Jedro

Odplačevanje obrokov kredita iz lastnih sredstev enega zakonca po razvezi zakonske zveze ne spreminja deležev na skupnem premoženju, lahko pa (razvezani) zakonec, ki je plačal skupni dolg iz svojega (posebnega) premoženja, zahteva od drugega zakonca povračilo tistega, kar presega njegov delež dolga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spadata nepremičnina, ki predstavlja posamezni del št. 1 v stavbi št. 2, k. o. X, tj. stanovanje v izmeri 96,3 m², in osebno vozilo Hyundai Santa Fe (I. točka izreka); da sta deleža na skupnem premoženju enaka in znašata za vsako od pravdnih strank do ½ (II. točka izreka); v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Dopustilo je spremembo nasprotne tožbe z 9. 3. 2016, ne pa tudi z 20. 12. 2017 (IV. točka izreka). V V. točki izreka izpodbijane odločbe je tožnici naložilo plačilo 1.581,70 EUR z obrestmi od 9. 3. 2016 dalje, v VI. točki izreka pa je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi o dodatnem obsegu skupnega premoženja ter presežni tožbeni zahtevek za plačilo nadaljnjih 18.867,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 3. 2016 dalje zavrnilo. Tožencu je naložilo plačilo tožničinih pravdnih stroškov (VII. točka izreka).

2. Tožnica v pritožbi izpodbija V. točko izreka odločbe, s katero ji je sodišče naložilo, da mora tožencu plačati 1.581,70 EUR, kolikor naj bi po razpadu zakonske zveze toženec namesto nje prispeval za odplačilo dolgov iz skupnega premoženja. Sodišču prve stopnje očita nepravilno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče se sploh ne bi smelo ukvarjati z vprašanjem, koliko kupnine do leta 2011 še ni bilo plačane in bi moralo nasprotni tožbeni zahtevek v celoti zavrniti, saj ima izstavljeno zemljiškoknjižno dovolilo v delu, ki vsebuje izjavo o plačilu kupnine, pravno naravo pobotnice. S to listino je investitor M. d.o.o. (v nadaljevanju M.), nedvomno potrdil, da so bile obveznosti iz kupoprodajne pogodbe za stanovanje v celoti poplačane. Nadalje opozarja, da so v 25. točki obrazložitve protispisno povzete njene navedbe iz prve pripravljalne vloge z 18. 9. 2014, saj nikoli ni potrdila izmišljene navedbe toženca, da je bilo vračanje "posojila" M. zamrznjeno do leta 2012. Tudi sicer sodišče pretirano poudarja nevednost in neinformiranost tožnice, kot da bi bile zaradi tega njene navedbe in ugovori v pravdi neupoštevni. Povsem je prezrlo njene neprerekane in nesporne navedbe, ki jih je potrdila s svojo izpovedbo, da ji toženec nikoli ni omenil nobenih neporavnanih dolgov do M. glede nakupa stanovanja. Sodba je v očitnem nasprotju z izpovedbo toženca, ki je zaslišan kot stranka vendarle priznal, da zaradi stečaja podjetja M. pravdni stranki ne bi izgubili stanovanja. Tudi toženčev brat je zaslišan priznal, da podjetje M. ne potrebuje toliko denarja, kolikor sta s tožencem v letu 2011 pri Unicredit banki vzela kredita. Vse navedeno po prepričanju tožnice ruši konstrukt toženca, da je s kreditom Unicredit poravnal kupnino za stanovanje oziroma reševal podjetje. Prav tako je sodišče spregledalo njene navedbe iz pripravljalne vloge z 11. 9. 2017, v kateri je opozorila na nekonsistentnost, prirejenost in neverodostojnost navedb in dokazil toženca. Da so aneks, posojilna pogodba in ostali dokumenti neverodostojne listine, ustvarjene le za potrebe tega postopka, dokazujejo tudi nasprotja med temi listinami samimi in navedbami toženca, ki so v nasprotju z vsebino listin. Ker se sodišče do teh navedb ni opredelilo, je kršilo tožničino pravico do izjave iz 22. člena URS2 in zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP3. Posledično je napačno zaključilo, da naj bi bilo plačilo kupnine transformirano v dolg oziroma ni obrazložilo, kateri dokazi to podpirajo. Tudi sicer je takšen zaključek protispisen, saj toženec ni predložil nobenega dokumenta o prenovitvi (novaciji) domnevno neporavnanih obveznosti iz kupoprodajne pogodbe v posojilo. V posojilni pogodbi iz leta 2003 manjka zapis oziroma sporazum, da se obveznost plačila kupnine nadomešča z obveznostjo vračila posojila – kot to določa 323. člen OZ4. Netransparentnost in nezakonitost poslovanja podjetja M. je s svojimi konkludentnimi dejanji potrdila tudi računovodkinja Helena Kenda, ki ob zaslišanju očitno ni hotela odgovarjati po resnici, sodišče pa ji zato ne bi smelo nekritično slediti. Nihče od zaslišanih ni znal pojasniti, zakaj v posojilni pogodbi, ki je za sodišče ključni dokaz, da kupnina ni bila plačana, nikjer ni zabeleženo, da se nanaša na obveznosti za stanovanje. Če bi šlo res za novacijo, bi bila takšna sestavina bistvena. Pritožba v nadaljevanju izpostavlja del izpovedbe toženčevega očeta, ki naj bila v nasprotju z ugotovitvami izpodbijane sodbe. Predlaga spremembo izpodbijane odločitve in povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženec na podlagi drugega odstavka 56. člena ZZZDR5 z nasprotno tožbo vtožuje terjatev iz naslova obveznosti plačila dolga na podlagi kreditne pogodbe, sklenjene v zvezi s skupnim premoženjem, za katere zakonca odgovarjata nerazdelno. Kot je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno navedlo sodišče prve stopnje, odplačevanje obrokov kredita iz svojih sredstev po razvezi zakonske zveze ne spreminja deležev na skupnem premoženju, lahko pa (razvezani) zakonec, ki je plačal skupni dolg iz svojega (posebnega) premoženja, zahteva od drugega zakonca povračilo tistega, kar presega njegov delež dolga.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki v času zakonske zveze (v letu 1997) kupili stanovanje od podjetja M. V ta namen je toženec za del kupnine najel posojilo pri stanovanjskem skladu, s pogodbo o prevzemu dolga z 28. 1. 2002 pa je M. prevzel dolg toženca, ki ga je ta imel do soprodajalca Ž. d.o.o. S posojilno pogodbo s 30. 12. 2003 je M. tožencu dal posojilo v višini 4.831.537 SIT iz naslova še neplačanega dela kupnine za stanovanje z začetkom vračanja 30. 12. 2012, s katero je bilo, kot to pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, plačilo kupnine transformirano v dolg, kar dokazujejo tudi neprerekane toženčeve navedbe o ujemanju zneskov med neplačano kupnino po prodajni pogodbi in predmetno posojilno pogodbo.6 Pritožbeni očitek, da naj bi šlo za neargumentiran zaključek, tako ne drži. Pogodba o prevzemu dolga in posojilna pogodba tudi po prepričanju pritožbenega sodišča jasno izkazujeta obstoj neporavnanih obveznosti iz naslova nakupa stanovanja, zato se pritožbene navedbe v smeri neobstoja sporazuma o nadomestitvi obveznosti plačila kupnine z obveznostjo vračila posojila izkažejo kot neutemeljene oziroma nerelevantne.

