Jedro

Iz konkretnega dela opisa kaznivega dejanja je razvidno, da je obsojenec oškodovancema lažno zatrjeval, da bo njuna finančna sredstva vložil na trgovalni račun in finančni trg. Obsojenčev preslepitveni namen je konkretiziran z navedbami v izreku sodbe, da obsojenec od oškodovancev prejetih sredstev ni vložil na finančni trg, temveč jih je porabil za lastne potrebe. Oškodovancema je postal nedosegljiv, saj se ni odzival na njune pozive, prejetih finančnih sredstev pa jima tudi ni nikoli vrnil. Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da odloča kazensko sodišče o zahtevkih oškodovancev, da jim storilec povrne škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, v takoimenovanem pridruženem (adhezijskem) postopku. Ker gre za premoženjskopravni zahtevek, se ta presoja po pravilih civilnega (obligacijskega) prava. Predmet zahtevka ne more biti nekaj, česar upravičenec tudi v pravdi ne bi mogel uveljavljati (101. člen ZKP), ali kar bi bilo v nasprotju s pravnim redom.

Osnovni namen postopka osebnega stečaja določa prvi odstavek 382. člena ZFPPIPP, po katerem se postopek osebnega stečaja vodi, da bi vsi upniki iz premoženja stečajnega dolžnika prejeli plačilo svojih navedenih terjatev do stečajnega dolžnika hkrati in v enakih delih. Gre za konkretizacijo temeljnega načela enakega obravnavanja upnikov, ki je rdeča nit vsakega stečajnega postopka. To načelo izraža zahtevo, da je treba vse upnike, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju, obravnavati enako (glej 46. člen ZFPPIPP). Stečajni postopek se namreč vodi zaradi uresničitve interesa upnikov, da dosežejo plačilo svojih terjatev v enakem deležu kot drugi upniki, ki so v razmerju do stečajnega dolžnika v enakem položaju.

Navedena določba ima za posledico, da sodišče v pravdnem postopku, v primeru, ko je tožena stranka – dolžnik v osebnem stečaju in je njen tožbeni zahtevek utemeljen, samo ugotovi višino uveljavljane terjatve, tožniku pa ne prisodi njenega plačila. V kazenskem postopku takšna odločitev sodišča v primeru, ko oškodovanec uveljavlja premoženjskopravni zahtevek zoper obdolženca, ki je v osebnem stečaju, ni mogoča. V skladu z določbo drugega odstavka 105. člena ZKP namreč lahko sodišče v sodbi, s katero spozna obdolženca za krivega, o uveljavljanem premoženjskopravnem zahtevku odloči le na tri, taksativno določene načine: oškodovancu prizna premoženjskopravni zahtevek v celoti, lahko mu ga prisodi deloma in ga s presežkom napoti na pravdo, če pa podatki kazenskega postopka ne dajejo zanesljive podlage niti za popolno, niti za delno razsojo, pa oškodovanca s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo. V primeru, ko sodišče oškodovanca napoti na pravdo, pa seveda odpade podlaga za določitev posebnega pogoja v pogojni obsodbi.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče v obravnavanem primeru ni upoštevalo, da je bil v času izreka sodbe sodišča prve stopnje nad obsojencem že pravnomočno zaključen postopek osebnega stečaja. Kot že rečeno ima to za posledico, da bi sodišče oškodovanca B. B., ki svoje terjatve ni prijavil v postopku osebnega stečaja, z uveljavljanjem premoženjskopravnega zahtevka moralo napotiti na pravdo, ker v skladu z določbo drugega odstavka 105. člena ZKP obstoja terjatve ne more le ugotovitvi. Ker bi moralo sodišče tega oškodovanca napotiti na pravdo, izreka pogojne obsodbe tudi ne bi smelo utrditi z določitvijo posebnega pogoja, da je obsojenec oškodovancu B. B. v roku dveh let dolžan plačati 12.000,00 EUR.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se deloma ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku in kazenski sankciji spremeni tako, da se oškodovanca B. B. z uveljavljanjem premoženjskopravnega zahtevka napoti na pravdo, posebni pogoj, izrečen pogojni obsodbi, pa se ne določi. II. V preostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Obsojeni A. A. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 19057/2015 z dne 21. 1. 2019 spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je sodišče določilo kazen enajst mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe plača oškodovancema C. C. 18.800,00 EUR in B. B. 12.000,00 EUR. Sodišče je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati oškodovancu B. B. premoženjskopravni zahtevek v višini 12.000,00 EUR, oškodovanca C. C. pa je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo VII Kp 19057/2015 z dne 22. 1. 2020 pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da se obsojenca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevi zagovorniki, kot navajajo v uvodu, zaradi kršitve kazenskega zakona in kršitev določb kazenskega postopka po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V obrazložitvi zahteve trdijo, da obsojencu očitano ravnanje ni kaznivo dejanje, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ker je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče D. D., in da je napačno priznalo premoženjskopravni zahtevek in prisodilo posebni pogoj. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca "oprosti vseh obtožb, oziroma, da izpodbijano pravnomočno sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje".

