Jedro

Zahtevek za izrek civilne kazni po ZASP je denarni zahtevek, zato mora biti postavljen v nominalnem znesku.

Za nastop zamude zadošča vložitev tožbe, v kateri je naveden znesek, ki ga tožnik zahteva ter podlaga zahtevka. Popolnost tožbe ni materialnopravna predpostavka za nastop zamude.

Izrek

Pritožba proti sklepu (točka I. izpodbijane odločbe) se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožbi proti izpodbijanemu, zavrnilnemu delu sodbe (točka III.) se ugodi ter se sodba v tem delu spremeni tako, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od zneska 131,40 EUR tudi za čas od 2. 12. 2009 do vključno 5. 10. 2010. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Tožeča stranka v tej pravdi uveljavlja zahtevke iz naslova avtorski sorodnih pravic. Zahtevala je izrek civilne kazni, naložitev dolžnosti mesečnega poročanja o obsegu javnega priobčevanja fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti ter denarni zahtevek, ki predstavlja nadomestilo za uporabo fonogramov.

Zahtevek za plačilo civilne kazni je sodišče prve stopnje zavrglo. Storitvenemu zahtevku je sodišče prve stopnje ugodilo. Prav tako je ugodilo denarnemu zahtevku glede glavnice v višini 356,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 10. 2010 dalje. Zavrnilo pa je del obrestnega zahtevka od zneska 131,40 EUR za čas od 2. 12. 2009 do vključno 5. 10. 2010 ter od zneska 225,02 EUR za čas od 1. 10. 2010 do 5. 10. 2010. Proti sklepu in delu zavrnilnega dela vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ter sodišču predlaga, naj ugodi tudi zahtevku za plačilo civilne kazni in obrestnemu delu zahtevka. Tožeča stranka navaja, da višine civilne kazni tožeča stranka sama ne more določiti. Lahko kvečjemu predlaga njen izrek. Samo kazen pa določi nato sodišče. Zahtevek sicer ni določen, je pa določljiv. Tožeča stranka je namreč podala zadostne navedbe in podatke, ki jih sodišče potrebuje za določitev civilne kazni.

Tožeča stranka tudi ne soglaša z zavrnitvijo obrestnega zahtevka. Vztraja, da je od zneska 131,40 EUR upravičena do zakonskih zamudnih obresti od 2. 12. 2009, od zneska 225,02 EUR pa od 6. 10. 2010. Navaja, da je tožena stranka že po določbah ZASP (1)materialnopravni dolžnik. Meni, da bi torej obresti lahko zahtevala že od prej, najkasneje od tedaj, ko je vložila tožbo. Sklicuje se na določbo 299. člena OZ(2).

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Glede (ne)določenosti zahtevka za plačilo civilne kazni: Tožba mora obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev (prvi odstavek 180. člena ZPP). Zahtevek za plačilo civilne kazni je denarni zahtevek. Procesna zahteva po določnosti (in ne zgolj določljivosti) zahtevka zato tožniku nalaga, da denarni zahtevek konkretno opredeli z navedbo denarnega zneska. Sodna praksa pri tem brezpogojno vztraja (3). Tej zahtevi tožnik ni zadostil. Na pomanjkljivost je bil opozorjen s sklepom sodišča prve stopnje. Namesto da bi se zahtevi pokoril, je naloženi obveznosti (ki niti ne nemogoča niti nerazumno zahtevna – terja zgolj uporabo materialnega prava glede na dejansko podlago tožbe kot velja v vseh drugih tožbenih položajih) upiral. Tožba je v tem delu zato ostala nepopolna ter jo je sodišče pravilno zavrglo. Pritožba proti sklepu ni utemeljena, podani pa niso niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti. V skladu z 2. točko 365. člena ZPP (4) je zato pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo in sklep sodišča o zavrženju dela tožbe potrdilo.

Glede zavrnitve dela obrestnega zahtevka: Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 6. 10. 2010 res zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 225,02 EUR že od 1. 10. 2010 (čeprav je bila tožba vložena šele 6. 10. 2010). Tudi ta del zahtevka je bil zavrnjen. Vendar pa iz pritožbe nedvoumno izhaja (glej zadnji odstavek na 3. strani pritožbe), da tožnik več ne vztraja pri plačilu zakonskih zamudnih obresti od zneska 225,02 EUR za čas od 1. 10. 2010 do 5. 10. 2010. Predmet pritožbenega preizkusa je tako odločitev o zavrnitvi obrestnega zahtevka od zneska 131,40 EUR za čas od 2. 12. 2009 do 5. 10. 2010. Res je, da je bila trditvena podlaga prvotne tožbe delno pomanjkljiva. Vendar pa je bila zahteva, naj tožena stranka plača zapadlo nadomestilo za avtorski sorodne pravice v konkretiziranem denarnem znesku, jasna. Tožena stranka je bila materialnopravni dolžnik vtoževanega zneska že po določbi 130. člena ZASP. Četudi bi se štelo, da je bil za nastop zamude potreben še ustrezen poziv tožeče stranke, je bila v skladu z drugim odstavkom 299. člena OZ ta zahteva izpolnjena z začetkom postopka – torej z vložitvijo tožbe, s katero je tožnik od toženca zahteval, naj izpolni svojo obveznost. Od tedaj dalje (torej od 2. 12. 2009) zato tečejo tudi zakonske zamudne obresti od zneska 131,40 EUR.

V skladu s petim odstavkom 358. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče sodbo v točki III. izreka spremenilo tako, da je tožeči stranki priznalo zakonske zamudne obresti od zneska 131,40 EUR tudi za čas od 2. 12. 2009 do vključno 5. 10. 2010. Pritožnik je uspel s sorazmerno majhnim delom pritožbenega izpodbijanja. Uspel je le glede akcesorne terjatve. Ob smiselni uporabi pravila iz tretjega odstavka 154. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče odločilo, da pritožbene stroške krije sam.

(1) Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 21/95 in naslednji)

(2) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji)

(3) Primerjaj Aleš Galič v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Ljubljana 2006, 2. knjiga, stran 123

(4) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nadaljnji)