7. Pritožnica ne ponudi konkretiziranih trditev, kako oziroma na kakšen način naj bi bila kupnina za stanovanje (po prodajni pogodbi) že plačana, temveč zgolj pavšalno prereka obstoj dolga iz naslova nakupa stanovanja, zato pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je bilo posojilo s strani M. iz leta 2003 dano za nakup stanovanja. Pritožba ne vzbudi pomisleka niti z navajanjem, da iz zemljiškoknjižnega dovolila iz leta 2005 izhaja, da je bila kupnina za stanovanje v celoti odplačana (pred vknjižbo v zemljiško knjigo). Navedeno namreč po vsem povedanem, zlasti tudi ob upoštevanju družinske povezanosti akterjev pogodb in iz tega izhajajoče fleksibilnosti odplačevanja dolga, v ničemer ni v nasprotju oziroma ne dokazuje fiktivnosti zgoraj navedenih pogodb, iz katerih izhaja, da kupnina, ne glede na izstavljeno in podpisano zemljiškoknjižno listino, tedaj še ni bila v celoti plačana. V izpodbijani sodbi podani razlogi so prepričljivi in dokazno podprti, pritožbene navedbe, da ima zemljiškoknjižna izjava v tem delu pravno naravo pobotnice, pa na pravilnost odločitve ne vplivajo.

8. Očitka, da je zaključek sodišča o transformaciji plačila kupnine v dolg napačen, tudi ni mogoče šteti kot očitka o obstoju bistvene kršitve določb postopka zaradi protispisnosti, kot meni pritožnica. Protispisnost namreč obstaja le, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za napako pri povzemanju vsebine listin oziroma izpovedbe prič, torej takrat, ko sodišče dokazom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Omenjena kršitev postopka tudi ni podana, če se v utemeljitev svoje ugotovitve sodišče na nek dokaz sploh ne sklicuje ali če določeno dejstvo ugotovi drugače, kot izhaja iz listine oziroma izpovedbe priče. Ker je na očitke o domnevni fiktivnosti posojilne in drugih pogodb odgovorilo že sodišče prve stopnje,7 pritožbeno sodišče napotuje tožnico na razloge izpodbijane sodbe, ki jim v celoti pritrjuje. Pritožničino vsebinsko nestrinjanje z odgovorom sodišča na njene navedbe ne pomeni, da njenih stališč sodišče ni obravnavalo. Odgovori na navedbe glede neverodostojnosti navedb in dokazil toženca so zajeti v ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki se je opredelilo do vseh relevantnih trditev in ugovorov pravdnih strank. S tem, ko je sodišče, ob upoštevanju drugih izvedenih dokazov, omenjeni pogodbi obravnavalo in na njuni podlagi ugotovilo, da dolg še obstoji in da stanovanje še ni bilo (v celoti) odplačano, je hkrati odgovorilo tudi na očitke glede domnevne prirejenosti teh listin za potrebe tega postopka (in jih utemeljeno zavrnilo). Očitek, da sodba ne vsebuje razlogov prav o vseh trditvah in ugovorih tožnice, tako ne predstavlja kršitve tožničine pravice do izjave in očitanih bistvenih kršitev določb postopka.

9. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je toženec s predloženimi pogodbami in drugimi listinskimi dokazi dokazal svoje trditve o obstoju dolga iz naslova neplačanega dela kupnine za stanovanje. Upoštevaje njegovo izpovedbo in posojilno pogodbo za gotovinski kredit z 31. 3. 2011 višje sodišče ne dvomi v pravilnost zaključka, da je toženec del tega kredita porabil za plačilo kupnine za stanovanje oziroma odplačilo dolga po posojilni pogodbi z M. Pritožničino vztrajanje pri nasprotnem, pri čemer izpostavlja domnevna protislovja med temi listinami (pogodbami) in navedbami toženca, dokazne ocene, ki je natančna, logična in prepričljiva in s katero v celoti soglaša pritožbeno sodišče, v ničemer ne omaje. Tehtnih trditev, ki bi vzbujale dvom o pravilnosti dokaznega zaključka, da je bila kupnina po prodajni pogodbi za stanovanje (z obrestmi in stroški za upravljanje stanovanja) poplačana iz gotovinskega kredita Unicredit, v deležu 50,80 % (pri čemer je polovico kredita prejel toženčev brat), ki ga neprerekano zatrjuje toženec, pritožnica, kot rečeno, ne ponudi. Ob tem je prvostopenjsko sodišče korektno povzelo tako tožničine navedbe kot tudi njeno izpovedbo in izpovedbe ostalih prič, se do njih opredelilo8 in jih ustrezno dokazno ocenilo. Pritožbeni očitki, ki povzemajo zgolj posamezne dele teh izjav, so neutemeljeni, deli izpovedb pa izvzeti iz konteksta oziroma za odločitev v zadevi neodločilni.

10. Pravilnost dokazne ocene prvostopenjskega sodišča nenazadnje potrjujejo tudi tožničine lastne navedbe, potrjene z njeno izpovedjo, da se z nakupom stanovanja in krediti ni ukvarjala in je posle v zvezi s tem prepustila tožencu oziroma njegovemu družinskemu podjetju (M.) ter da ne more natančno vedeti, kdaj je bil v celoti poplačan dolg do M., da pa je bilo to vsekakor pred 31. 3. 2011, preden je toženec vzel kredit pri banki. Ob tem, da celo v pritožbi vztraja pri svoji nevednosti in ponavlja, da je tožencu tedaj zaupala in da je šlo za posel v družinskem krogu med povezanimi osebami, ni povsem jasno, kaj želi doseči z očitki, da je sodišče prevelik pomen pripisalo njeni nevednosti oziroma neinformiranosti. Očitno pa je, kot pravilno izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, da so zaradi tega neupoštevna njena sklicevanja, da je posli ne zavezujejo, ker so bili sklenjeni brez njene vednosti. Kot očitno nerelevantne se zato izkažejo njene pritožbene navedbe, da ji toženec nikoli ni omenil nobenih neporavnanih dolgov v zvezi z nakupom stanovanja.

11. Na podlagi vsega navedenega je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravno pravilen zaključek, da je gotovinski kredit, katerega polovico je prejel toženec in ga delno porabil (po razvezi zakonske zveze) za poplačilo kupnine za stanovanje (z obrestmi ter za plačilo stroškov za stanovanje), v tem delu treba obravnavati kot pasivo skupnega premoženja, ki v skladu z deleži na skupnem premoženju, ki izhajajo iz njunih prispevkov v času zakonske zveze, bremeni oba zakonca.

12. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

13. Tožnica s pritožbo ni uspela, toženčev odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Ustava Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33/1991, s spremembami, v nadaljevanju URS. 2 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP. 3 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami, v nadaljevanju OZ. 4 Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list SRS, št. 15/1976 s spremembami, v nadaljevanju ZZZDR. 5 Glej 26. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 6 Pri tem so očitki glede aneksa za odločitev v tej zadevi nerelevantni, saj toženec po spornem aneksu k prodajni pogodbi v tem postopku ne zahteva ničesar (zato se pritožbenemu sodišču, kot se tudi ni bilo treba sodišču prve stopnje, glede omenjenega ni treba opredeljevati), kot je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje (26. točka obrazložitve). 7 Glej 27. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.