Jedro

Sodišče prve stopnje je sicer obrazložilo razloge za zavrnitev dokaznih predlogov tožnice, predvsem zaslišanje priče D. D., vendar je sodišče zaslišanje te priče zavrnilo iz napačnih razlogov.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati znesek 24.041,20 EUR neto s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega zneska do plačila (znesek 6.319,06 EUR neto iz naslova neizplačanega dodatka na delovno dobo, znesek 16.703,04 EUR neto iz naslova neizplačanega dodatka za nadurno delo in znesek 1.019,10 EUR neto iz naslova neizplačanega dodatka za nedeljsko delo). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna od navedenih neto zneskov obračunati ter v korist tožeče stranke plačati davke in prispevke pri pristojnih institucijah, vse v skladu z veljavnimi predpisi na dan izdaje sodbe (I. točka izreka). Sklenilo je, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 338. člena ZPP, predvsem pa iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter posledično zmotne uporabe materialnega prava, kakor tudi zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V pritožbi navaja, da se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je utemeljen ugovor pasivne legitimacije, saj sodišče spregleda, da tožnica s tožbo ne zahteva le plačila za delo, ki ga je opravila za A. d. o. o., temveč plačilo, ki ga je opravila tudi za A. d. o. o. Kot delavka tožene stranke je pretežni del delovnega časa opravljala delo za toženko, ob tem pa tudi določena dela in naloge, ki so se nanašale na Hotel B., ki je v lasti hčerinske družbe A. d. o. o. V obdobju, ko je bila direktorice tožene stranke, A. d. o. o. ni imel svojega direktorja oziroma odgovorne osebe, zato je tožnica del poslovodne funkcije opravljala tudi za to družbo in so se dela obeh družb prepletala. Pasivna legitimacija tožene stranke eventualno ne bi bila podana le v delu zahtevka, ki se nanaša na plačilo nadur in dela na dela proste dneve. Zagotovo pa je podana v delu zahtevka, ki se nanaša na plačilo nadur in dela na dela proste dneve, ki jih je tožnica opravila za toženo stranko. Tožnica je v dokaz svojih navedb in trditev predložila listinska dokazila in tudi predlagala zaslišanje številnih prič. Od prič, katerih zaslišanje je predlagala, je sodišče izvedlo le dokaz z zaslišanjem priče C. C., ostalih prič sodišče ni zaslišalo. Ne drži obrazložitev sodišča, da prič ni zaslišalo, ker bi naj bile predlagane zgolj za opravljanje nadurnega dela tožnice, kar pa ne drži. Tožnica je namreč predložila pisno izjavo priče D. D. z dne 4. 5. 2023, iz katere nedvomno izhaja, da je bila priča kot prevajalka prisotna ob razgovoru tožnice z lastnikom delodajalca iz Rusije glede višine neto plače tožnice ter bi lahko izpovedala, da je bila med strankama dogovorjena neto plača v višini 5.500,00 EUR brez dodatkov. Tožnica je prvotno pričo D. D., kot tudi ostale priče, ki jih je predlagala, dejansko predlagala v zvezi z opravljanjem nadur, kasneje ko pa je priča D. D. sodišču posredovala pisno izjavo z dne 8. 5. 2023, in se je tožnica seznanila z dejstvom, da so priči poznane tudi okoliščine glede sklepanja pogodbe med pravdnima strankama, pa je na naroku za glavno obravnavo dne 11. 5. 2023 predlagala in vztrajala pri neposrednem zaslišanju priče D. D., tudi glede temelja zahtevka, saj je bila njena izjava v diametralnem nasprotju s pisno izjavo priče E. E., katere neposredno zaslišanje je prav tako predlagala tožnica. Tudi preiskovalno načelo iz 34. člena ZDSS-1 delovnemu sodišču nalaga, da po uradni dolžnosti ugotavlja dejstva, pomembna za odločitev o zahtevku, saj ko je prebralo pisno izjavo priče D. D., bi pričo moralo neposredno zaslišati glede temelja zahtevka. Zaslišanje sta zahtevali obe pravdni stranki, prav tako pa je iz izjave priče izhajalo, da je seznanjena z dejstvi, ki so pomembni za odločitev sodišča glede temelja zahtevka. Tožnica je zahtevala neposredno zaslišanje prič E. E. in D.D., potem ko je sodišče prebralo njuni pisni izjavi. Tudi v kolikor je sodišče smatralo, da priča D. D. o temelju zahtevka ne zna izpovedati ničesar (pri čemer je drugače izhajalo iz njene izjave, ki jo je sodišča prebralo), bi sodišče vsekakor moralo zaslišati pričo E. E. in njenega zaslišanja zaradi načela ekonomičnosti postopka ne bi smelo opustiti. Sodišče se je pri razlagi med pravdnima strankama sporne pogodbene določbe glede plače (ali so v dogovorjenem plačilu zajeti dodatek za delovno dobo in ostali dodatki ter plačilo za nadure), na podlagi 82. člena OZ in ob uporabi jezikovne razlage zaključilo, da je pogodbeno določilo glede plače tožnice razumeti tako, da ne določa osnovne neto plače, ampak celotno plačo, v katero so poleg osnovne plače zajeti tudi vsi dodatki. Sodišče bi moralo uporabiti 83. člen OZ, ki določa, da če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali pa je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke. Sodišče pa se je predvsem sklicevalo na izpoved priče F. F., ki bi naj bila bolj prepričljiva kakor izpoved priče C. C., pri tem pa je spregledalo, da je ravno priča F. F. bila odgovorna za neizplačilo zakonsko določenega dodatka in je z lastnim pričanjem seveda morala opravičevati svoje nezakonito ravnanje. Takšnega interesa pa ni bilo na strani priče C. C., ki je bila dolgoletna vodja kadrovske službe pri toženi stranki in je bila seznanjena z vsebino pogodbe. Sodišče prve stopnje bi moralo na podlagi izpovedi tožnice, priče C. C. in pisne izjave priče D. D. ugotoviti, da so tožnici na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi poleg neto plače pripadali tudi vsi dodatki v skladu s slovensko zakonodajo. Sodišče pa je sledilo predvsem izpovedim prič tožene stranke in je predvsem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, s tem ko ni neposredno zaslišalo priči E. E. in D. D. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Tožnica je vtoževala plačilo dodatkov za delovno dobo, za nadurno delo ter dodatka za nedeljsko delo in delo na dela proste dneve. Navajala je, da je bila v delovnem razmerju s toženo stranko od 1. 11. 2020 do vključno 17. 11. 2021, najprej na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 11. 2020 na delovnem mestu "izvršni direktor" z določeno osnovno plačo v višini 3.500,00 EUR, nato pa na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 11. 2020 na delovnem mestu "direktor družbe" z določeno osnovno plačo v višini 5.500,00 EUR. Po prepričanju tožnice sta plači določeni v pogodbi o zaposlitvi osnovni neto plači, v kateri niso zajeti dodatki za delovno dobo, za posebne pogoje dela ter nadurno delo. Nasprotno pa tožena stranka trdi, da so dodatki bili vključeni v neto plačilo, dogovorjeno s pogodbo ter da je bila tožnica poslovodna oseba, za katero veljajo določila 73. člena ZDR-1, kar pomeni, da je drugače urejeno tudi plačilo za delo.

