Jedro

Prepoved sojenja o isti stvari, storilec in krivda pri kaznivem dejanju po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika.

- Prepoved iz 31. člena Ustave Republike Slovenije se nanaša na primere, ko je postopek vsebinsko ali, ko gre za ustavitev, formalno pravnomočno končan, kar se zgolj s pravnomočno obtožbo ne more zgoditi. Drugič, ker bi morala biti navedena sodba Okrožnega sodišča v Mariboru izrečena pred obravnavano sodbo, in ker bi tedaj že morala biti pravnomočna. Končno pa se niti dejanji časovno v celoti ne prekrivata, različni sta v izvršitvi ter vsako zase uperjeni v drug predmet napada, kar vse bo, če bo, dokončno preizkušeno v drugem postopku.

- Ker je lahko storilec kaznivega dejanja, za katerega je bil obdolženi spoznan za krivega, vsakdo in ne zgolj odgovorna oseba kot oseba z določenimi pooblastili. Ta, končno v 99. členu KZ-1 kot posebni storilec kaznivega dejanja ni več opredeljena, medtem ko razlika med direktorjem in dejansko poslovodečo osebo ni razlika v vrsti, ampak razlika znotraj vrste, s čemer je kakršnokoli nasprotje v izreku sodbe izključeno.

- Zadostuje direktni naklep, ki je pri opustitvah izkazan s tem, da storilec kljub možnostim, ki jih ima, in ki se jih zaveda, ne ravna v smeri, da prepovedana posledica ne bi nastala, ampak s svojo hoteno nedejavnostjo povzroči ravno nasprotno.

Izrek

I. Pritožba okrajnega državnega tožilca ter pritožbe zagovornikov in zagovornice obdolženega F.U. se zavrnejo kot neutemeljene ter potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati sodno takso v višini 210,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega F.U. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo kazen 1 leto zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mora obdolženec vrniti oziroma plačati stroške tega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, oškodovanega J.S., N.S., S.B. in D.Š. pa je po drugem odstavku 105. člena ZKP s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo so se pritožili: - okrajni državni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo v tej odločbi spremeni tako, da obdolženemu izreče kazen 1 leto in 6 mesecev zapora; - obdolženčev zagovornik zaradi, kot je zapisal, vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti; - obdolženčevi zagovorniki iz, kot so zapisali, vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali dajo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - obdolženčeva zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali mu izreče pogojno obsodbo ali da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

3. Na pritožbo okrajnega državnega tožilca so odgovorili obdolženi, zagovornik in zagovornica. Pri tem je sodišče prve stopnje kot obdolženčev odgovor na pritožbo pravilno štelo tudi „Ugovor na pritožbo Okrajnega sodišča v Mariboru pod številko III K 12608/2014“ z dne 9. 11. 2015, saj je kot pravočasne pritožbe ni bilo mogoče obravnavati. V vsakem primeru bistvo vseh odgovorov je v nasprotovanju pritožnikovemu izhodišču o obdolženčevi krivdi, v vztrajanju, da mu kaznivo dejanje ni bilo dokazano ter da je predlagana višja kazen zapora kot kazenska sankcija pretirana.

4. Obdolženčeva zagovornica je 31. 12. 2015 poslala še dopolnitev pritožbe, s katero se je pritožbeno sodišče zaradi pretečenega roka iz prvega odstavka 366. člena ZKP zgolj seznanilo.

5. Pritožbe niso utemeljene.

6. Okrajni državni tožilec prizadevanja za spremembo odločbe o kazenski sankciji utemeljuje s stopnjo kršitve zavarovane pravne vrednote, ko je bilo dejanje storjeno na škodo 107 delavcev, pri čemer nekaterim v pokojninsko obdobje ne bo vštet čas vsaj enega leta. Razen tega bi sodišče prve stopnje moralo v večji meri upoštevati skupno višino neporavnanih obveznosti, ki znašajo kar 455.678,63 EUR.

