Jedro

Obsojenec mora imeti v primeru, ko je izpovedba priče oziroma zagovor soobdolženca edini dokaz ali dokaz, na katerem v odločilni meri temelji obsodilna sodba, realno možnost, da vsaj enkrat v postopku preveri resničnost in zanesljivost oziroma verodostojnost izpovedb prič oziroma, da je vsaj enkrat navzoč pri neposredni izvedbi tega dokaza. Vendar pa tudi to pravilo ni absolutno oziroma so dopuščene določene izjeme.

Dopustno je opreti sodbo na posreden, edini ali odločilen dokaz, če je izvedeni postopek mogoče oceniti kot pošten in če tak dokaz - zaslišanje priče nikakor ni (več) mogoč zaradi smrti, strahu ali drugih razlogov, torej kot skrajno možnost, pri čemer se seveda presoja ta dokaz v povezavi z ostalimi podatki in dokazi v spisu.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijani sodbi se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru je bil B. M. spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. členu tega zakona mu je bila izrečena pogojna obsodba v kateri mu je bila določena kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let ter posebni pogoj, da mora v roku šestih mesecev od pravnomočnosti sodbe oškodovancu V. I. plačati 2.500,00 EUR, to je znesek v višini katerega je oškodovancu po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) priznalo premoženjskopravni zahtevek. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojencu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta mu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil obsojenec zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi, kot navaja uvodoma kršitve kazenskega zakona in kršitve kazenskega postopka iz prvega in drugega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi oziroma obtožbo zavrne ali zavrže. 3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Iz vsebine zahteve namreč v večji meri izhaja, da obsojenec podaja svojo, drugačno oceno izvedenih dokazov, kar predstavlja uveljavljanje razloga zmotne ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga ni dopustno uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti. Sodišče po mnenju vrhovne državne tožilke tudi ni storilo nobene kršitve, ker je glavno obravnavo 21. 3. 2016 opravilo v obsojenčevi odsotnosti, enako pa velja tudi glede obsojenčeve trditve o nezmožnosti postavljanja vprašanj priči J. G., ki jih je pritožbeno sodišče tudi utemeljeno zavrnilo z razlogi v 7. točki sodbe.

4. O odgovoru Vrhovne državne tožilke se je izjavil obsojenec in vztrajal na očitkih iz zahteve.

B.

5. Bistveni očitek zahteve je kršitev pravice do obrambe oziroma do soočenja z obremenilno pričo. J. G. namreč ni bil neposredno zaslišan pred sodiščem in mu obsojenec sploh ni mogel postavljati vprašanj, čeprav je bil J. G. tisti, ki je sestavil pogodbo z V. I., on pa je tudi tisti, ki je prejel sporni znesek. Res je, da se sam naroka razpisanega za dne 21. 3. 2016 ni udeležil, to pa zaradi tega, ker mu je takšno sodelovanje preprečila bolezen, svoj izostanek pa je tudi upravičil. Uveljavlja torej kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP, saj ni mogel postavljati vprašanja priči katere izpoved predstavlja odločilni obremenilni dokaz in preveriti njegove verodostojnosti.

6. Uveljavljana kršitev, če je podana, pomeni kršitev pravnih jamstev, ki jih ima obsojenec v kazenskem postopku po 29. členu Ustave RS in d. točke tretjega odstavka 6. člena EKČP. O tem kako ta kršitev vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe pa obstaja že bogata ustavnosodna praksa in tudi praksa ESČP. Vrhovno sodišče je že v sodbah I Ips 150/2009, I Ips 58924/2011, I Ips 35269/2010 in drugih poudarilo, da je obsojencu treba dati zadostno in primerno možnost poklicati in zaslišati obremenilne priče, bodisi takrat, ko je priča podala izjave ali kdaj kasneje v postopku. Praviloma je zaradi uresničevanja načela kontradiktornosti potrebno vse dokaze izvajati na glavni obravnavi, vendar uporaba zapisnikov zaslišanja prič v preiskovalnem postopku sama po sebi ni v neskladju s pravico iz d. točke tretjega odstavka 6. člena EKČP, če je zagotovljena pravica do obrambe (odločba Ustavnega sodišča RS Up-207/99 z dne 4. 7. 2002 in druge). V situaciji, v kateri obdolženec ne more uveljavljati svoje pravice do zaslišanja obremenilnih prič, se obsodilna sodba ne sme izključno ali v odločilni meri opreti na njihove izjave. Za dokaz, ki je bil v pomembni meri podlaga za obsodilno sodbo gre tudi tedaj, kadar je sodišče, ki je izreklo sodbo, ostale dokaze presojalo predvsem z vidika ali potrjujejo izjave obremenilnih prič.

