Jedro

Presoja „krivde“ v sistemu prekluzij ne sme biti prestroga, saj institut prekluzije, ki je namenjen pospešitvi postopka, po drugi strani posega v pravico strank do izjave in je v nasprotju z načelom kontradiktornosti.

Pritožbeni očitek nedoločenosti poroštva bi bil utemeljen le, če bi v konkretni zadevi tožeča stranka uveljavljala od poroka „obveznost glavnega dolžnika iz kateregakoli naslova nasproti upniku“, kot je zapisano v drugem delu poroštvene izjave, za takšne obveznosti pa v zadevi ni šlo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I., III., V., in VI. točki izreka) potrdi.

II. Toženi stranki sami nosita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke po sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v Škofji Loki Ig 00015/2005 z dne 21. 01. 2005 v višini 70.985,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila in izvršilnih stroškov 945,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 01. 2005 do plačila (I.); - ugotovilo, da obstoji nasprotna terjatev prvotožene stranke 27.053,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02. 10. 2003 do plačila (II.); - po opravljenem pobotu vzajemnih terjatev navedeni sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi v delu, v katerem je bilo toženima strankama naloženo, da tožeči stranki plačata 43.932,07 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in izvršilne stroške 945,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 01. 2005 do plačila (III.); - navedeni sklep o izvršbi razveljavilo za 9.000.00, EUR in za 316,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 01. 2003 do plačila in tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrnilo (IV.); - ugotovilo, da nasprotna terjatev prvotožene stranke 1.114,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02. 10. 2003 do plačila ne obstoji (V.); - toženima strankama naložilo, da tožeči stranki povrneta njene pravdne stroške 589,59 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI.).

2. Zoper I., III., V. in VI. točko izreka sodbe sta se pritožili toženi stranki iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Višjemu sodišču predlagata, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Priglašata tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba prvostopnemu sodišču očita kršitev določila 286. in 362. člena ZPP, ker da je sodišče upoštevalo kot pravočasne dokaze, ki jih je tožeča stranka predložila po prvem naroku za glavno obravnavo oziroma dokaze, predložene v ponovljenem postopku, pri čemer ni izkazala, da teh dokazov brez svoje krivde ni mogla predložiti pravočasno. Navedeni očitek, v kolikor se nanaša na račune in njihove prevode, ki jih je pooblaščenec tožeče stranke dostavil po prvem naroku za glavno obravnavo, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je tožeča stranka te račune že predlagala kot dokaz v vlogah, prejetih pred prvim narokom, sprejelo pa je tudi opravičilo, da je tožeča stranka pravna oseba s sedežem v Nemčiji in da je zato pridobivanje dokumentov zamudno. Navedeni razlogi so po oceni pritožbenega sodišča razumni in prepričljivi. Presoja „krivde“ v sistemu prekluzij ne sme biti prestroga, saj institut prekluzije, ki je namenjen pospešitvi postopka, po drugi strani posega v pravico strank do izjave in je v nasprotju z načelom kontradiktornosti. Ni tudi zanemarljivo, da je tožena stranka zagrešila enako kršitev, saj je tudi sama prevode bančnih izpiskov o izvršenih plačilih predložila po prvem naroku za glavno obravnavo in da je sodišče prve stopnje z upoštevanjem dokazov obeh strank uravnotežilo njun procesni položaj.

6. Prav pa ima pritožba, da je tožeča stranka šele na prvem naroku v ponovljenem postopku po razveljavitvi prvostopenjske sodbe, dne 22. 12. 2010, predložila notarsko potrdilo z dne 02. 03. 2004 (A28), kar je v nasprotju z drugim odstavkom 362. člena ZPP, in da ni najti opravičljivih razlogov, zaradi katerih tega potrdila ne bi mogla predložiti že v prvem postopku. Sodišče prve stopnje pa je s tem, ko je navedeni dokaz kljub temu upoštevalo, zagrešilo le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Ugotoviti je zato treba, ali je oz. bi lahko navedena kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