3. Vrhovni državni tožilec Boris Ostruh je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal njeno zavrnitev. Navedel je, da v delu, v katerem vložniki uveljavljajo kršitev kazenskega zakona, zahteva ni dovoljena, „ker le ponavlja pritožbene razloge, zato v razmerju do sodbe pritožbenega sodišča ne izpolnjuje bremena konkretiziranega zatrjevanja“, da obveznost obsojenca, da mora povrniti škodo, določeno v pogojni obsodbi, ni nezakonita, ker bodo pravila o sorazmernem in istočasnem poplačilu terjatev v stečajnem postopku prišla v poštev šele pri presoji morebitnega preklica pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve naloženih obveznosti, da je sodišče utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče D. D., ker obramba ni izkazala njegove pravne relevantnosti, in da zahteva uveljavlja nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Vrhovno sodišče je odgovor Vrhovnega državnega tožilstva poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom. Slednji so v izjavi ponovili trditve zahteve ter poudarili, da ne držijo navedbe Vrhovnega državnega tožilstva, da je zahteva za varstvo zakonitosti v delu, v katerem uveljavlja kršitev kazenskega zakona, nedovoljena.

B.

5. Bistvo kazenskopravnega očitka obsojencu v obravnavani zadevi je, da je z namenom, da bi sebi pridobil protipravno premoženjsko korist, spravil drugega z lažnim prikazovanjem dejanskih okoliščin v zmoto in ga s tem zapeljal, da je v škodo svojega premoženja nekaj storil, tako da je C. C. predlagal, da vloži denarna sredstva na njegov trgovalni račun, ker trguje na borznem trgu, da je zadeva varna in ne predstavlja tveganja, in da mu bo vrnil celoten znesek do 10. 5. 2012, s tem pa mu je lažnivo prikazoval, da bo denar dejansko vložil na trgovalni račun in finančni trg, s čemer je oškodovanca spravil v zmoto. To je imelo za posledico, da je na njegov transakcijski račun dvakrat nakazal po 10.000,00 EUR. Obsojenec je imel namen pridobiti protipravno premoženjsko korist že od vsega začetka, saj je oškodovancu najprej zagotavljal, da bo sredstva dobil vrnjena, čeprav jih dejansko sploh ni vložil na finančni trg, temveč jih je porabil za svoje potrebe, kasneje pa je postal nedosegljiv in oškodovancu dolgovanega zneska ni vrnil. Poleg tega je obsojenec z oškodovancem B. B. sklenil pogodbo o najemu sredstev za znesek 12.000,00 EUR, ki je bil namenjen za devizno trgovanje na finančnem trgu za dobo enega leta, oškodovanca pa je prepričeval, da za njega dela profesionalni trader in mu lažno zagotavljal, da bo denar vložil na finančni trg, s čimer ga je zapeljal v zmoto, da je na njegov račun nakazal znesek v višini 12.000,00 EUR, pri tem pa je imel že od vsega začetka namen pridobiti protipravno premoženjsko korist, saj oškodovancu na njegove zahteve, da mu pokaže izpisek trgovalnega računa tega ni storil in denarja ni vložil na finančni trg, temveč ga je zadržal zase, oškodovancu pa se ni več javljal na telefon, zanj je postal nedosegljiv, dolga pa mu ni nikdar vrnil. 6. Temeljna trditev zahteve za varstvo zakonitosti je, da obsojencu očitano ravnanje ni kaznivo dejanje. Vložniki kršitev utemeljujejo z navedbami, da v konkretnem delu opisa kaznivega dejanja ni navedeno obsojenčevo ravnanje, ki kaže na lažnivo prikazovanje oziroma prikrivanje dejanskih okoliščin, oziroma iz opisa kaznivega dejanja ni razvidna navedba okoliščin, ki bi kazale na njegov goljufivi namen oziroma namen preslepitve oškodovancev. Menijo, da okoliščina, da obveznosti niso bile izpolnjene, še ne zadostuje za obstoj kaznivega dejanja. Poleg tega uveljavljajo, da iz opisa kaznivega dejanja ni razvidno, katero okoliščino naj bi obsojenec oškodovancema lažnivo prikazoval. Uveljavljano kršitev sklenejo z navedbo, da obsojencu očitano ravnanje "ostaja nekazniva neizpolnitev obligacijske obveznosti, ne pa kaznivo dejanje".

7. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča1 je razvidno, da mora opis slehernega kaznivega dejanja obsegati vse prvine tega kaznivega dejanja. Opis kaznivega dejanja namreč predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja, kot ga zatrjuje obtožni akt in mora biti konkretiziran do te meje, da po eni strani omogoča sodišču pravno vrednotenje obdolženčevega ravnanja oziroma sklepanja o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja, po drugi strani pa uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe, ki je lahko učinkovita le, če so zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se mu očita v opisu dejanja, v zadostni meri konkretizirani. Sodna praksa je enotna, da morajo biti v opisu dejanja zakonski znaki oziroma pravni pojmi, s katerimi so v kazenskem zakonu opredeljena posamezna kazniva dejanja, praviloma opredeljeni z navedbo konkretnih dejstev in okoliščin. Konkretizirati pomeni izbrati iz obravnavanega življenjskega primera tista konkretna in pravno relevantna dejstva, ki se ujemajo z zakonskimi znaki določenega kaznivega dejanja.2 Sodišče od primera do primera presoja, ali je opis kaznivega dejanja konkretiziran do te mere, da omogoča pravno vrednotenje oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja in hkrati s tem uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe.

8. Kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 stori kdor, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti.

9. Kot je utemeljeno presodilo že pritožbeno sodišče3 so iz izreka sodbe sodišča prve stopnje razvidna vsa dejstva in okoliščine, ki ustrezno konkretizirajo obsojencu očitano kaznivo dejanje. Iz konkretnega dela opisa kaznivega dejanja je tako razvidno, da je obsojenec oškodovancema lažno zatrjeval, da bo njuna finančna sredstva vložil na trgovalni račun in finančni trg. Obsojenčev preslepitveni namen pa je konkretiziran z navedbami v izreku sodbe, da obsojenec od oškodovancev prejetih sredstev ni vložil na finančni trg, temveč jih je porabil za lastne potrebe. Oškodovancema je postal nedosegljiv, saj se ni odzival na njune pozive, prejetih finančnih sredstev pa jima tudi ni nikoli vrnil. 10. Obsojenčevi zagovorniki v zahtevi obširno trdijo, da: - obsojenec ni želel nikogar preslepiti, ker je imel namen denarna sredstva vložiti na finančne trge in ničesar zadržati zase; - se je oškodovanec C. C. dogovarjal le z E. E,, zaradi česar obsojencu ni mogoče očitati, da je temu oškodovancu predlagal vložitev denarnih sredstev na njegov transakcijski račun; - je obsojenec živel skromno, da je ves vloženi denar izgubil, in da ne obstaja "niti en dokaz, da je denar želel zadržati zase"; - obsojenec oškodovancema ni bil nedosegljiv, in da ni dokazano, da je obljubljal, da bo denar vložil na trgovalni račun.