7. Iz navedenega izhaja, da mora imeti obsojenec v primeru, ko je izpovedba priče oziroma zagovor soobdolženca edini dokaz ali dokaz, na katerem v odločilni meri temelji obsodilna sodba, realno možnost, da vsaj enkrat v postopku preveri resničnost in zanesljivost oziroma verodostojnost izpovedb prič oziroma, da je vsaj enkrat navzoč pri neposredni izvedbi tega dokaza. Vendar pa tudi to pravilo ni absolutno oziroma so dopuščene določene izjeme. V odločbi ESČP z dne 25. 10. 2012 (zadeva Stefančič proti Sloveniji) je uvodoma poudarjeno pravilo, da mora imeti obdolženec v kazenskem postopku učinkovito možnost, da izpodbija dokaze zoper sebe oziroma, da so v skladu z „edinim in odločilnim pravilom“ tedaj, ko obsodba temelji izključno ali večinoma na izjavah prič, ki jih obsojenec ne more izprašati na nobeni stopnji postopka. Njegova pravica do obrambe je neopravičeno omejena, vendar se lahko od tega splošnega načela odstopi v primerih, če priča umre ali če ne upa pričati zaradi strahu pred maščevanjem ali obstajajo drugi tehtni razlogi, da se priča ne more udeležiti obravnave. V tem primeru pa je potrebno presojati ostale tako imenovane podporne dokaze ter poštenost postopka v smislu izvedbe postopka, ki omogoča, da se izvede ustrezna presoja zanesljivosti dokaza, torej presoja, ali je ta dokaz dovolj zanesljiv glede na njegov pomen v zadevi. Dopustno je torej opreti sodbo na posreden, edini ali odločilen dokaz, če je izvedeni postopek mogoče oceniti kot pošten in če zaslišanje take priče nikakor ni (več) mogoče zaradi smrti, strahu ali drugih razlogov, torej kot skrajno možnost, pri čemer se seveda presoja ta dokaz v povezavi z ostalimi podatki in dokazi v spisu. Relativne in bistvene kršitve namreč niso samostojni pritožbeni razlog, temveč jih je, kar nenazadnje izhaja že iz same dikcije zakona, vedno treba presojati v povezavi z razlogom zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

8. V konkretni kazenski zadevi je potrebno najprej odgovoriti na vprašanje, ali je izpovedba J. G. edini oziroma odločilni dokaz.

Obsojeni B. M. ves čas postopka priznava, da je prejel 2.500,00 EUR za ureditev kredita, to njegovo priznanje pa je potrjeno tudi s podpisom o prejemu denarja in izpovedbami prič. Obsojenec je tudi ves čas postopka pojasnjeval, da je kredit res nameraval urediti ter da sta se v zvezi s tam nanj obrnila na prošnjo oškodovanca zakonca S. in E. I. Nadalje obsojenec navaja, da je zaradi ureditve kredita stopil v stik z J. G., kateri mu je obljubil, da bo kredit uredil, vendar pa je v zvezi s tem zahteval določen znesek denarja in sicer 2.000,00 EUR naj bi bilo zanj, 500,00 EUR pa si je za stroške (med drugim tudi potovanja v Beograd) zadržal obsojenec. J. G. je bil tudi tisti, ki je sestavil pogodbo, ki se nahaja v prilogi A9 spisa in v zvezi s katero je kot ugotavlja sodišče prve stopnje priča M. I. prepričljivo izpovedala, da ji je to listino predložil obsojenec. Torej sta prejem denarja s strani obsojenca in dejstvo, da je pogodbo sestavil J. G. nesporna. Sporno pa je, kaj se je dogajalo s prejetim zneskom. Obsojenec je ves čas zatrjeval, da je znesek približno 2.000,00 EUR nakazal J. G., da je 1.900,00 EUR res nakazal, pa se v spisu nahaja tudi potrdilo. Navedeno je potrdila tudi kot priča zaslišana M. I., saj je izjavila, da ji je J. G. povedal, da je on prejel 1.900,00 EUR, ter da ji je govoril tudi nekaj o tem, da bo sam porok v zvezi s tem kreditom. J. G. so tudi skupaj obiskali v Beogradu, pa se je slednji ukvarjal le z drugimi ljudmi, medtem ko je njih na hitro odpravil (str. 43 in 45 spisa). Drugače pa je potek dogodkov opisoval J. G. zaslišan kot priča preko mednarodne pravne pomoči. Povedal, da je res stopil v stik z oškodovancem in njegovo ženo, ni pa nikoli od obdolženca prejel nobenega denarja v zvezi s kreditnim posredovanjem, nakazilo preko Western Union v višini 1.900,00 EUR z dne 26. 4. 2011 (priloga A6 spisa) pa se je nanašalo na nek drug posel z obdolžencem (prvi odstavek str. 4 sodbe). Ob upoštevanju vsega navedenega je sodišče sprejelo dokazni sklep, da zagovoru obsojenca ne verjame, oziroma ne verjame, da je vplačan denar izročil J. G., saj ni z ničemer razumno utemeljil, zakaj je verjel, da bo J. G., ki ga glede na svoj zagovor pravzaprav ni poznal, in glede na izpovedbe priče Stanislava Ivanuše da Gajiča pred prejemom denarja ni omenjal (točka 6 na str. 4 sodbe sodišča prve stopnje). Glede na navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča tako izpovedba J. G. ključni dokaz, na katerega je sodišče oprlo svoj zaključek o goljufivem namenu obsojenca.