6. Sodišče je v dokaznem postopku zaslišalo tožnico in zakonitega zastopnika tožene stranke G. G. kot stranki ter priči F. F. in C. C. Kljub vztrajanju tožnice po neposrednem zaslišanju priče E. E., ki je podala pisno izjavo, sodišče prve stopnje temu predlogu iz razloga ekonomičnosti postopka ni sledilo, ker se priča nahaja v tujini (Rusiji), od koder zaradi znanih razlogov ne more pripotovati. Dodatno je sodišče prve stopnje obrazložilo, da pa je tudi sicer v zvezi z relevantnimi okoliščinami, v potrditev katerih je bila predlagana priča E. E., dejansko stanje dovolj raziskano in omogoča sprejem odločitve glede temelja tožbenega zahtevka. Prav tako je sodišče prve stopnje kljub vztrajanju tožnice po neposrednem zaslišanju priče D. D., ki je podala pisno izjavo, temu dokaznemu predlogu ni sledilo, z obrazložitvijo, da se je zaslišanje priče izkazalo kot nepotrebno glede na to, da je tožnica pričo predlagala izključno v zvezi z opravljanjem dela preko polnega delovnega časa.

7. Kot pravilno izpostavlja tožnica v pritožbi, je pričo D. D. in tudi vse ostale predlagane priče dejansko predlagala v zvezi z opravljanjem nadur, ker ji ni bilo poznano, da je bila priča seznanjena tudi z vsebino dogovora pravdnih strank o plači. O tem se je tožnica seznanila iz pisne izjave priče D. D. z dne 8. 5. 2023. Zato je na glavni obravnavi dne 11. 5. 2023 predlagala in vztrajala pri neposrednem zaslišanju priče D. D. tudi glede temelja zahtevka, saj je bila njena pisna izjava v diametralnem nasprotju s pisno izjavo priče E. E., katere neposredno zaslišanje sta predlagali obe stranki.

8. Sodišče sicer ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke, če razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano. Sodišče prve stopnje je v točki 4. obrazložitve sodbe sicer obrazložilo razloge za zavrnitev dokaznih predlogov tožnice, predvsem zaslišanje priče D. D., vendar je sodišče zaslišanje te priče zavrnilo iz napačnih razlogov. Kot je navedla tožnica, ji je postalo dejstvo, da je priča seznanjena tudi z okoliščinami glede sklepanja pogodbe med pravdnima strankama, znano 8. 5. 2023, ko je prejela pisno izjavo priče in zato je na naroku za glavno obravnavo z dne 11. 5. 2023 predlagala in vztrajala pri neposrednem zaslišanju priče tudi glede dogovora strank o plači. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje s sklepom na naroku za glavno obravnavo z dne 11. 5. 2023 neutemeljeno zavrnilo izvedbo predlaganega dokaza in s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar je bilo treba razveljaviti odločitev sodišča prve stopnje, posledično pa tudi odločitev o stroških postopka.

9. Po določbi 1. odstavka 354. člena ZPP sme pritožbeno sodišče v primeru, če ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, pa kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, odločbo sodišču prve stopnje s sklepom razveljaviti in zadevo vrniti istemu sodišču v novo sojenje. Razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v tem delu sodišču prve stopnje ne bo bistveno podaljšalo trajanje sodnega postopka, temveč ravno nasprotno - postopek bi se podaljšal zaradi dokaznega postopka pred pritožbenim sodiščem. Glede na to, z razveljavitvijo in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje ne bo kršena pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Poleg tega bi pritožbeno sodišče v nasprotnem primeru prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, kar ni namen določbe 354. člena ZPP, saj bi bila s tem stranki odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje. V predmetni zadevi, v kateri si nasproti stojita dve ustavni pravici, in sicer pravica do sojenja v razumnem roku, ki je določena v 23. členu Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91 - I in naslednji) in pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave RS, je treba dati prednost pravici do pritožbe.

10. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje ugotovljeno bistveno kršitev določb postopka odpravi ter zasliši predlagani priči oziroma argumentirano zavrne izvedbo posameznega zaslišanja priče. 11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo in temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.