Jedro

Čeprav je za tožnika določeno, da se kot specializant zaposli za čas specializacije v javnem zavodu, ki ga določi zbornica, in čeprav je zbornica tožniku kot delodajalca določila toženo stranko, tožbeni zahtevek za sklenitev ustrezne pogodbe o zaposlitvi zoper toženo stranko (še) ni utemeljen, ker program glavnega mentorja o nadaljevanju usposabljanja tožnika še ni bil izdelan.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v 1., 2. in 3. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Ugotovi se, da je bila tožena stranka dolžna s tožečo stranko skleniti pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto specializanta III za polni delovni čas specializacije iz fizikalne in rehabilitacijske medicine z veljavnostjo od 24. 6. 2010 dalje.

Tožena stranka je dolžna tožečo stranko od 24. 6. 2010 dalje prijaviti v socialna zavarovanja in ji od istega datuma dalje priznati delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati 100 % bruto nadomestilo plače za čas od 24. 6. 2010 do sprejema na delo, od tako obračunane bruto plače na pristojne institucije odvesti davke in prispevke po zakonu, ostanek kot neto znesek pa izplačati s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi po specifikaciji: - 524,85 EUR od 10. 7. 2010 dalje do plačila, - 2.099,51 EUR od 10. 8. 2010 dalje do plačila, - 2.099,51 EUR od 10. 9. 2010 dalje do plačila, - 2.099,51 EUR od 10. 10. 2010 dalje do plačila, - 2.099,51 EUR od 10. 11. 2010 dalje do plačila, - 2.099,51 EUR od 10. 12. 2010 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.“ Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je bila tožena stranka dolžna s tožnikom skleniti pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto specializanta III za polni delovni čas za čas specializacije iz fizikalne in rehabilitacijske medicine z veljavnostjo od 24. 6. 2010 dalje (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika od 24. 6. 2010 dalje prijaviti v socialna zavarovanja in mu od istega datuma dalje priznati delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja (2. točka izreka). Prav tako ji je naložilo, da je dolžna tožniku obračunati 100 % bruto nadomestilo plače za čas od 24. 6. 2010 do sprejema na delo, od tako obračunane bruto plače na pristojne institucije odvesti davke in prispevke po zakonu, ostanek pa kot neto znesek izplačati s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi po specifikaciji, razvidni iz 3. točke izreka. Zavrnilo je zahtevke po ugotovitvi, da je tožena stranka dolžna skleniti pogodbo o zaposlitvi z veljavnostjo od 20. 1. 2010 do 23. 6. 2010 in za isto obdobje priznati delovno dobo, napredovalno obdobje in druge pravice iz delovnega razmerja (4. točka izreka), da je tožena stranka dolžna tožnika za čas od 20. 1. 2010 do 23. 6. 2010 prijaviti v socialno zavarovanje za 16 ur tedensko ter priznati in izplačati nadomestilo plače za isto obdobje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (5. točka izreka) in da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (6. točka izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe (1., 2. in 3. točka izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da jo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da v predmetni zadevi ne gre za individualni delovni spor, temveč za izvršitev upravne odločbe (sklepa Zdravstvene zbornice Slovenije št. ... z dne 22. 1. 2010 oziroma ... z dne 17. 6. 2010). Tako za predmetno izvršitev upravne odločbe ni pristojno delovno sodišče in gre za upravno izvršbo. V zvezi z ugovorom pasivne legitimacije navaja, da je Zdravstvena zbornica Slovenije, ki je izdala navedena sklepa, dejansko odgovorna in zadolžena za potek, vsebino in financiranje specializacije zdravnikov. Dolžna je izpolniti vse pogoje, da se tožnik lahko zaposli. Ker teh pogojev ni izpolnila (ni postavila glavnega mentorja za tožnika, ni sprejela programa specializacije...), je odgovorna za nezmožnost sklenitve pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in toženo stranko. Vse svoje zahtevke bi moral tožnik uveljavljati zoper Zdravstveno zbornico Slovenije in ne zoper toženo stranko. Tožena stranka je podala konkreten in določen ugovor glede višine zahtevka. Zahtevek po plačilu celotne plače je neupravičen, saj je bil tožnik v času do 1. 7. 2010 zaposlen pri drugem delodajalcu, od 1. 7. 2010 do 30. 9. 2010 pa prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje in je prejemal nadomestilo za brezposelnost. Sodišče bi moralo od zahtevanih zneskov odšteti prejeto plačo oziroma nadomestilo za brezposelnost. Za čas od 24. 6. 2010 do 10. 12. 2010 je sodišče s svojo odločitvijo neupravičeno obogatilo tožnika, saj mu je prisodilo 100 % bruto nadomestila plače. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, je pa na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

