Jedro

Ker ZSVarPre zmanjšanja lastnega dohodka zaradi administrativnih in sodnih prepovedi ne določa, organ za BPP ni imel podlage za odštevanje tovrstnih odhodkov od ugotovljenega lastnega dohodka tožnika.

Določbe prvega odstavka 36. člena ZBPP se uporabijo le, če bi tožnik zaradi odločanja organa o prošnji – zaradi pridobivanja dokazil v zvezi s premoženjskim in finančnim stanjem prosilca – zamudil rok za kakšno pravno dejanje in bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje; v predmetnem primeru pa je bil organ za BPP s prejemki tožnika seznanjen in bi bilo nerazumno odločati na podlagi 36. člena ZBPP.

Organ za BPP je pravilno zaključil, da niso izpolnjeni pogoji za priznanje izjemne BPP po 22. členu ZBPP, ob tem ko namreč tožnik v prošnji niti ni navedel razloga, zaradi katerega naj bi mu bila dodeljena. Če se uveljavlja kot izjemne okoliščine prosilčevo zdravstveno stanje, je namreč treba izkazati obremenjenost s stroški za zdravljenje; če pa se uveljavlja izredne finančne obveznosti, je treba izkazati, da so rezultat višje sile in če se uveljavlja stanje materialne ogroženosti prosilca, je obstoj takega stanja treba izkazati, pa tudi razloge, zaradi katerih se je prosilec znašel v takem stanju, ter da nanje ni mogel vplivati. Okoliščin iz 22. člena ZBPP, ki bi lahko utemeljevale dodelitev izjemne BPP, torej ni mogoče zatrjevati na splošni ravni in nekonkretizirano. Tako podanih okoliščin pa tudi ni mogoče izkazovati s sklicevanjem na splošno znana dejstva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) je z izpodbijano odločbo št. Bpp 1559/2014 z dne 12. 6. 2014 (v nadaljevanju prva izpodbijana odločba) zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev nujne, izjemne oziroma redne BPP z dne 10. 6. 2014 za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči prve in druge stopnje v pravdnem postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod št. P 999/2008, zaradi priznanja pravic, vrnitve stvari in plačila. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je organ, upoštevaje drugi odstavek 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in 12. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) ter podatke o tožnikovih mesečnih dohodkih, ugotovil, da s povprečnim mesečnim dohodkom 824,65 EUR predpisani dohodkovni cenzus 530,44 EUR za dodelitev BPP presega. Za upoštevanje sodnih in upravnih prepovedi pa v zakonu ni podlage. Organ je presodil, da tudi ni podlage za dodelitev nujne BPP, saj se določbe 36. člena ZBPP uporabijo le, če bi tožnik zaradi odločanja o prošnji – zaradi pridobivanja dokazil v zvezi s premoženjskim in finančnim stanjem prosilca – zamudil rok za kakšno pravno dejanje in bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje; v predmetnem primeru pa je organ za BPP s prejemki prosilca seznanjen in bi bilo nerazumno odločati na podlagi 36. člena ZBPP. Organ za BPP je tudi presodil, da ni pogojev za priznanje izjemne BPP po 22. členu ZBPP. Tožnik namreč v prošnji niti ni navedel razloga, zaradi katerega naj bi mu bila dodeljena izjemna BPP. V zadevi Bpp 1680/2013, v kateri je tudi uveljavljal izjemno BPP, pa je bil tožnik pozvan, naj se opredeli glede podlage za priznanje BPP ter naj predloži ustrezne dokaze, vendar ni predložil nobenih dokazil, ki v smislu navedene zakonske določbe utemeljujejo priznanje izjemne BPP.

Z izpodbijano odločbo št. Bpp 1742/2014 z dne 9. 7. 2014 (v nadaljevanju druga izpodbijana odločba) pa je organ za BPP zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP z dne 2. 6. 2014, in sicer kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka v izvršilnem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Domžalah pod opr. št. 1295 I 3/2014, zaradi izterjave 2.077,07 EUR s pp. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je organ, upoštevaje drugi odstavek 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in 12. člen Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) ter podatke o tožnikovih mesečnih dohodkih, ugotovil, da s povprečnim mesečnim dohodkom 824,65 EUR predpisani dohodkovni cenzus 530,44 EUR za dodelitev BPP presega. Za upoštevanje sodnih in upravnih prepovedi pa v zakonu ni podlage.

