala ob prevzemu opravljanja upravniških storitev podatke o najemniku ali o najemnikih, ni predložila najemne pogodbe, oziroma je to storila šele 20. 10. 2011. Za stanovanje št. 6 je račune za obratovanje izstavila najprej najemnici J.B., nato najemnici J.Š.. Le ti sta račune poravnali do konca leta 2007, kasneje pa jih nista več plačali. Zoper njiju je vložila tožeča stranka izvršbe, vendar tudi rubež ni bil uspešen, ker ni bilo kaj zarubiti. Zaradi neuspešnih rubežev je tožeča stranka v septembru 2012 za dolg na obratovalnih stroških na stanovanju št. 6, ki ga je zasedala J.Š., toženi stranki izstavila račun št. 289 za znesek 2.480,08 EUR neporavnanih računov za obdobje od januarja 2008 do oktobra 2010 ter za stroške izvršb izvršitelja in zamudne obresti v skupnem znesku 3.675,68 EUR. Tožeča stranka je toženo stranko v oktobru 2011 pozvala k plačilu računa z opozorilom pred izvršbo. Tožena stranka računa ni nikdar zavrnila, tožena ni odgovorila na opozorilo pred izvršbo, zato je tožeča stranka v letu 2013 vložila predlog za izvršbo. Predmet računa št. 289 so druge storitve prefakturiranja. Gre za stroške upravljanja in druge stroške, vezane na stanovanje št. 6, kot je razvidno iz priloženih računov, na osnovi katerih je tožeča stranka obračunala stroške po dobaviteljih, ki so navedeni v računih in so bili tudi predmet izvršb, ki jih je tožeča stranka vložila zoper najemnici in tudi predložila kot dokaz v spis. Računi so priloženi in v tem delu specifikacija ni potrebna. Nadalje je tožeča stranka priložila tudi podatke o vloženih stroških, ki so nastali na osnovi izvršb VL 106318/2009 in VL 64357/2010 in obračun zamudnih obresti ter predlagala, da se zaslišijo zakoniti zastopniki dobaviteljev in predložila je tudi izjave dobaviteljev. Zato se ne strinja z zaključki prvostopnega sodišča, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker tožeča stranka v dopolnitvi sodbe ni utemeljila temelja oziroma višine tožbenega zahtevka. V nadaljevanju pritožba navaja materialnopravno podlago 24. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) ter dodaja, da je potrebno upoštevati, da v obravnavani pravdi ne gre za pravdo iz razmerja med lastnikom stanovanja in najemnikom, temveč med upravnikom in prejemnikom storitev, slednje pa ureja pogodba o upravljanju in splošni pogoji ter se pri tem sklicuje na sodbi Višjega sodišča v Kopru. Pritožiteljica meni, da je obširno utemeljila temelj tožbenega zahtevka, saj je natančno specificirala višino in navedla, da gre za račune, ki jih je priložila in ki jih najemnici nista poravnali. V spis je vložila potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti izvršb zoper najemnici in izpis odprtih postavk na dan 4. 12. 2013, predlagala je zaslišanje zastopnikov dobaviteljev v zvezi z dejstvi, da je tožeča stranka v celoti poravnala vse obveznosti do dobaviteljev. V nadaljevanju kot napačno graja tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je ugovor zastaranja utemeljen. Po pritožbenem stališču je napačen zaključek, da gre za obratovalne stroške, za katere je predpisan specialno enoletni zastaralni rok, saj je le ta predpisan le za lastnike oziroma najemnike, Obligacijski zakonika (v nadaljevanju OZ) pa ne določa zastaralnega roka, vezanega na stroške upravnikov. Treba je ločiti zastaralni rok, vezan na etažne lastnike stanovanj oziroma najemnike za plačilo stroškov dobaviteljem in na zastaralni rok, vezan na upravljalce stanovanj. Upravljalci stanovanj poravnavajo stroške za vse lastnike, potem pa razdelijo stroške glede na delež posameznega lastnika. Upravljalci tako založijo denar za stroške lastnikov oziroma uporabnikov. Stanovanjski zakon dopušča, da v kolikor etažni lastniki ne poravnajo stroškov, upravljalci obvestijo dobavitelje in nastane obveza dobaviteljev do izterjave posameznih stroškov. Glede na takšno različnost dolžniških položajev bi bil enak zastaralni rok nepravičen. Terjatev upravnika na povračilo založenih sredstev od etažnega lastnika ima pravno naravo verzijskega zahtevka. Takšna terjatev ne zapade v plačilo v trimesečnih ali krajših rokih in tudi ne v enoletnem roku. Za takšna razmerja se uporabi splošni petletni zastaralni rok, pri čemer pritožba navaja odločitve višjih sodišč iz let 2009 do leta 2011. V nadaljevanju se pritožba sklicuje na odločbo višjega sodišča Cpg 542/2012 glede zaključkov o subsidiarni odgovornosti lastnikov ter o uporabi določb o zakonitem poroštvu. Sklicuje se tudi na odločbo Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 557/2013 z dne 17. 4. 2014 glede upoštevanja triletnega zastaralnega roka.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo uradoma upoštevanih postopkovnih kršitev absolutne narave. Odločitev, ki jo je sprejelo, je zelo skrbno in zanesljivo obrazložilo, zato sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot pravilne povzema razloge sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev ter v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja:

