Jedro

Izrek lokacijskega dovoljenja ni nedoločen, če je določena smer dovozne poti do objekta, v lokacijski dokumentaciji, ki je sestavni del lokacijskega dovoljenja pa je ta pot tudi vrisana. Za izdajo lokacijskega dovoljenja zadošča pisno soglasje lastnika sosednje parcele, da gre prek njegovega zemljišča dovozna pot.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravni organ prve stopnje je investitorjema izdal lokacijsko dovoljenje za gradnjo stanovanjske hiše s pripadajočo zunanjo ureditvijo na parc. št. 1434/5, 1434/10, 1434/18, 1434/19 in 1434/20 k.o. ..., pod pogoji določenimi v izreku pod I-IV tega dovoljenja. Med pogoji lokacijskega dovoljenja je tudi: dovoz in dostop z južne strani s Sneberske ceste preko zemljišča parc. št. 1434/10 (8. alinea pod I) ter da mora biti objekt izveden v skladu z lokacijsko dokumentacijo št. LD 37386 z dne 7.10.1992, ki jo je izdelal Ljubljanski urbanistični zavod (I. točka 6).

Tožena stranka je z odločbo navedeno v uvodu te sodbe (izpodbijana odločba) na pritožbo tožnikov odločbo prvostopnega organa v izreku pod točko 6 odpravila in na novo odločila tako, da se glasi: "Gradnja stanovanjske hiše mora biti v celoti izvedena v skladu z lokacijsko dokumentacijo št. LD 37386, z dne 7.10.1992 in spremembo le-te št. 02/248/93 MF/ŠA z dne 26.3.1993, ki jo je izdelal Ljubljanski urbanistični zavod in v skladu s pogoji k tej dokumentaciji priloženih soglasij pristojnih organov in organizacij. Lokacijska dokumentacija in soglasja so sestavni del te odločbe." V ostalem pa je pritožbo tožnikov zavrnila. V obrazložitvi svoje odločbe tožena stranka ugotavlja, da je predlagana lokacija po občinskem odloku o prostorsko ureditvenih pogojih dopustna in možna, da investitorja razpolagata z zemljiščem, na katerem nameravata graditi in da imata vsa predpisana soglasja. Izrek prvostopnega organa je nepopoln le v točki 6, ki se nanaša na dostop do novogradnje, ker tega dostopa lokacijska dokumentacija z dne 7.10.1992 ne zajema, pač pa sprememba lokacijske dokumentacije z dne 26.3.1993. Zato je v tem delu tožena stranka popravila to neskladje izreka prvostopne odločbe. Ker je dostop predviden le do novega objekta investitorjev, ki je stanovanjska hiša, tožena stranke meni, da ta dostop glede na frekventnost ne more bistveno vplivati na razmere bližnjih objektov tožeče stranke tako, da bi se bistveno poslabšali bivalni pogoji v njih. Zato je neutemeljen ugovor tožeče stranke, ki se ne strinja s tem dostopom.

Tožnika v tožbi navajata, da se ne strinjata z odločitvijo tožene stranke in predlagata odpravo izpodbijane odločbe. Ponavljata pritožbene ugovore, da bo predvidena dostopna pot mimo njune stanovanjske hiše močno vplivala na kvaliteto bivanja v njuni stanovanjski hiši še posebej, ker sumita, da bosta investitorja stanovanjsko hišo uporabljala tudi za podjetniško dejavnost. Vsaka dovozna pot je gradbeni objekt za katerega mora obstojati lokacijsko in gradbeno dovoljenje. V lokacijskem dovoljenju in izpodbijani odločbi ni navedeno ali ima ta dovozna pot pravno in dejansko podlago v odloku o prostorsko ureditvenih pogojih za plansko celoto M3 Šmartno- Sneberje (Uradni list SRS, št. 3/88), na katerega se upravna organa sklicujeta. Zato je izrek lokacijskega dovoljenja nepopoln in nedoločen, torej v nasprotju s 1. odstavkom 208. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Izrek točke 6 lokacijskega dovoljenja oziroma izpodbijane odločbe pa je tudi v nasprotju s 57. členom zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84 - 26/90), ker v izreku lokacijskega dovoljenja niso vnešeni podatki iz prostorsko izvedbenega akta oziroma lokacijske dokumentacije. Tožena stranka tudi ni presodila, ali investitorja razpolagata z zemljiščem parc. št. 1434/10, preko katerega gre dovozna pot, saj je lastnik te parcele J.F. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena iz razlogov navedenih v njeni odločbi.