Tožnik v tožbi meni, da je njegova vsesplošna stiska splošno znana oziroma da gre za nesporna dejstva, zaradi katerih si ne more uresničiti pravic iz 15., 22., 23. in 25. člena Ustave Republike Slovenije. Zato sodišču predlaga, naj izpodbijani odločbi odpravi ter ugodi zavrnjenima prošnjama za BPP oziroma vrne zadevi v ponovno odločanje drugemu organu za BPP. Navaja, da mu je z nedodeljevanjem BPP povzročena gmotna, finančna in psihosocialna stiska ter so organi, ki odločajo o BPP, dejansko odgovorni za razmere, ki so navedene v 22. členu ZBPP. Tožnik navaja, da je sodišču znano, da je brez premoženja, hudo bolan ter da je njegova invalidska pokojnina v višini 800,00 EUR že od leta 2002 dalje obremenjena z upravnimi in sodnimi rubeži, s katerimi ni mogel računati, saj je verjel v pravno in socialno državo. Tožnik predlaga, naj sodišče navedena splošno znana dejstva upošteva na podlagi četrtega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in tožbi ugodi, saj z upoštevanjem navedenih splošno znanih dejstev tožnik nesporno izpolnjuje vse pogoje za dodelitev nujne in izjemne BPP, kajti za dolgoletne nevzdržne gmotne in zdravstvene težave ne more biti odgovoren, ob takih nevzdržnih razmerah pa po 22. členu ZBPP znaša denarni cenzus 1.060,00 EUR, kar je več od tožnikovih prejemkov.

Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je sodišču upravna spisa v zadevi.

Tožba ni utemeljena.

Sporna je zavrnitev tožnikovih prošenj za dodelitev BPP v zadevah, v katerih sta bili izdani izpodbijani odločbi št. Bpp 1559/2014 z dne 12. 6. 2014 in Bpp 1742/2014 z dne 9. 7. 2014. Obe navedeni zavrnilni odločbi temeljita na določbah 13. člena ZBPP in ugotovitvi organa, da znaša tožnikov povprečni mesečni dohodek (lastni dohodek) 824,65 EUR.

Po prvem odstavku 13. člena ZBPP je do BPP upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. Po drugem odstavku tega člena pa se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene storitve.

ZSVarPre pa v prvem odstavku 8. člena, v zvezi s prvim odstavkom 36. člena ZSVarPre-C, določa, da znaša osnovni znesek minimalnega dohodka 265,22 EUR. Dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka iz drugega odstavka 13. člena ZBPP tako znaša 530,44 EUR, in ta znesek z mesečnim dohodkom prosilca oziroma mesečnim dohodkom na člana družine prosilca ne sme biti presežen (dohodkovni pogoj), da je mogoča dodelitev BPP. Tak minimalni dohodek oziroma njegov dvakratnik, torej v višini 530,44 EUR pa je, kot izhaja iz izpodbijanih odločb, upošteval kot mejni znesek tudi organ, in ga primerjal z izkazanim lastnim dohodkom tožnika (kot samske osebe), ki je v relevantnem obdobju v mesečnem znesku znašal 824,65 EUR. Na podlagi 14. člena ZBPP se za ugotavljanje lastnega dohodka prosilca in njegove družine smiselno uporabljajo določbe ZSVarPre, ki je nadomestil Zakona o socialnem varstvu. Organ za BPP je na podlagi določb 23. člena ZBPP štel, da je tožnik samska oseba. Kot njegov lastni dohodek pa je upošteval njegovo pokojnino. Pokojnina je v skladu s 1. točko prvega odstavka 12. člena ZSVarPre v zvezi s 1. točko 18. člena, prvim odstavkom 35. člena ter 8. točko 37. člena ZDoh-2 dohodek, ki se ga všteva v lastni dohodek prosilca. Ob upoštevanju povprečnega mesečnega dohodka tožnika iz naslova pokojnine, upoštevaje zadnje tri mesce (marec do maj 2014), tj. v znesku 824,65 EUR, je tako organ pravilno zaključil, da ta presega mejni znesek iz drugega odstavka 13. člena ZBPP, tj. 530,44 EUR, ter da iz tega razloga glede na svoj finančni položaj tožnik ni upravičen do dodelitve redne BPP. Ker ZSVarPre zmanjšanja lastnega dohodka zaradi administrativnih in sodnih prepovedi ne določa (zmanjšanje lastnega dohodka je mogoče le za v relevantnem obdobju izplačano preživnino v povprečni mesečni višini, 14. člen), organ za BPP tudi ni imel podlage za odštevanje tovrstnih odhodkov od ugotovljenega lastnega dohodka tožnika.

Po presoji sodišča pa je organ v prvi izpodbijani odločbi zakonito uporabil določbe ZBPP, tudi ko je presojal, ali tožnik izpolnjuje pogoje za nujno BPP. Sodišče se z njim strinja, da se določbe prvega odstavka 36. člena ZBPP - po katerih se BPP dodeli nemudoma, ne glede na predpisane pogoje, in za potrebno dejanje - uporabijo le, če bi tožnik zaradi odločanja organa o prošnji – zaradi pridobivanja dokazil v zvezi s premoženjskim in finančnim stanjem prosilca – zamudil rok za kakšno pravno dejanje in bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje; v predmetnem primeru pa je bil organ za BPP s prejemki tožnika seznanjen in bi bilo nerazumno odločati na podlagi 36. člena ZBPP.