9. Drugo pomembno vprašanje pa je ali je obsojenec imel možnost soočiti se vsaj enkrat s pričo J. G., katerega izpovedba je bila kot rečeno bistven obremenilni dokaz zoper njega.

Kot izhaja iz podatkov v spisu in razlogov sodbe je sodišče vabilo pričo J. G. na obravnavo razpisano za dne 21. 12. 2015. Priča je vabilo prejela, vendar pa na obravnavo ni pristopila. Priča J. G. je poslal sodišču dopis, da se obravnave zaradi vnaprej dogovorjenih poslovnih obveznosti ne bo mogel udeležiti. Sodišče je na podlagi navedenega presodilo, da se priča brez opravičenega razloga obravnave ni udeležila ter posledično zaprosilo za zaslišanje po mednarodni pravni pomoči (Prvi osnovni sud v Beogradu). Pred zaslišanjem je poslalo dopis tako državnemu tožilcu kakor obsojencu, da lahko postavita priči pisno določena vprašanja. Državno tožilstvo je to storilo, medtem ko se obsojenec na poziv sodišča ni odzval. Priča je bila za tem zaslišana dne 18. 2. 2016. Zatem sodišče je njeno izpovedbo na glavni obravnavi 21. 3. 2016 v nenavzočnosti obsojenca na podlagi 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP prebralo.

10. V spisu ni podatka, da bi bil obsojenec o datumu zaslišanja pred zaprošenim sodišče obveščen. Iz razlogov sodbe in podatkov v spisu izhaja, da ga je sodnik, ki je sodil v tej kazenski zadevi obvestil, da bo J. G. zaslišan pred sodiščem v Beogradu in da ima pravico v roku osmih dni od prejema tega obvestila posredovati pisna vprašanja, ki naj se zastavijo priči, kar je sodišče štelo kot zadostno garancijo za pošten postopek.

11. Takšnemu stališču pa Vrhovno sodišče ne more pritrditi. Kot je bilo že pojasnjeno iz ustaljene ustavno sodne prakse izhaja, da mora biti obsojencu vsaj enkrat v postopku omogočeno zaslišanje obremenilne priče, kar pomeni, neposredno zastavljanje vprašanj priči in komentiranje njenih izpovedb, hkrati pa je neposredno zaslišanje zaenkrat najbolj učinkovit način, ki omogoča odkrivanje resnice. Splošno znano je namreč, da ob soočenju normalen človek težko govori neresnico, če pa jo že govori, je pri tem neprepričljiv. Ker obsojeni B. M. v tem postopku ni imel učinkovite možnosti, da izpodbija odločilni obremenilni dokaz zoper sebe je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

12. Ker je Vrhovno sodišče obe sodbi razveljavilo, ostalih navedb, ki se nanašajo bodisi na očitke procesnega zakona ali zmotno ugotovljenega dejanskega stanja Vrhovno sodišče ni presojalo.

13. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče pričo ponovno zaslišati (bodisi jo povabiti na zaslišanje pred tukajšnjim sodiščem, ali pa v primeru, če se priča vabilu ne bo odzvala, jo ponovno zaslišati preko mednarodne pravne pomoči) ter obsojenca o naroku obvestiti in mu s tem omogočiti možnost postavljati vprašanja in ocenjevati pričino verodostojnost, po potrebi pa izvesti še druge dokaze ter na podlagi tako izvedenega postopka ponovno odločiti ali je obsojenec storil obravnavano kaznivo dejanje ali ne.