Jedro

Iz dokumentacije upravnega spisa izhaja, da je tožnik v svoji prošnji za dostop do informacij javnega značaja z dne 5. 9. 2018 navedel, da je bilo v mesecu juliju izdano soglasje za postavitev priključka s ceste ... na parcelo 334/1 investitorju B.B. Iz tega je po presoji sodišča razvidno, da je v tem času (očitno) že vedel za soglasje oziroma je bil seznanjen (vsaj) z dejstvom, da je bilo soglasje izdano, kar pa glede na očiten jezikovni pomen 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP, kot tudi upravnosodno prakso, zadošča za začetek teka subjektivnega roka. Za začetek štetja tega roka je namreč odločilen dan, ko se je predlagatelj seznanil z dejstvom, da je bila odločba izdana, in ne čas, ko je bil seznanjen z njeno vsebino.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovni zahtevek tožene stranke se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel tožnikov predlog za obnovo postopka izdaje soglasja priključitve na javno cesto, končanega z odločbo, št. 351-54/2018-2 z dne 16. 7. 2018, in odločil, da stroški niso nastali. V obrazložitvi je navedel, da je bila o tožnikovi zahtevi za dostop do informacij javnega značaja, s katero je zahteval vpogled v odločbo, št. 351-54/2018-2 z dne 16. 7. 2018, izdana odločba, št. 090-10/2018-3 z dne 15. 10. 2018, na katero se je tožnik pritožil. V okviru te pritožbe je podal tudi predlog z dne 29. 10. 2018 za obnovo postopka, končanega z odločbo, št. 351-54/2018-2 z dne 16. 7. 2018, in za vzpostavitev prejšnjega stanja iz razloga po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), h kateremu je naknadno posredoval še dopis (naslovljen Dopolnitev in izjasnitev) z dne 8. 1. 2019, iz katerega izhaja, da je tožnik za izdajo odločbe, št. 351-54/2018-2 z dne 16. 7. 2018, izvedel šele z vročitvijo odločbe, št. 090-10/2018-3 z dne 15. 10. 2018, s katero je prvostopni organ odločil o njegovi zahtevi za dostop do informacij javnega značaja, to je 17. 10. 2018. 2. Ker je iz dopisa z dne 5. 9. 2018 (s katerim je tožnik zaprosil za dostop do informacij javnega značaja) razvidno, da je tožnik za izdajo soglasja izvedel oziroma je bil z njim seznanjen že v času, ko je na prvostopni organ podal prošnjo za pridobitev informacij javnega značaja, t.j. 5. 9. 2018, se je v skladu z 263. členom ZUP rok za vložitev predloga za obnovo postopka iztekel 5. 10. 2018. Zato je predlog z dne 29. 10. 2018 prepozen in ga je bilo treba zavreči. 3. Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil tožnikovo pritožbo.

4. Tožnik je v tožbi uvodoma povzel kronološki potek dejanj v zvezi s pridobitvijo informacij javnega značaja ter obnove postopka. Navedel je, da je vprašljivo, kdo je vložil zahtevo za izdajo soglasja, saj je bil v času izdaje soglasja v zemljiški knjigi še vedno vpisan pokojni A.A.; da je bilo soglasje odposlano 16. 7. 2018, dela pa so bila izvršena že 14. 7. 2018, torej še preden je bilo soglasje pridobljeno; da ima sam pravni interes za vstop v postopek, saj je izvedba priključka na javno cesto taka, da se bodo ob nalivih meteorne vode izlivale v njegove garažne in kletne prostore; ter da bi lahko pravočasno vložil predlog za obnovo postopka, če bi prvostopni organ odgovoril na njegovo prošnjo za dostop do informacij javnega značaja v zakonskem roku 20 delovnih dni, namesto da je ves čas vodil postopek tako, da tožnik ne bi prišel do informacije in da bi se prikrile nepravilnosti v postopku. S tem je prvostopni organ kršil načelo varstva pravic stranke in ekonomičnosti postopka. Poleg tega je bilo soglasje izdano že po izvedenih delih, torej bi po logiki prvostopnega organ tožnik moral vedeti za odločbo, čeprav ta še ni bila izdana. Ko je v prošnji napisal „V mesecu juliju je bilo izdano soglasje...“, to ni pomenilo, da je vedel za izdano odločbo, temveč le, da je investitor dobil neko ustno soglasje, da izvede dela. Še preden je podal to prošnjo, je poizvedoval pri prvostopnem organu, kaj se dogaja na cesti ..., in je bil s strani zaposlenega napoten, naj poda pisno prošnjo za dostop do informacij javnega značaja. To je tudi storil, ni pa zahteval odločbe, saj zanjo ni vedel. Ravno ta zaposleni je vodil tudi postopek izdaje soglasja in bi mu lahko pojasnil, kakšne pravice ima kot prizadeta oseba. Namesto tega ga je napotil, naj pridobi informacijo javnega značaja; ko je to storil, pa je pristojni organ molčal, zato se je moral poslužiti pritožbe zaradi molka organa. Sodišču zato predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijani akt odpravi.

