Jedro

Tožeča stranka ni upravičena do odškodnine za premoženjsko škodo, ki jo predstavljajo stroški za priključitev "kontrolnika" telefonskih zvez, če ta škoda ni vzročno povezana z ugotovitvijo nedopustnega posega tožene stranke v tožničino osebnostno pravico.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 5.140,01 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki predstavlja stroške priključitve kontrolnika na njen telefon v zvezi s telefonskimi klici tožencev.

Tožeča stranka se pritožuje proti navedeni sodbi iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi zahtevku. Tožnici naj bi nesporno nastala škoda v vtoževanem znesku. Prav tako ni sporno, da so bili telefonski klici iz stanovanja tožencev v stanovanje tožnice tudi v poznih večernih urah. Toženca sta priznala, da sta telefonirala tožnici, ni pa res, da sta jo klicala zato, da bi uredila nesoglasje glede parkiranja. Takšna nesoglasja se ne urejajo v nočnih urah in po telefonu. Tožnica je zato morala naročiti kontrolo teh klicev, da ugotovi, kdo jo kliče in vznemirja. Pri tem sploh ni pomembno ali je šlo za dva, osem ali več klicev. Po vložitvi tožbe so telefonski klici prenehali, nato pa so ponovno začeli. Vse kaže, da le toženca vznemirjata tožnico.

Pritožba ni utemeljena.

Ker gre za spor majhne vrednosti, ni mogoče upoštevati pritožbenih trditev, ki se nanašajo na zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter relativne bistvene kršitve postopka (467. čl. Zakona o pravdnem postopku). Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, ker niso bili kumulativno podani vsi elementi odškodninske obveznosti. Tako zanesljivo ni dokazana vzročna zveza med ugotovljenim ravnanjem tožencev in stroški, ki so nastali tožnici zaradi priklopa kontrolnika.Tožnica ni dokazala, da so bili telefonski klici tožene stranke vsebinsko takšne narave, da bi lahko predstavljali škodljivo dejstvo. Odškodninski zahtevek v zvezi s stroški kontrolnika bi bil lahko utemeljen le v primeru, če bi bil vzročno povezan z ugotovitvijo nedopustnega posega tožencev v tožničino osebnostno pravico. Pritožbeno sodišče soglaša s prepričljivo ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da osem telefonskih klicev v daljšem časovnem obdobju lahko uvrstimo med običajne oblike telefonske konverzacije in zato ne gre verjeti tožnici, da sta jo toženca vznemirjala na način, ki bi utemeljeval priklop kontrolnika.

Takšnih ugotovitev sodišča prve stopnje ne morejo spremeniti pritožbene trditve in navedbe, ki ne predstavljajo ničesar, kar ne bi sodišče prve stopnje že upoštevalo pri sojenju. Sodišče je tako pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa tudi ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Zato je višje sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. Zakona o pravdnem postopku).