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki tudi niso predmet izpodbijanja izhaja: - da je tožeča stranka upravnik večstanovanjske stavbe na naslovu Trg M. Z., - da je tožena stranka bila do 19. 12. 2008 etažna lastnica neprofitnega stanovanja v tem objektu, - da tožeča stranka uveljavlja plačilo zneska v skupni višini 3.675,68 EUR, in sicer iz naslova obratovalnih stroškov v višini 2.480,07 EUR (terjatve za obdobje od januarja 2008 do oktobra 2010), preostali znesek pa predstavlja stroške izvršilnih postopkov in zamudnih obresti.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je ugovor zastaranja, ki ga je tožena stranka uveljavljala glede terjatev iz naslova obratovalnih stroškov (plačila dobaviteljem), utemeljen, zato se z ostalilmi pritožbenimi razlogi, ki se nanašajo na obratovalne stroške, ni ukvarjalo. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da velja glede terjatev upravnika večstanovanjske hiše enoletni zastaralni rok. O tem je zavzelo stališče Vrhovno sodišče v zadevi VS RS III Ips 23/2014 z obrazložitvijo, da tudi terjatev za povračilo obratovalnih stroškov, ki jih upravnik založi za etažnega lastnika, zastara v enem letu, ker gre za terjatve, ki dospevajo trimesečno oziroma v krajših rokih. Slednje je edina razlikovalna okoliščina, ki vpliva na uporabo posebnega krajšega zastaralnega roka namesto petletnega zastaralnega roka. Vrhovno sodišče v nadaljevanju dodaja, da na uporabo zastaralnega roka v tem primeru ne vpliva pravna podlaga obligacijskega razmerja, saj za to v zakonu ni najti podlage. Citirana odločba potrjuje, da tožeča stranka z nasprotnimi pritožbenimi izvajanji, da terjatev upravnika, ki ima naravo verzijskega zahtevka, ne more zapasti v plačilo v trimesečnih ali krajših rokih, ne more biti uspešna.