7. Pritožbeno sodišče se z utemeljitvijo v splošnem strinja, vendar hkrati ugotavlja, da po razumljivih razlogih sodbe povzetega niti sodišče prve stopnje ni prezrlo, kot ni prezrlo, da obdolženi do sedaj še ni bil kaznovan ter da je bil v stečajno maso gospodarske družbe K.1 d.o.o. vplačan določen znesek, ki je po pričakovanih namenjen delnemu plačilu neplačanih prispevkov za delavce. Gre za pomembni olajševalni okoliščini, ki skupaj ustvarjata sorazmerje s težo dejanja kot temeljem za pravilno odmero kazni, ki bi bila v nasprotnem čezmerna.

8. Obdolženčev zagovornik uveljavljanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ni obrazložil, vsaj ne konkretizirano, ampak je le navrgel, da je obrazložitev sodbe nejasna ter da ni mogoče ugotoviti, na kakšno dejansko stanje je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev. Če je bila s tem mišljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, je pritožnika napotiti na razumljive razloge v 6. do 11. točki obrazložitve sodbe, po kateri je jasno, katera vsa odločilna dejstva so bila v zvezi s kaznivim dejanjem ugotovljena in na kakšni dokazni podlagi. Obrazloženega pritožbeno sodišče ni dolžno še enkrat povzemati, drugih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP) pa ni zasledilo.

9. Z obrazložitvijo, po kateri je bila zoper obdolženega vložena še obtožnica zaradi kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po 227. členu KZ-1 z očitkom, da je upnikom, med katerimi je tudi Davčna uprava Republike Slovenije (DURS) oziroma sedaj Finančna uprava Republike Slovenije (FURS) povzročil veliko škodo, ta škoda pa je identična škodi, navedeni v sodbi zoper katero se je pritožil, pritožnik uveljavlja kršitev iz 3. točke 372. člena ZKP. Mimogrede, to je obenem predmet dopolnitve pritožbe obdolženčeve zagovornice, s tem da je bil obdolženi s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I K 41278/2015 z dne 7. 12. 2015 za zgornje kaznivo dejanje tudi obsojen.

10. Kršitev ni podana. Najprej zato, ker se prepoved iz 31. člena Ustave Republike Slovenije nanaša na primere, ko je postopek vsebinsko ali, ko gre za ustavitev, formalno pravnomočno končan, kar se zgolj s pravnomočno obtožbo ne more zgoditi. Drugič, ker bi morala biti navedena sodba Okrožnega sodišča v Mariboru izrečena pred obravnavano sodbo, in ker bi tedaj že morala biti pravnomočna. Končno pa se niti dejanji časovno v celoti ne prekrivata, različni sta v izvršitvi ter vsako zase uperjeni v drug predmet napada, kar vse bo, če bo, dokončno preizkušeno v drugem postopku.

11. Pritožnik nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju s sklicevanjem na izpovedbe prič S.Ž., S.P., M.H., J.K. ter na določene listine, ki po njegovem potrjujejo obdolženčev zagovor v smeri objektivne nemožnosti izpolnitve obveznosti do delavcev in hkrati v smeri odsotnosti namena neizpolnitve teh obveznosti. Finančno stanje v gospodarski družbi K.1 d.o.o. kot v gospodarski družbi K.2 d.o.o. je bilo ves čas enako slabo, čeprav je bila druga družba ustanovljena ravno zaradi lažjega izpolnjevanja obveznosti, ki so izvirale iz časov prve družbe. Razen tega je bilo po pritožniku v dokaznem postopku potrjeno, da je obdolženi iz istih pobud gospodarski družbi K.1 d.o.o. dajal osebna poroštva za kredite in to že od prevzema družbe naprej ter zastavljal osebno premoženje, kar vse pa je bilo nato s pogosto stavkovno dejavnostjo v družbi izničeno.