11. Obsojenčevi zagovorniki skušajo s temi trditvami v prvi vrsti prepričati Vrhovno sodišče, da obsojenec kaznivega dejanja ni storil. Po vsebini z njimi ne uveljavljajo kršitve kazenskega zakona, temveč v celoti izražajo nestrinjanje z obširno in prepričljivo obrazložitvijo izpodbijane pravnomočne sodbe. Zato te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve v skladu z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

12. Obsojenčevi zagovorniki s trditvijo v zahtevi, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče D. D., nakazujejo na kršitev obsojenčeve pravice do obrambe. Kršitev utemeljujejo z navedbami, da bi priča med drugim vedela izpovedati o načinu delovanja trgovca N., zakaj se je preko njega trgovalo in kako je N. obsojencu ves čas obljubljal plačilo in povrnitev glavnic.

13. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje4, čemur je pritrdilo pritožbeno sodišče5 utemeljeno zavrnilo ta dokazni predlog. Označilo ga je za materialnopravno nerelevantnega. Pri tem je izhajalo iz okoliščine, da obsojenec sredstev, ki so bila nakazana s strani oškodovancev na njegov transakcijski račun sploh ni vložil na finančni trg, temveč jih je porabil za svoje potrebe. Zato zaslišanje priče D. D. v zvezi z načinom delovanja trgovca N., ne bi imelo dokazne vrednosti. Ta namreč z denarjem oškodovancev ni razpolagal, saj ga obsojenec sploh ni plasiral na finančne trge.

14. Vložniki v zahtevi trdijo še, da je sodišče prve stopnje napačno priznalo premoženjskopravni zahtevek in napačno določilo posebni pogoj v pogojni obsodbi. Kršitev utemeljujejo z navedbo, da se za odločanje o premoženjskopravnem zahtevku uporablja predpise civilnega materialnega prava. V obravnavanem primeru po civilnem pravu terjatev ne obstoji več, saj jo oškodovanec B. B. ni priglasil v postopku obsojenčevega osebnega stečaja. Uveljavljano kršitev sklenejo z navedbo, da če po civilnem pravu dolg ne obstoji več, tudi kazensko sodišče "terjatve ne more več oživiti in presoditi premoženjskopravnega zahtevka oziroma določiti posebnega pogoja“.

15. Iz izreka izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče obsojencu določilo posebni pogoj, da je v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe dolžan oškodovancema C. C. plačati znesek 18.800,00 EUR, B. B. pa 12.000,00 EUR. Odločilo je še, da je obsojenec dolžan oškodovancu B. B. plačati premoženjskopravni zahtevek v znesku 12.000,00 EUR, oškodovanca C. C. pa je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Iz obrazložitve sodbe je razvidno,6 da je slednjega napotilo na pravdo, ker že razpolaga s pravnomočnim izvršilnim naslovom za uveljavljanje škode zoper obsojenca, saj je bila njegova terjatev priznana v obsojenčevem osebnem stečaju. Sodišče je v zvezi s tem oškodovancu zaključilo, da ne more imeti hkrati dveh izvršilnih naslovov.

16. Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča7 je razvidno, da odloča kazensko sodišče o zahtevkih oškodovancev, da jim storilec povrne škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, v takoimenovanem pridruženem (adhezijskem) postopku. Ker gre za premoženjskopravni zahtevek, se ta presoja po pravilih civilnega (obligacijskega) prava. Predmet zahtevka ne more biti nekaj, česar upravičenec tudi v pravdi ne bi mogel uveljavljati (101. člen ZKP), ali kar bi bilo v nasprotju s pravnim redom.