8. Pritožbeno sodišče glede na pritožbena navajanja, da je sodna praksa glede zastaralnega roka za obratovalne stroške različna ter da zanje ni predpisan specialno enoletni zastaralni rok, še dodaja:

9. Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 80/2014 natančno pojasnjuje subrogacijski učinek, ki nastopi če upravnik izpolni obveznost etažnega lastnika do dobavitelja. Pravni položaj etažnega lastnika je varovan s pravilom, da se zaradi prenosa terjatve njegov položaj ne sme poslabšati. Vendar se bo na pravilo iz 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ etažni lastnik uspešno skliceval le v primeru, da je upravnik plačal stroške za terjatve iz 1. točke prvega odstavka 355. člena OZ, z dodatnim pogojem, da dospevajo v tromesečnih ali krajših rokih. V obravnavani zadevi višje sodišče ugotavlja, da ni sporno, da tožeča stranka vtožuje obratovalne stroške, ki so zapadli mesečno, saj je najemnici račune izdajala vsak mesec, kot izhaja iz prilog pod A5. S tem višje sodišče tudi odgovarja na pritožbene očitke o nepravičnem enoletnem zastaralnem roku v razmerju med etažnim lastnikom in upravnikom, ki ima naravo verzijskega zahtevka. Glede na obrazloženo ni mogoče slediti stališču pritožbe, da takšna terjatev upravnika ne zapade v plačilo v tromesečnih ali krajših rokih in tudi ne v enoletnem roku, temveč da je potrebno za to razmerje uporabiti splošni petletni zastaralni rok po določbah o neupravičeni obogatitvi po 346. členu OZ v zvezi s 190. členom OZ. Višje sodišče dodaja, da kot izhaja iz obrazložitve citirane sodbe Vrhovnega sodišča, je mogoče enoletni zastaralni rok uporabiti le v primeru, da je upravnik plačal stroške za terjatve iz 1. točke prvega odstavka 355. člena OZ, ki dospevajo v tromesečnih ali krajših rokih., kar nesporno predstavlja vtoževani znesek z naslova obratovalnih stroškov.

10. Prvostopno sodišče je na podlagi dejstev, ki niso bila sporna, zaključilo, da je zadnji račun, ki ga vtožuje tožnica, zapadel v plačilo 30. 10. 2009 in je zato terjatev zastarala 1. 1. 2011, kar je pred vložitvijo predloga za izvršbo, to je 22. 2. 2013. 11. Tožeča stranka se v pritožbi sklicuje tudi na odločbo naslovnega sodišča I Cpg 542/2012, in sicer glede pričetka teka zastaralnega roka zoper lastnika kot poroka. SZ-1 v petem odstavku 24. člena določa subsidiarno odgovornost lastnikov stanovanja, torej ima ta odgovornost naravo zakonitega poroštva. Na podlagi 1090. člena OZ sme upnik od poroka oziroma od subsidiarnega dolžnika zahtevati izpolnitev obveznosti potem, ko je glavni dolžnik ne izpolni v roku, ki je določen v pisni zahtevi in ne šele potem, ko se na noben način ne more poplačati od najemnika. Pritožbeno sodišče soglaša z obrazložitvijo v točki 15 prvostopnega sodišča glede pomanjkljive trditvene podlage v zvezi z vodenjem izvršilnih postopkov zoper zatrjevano najemnico, kot tudi z utemeljitvijo sodišča prve stopnje, da tožnica ni podala zadostne trditvene podlage v smeri pretrganja zastaralnega roka zaradi sodnih postopkov, ki jih je sprožala zoper najemnice. V zvezi s tem je navajala le, da je zoper J.B. in J.Š. vložila tri izvršbe. Drži, da bi morala pojasniti vsaj za katere od terjatev iz naslova vtoževanih obratovalnih stroškov je predlagala izvršbo, na katero obdobje se posamezna izvršba nanaša. Skope navedbe tožeče stranke v tej smeri ne omogočajo preizkusa, ali je bil tek zastaranja zaradi izvršilnih postopkov pretrgan tudi zoper toženo stranko. V tej smeri tožeča stranka trditev sploh ni podala. Ob tem višje sodišče dodaja, da četudi bi se lahko upoštevalo, da je tožeča stranka z vložitvijo izvršilnih postopkov, ki jih je vodila zoper najemnico, pretrgala enoletni zastaralni rok, je le ta do vložitve predloga za izvršbo zoper toženo stranko kot lastnico, že potekel, saj je zadnji izvršilni sklep, ki ga je tožeča stranka kot dokaz predložila v tem postopku, postal pravnomočen 15. 6. 2010 (priloga A10), kar je lahko zadnji datum pričetka teka zastaralnega roka zoper toženo stranko. Predlog za izvršbo zoper toženo stranko pa je bil vložen šele 22. 2. 2013, torej po poteku enoletnega zastaralnega roka.