12. Pri povzetem gre za pritožnikovo lastno dokazno oceno, ki je nepopolna. Različno od sodišča prve stopnje pritožnik ni upošteval, da je gospodarska družba K.1 d.o.o kljub zatrjevanemu slabemu finančnemu položaju še vedno poslovala, kar brez, vsaj delnega izpolnjevanja drugih obveznosti ne bi bilo mogoče oziroma bi kazalo na obsežno obdarovanje s strani drugih upnikov, ki ga končno niti obdolženi ni omenjal. Objektivna nemožnost izpolnitve obveznosti do delavcev kot prvo izmed jeder obdolženčevega zagovora se s tem izkaže za nesprejemljivo, ugotovitev sodišča prve stopnje o obdolženčevi želji po ohranitvi poslovanja gospodarske družbe, ne glede na razlike v poslovnem imenu, za ceno neplačanih obveznosti do delavcev pa za pravilno. Enako velja za ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z obdolženčevim subjektivnim odnosom do kaznivega dejanja, pri katerem je zakonski poudarek na storilčevi zavesti in ne volji, kot jo pritožnik v smislu obarvanega naklepa v pritožbeni obrazložitvi posebej izpostavlja. Zadostuje direktni naklep, ki je pri opustitvah izkazan s tem, da storilec kljub možnostim, ki jih ima, in ki se jih zaveda, ne ravna v smeri, da prepovedana posledica ne bi nastala, ampak s svojo hoteno nedejavnostjo povzroči ravno nasprotno. Obdolženi je to v svojem zagovoru (drugo jedro) zanikal, vendar je tudi po presoji pritožbenega sodišča še vedno dejstvo, da so vsa prizadevanja, na katera se je skliceval, očitno imela določen učinek pri izpolnjevanju drugih obveznosti, saj je družba, kot rečeno, poslovala, pri izpolnjevanju obveznosti do delavcev pa nobenih. Da potemtakem ni ravnal v smeri, da prepovedana posledica, ki je v prikrajšanju delavcev za pravice, ki jim gredo po predpisih, ne bi nastala, je jasno, kot je jasno, da takšno ravnanje, drugačno kot zavestno in hoteno, ne more biti. Ugotovitev sodišča prve stopnje o obdolženčevi odgovornosti za izpolnjevanje obveznosti do delavcev, kljub hkratnemu izpolnjevanju drugih obveznosti, s katerimi je bilo omogočeno nadaljnje poslovanje družbe, je zato pravilna. Kot rečeno, gre za predpisane obveznosti, ki jih s poslovnim uspehom, ne glede na stavkovno dejavnost, ni mogoče pogojevati.

13. Pritožnik se ne strinja z odločbo o kazenski sankciji, ker je bil ob odsotnih posebnih obteževalnih okoliščinah dan prevelik poudarek na teži dejanja in premajhen okoliščini, da je bilo med sojenjem v stečajno maso gospodarske družbe K.1 d.o.o. vplačanih 106.600,00 EUR. Ne. Sodišče prve stopnje je poseglo po kazenski sankciji, ki po vrsti in višini ustreza teži kaznivega dejanja in obdolženčevi krivdi. Teža dejanja se po razumljivih razlogih sodbe ne odraža zgolj v številu prikrajšanih delavcev, ampak še v nadaljnjih prikrajšanjih ter v skupni višini neporavnanih obveznosti, ki po vplačanih 106.600,00 EUR šele utegnejo biti v delu in po tolikem času poravnane. Takšna teža zaradi odsotnih posebnih obteževalnih okoliščin ni nič manjša, olajševalni okoliščini pa sta bili upoštevani v zadostnem obsegu oziroma že tako, da grajane odločbe v obdolženčevo korist ne gre spremeniti.

14. Če je pritožnik z vsemi pritožbenimi razlogi imel v mislih še odločbo o premoženjskopravnem zahtevku in odločbo o stroških kazenskega postopka, se v prvem primeru, glede na vsebino odločbe ni pritožil obdolžencu v korist (prvi odstavek 75. člena ZKP), v drugem primeru pa odločbe zaradi neobrazložene pritožbe ni bilo mogoče preizkusiti.