V individualnem delovnem sporu odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP), stranke pa prosto razpolagajo z zahtevki (prvi odstavek 3. člena ZPP v povezavi s 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami). S spremenjenim tožbenim zahtevkom je tožnik uveljavljal ugotovitev, da je bila tožena stranka dolžna skleniti pogodbo o zaposlitvi z veljavnostjo od 24. 6. 2010 dalje, prijavo v socialna zavarovanja, priznanje delovne dobe in pravic iz delovnega razmerja od navedenega datuma dalje. Tožnik je torej uveljavljal ugotovitev datuma sklenitve delovnega razmerja oziroma pričetka veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in v tem smislu je zahtevek obravnavalo sodišče prve stopnje. Glede na vsebino postavljenega zahtevka gre za spor o sklenitvi delovnega razmerja, za katerega je pristojno delovno sodišče v individualnem delovnem sporu (1.a točka 5. člena ZDSS-1) in ne za upravno izvršbo sklepov Zdravstvene zbornice Slovenije (v nadaljevanju: Zbornica) št. ... z dne 22. 1. 2010 in št. .... V 3. točki izreka sklepa Zbornice št. ... z dne 22. 1. 2010 (A/5) je bilo določeno le, da se specializant, to je tožnik, za čas trajanja specializacije zaposli pri toženi stranki. Z navedenim sklepom je Zbornica v upravnem postopku določila le toženo stranko kot delodajalca, ni pa ji naložila, da s tožnikom sklene pogodbo o zaposlitvi. Ker Zbornica ni naložila toženi stranki nobenih obveznosti, po določbi 284. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/1999 s spremembami) pa so predmet izvršbe po upravni poti le upravne odločbe, s katerimi se strankam nalagajo obveznosti, tožena stranka v pritožbi zmotno uveljavlja, da gre v konkretni zadevi za upravno izvršbo. Zahtevke v zvezi s sklenitvijo delovnega razmerja je tožnik lahko uveljavljal le zoper delodajalca kot stranko spora v individualnem delovnem sporu, to pa je glede na sklep Zbornice z dne 22. 1. 2010 tožena stranka. Iz tega razloga je neutemeljen tudi pritožbeni ugovor, da bi moral zahtevke iz delovnega razmerja tožnik uveljavljati zoper Zdravniško zbornico Slovenije in ne zoper toženo stranko.

Sodišče prve stopnje je kot datum začetka veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto specializanta III za polni delovni čas štelo 24. 6. 2010. Pri tem je izhajalo iz odločbe o odobritvi specializacije z dne 12. 4. 2007 in sklepa zbornice z dne 17. 6. 2010 (A/8), s katerim je bil tožniku za opravljanje zdravniške specializacije določen glavni mentor asistent mag. A.P., dr. med., in sicer za obdobje od 24. 6. 2010 dalje, pri čemer je bilo določeno, da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa. S tem sklepom je bil tožniku določen le glavni mentor, za katerega je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi dne 5. 4. 2011 ugotovilo, da je zaposlen na U. (in ne pri toženi stranki). Ni pa bila v tem sklepu določena kakršnakoli obveznost tožene stranke, ki bi jo slednja morala izvršiti. Da navedena odločba ni nalagala obveznosti toženi stranki, je razvidno tudi iz njenega vročanja, saj za razliko od sklepa z dne 22. 1. 2010, v katerem je Zbornica kot delodajalca določila toženo stranko, iz odredbe za vročanje v sklepu o določitvi glavnega mentorja z dne 17. 6. 2010 ne izhaja, da bi bil tudi ta sklep vročen toženi stranki. Tudi v primeru, če bi iz sklepa z dne 17. 6. 2010 za toženo stranko izhajala kakšna obveznost, bi ta na podlagi določbe 282. člena ZUP postala izvršljiva šele z dnem vročitve odločbe toženi stranki. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno zmotno enačilo datum, od katerega naprej je bil tožniku določen glavni mentor, z datumom začetka veljavnosti pogodbe o zaposlitvi.