5. Toženka je v odgovoru na tožbo ponovila navedbe izpodbijanega akta in dodatno navedla, da za stranko, ki ji ni bila dana možnost udeležbe v postopku, teče od novele ZUP-C dalje subjektivni rok od dneva, ko je izvedela za odločbo, ne pa od dneva, ko ji je bila odločba vročena. Sodišču je zato predlagala, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne in tožniku naloži plačilo stroškov postopka.

6. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 30. 9. 2019 smiselno ponovil tožbene navedbe.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa o zavrženju tožnikovega predloga za obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP, ker ga je vložil prepozno.

9. Po 9. točki 260. člena ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. V 267. členu ZUP je predpisano postopanje organa po prejemu predloga za obnovo postopka, in sicer mora organ, ko prejme predlog za obnovo postopka, preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana (prvi odstavek). Če pogoji iz prvega odstavka niso izpolnjeni, zavrže pristojni organ predlog s svojim sklepom (drugi odstavek).

10. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je organ pri predhodnem preizkusu vloženega predloga za obnovo postopka prišel do zaključka, da je predlog vložen prepozno, zato ga je zavrgel. S tem zaključkom se strinja tudi sodišče. 11. Kot sta tožniku pojasnila že upravna organa, se izpolnjevanje pogoja pravočasnosti predloga za obnovo postopka iz 9. točke 260. člena ZUP ugotavlja na podlagi 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP. Ta določa, da lahko stranka predlaga obnovo postopka v enem mesecu od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba – v konkretnem primeru odločba, št. 351-54/2018-2 z dne 16. 7. 2018, o soglasju za priključitev na javno cesto – izdana. Tožnik navaja, da je za izdajo odločbe o soglasju za priključitev na javno cesto izvedel šele z vročitvijo odločbe, št. 090-10/2018-3 z dne 15. 10. 2018, s katero je prvostopni organ odločil o njegovi zahtevi za dostop do informacij javnega značaja, to je 17. 10. 2018. Zato naj bi bil njegov predlog za obnovo postopka z dne 29. 10. 2018 pravočasen. Vendar pa, kot ugotavljata prvostopni in drugostopni organ in čemur sledi tudi sodišče, iz dokumentacije upravnega spisa izhaja, da je tožnik v svoji prošnji za dostop do informacij javnega značaja z dne 5. 9. 2018 navedel, da je bilo v mesecu juliju izdano soglasje za postavitev priključka s ceste ... na parcelo 334/1 investitorju B.B. Iz tega je po presoji sodišča razvidno, da je v tem času (očitno) že vedel za soglasje oziroma je bil seznanjen (vsaj) z dejstvom, da je bilo soglasje izdano, kar pa glede na očiten jezikovni pomen 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP, kot tudi upravnosodno prakso, zadošča za začetek teka subjektivnega roka (glej sodbi Upravnega sodišča RS I U 1983/2014 z dne 18. 6. 2015 - 10. točka obrazložitve in I U 1264/2010 z dne 31. 3. 2011 ter sklep Vrhovnega sodišča X Ips 87/2010 z dne 22. 4. 2010 - 7. točka obrazložitve). Za začetek štetja tega roka je namreč odločilen dan, ko se je predlagatelj seznanil z dejstvom, da je bila odločba izdana, in ne čas, ko je bil seznanjen z njeno vsebino. Poleg tega sodišče še pripominja, da je tožnik v svoji prošnji za dostop do informacije javnega značaja navedel, da je bilo v mesecu juliju izdano soglasje, kar se ne ujema z njegovo navedbo, da je mislil, da je šlo zgolj za neko ustno soglasje.

12. Sodišče tudi ne sledi tožnikovi navedbi, da je storil vse, da bi uveljavil svoje pravice. V roku enega meseca je namreč morebitni predlagatelj obnove postopka dolžan storiti vse, da zavaruje svojo pravico do navedenega izrednega pravnega sredstva: da se seznani z odločbo – jo pridobi, vpogleda ali kako drugače preveri njeno vsebino, da presodi, ali ta kakorkoli vpliva na njegov pravni položaj in da sprejme odločitev o vložitvi predloga za obnovo postopka ter ga tudi vloži. Stranka je torej dolžna pokazati skrbnost v zvezi z zavarovanjem svojih pravic tako, da nemudoma preveri vsako informacijo o tem, da je bila izdana upravna odločba, ki se lahko nanaša na njene pravice oz. pravne koristi (glej sodbo Upravnega sodišča RS I U 1264/2010 z dne 31. 3. 2011). S tem, ko je tožnik poizvedoval na Občinski upravi, kaj se dogaja na cesti ..., je sicer naredil (pravilen) prvi korak v tej smeri, vendar pa bi moral tudi po tem izkazovati večjo skrbnost v smislu čimprejšnje pridobitve odločbe, še zlasti glede na zakonsko predpisan rok 20 delovnih dni za dostop do informacij javnega značaja po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja. Ne glede na vse to, pa je bila njegova prošnja za pridobitev informacij javnega značaja z dne 5. 9. 2018, upoštevajoč navedbo, da je bilo že v mesecu juliju izdano soglasje, že takrat prepozna v smislu podaje predloga za obnovo postopka.

13. Glede na povedano je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in zakonit, sklep pa na zakonu utemeljen (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1).

14. Ker tožnik ni navedel novih dejstev ali predlagal novih dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev, je sodišče na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnavane, na seji.

15. Stroškovni zahtevek toženke je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.