Jedro

Dokler v sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja postopek ni zaključen, ni mogoče izključiti sočasne revizije glede odločitve (po temelju) o posamičnih reintegracijskih zahtevkih, ki imajo temelj v obstoju delovnega razmerja.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep glede pravnomočne odločitve v 1., 2., 3. in 4. točki sodbe sodišča prve stopnje razveljavi.

V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče druge stopnje je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bilo ugodeno tožnikovemu zahtevku za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 19.6.2001 in 11.7.2001 o prenehanju delovnega razmerja tožniku. Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki dne 12.6.2001 ni prenehalo temveč je trajalo vse do 24.11.2003. Toženi stranki je naložilo, da za navedeno obdobje tožniku plača nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečno zapadlih neto zneskov, plača regres za letni dopust za leto 2002 in 2003, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter plača znesek 13.823 SIT iz naslova dodatka za praznično in nedeljsko delo v času pred mesecem junijem 2001, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je sklenilo, da se v tej zadevi revizija ne dopusti. V obrazložitvi sklepa o nedopustitvi revizije je navedlo, da je zoper odločitev, ki se nanaša na prenehanje delovnega razmerja in plačilo plače, revizija dovoljena že po samem zakonu, zahtevek iz naslova plačila regresa in dodatka za praznično in nedeljsko delo pa ne dosegata višine vrednosti spora, na podlagi katere bi bila revizija po zakonu dovoljena. Ugotovilo je, da razlogi za dopustitev revizije po prvem odstavku 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) niso podani.

Zoper sklep o nedopustitvi revizije vlaga tožena stranka pritožbo in predlaga njegovo razveljavitev. Navaja, da gre za spor, v katerem je revizija dovoljena že glede na določbe 31. člena ZDSS-1. Sodišče pa bi tudi sicer moralo upoštevati, da bi bilo v zadevi od Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju glede opredelitve delovnega dne.

Pritožba je utemeljena.

V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZDSS-1 lahko stranka zoper sklep, s katerim sodišče druge stopnje ne dopusti revizije, vloži pritožbo v tridesetih dneh iz razloga po 2. alinei prvega odstavka tega člena, s tem da se v postopku po tej pritožbi smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, o pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje.

Na podlagi gornjih določb lahko stranka ob smiselni uporabi določb prvega odstavka 338. člena, v zvezi s 366. členom ZPP zoper sklep o nedopustitvi revizije v pritožbi uveljavlja tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pri izdaji tega sklepa. Enako stališče je to sodišče zavzelo že v sklepih VIII Pri 4/2005 z dne 22.11.2005, VIII Pri 5/2006 z dne 14.3.2006 in VIII Pri 22/2006 z dne 10.10.2006. Tako za stranke, kot za sodišče je pravno obvezujoč izrek izpodbijanja sklepa. Zato je sodišče pritožbo obravnavalo glede na vsebino izreka.

Tožena stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da je na podlagi določb 31. člena ZDSS (točneje na podlagi 2. točke tega člena) v individualnih delovnih sporih glede obstoja ali prenehanja delovnega razmerja revizija vedno dovoljena. Na podlagi te določbe je torej revizija zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja ter glede odločitev o vseh zahtevkih, katerih temelj je odvisen od odločitve o prenehanju ali obstoju delovnega razmerja, že po zakonu dovoljena. Končna odločitev o prenehanju delovnega razmerja je podlaga za sočasno odločitev o vseh reintegracijskih zahtevkih, vključno z zahtevkom za plačilo nadomestila plače in plačilo regresa za letni dopust v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Dokler v sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja postopek ni zaključen, ni mogoče izključiti sočasne revizije glede odločitve (po temelju) o posamičnih reintegracijskih zahtevkih, ki imajo temelj v obstoju delovnega razmerja.

Odločitev o zahtevku za plačilo dodatka za praznično in nedeljsko delo ne temelji na rešitvi spora o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja ter hkrati ne dosega vrednosti spornega predmeta, zaradi katere bi bila revizija že po zakonu dovoljena. Zato je izpodbijani sklep utemeljen le glede pravnomočne odločitve o tem zahtevku, ki izvira iz razmerja med strankama v sporu v času pred spornim prenehanjem delovnega razmerja, in glede tega dela izpodbijanega sklepa pritožba nima utemeljenih razlogov. V preostalem pa je pritožba utemeljena, saj je sodišče pri izdaji izpodbijanega sklepa glede preostalega dela pravnomočne sodbe kršilo določbe 2. točke 31. člena ZDSS in toženo stranko neutemeljeno prikrajšalo za pravico do revizije.

Glede na povedano je sodišče ob smiselni uporabi določb 2. in 3. točke 365. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep delno razveljavilo, glede odločitve o zahtevku iz naslova plačila dodatka za praznično in nedeljsko delo v znesku 13.823 SIT pa pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

Na podlagi take odločitve ima tožena stranka glede odločitve o zahtevkih, ki se nanašajo na obstoj ali prenehanje delovnega razmerja, v skladu z 2. točko 31. člena ZDSS-1 pravico do vložitve revizije. Na podlagi četrtega odstavka 32. člena ZDSS-1 ji začne rok za vložitev revizije teči z vročitvijo tega sklepa.

Ker bo toženka upravičena do povračila stroškov v zvezi z obravnavano pritožbo le glede na končni izid postopka, je v smislu določb tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP sodišče odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.