7. Z notarskim potrdilom (A28) je tožeča stranka dokazovala svojo aktivno legitimacijo, t.j. da je pravna naslednica družbe, s katero je bila prvotožena stranka v poslovnem razmerju, iz katerega izvira spor. Res je sodišče prve stopnje v prvem postopku (v katerem z notarskim potrdilom ni razpolagalo) tožbeni zahtevek zavrnilo prav zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije. Zaključilo je, da tožeča stranka zatrjevanega pravnega nasledstva ni dokazala, ker ni predložila izpiska iz sodnega registra, iz katerega bi bilo razvidno, da se je nekdanji poslovni partner tožene stranke pripojil k tožeči stranki. Vendar pa je višje sodišče v razveljavitvenem sklepu prvostopenjsko sodišče opozorilo, da se do (drugih) dokazov, ki jih je tožeča stranka predložila v dokaz zatrjevanega nasledstva, ni opredelilo in da je v skladu z načelom proste dokazne presoje dolžno oceniti tudi (druge) dokaze. V izpodbijani sodbi je prvostopno sodišče zaključek o izkazanem pravnem nasledstvu sicer oprlo (med drugim tudi) na nedovoljeni dokaz (A28), vendar pa je ocenilo tudi druge dokaze. Ugotovilo je, da iz izpiska iz sodnega registra HRB 18222 Občinskega sodišča Charlottenburg Berlin izhaja, da se je družba K., GmbH (prvotni partner prvotožene stranke) na podlagi fuzijske pogodbe dne 22. 04. 2002 spojila s prenosom svojega premoženja v celoti z razpustitvijo brez likvidacije (A9); da je D. Č., trgovski zastopnik tožeče stranke, zaslišan kot priča, izpovedal, da je med časom poslovnega sodelovanja med pravdnima strankama prišlo do pripojitve firme K., GmbH, k tožeči stranki in prenosa sedeža v Berlin, in da tožeča stranka razpolaga z vsemi knjigovodskimi podatki in poslovno dokumentacijo družbe K., GmbH. Pritožbeno sodišče k temu še dodaja, da je prvotožena stranka v tem postopku uveljavljala do tožeče stranke kot pravne naslednice svojega poslovnega partnerja svojo nasprotno terjatev iz naslova vrnjenega blaga. Da je njeno pravno nasledstvo konkludentno priznavala že pred tem sodnim postopkom, je nedvoumno razvidno iz zavrnitve dobropisa z dne 11. 10. 2004 (B11), ki ga je naslovila na tožečo stranko, ne da bi bila nad okoliščino, da se o vrnitvi blaga dogovarja z osebo, s katero naj ne bi bila v poslovnem razmerju, kakorkoli začudena ali izrazila dvom vanjo. Navedeno potrjuje pravilnost ocene prvostopnega sodišča izpovedbe zaslišanega D. Č., da je bila tožena stranka seznanjena s statusnimi spremembami na strani svojega poslovnega partnerja. Pritožbeno sodišče na podlagi navedenega meni, da tudi ocena vseh drugih dokazov brez upoštevanja notarskega potrdila (A28) vodi do enakega zaključka, kot ga je sprejelo prvostopno sodišče in da nedovoljeni dokaz zato ni vplival na pravilnost in zakonitost sodbe.

8. Nerelevantni in zato neupoštevni so pritožbeni očitki, da so računi, ki jih je tožeča stranka predložila v spis, falsifikati, ki jim ni mogoče priznati verodostojnosti. Prvotožena stranka sama priznava, da so navedeni računi identični računom, ki jih je prejela od partnerja K., GmbH, in tudi ni ugovarjala njihovi vsebini. Kar dokazuje kvečjemu, da je v obravnavani zadevi prišlo do izdaje dvojnih računov za isto blago. Sicer pa ocena verodostojnosti računov ni predmet tega postopka, kot tudi ne njihova vsebina, pač pa je bilo sporno le, ali jih je tožena stranka plačala. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom prvostopnega sodišča, da prvotožena stranka zatrjevanega plačila računov s predložitvijo swift nakaznic ni dokazala. Iz njih je jasno razvidno, da se izvršena plačila nanašajo na druge račune in ne na vtoževane račune. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi morala tožeča stranka dokazati, katere (druge) račune je s predmetnimi nakazili zapirala. Drugi računi niso predmet tega postopka, pač pa le dejstvo, ali je tožena stranka vtoževane račune plačala. To dejstvo je bilo v dokaznem bremenu tožene stranke, ki mu s predložitvijo nakaznic ni zadostila, saj z roko napisane številke računov na nakaznicah, za katere pritožba sama priznava, da so vnešene naknadno, nimajo nobene dokazne vrednosti.

9. Pritožbeno sodišče tudi v celoti pritrjuje razlogom prvostopnega sodišča, s katerimi je utemeljilo zaključek, da prvotožena stranka obstoja v pobot uveljavljane terjatve iz naslova vrnjenega blaga po dobavnici 11/D, reverzu št. 5 in reverzu št. 3 ni dokazala. Dokazna ocena prvostopnega sodišča je logična in smiselna ter v skladu z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni spregledalo nobene izjave priče, ki bi potrjevala nasprotno, saj izjava "da se še sedaj pojavljajo dokumenti, na katerih je napisan Č. J. ali pa se nanj sklicujejo" ničesar ne dokazuje.

10. Tudi odločitev prvostopnega sodišča o veljavnosti poroštvene izjave drugotožene stranke je bila pravilna. Z izčrpnimi razlogi prvostopnega sodišča se pritožbeno sodišče v celoti strinja in se v izogib ponavljanju sklicuje nanje. Drugotožena stranka je poroštvo prevzela za po temelju povsem določeno bodočo obveznost glavnega dolžnika (za vse terjatve K., GmbH, do glavnega dolžnika v zvezi z dobavo blaga glavnemu dolžniku). Pritožbeni očitek nedoločenosti poroštva bi bil utemeljen le, če bi v konkretni zadevi tožeča stranka uveljavljala od poroka „obveznost glavnega dolžnika iz kateregakoli naslova nasproti upniku“, kot je zapisano v drugem delu poroštvene izjave, za takšne obveznosti pa v zadevi ni šlo.

11. Pritožbeni razlogi tako niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Ker s pritožbo ni uspela, sta toženi stranki dolžni sami nositi pritožbene stroške.