15. Obdolženčevi zagovorniki uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z obrazložitvijo, po kateri je obdolženi v nasprotju z uradno dostopnimi listinami in listinami v spisu v opisu dejanja naveden kot direktor in kot dejansko poslovodeča oseba, kar ni isto kot odgovorna oseba, ki je edini možni storilec kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1. 16. Pritožniki se motijo, ker je lahko storilec kaznivega dejanja, za katerega je bil obdolženi spoznan za krivega, vsakdo in ne zgolj odgovorna oseba kot oseba z določenimi pooblastili. Ta, končno v 99. členu KZ-1 kot posebni storilec kaznivega dejanja ni več opredeljena, medtem ko razlika med direktorjem in dejansko poslovodečo osebo ni razlika v vrsti, ampak razlika znotraj vrste, s čemer je kakršnokoli nasprotje v izreku sodbe izključeno. Glede smiselno zatrjevane protispisnosti pa je opozoriti, da se lahko ta nanaša le na razloge sodbe o odločilnih dejstvih in ne na vprašanje, ali so bila ta dejstva pravilno ugotovljena. To je predmet drugega pritožbenega razloga, ki ga pritožniki tudi sicer uveljavljajo.

17. Uveljavljane kršitve kazenskega zakona pritožniki niso posebej opredelili (kvalificirali), po pritožbeni obrazložitvi sodeč pa nasprotujejo odmeri kazni. Podobno kot zgoraj je pravilna odmera kazni predmet drugega pritožbenega razloga, medtem ko gre pri morebitno zatrjevani kršitvi kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP za prekoračitev zakonskega pooblastila, ki ga pritožbeno sodišče niti pri preizkusu iz 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP ni zasledilo.

18. Pritožniki tudi niso posebej opredelili (konkretizirali) odločilnih dejstev, ki naj ne bi bila ugotovljena, ampak se je to po pritožbeni obrazložitvi zgodilo zato, ker kljub obrazloženemu dokaznemu predlogu ni bila zaslišana priča Simon Prelogar, in ker ni bil pregledan stečajni spis. S tem bi bil obdolženčev zagovor v smeri nemožnosti izpolnitve obveznosti do delavcev dodatno preverjen, zatrjevano napačno ravnanje DURS-a, ki je zasegla delovna sredstva družbi K.1 d.o.o. pa potrjeno. Nenazadnje je sodišče prve stopnje delavce s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo ravno zato, ker niti samo ni ugotovilo, koliko so bili delavci že plačani iz stečajne mase. Kot uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja pa je pritožbeno sodišče razumelo tisti del pritožbene obrazložitve, v katerem pritožniki pravijo, da obdolženi kaznivega dejanja, ki je lahko storjeno le naklepno, ni mogel izvršiti, ker v zvezi z obveznostmi do delavcev v družbi ni imel nobenih pooblastil. Če že, je bil kvečjemu napeljevalec direktorja ali njegov pomočnik, v vsakem primeru nekdo drug kot glavni storilec kaznivega dejanja.

19. Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno tedaj, če sodišče kakšnega odločilnega dejstva ni ugotovilo (prvi odstavek 373. člena ZKP). Materialnopravno pravna odločilna dejstva so dejstva kot izhajajo iz opisa dejanja, povzetega v izreku sodbe. Da bi katero od teh zaradi neizvedenega ponovnega zaslišanja priča S.P. in neprebranega stečajnega spisa ostalo neugotovljeno, dejansko ne zatrjujejo niti pritožniki. Prav tako ne zatrjujejo novih dejstev, ki bi lahko bila po dopolnjenem dokazovanju ugotovljena, ampak si prizadevajo za dodaten preizkus obdolženčevega zagovora, ki je bil, glede na obseg dokazovanja in dobljene rezultate, tudi po presoji pritožbenega sodišča, nepotreben. Še zlasti, ker se neizpolnjevanje obveznosti do delavcev ni začelo s stečajnim postopkom, ampak je neizpolnjevanje teh in drugih obveznosti imelo za posledice, da je družba K.1 d.o.o. končala v stečaju.

20. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožniki, da je lahko kaznivo dejanje, za katero je bil obdolženi spoznan za krivega, storjeno le naklepno. Gre za splošno ugotovitev, ki je v posameznem primeru odvisna od dokazanosti dejanja in storilčevega subjektivnega odnosa do tega dejanja. V obravnavanem primeru je bilo po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje oboje izpolnjeno. Da za storitev kaznivega dejanja ni potreben poseben storilčev položaj znotraj gospodarske družbe, je pritožbeno sodišče že obrazložilo, medtem ko v pritožbeni obrazložitvi smiselno zatrjevana obdolženčeva nevpletenost nima nobene dokazne podlage. Nasprotno, obdolženi je bil po pravilno ocenjenih izpovedbah prič M.S., J.K., M.H. in S.Ž. v gospodarski družbi K.1 d.o.o. in kasneje v gospodarski družbi K.2 d.o.o. osrednja oseba, ob kateri so bile funkcije drugih oseb po enako pravilno ocenjenih izpovedbah prič M.S., D.Š., S.M. in D.M., zgolj formalnost brez teže in pomena. Pri takšnih dokazih, in ko morebitni drugi glavni storilec niti v pritožbeni obrazložitvi ni omenjen, je obdolženčeva udeleženost pri kaznivem dejanju, brez uresničevanja njegovih znakov, zanesljivo izključena.

21. Kaj so pritožniki imeli v mislih z navedbo, da „pritožba ne more navajati pritožbenega razloga in ga obrazlagati na mnenje izvedenke, saj je dejansko obramba podala soglasje za branje izvedenskega mnenja in celo ni predlagala zaslišanja izvedenke, vendar meni, da slednje ne bi smelo bremeniti obdolženca, ki je prava nevešča oseba in bi v tej zvezi pritožbeno sodišče lahko tudi vpogledalo v izvid in mnenje izvedenke“, ni jasno. Kot sami pravijo, je bilo izvedensko mnenje izvedenke finančne stroke prebrano s soglasjem strank (drugi odstavek 340. člena ZKP), po razumljivih razlogih pa je bilo ocenjeno v 5. točki obrazložitve sodbe. Glede na to in glede na dejansko nerazumljivo pritožbeno obrazložitev, pritožbeno sodišče v to oceno sodišča prve stopnje ni dvomilo.

22. Pritožniki nasprotujejo odločbi o kazenski sankciji z obrazložitvijo, po kateri je sodišče prve stopnje v premajhni meri upoštevalo obdolženčevo neobsojenost, starost, podjetniški staž, prizadevanja po omilitvi škodljivih posledic ter dejstvo, da posebnih obteževalnih okoliščin ni našlo. Za zadnje je bilo že obrazloženo, da teža dejanja zato ni nič manjša in že je bilo obrazloženo, da mora biti med težo dejanja in olajševalnimi okoliščinami ustvarjeno sorazmerje. Velja tudi obratno, pri čemer je sodišče prve stopnje navedeno neobsojenost in prizadevanja pravilno ovrednotilo, obdolženčeve starosti, ki ni posebej visoka in tako imenovanega podjetniškega staža, katerega posebnosti niti iz pritožbene obrazložitve niso razvidne, pa med olajševalne okoliščine ne gre uvrstiti.

23. Ali so pritožniki z navedenimi vsemi pritožbenimi razlogi merili še na odločbo o premoženjskopravnem zahtevku in odločbo o stroških kazenskega postopka ni jasno. Če so, potem se enako kot obdolženčev zagovornik v prvem primeru, niso pritožili obdolžencu v korist, v drugem pa odločbe zaradi neobrazložene pritožbe ni bilo mogoče preizkusiti.

24. Obdolženčeva zagovornica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko v pritožbeni obrazložitvi pravi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedb prič S.P. in J.K., ki sta potrjevala obdolženčev zagovor v smeri nemožnosti izpolnitve obveznosti do delavcev ter glede njegovih prizadevanj v smeri izboljšanja splošnega položaja v gospodarski družbi in s tem možnosti, da bi bile tudi te obveznosti izpolnjene.