Organ za BPP je v prvi izpodbijani odločbi po presoji sodišča pravilno zaključil tudi, da niso izpolnjeni pogoji za priznanje izjemne BPP po 22. členu ZBPP, ob tem ko namreč tožnik v prošnji niti ni navedel razloga, zaradi katerega naj bi mu bila dodeljena izjemna BPP. Izjemna odobritev BPP je urejena v 22. členu ZBPP. BPP se po določbah navedenega člena odobri, (če gre za samskega prosilca) če lastni dohodek prosilca ne presega dvakratnega zneska iz drugega odstavka 13. člena tega zakona in če njegovo premoženje ne presega višine 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, če je njegova prošnja utemeljena z njegovim zdravstvenim stanjem (če so stroški, ki so povezani z njegovim zdravljenjem, obremenjeni z opravičenimi stroški, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje, so pa potrebni zaradi njegove stopnje invalidnosti ali druge oblike telesne okvare ali duševne motnje), z izrednimi finančnimi obveznostmi, ki ga bremenijo (če mu je nastala izredna finančna obveznost, za katero ni vedel oziroma z njo ni mogel računati, ker je nastala kot posledica višje sile, npr. potres, poplave itd.) ali z drugimi razlogi, na katere ne more vplivati in se je zaradi njih prosilec znašel v položaju materialne ogroženosti. Glede na tako zakonsko določbo mora biti torej prošnja za izjemno BPP utemeljena z navedbo okoliščin, ki predstavljajo katerega od zakonskih razlogov za priznanje take oblike BPP, in ki morajo biti izkazane, da organ lahko odloči o utemeljenosti prošnje. Tožnik se je v prošnji skliceval le na okoliščino, da prejema iz naslova pokojnine bistveno zmanjšana izplačila, in sicer zaradi rubežev na pokojnino v izvršilnih postopkih (kar je sicer izkazal s predložitvijo potrdil ZPIZ). Vendar s takimi navedbami tudi po presoji sodišča ni izkazal katere od okoliščin, ki jih kot razlog za dodelitev izjemne BPP določa ZBPP v 22. členu. Tudi kolikor se v tožbi sklicuje na upravne in sodne rubeže na pokojnino ter navaja, da za dolgoletne gmotne in zdravstvene težave ni odgovoren sam ter naj bi vse navedeno pri odločanju moralo biti upoštevano kot splošno znana dejstva, po presoji sodišča ne gre za utemeljene ugovore. Sodišče se s tožnikom ne strinja, da bi bil izkazan kateri od v 22. členu ZBPP navedenih razlogov, ki utemeljujejo (ob izpolnjenih ostalih predpisanih pogojih) dodelitev izjemne BPP. Če se uveljavlja kot izjemne okoliščine prosilčevo zdravstveno stanje, je namreč treba izkazati obremenjenost s stroški za zdravljenje; če pa se uveljavlja izredne finančne obveznosti, je treba izkazati, da so rezultat višje sile in če se uveljavlja stanje materialne ogroženosti prosilca, je obstoj takega stanja treba izkazati, pa tudi razloge, zaradi katerih se je prosilec znašel v takem stanju, ter da nanje ni mogel vplivati. Okoliščin iz 22. člena ZBPP, ki bi lahko utemeljevale dodelitev izjemne BPP, torej ni mogoče zatrjevati na splošni ravni in nekonkretizirano, tako podanih pa tudi ni mogoče izkazovati s sklicevanjem se na splošno znana dejstva; goli podatki o višini izplačil iz naslova pokojnine (pri čemer iz vlogi z dne 9. 6. 2014 priloženih dokazil izhaja, da celo ti zneski presegajo dohodkovni cenzus za BPP) pa po navedenem okoliščin, ki morajo biti izkazane v celoti, v takem obsegu ne konkretizirajo in izkažejo.

Po presoji sodišča sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti; s takima ter ob tem ko sodišče ne meni, da bi bil ZBPP, ki določa pogoje za dodelitev BPP, protiustaven, pa po presoji sodišča tudi ni moglo biti nedopustno poseženo v tožnikove pravice, ki jih zagotavlja Ustava v 15., 22., 23. in 25. členu.

Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijanih odločb pravilen ter da sta odločbi pravilni in na zakonu utemeljeni, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožnik je pri organu za BPP tega sodišča zaprosil tudi za BPP za predmetni upravni spor. O tožnikovi prošnji je organ za BPP odločil z odločbo št. Bpp 240/2014 z dne 27. 8. 2014 ter tožnikovo prošnjo zavrnil.