12. Nadalje višje sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da tožnica tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na izvršilne stroške in zamudne obresti, torej glede zneska 1.195,61 EUR, ni substancirala do te mere, da bi bilo mogoče zaključiti, da v razmerju do nje obstoji zatrjevana obveznost tožene stranke. Tožnica bi morala pojasniti podlago in višino posameznih stroškov in zamudnih obresti, ki jih vtožuje pod skupnim zneskom 1.195,61EUR in v dokaz svojih navedb predložiti dokaze. V zvezi s tem delom tožbenega zahtevka je navedla le, da prilaga tudi podatke o stroških, ki so nastali na osnovi izvršb opr. št. VL 1063/2009, VL6457/2010 in obračun zamudnih obresti. Od vseh procesnih bremen sta trditveno in dokazno breme najpomembnejša, ker neposredno vplivata na uspeh v pravdi. Pogoj za tožničin uspeh v pravdi je, da pravočasno navede dejstva, ki substancirajo zahtevek in da trditve o teh dejstvih (če niso priznana, domnevana ali splošno znana) dokaže. Bistvo razpravnega načela iz 7. člena ZPP je v tem, da nasprotna stranka vselej ve, v okviru kakšnega trditvenega in dokaznega okvira se lahko brani. Tožena stranka je v postopku nasprotovala zahtevku in že v prvi pripravljalni vlogi, ki se šteje za odgovor na tožbo, zatrjevala odsotnost trditvene podlage glede stroškov izvršilnih postopkov ter zamudnih obresti ter pripominjala, da morebitne listine, ki jih tožnica navaja kot dokaz, ne morejo nadomestiti trditvene podlage glede utemeljenosti zatrjevanih terjatev tako po temelju kot po višini. Posebej je poudarjala nepreverljivost višine terjatve. Tako višje sodišče ugotavlja, da je tožnico na nezadostne trditve opozarjala že toženka sama (na l. št. 51 in 52) z navedbami „iz tožbenih navedb ni mogoče razbrati, kaj naj bi bila toženka sploh dolžna plačati, kar še posebej velja za izvršilne stroške, ker gre za postopke v katerih toženka ni sodelovala ter za zamudne obresti, glede katerih ni moč preveriti obdobja na katero se nanašajo, niti višine glavnice, višine obrestne mere.“ To opozorilo je ponovila toženka v drugi pripravljalni vlogi- l. št. 65 z opozorilom, da morebitne listine ne morejo nadomestiti trditvene podlage. Ko stranka ne poda vseh navedb, ki jo trditveno in dokazno bremenijo, ima sodišče načelno dolžnost, da jo v okviru materialnega procesnega vodstva na to pomanjkljivost opozori. Opisana dolžnost sodišča do stranke pa odpade, če jo o odsotnosti navedb takšnih odločilnih dejstev opozori nasprotna stranka.

13. Tako se zaključek prvostopnega sodišča, da tožeča stranka v delu zahtevka, ki se nanaša na izvršilne stroške ter zamudne obresti ni zadostila zahtevani trditveni podlagi, da bi bil v tem delu njen zahtevek sklepčen, izkaže za pravilen. Prvostopno sodišče je razloge za takšno odločitev natančno podalo v 14. točki obrazložitve in pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša ter se nanje sklicuje.

14. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožeča stranka, neuspešna s pritožbo, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).