Zakon o zdravniški službi (ZZdrS, Ur. l. RS, št. 72/2006 – UPB3, 15/08 in 58/08) v tretjem odstavku 23. člena določa, da se specializant zaposli za čas trajanja specializacije praviloma v javnem zdravstvenem zavodu, ki ga na podlagi meril iz predpisa iz 21. člena tega zakona določi zbornica, in sicer v regiji, za katero opravlja specializacijo. Na tej podlagi je zbornica, ki je po 3. točki prvega odstavka 71. člena ZZdrS pristojna za načrtovanje, spremljanje in nadzorovanje specializacije ter imenovanje mentorja, tožniku kot delodajalca določila toženo stranko. V takem primeru se sklene pogodba o zaposlitvi, ki v skladu s četrtim odstavkom 23. člena ZZdrS poleg splošnih pogojev iz zakona, ki ureja delovna razmerja, in kolektivne pogodbe vsebuje še vrsto, trajanje in program specializacije ter obveznosti specializanta glede povračila stroškov. Bistvena in obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi je torej tudi program specializacije, ki ga izdela glavni mentor. V drugem odstavku 29. člena Pravilnika o vrstah, vsebini in poteku specializacij (Ur. l. RS, št. 22/09, 42/09 - popravek) je določeno, da glavni mentor pred začetkom specializacije pisno predlaga zbornici individualiziran program specializacije za svojega specializanta ter usklajuje in nadzira potek specializacije ter s tem zagotavlja, da specializacija poteka po programu. Glede na navedeno ureditev s specializantom ni mogoče skleniti pogodbe o zaposlitvi dokler ni izdelan program specializacije.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je bil tožnik po izdaji odločbe o odobritvi specializacije z dne 12. 4. 2007 zaposlen pri toženi stranki za določen čas (1. 9. 2007 do 28. 2. 2008), kasneje pa je bila specializacija večkrat prekinjena in se ni več opravljala pri toženi stranki. Tožnik je bil po lastnih navedbah v času od 1. 9. 2009 do 30. 6. 2010 zaposlen na S.. Ob določitvi tožene stranke za delodajalca v januarju 2010 in kasneje so bili s sklepi zbornice določeni glavni mentorji, ki so po imenovanju podali odstopne izjave in jih je Zbornica razrešila, zato tožnik ni imel glavnega mentorja vse do sklepa z dne 17. 6. 2010. Po določitvi mag. A.P. za tožnikovega glavnega mentorja je slednji mentorstvo sprejel in pripravil program specializacije z razporedom kroženja od 1. 12. 2010 (A/9), na kar je zbornica tožniku posredovala obvestilo o razporeditvi 11. 11. 2010 (B/5), po katerem bi tožnik specializacijo od 1. 12. 2010 do 31. 3. 2011 opravljal v U.. Glede na to, da program glavnega mentorja mag. A.P. o nadaljevanju usposabljanja za tožnika na dan 24. 6. 2010 ni bil izdelan, tega dne še niso bili izpolnjeni pogoji za sklenitev delovnega razmerja tožnika s toženo stranko. Zato je tožbeni zahtevek za sklenitev delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto specializanta z veljavnostjo od 24. 6. 2010 dalje neutemeljen.

Tožena stranka je po prejemu programa o nadaljevanju specializacije in obvestila o razporeditvi tožnika z njim sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto specializanta III, v kateri je bil sporazumno določen datum nastopa dela oziroma začetek veljavnosti pogodbe o zaposlitvi od 1. 12. 2010 dalje. Ker pred tem datumom iz razlogov, navedenih v 6. - 8. točki te sodbe, ni pravne podlage za začetek veljavnosti pogodbe o zaposlitvi od 24. 6. 2010 dalje, tudi ni bilo podlage za prijavo v socialno zavarovanje, priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas, za katerega je tožnik neuspešno uveljavljal veljavnost pogodbe. Do pritožbenih navedb glede višine tožbenega zahtevka se pritožbeno sodišče zato ni bilo dolžno opredeliti (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrnilo.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker se predmetni spor uvršča v spore o obstoju delovnega razmerja, tožena stranka glede na določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1 sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.