25. Kršitev ni podana. Sodba ima razloge in ima razloge o odločilnih dejstvih. Izpovedbi obeh prič sta v razlogih ocenjeni, v kolikor pa pritožnica meni, da bi morali biti ocenjeni obdolžencu v korist, dejansko uveljavlja drug pritožbeni razlog. V vsakem primeru, nemožnost izpolnitve obveznosti do delavcev in odsotnost naklepa, sta bili, kot rečeno, jedri obdolženčevega zagovora. Do obeh se je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe opredelilo ter razumljivo, tudi po ocenah prič S.P. in J.K., obrazložilo, zakaj je štelo, da obveznosti do delavcev niso bile izpolnjene in čemu ga prizadevanja po ohranitvi poslovanja v gospodarski družbi K.1 d.o.o., odgovornosti za izpolnitev obveznosti do delavcev niso odvezovala.

26. Po pritožnici dejanje, kot je opisano v točki b) izreka sodbe ni kaznivo dejanje, temveč zgolj prekršek, saj četrti odstavek 395. člena Zakona o davčnem postopku (ZdavP-2) določa, da neobračun oziroma nepredložitev obračuna prispevkov za zaposlene predstavlja le prekršek, ki ga stori delodajalec. S povzetim pritožnica uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke in smiselno 3. točke 372. člena ZKP, ki nista podani. Prekršek je v tem primeru kot del izvršitvenega ravnanja zgolj inkludiran v dejanje, ki je po razumljivem opisu imelo za posledico izgubo pravice, kar v zgornji 4. točki 395. člena ZdavP-2 ni predvideno. Gre torej za dejanje, ki je nedvomno inkriminirano v drugem odstavku 196. člena KZ-1 in hkrati za dejanje, katerega pregon ne more biti izključen.

27. V nadaljevanju pritožnica nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju, ker sodišče prve stopnje ni sledilo njenemu dokaznemu predlogu po dopolnitvi izvedenskega mnenja izvedenca finančne stroke v smeri ugotavljanja finančnega položaja gospodarske družbe K.1 d.o.o. pred in v času storjenega kaznivega dejanja, in ker ni ugotovilo, ali in koliko prispevkov za socialno varnost ter plače bo po zaključku stečajnega postopka navedene družbe ostalo neizplačanih. To je pomembno, ker je obdolženi v stečajno maso že vplačal 106.600,00 EUR, medtem ko so bila njegova predhodna prizadevanja za izpolnitev obveznosti do delavcev izničena z ravnanji FURS-a in s stavkovno dejavnostjo samih delavcev. Glede slednjega in zlasti, ali je bilo takšno ravnanje upravičeno, bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati še predlagane delavce. Končno po pritožbeni obrazložitvi dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno še zato, ker družba K.1 d.o.o. zaradi blokiranih računov ni mogla predčasno poplačati drugih upnikov, ker v tej zvezi ni bilo preverjeno, če je bil obdolženi obtožen še za kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po 227. členu KZ-1, ker je obdolženi odločitve glede izpolnjevanja obveznosti sprejemal skupaj z direktorjem in vodjo financ, ker je del stroškov, povezanih s poslovanjem družbe, do katere je tudi sam imel terjatve, prevzel nase, in ker je zanjo v svojem imenu najemal kredite.

