Jedro

Tožnik je umaknil tožbo v celoti več kot eno leto kasneje, ko mu je tožena stranka priznala vtoževani dodatek za nadpovprečno obremenjenost in povečan obseg dela, zato je odločitev, da je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka, pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom ustavilo postopek zaradi umika tožbe tožeče stranke z dne 23. 9. 2009 (1. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 226,70 EUR, v roku 15-ih dni po prejemu tega sklepa, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila (2. točka izreka).

Tožeča stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje v 2. točki izreka (stroškovni del) zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje nezakonita in v nasprotju s sodno prakso v podobnem primeru in sicer sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 976/2010. Sodbe opr. št. Pd 13/2009 z dne 10. 6. 2010, ki je bila potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 907/2010 z dne 2. 12. 2010 namreč ni mogoče primerjati s sodbo opr. št. Pdp 976/2010, ker je v navedeni zadevi sodišče prve stopnje o zadevi odločilo in zavrnilo tožbeni zahtevek, ravno tako glede stroškov postopka. V sodbi opr. št. Pdp 976/2010 pa je Višje delovno in socialno sodišče odločilo o stroških postopka zaradi umika tožbe. Obeh zadev se tako ne da primerjati glede odmere stroškov. Tožnik je upravičen do povračila stroškov, ker je bila tožba v konkretnem primeru potrebna in tožena stranka pred vložitvijo tožbe tožbenega zahtevka ni priznavala, niti izpolnila. Tožnik je najprej vložil zahtevek za odpravo kršitev, v katerem je od tožene stranke zahteval, da se mu za delo pri projektu predsedovanja RS EU prizna dodatek (75 % osnovne plače javnega uslužbenca). Tožena stranka je zahtevek za odpravo kršitev zavrnila in tožnik se je zoper prvostopenjski sklep pritožil. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja je z drugostopenjskim sklepom po vložitvi tožbe, na pritožbo tožnika prvostopenjski sklep po uradni dolžnosti razveljavila in prvostopenjskemu organu naložila, da v roku 15 dni od vročitve drugostopenjskega sklepa tožniku izda nov sklep, s katerim mu bo določila višino dodatka za čas, za katerega mu pripada. Tožena stranka je nato izdala sklep, s katerim je tožniku dejansko odmerila in izplačala dodatek za nadpovprečno obremenjenost iz delovnega razmerja in uspeh tožnika po vloženi tožbi je bil najmanj 62 % (od tega 50 % po temelju, ostalo pa po višini za različne mesece različno), zaradi česar bi bil upravičen do povračila stroškov oziroma je predlog, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, povsem utemeljen.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v povezavi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Po določbi 1. odstavka 158. člena ZPP mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu sklepa pravilno ugotovilo, da tožnik ni izkazal, da bi tožbo umaknil po tem, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Tožnik je tožbo v večjem delu svojega tožbenega zahtevka umaknil šele dne 25. 1. 2011, potem ko ga je sodišče z dopisom pozvalo, če vztraja pri vloženi tožbi, glede na to, da je bilo s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Pdp 907/2010 v zvezi z opr. št. Pd 13/2009 že pravnomočno odločeno o enakem zahtevku, kot ga je tožnik postavil v konkretnem individualnem delovnem sporu.

V konkretnem primeru je tožnik dne 23. 9. 2009 vložil tožbo zaradi izplačila dodatka – povečan obseg dela in zahteval za obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 6. 2008 izplačilo dodatka v višini 75 % vsakomesečne osnovne bruto plače in odškodnino v višini 500,00 EUR zaradi kršitve osebnostnih pravic. S pripravljalno vlogo z dne 16. 4. 2010 je tožnik delno umaknil tožbo, ker je komisija za pritožbe iz delovnega razmerja s sklepom z dne 30. 9. 2009 (A8) odločila, da je tožena stranka dolžna tožniku izdati sklep, s katerim bo določila višino dodatka zaradi povečanega obsega iz naslova nadpovprečne obremenitve pri opravljanju rednih nalog in čas, za katerega mu dodatek pripada. Tožena stranka je 24. 11. 2009 izdala sklep (A9), s katerim je tožniku za posamezne vtoževane mesece priznala različno višino od 2,05 % do 8,89 % osnovne plače dodatka za nadpovprečno obremenjenost in povečan obseg dela. Tožnik je tako v višini, v kateri mu je bil priznan dodatek za nadpovprečno obremenjenost in povečan obseg dela delno umaknil tožbo v tem delu priznane višine od 2,05 % do 8,89 %. Po delnem umiku tožbe z dne 16. 4. 2010 je še tožnik zahteval za mesec januar 2008 izplačilo dodatka v višini 69,35 %, za mesec februar 2008 v višini 72,27 % za mesec marec 2008 v višini 70,22 %, za mesec april 2008 v višini 66,11 % za mesec maj 2008 v višini 72,95 % in za mesec junij 2008 v višini 75 % osnovne plače. Še naprej je vztrajal tudi pri izplačilu odškodnine v višini 500,00 EUR. Ker je bil sklep tožene stranke z dne 24. 11. 2009 izdan šele po vložitvi tožbe tožnika, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila v zvezi s tem delom tožbe, ki jo je tožnik umaknil s pripravljalno vlogo z dne 16. 4. 2010, tožba potrebna, saj tožena stranka ni izkazala, da je izpolnila umaknjen del tožbenega zahtevka tožnika že pred vložitvijo tožbe. Glede preostalega (večinskega) dela tožbe, kjer je tožnik vztrajal z zahtevki od 66,11 % do 75 % osnovne plače dodatka za nadpovprečno obremenjenost in povečan obseg dela in je tožbo umaknil šele z vlogo z dne 25. 1. 2011, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni izkazal, da je tožbo umaknil takoj, ko je tožena stranka izpolnila tožbeni zahtevek (s sklepom z dne 24. 11. 2009, ko mu je priznala dodatek za nadpovprečnost obremenjenosti in povečan obseg dela od 2,05 % do 8,89 % osnovne plače), temveč šele 25. 1. 2011. Ker je delni umik tožbenega zahtevka z dne 16. 4. 2010 predstavljal majhen del tožbe, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je glede preostalega dela tožbe dolžan toženi stranki povrniti potrebne stroške postopka (1. odstavek 158. člena ZPP).

Neutemeljeno se pritožba sklicuje na sodno prakso v podobnem primeru v sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 976/2010 z dne 17. 1. 2011. V navedeni zadevi je tožnik umaknil tožbo takoj, ko je komisija za pritožbe sprejela svojo odločitev, zato ni bil dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka. V predmetnem delovnem sporu pa je tožnik umaknil tožbo v celoti šele 25. 1. 2011, to pa je več kot leto kasneje, ko je tožena stranka s sklepom z dne 24. 11. 2009 priznala dodatek za nadpovprečno obremenjenost in povečan obseg dela, zato je v skladu z določbo 1. odstavka 158. člena ZPP dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka.

Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi, ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).