Odgovor na tožbo sta podala tudi investitorja kot prizadeti stranki. Navajata, da so vsi tožbeni ugovori neutemeljeni. Lokacijsko dovoljenje sta pridobila v skladu s predpisi in pogoji, ki so določeni v lokacijski dokumentaciji, tožena stranka pa je tudi pravilno ravnala, ko je spremenila le 6. točko izreka lokacijskega dovoljenja. Predlagata zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Kolikor tožnika v tožbi ponavljata pritožbene ugovore, sodišče ugotavlja, da je nanje pravilno in popolno odgovorila tožena stranka v izpodbijani odločbi. Sodišče s temi razlogi soglaša. Tem razlogom v zvezi z ostalimi tožbenimi ugovori pa sodišče še dodaja: Prvostopni organ je v zvezi s pritožbo tožnikov zoper izdano lokacijsko dovoljenje na podlagi določbe 236. člena zakona o splošnem upravnem postopku dopolnil izvedeni postopek tako, da je od investitorjev zahteval, da predložita dopolnjeno lokacijsko dokumentacijo, kar sta investitorja tudi storila. V tej dopolnjeni lokacijski dokumentaciji (z dne 26.3.1993) je vrisana dovozna pot z južne strani preko parc. št. 1434/10. Prvostopni organ je z meritvami v prisotnosti tožnikov ugotovil, da sporna pot poteka 10 m od obstoječe ograje tožnikov ter cca 13 do 14 m od objekta tožnikov. Iz podatkov upravnih spisov v tej zadevi izhaja, da je k spremenjeni lokacijski dokumentaciji dal poprejšnje soglasje pristojni občinski sanitarni inšpektor. Zato so po mnenju sodišča neutemeljeni tožbeni ugovori, da bo sporna pot bistveno vplivala na bivalne pogoje tožnikov. Tožbenih navedb, da tožnika sumita, da bosta investitorja opravljala v stanovanjski hiši podjetniško dejavnost, s čemer bi se frekventnost prometa na tej poti povečala, sodišče ne more upoštevati. Investitorja sta namreč dobila lokacijsko dovoljenje le za stanovanjski objekt in na podlagi takega lokacijskega dovoljenja bosta lahko dobila gradbeno dovoljenje le za gradnjo stanovanjske hiše. Predmet tega upravnega spora pa je presoja zakonitosti izpodbijane odločbe in ne bodoča ravnanja tožnikov, ki eventuelno ne bi bila v skladu z izdanim lokacijskim dovoljenjem.

Po določbi 2. odstavka 54. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor se lokacijsko dovoljenje za objekte na območjih, ki se urejajo s prostorsko ureditvenimi pogoji, izda v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. Območje lokacije v obravnavani zadevi ureja odlok o prostorsko ureditvenih pogojih za plansko celoto M3 Šmartno Sneberje (Uradni list SRS, št. 3/88 in Uradni list RS, št. 56/92), ki dovoljuje gradnjo stanovanjske hiše na tej lokaciji. Po določbi 57. člena citiranega zakona mora lokacijsko dovoljenje, med drugim, vsebovati tudi podatke iz lokacijske dokumentacije. V lokacijski dokumentaciji pa mora biti gradnja objekta vključno z dostopom do objekta natančno opredeljena. Ker je sporna dovozna pot vrisana v spremenjeno lokacijsko dokumentacijo, ki je (skupaj z ostalimi soglasji pristojnih organov in organizacij) sestavni del izreka lokacijskega dovoljenja, sodišče meni, da je neutemeljen tožbeni ugovor, da je izrek lokacijskega dovoljenja v točki 6 nepopolen in nedoločen ter v nasprotju s 57. členom citiranega zakona.

Investitorja sta pred izdajo lokacijskega dovoljenja predložila pisno soglasje takratnega lastnika parcele št. 1434/10 za uporabo poti preko te parcele. Pred izdajo izpodbijane odločbe pa sta investitorja prvostopnemu organu predložila tudi dokazilo - zemljiškoknjižni izpisek Temeljnega sodišča v Ljubljani, enota v Ljubljani št. 13364/93 z dne 8.4.1993 iz katerega je razvidno, da je investitor postal lastnik navedene parcele. Zato je neutemeljen tudi tožbeni ugovor, da investorja ne razpolagata z zemljiščem preko katerega gre dostop do njune novogradnje.

Ker iz navedenih razlogov tožbeni ugovori niso utemeljeni, je sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih tožbo zavrnilo. Določbe tega zakona kot tudi zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).