28. Katero izmed odločilnih dejstev bi naj bilo s predlagano dopolnitvijo izvedenskega mnenja izvedenke finančne stroške še ugotovljeno, pritožnica niti sedaj v pritožbi ni obrazložila, kot ni obrazložila, katero izmed teh dejstev je bilo ugotovljeno zmotno. Še več, pritožničin dokazni predlog z glavne obravnave 18. 5. 2015 je bil ožji, kot je povzet v pritožbeni obrazložitvi ter se nanaša na čas pred storjenim kaznivim dejanjem, ko tudi po pritožbeni presoji ni jasno, kaj naj bi bilo s takšno dopolnitvijo v dejanskem smislu pridobljeno. Podobno velja za obseg neizplačanih prispevkov za socialno varnost in plač po zaključku stečajnega postopka, ki z obsegom v času storitve kaznivega dejanja nimata ničesar opraviti, medtem ko gre pri vplačanih 106.600,00 EUR za okoliščino, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno štelo le kot dejstvo, ki vpliva na odmero kazni. Okoliščina, ki bi kakorkoli vplivala na protipravnost dejanja, to zaradi neistočasnosti ne more biti, ravnanja FURS-a pa imajo zakonsko podlago in jih je treba razumeti kot pričakovani odziv na stanje, ki je bilo po obdolženčevem zagovoru in po izpovedbah pretežnega dela prič v gospodarski družbi K.1 d.o.o. slabo. Glede na to dokazovanje v smeri, ali so delavci upravičeno stavkali ali ne, niti po presoji pritožbenega sodišča ni videti smiselno, kot ni smiselno preverjati, zakaj vse je bila zoper obdolženega še vložena obtožba. Slednje tembolj, ker se nanaša na dovoljenost kazenskega pregona, o čemer se je pritožbeno sodišče že izjavilo v zvezi s pritožbo obdolženčevega zagovornika, pri prvem pa bi lahko bil obdolženi v izpolnjevanju obveznosti do delavcev v celoti onemogočen le, ko bi ti (upravičeno ali ne) ves obravnavani čas stavkali, in ko samo zato navedena gospodarska družba ne bi poslovala. Že je bilo obrazloženo, da se to po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni zgodilo in ponoviti je ugotovitev v zvezi z istovrstnimi prizadevanji obdolženčevih zagovornikov, da je bil obdolženi v gospodarski družbi K.1 d.o.o. in K.2 d.o.o. osrednja oseba in ne zgolj eden od odločevalcev ter da je potemtakem tudi pri izpolnjevanju obveznosti do delavcev deloval samostojno.

29. Pritožnica šteje kazensko sankcijo po vrsti in višini za neustrezno zato, ker je bila nekemu obdolžencu iz druge zadeve za istovrstno kaznivo dejanje z veliko večjo težo izrečena zgolj pogojna obsodba, ker obdolženi še ni bil kaznovan, ker je star 62 let, ker je v stečajno maso že vplačal 106.600,00 EUR, ker je za plačilo prispevkov Davčni upravi zastavil svoje premoženje, in ker je bila večina delavcev prezaposlenih v drugo gospodarsko družbo, v kateri sedaj prejemajo plače in v kateri se zanje odvajajo tudi prispevki.

30. Izhajajoč iz načela individualizacije kazenskih sankcij, ki se na splošni - zakonski ravni odražajo v njihovi raznovrstnosti ter na individualni ravni v okoliščinah, ki se nanašajo prav na posameznega storilca, izrečenih kazenskih sankcij v dveh samostojnih zadevah ni mogoče primerjati na način kot to počne pritožnica. Še zlasti ne, ker v pritožbeni obrazložitvi ni navedla drugih okoliščin, ki bi terjale ugotovitev, da sta zadevi primerljivi in da bi potemtakem obdolženemu v tej zadevi prostostna kazen ne smela biti izrečena. Glede ostalih okoliščin je opozoriti, da je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni upoštevalo tako obdolženčevo neobsojenost ter dejstvo, da je bil določen znesek plačan v stečajno maso. Za obdolženčevo starost je že bilo ugotovljeno, da ni posebej visoka, zastavljeno osebno premoženje še ne pomeni, da bo terjatev realizirana, medtem ko zatrjevano urejeno stanje v novi družbi samo zase spremembe odločbe o kazenski sankciji v obdolženčevo korist ne more povzročiti.

31. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preostalem preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o zgoraj preizkušenih pritožbah odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

32. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 95. člena ZKP ter 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah in številki 7112 ter 7122 taksne tarife. Je posledica neuspešnih pritožb vseh obdolženčevih zagovornikov in premoženjskih razmer kot so bile posredovane sodišču prve stopnje.