17. Osnovni namen postopka osebnega stečaja določa prvi odstavek 382. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), po katerem se postopek osebnega stečaja vodi, da bi vsi upniki iz premoženja stečajnega dolžnika prejeli plačilo svojih navedenih terjatev do stečajnega dolžnika hkrati in v enakih delih.8 Gre za konkretizacijo temeljnega načela enakega obravnavanja upnikov, ki je rdeča nit vsakega stečajnega postopka. To načelo izraža zahtevo, da je treba vse upnike, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju, obravnavati enako (glej 46. člen ZFPPIPP). Stečajni postopek se namreč vodi zaradi uresničitve interesa upnikov, da dosežejo plačilo svojih terjatev v enakem deležu kot drugi upniki, ki so v razmerju do stečajnega dolžnika v enakem položaju.9

18. Navedena določba ima za posledico, da sodišče v pravdnem postopku, v primeru, ko je tožena stranka – dolžnik v osebnem stečaju in je njen tožbeni zahtevek utemeljen, samo ugotovi višino uveljavljane terjatve, tožniku pa ne prisodi njenega plačila. V kazenskem postopku takšna odločitev sodišča v primeru, ko oškodovanec uveljavlja premoženjskopravni zahtevek zoper obdolženca, ki je v osebnem stečaju, ni mogoča. V skladu z določbo drugega odstavka 105. člena ZKP namreč lahko sodišče v sodbi, s katero spozna obdolženca za krivega, o uveljavljanem premoženjskopravnem zahtevku odloči le na tri, taksativno določene načine: oškodovancu prizna premoženjskopravni zahtevek v celoti, lahko mu ga prisodi deloma in ga s presežkom napoti na pravdo, če pa podatki kazenskega postopka ne dajejo zanesljive podlage niti za popolno, niti za delno razsojo, pa oškodovanca s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo. V primeru, ko sodišče oškodovanca napoti na pravdo, pa seveda odpade podlaga za določitev posebnega pogoja v pogojni obsodbi.10

19. V obravnavanem primeru je iz obrazložitve izpodbijane pravnomočne sodbe razvidna ugotovitev, da je bil nad obsojencem izveden postopek osebnega stečaja. Vrhovno sodišče je na podlagi določbe tretjega odstavka 423. člena ZKP od Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu pridobilo sklep o dokončanju postopka osebnega stečaja St 1415/2013 z dne 16. 8. 2016, ki je postal pravnomočen dne 14. 9. 2016. Iz njega je med drugim razvidno, da je bil nad dolžnikom A. A. končan postopek osebnega stečaja, in da so bili navadni upniki poplačani v višini 0,59 % glavnice. Iz sklepu priloženega seznama neplačanih priznanih terjatev je razvidno, da je bila oškodovancu C. C. priznana terjatev v znesku 25.552,40 EUR, po končanju stečajnega postopka pa je terjatev ostala neplačana v višini 25.401,64 EUR.

20. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče v obravnavanem primeru pri odločitvi, da je obsojenec oškodovancu B. B. dolžan plačati premoženjskopravni zahtevek in pri določitvi posebnega pogoja (da je v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe oškodovancema C. C. dolžan plačati 18.800,00 EUR, B. B. pa 12.000,00 EUR) ni upoštevalo, da je bil v času izreka sodbe sodišča prve stopnje nad obsojencem že pravnomočno zaključen postopek osebnega stečaja. Kot že rečeno ima to za posledico, da bi sodišče oškodovanca B. B., ki svoje terjatve ni prijavil v postopku osebnega stečaja, z uveljavljanjem premoženjskopravnega zahtevka moralo napotiti na pravdo, ker v skladu z določbo drugega odstavka 105. člena ZKP obstoja terjatve ne more le ugotovitvi. Ker bi moralo sodišče tega oškodovanca napotiti na pravdo, izreka pogojne obsodbe tudi ne bi smelo utrditi z določitvijo posebnega pogoja, da je obsojenec oškodovancu B. B. v roku dveh let dolžan plačati 12.000,00 EUR. Prav tako sodišče v pogojni obsodbi ne bi smelo določiti posebnega pogoja, da je obsojenec dolžan oškodovancu C. C. plačati znesek 18.800,00 EUR, ker je tega oškodovanca z uveljavljanjem njegovega premoženjskopravnega zahtevka napotilo na pravdo, v postopku pravnomočno končanega osebnega stečaja pa je dobil poplačano terjatev le v višini 0,59% glavnice.

C.

21. Ker je sodišče z odločitvijo, da je obsojenec dolžan oškodovancu B. B. plačati premoženjskopravni zahtevek in z določitvijo posebnega pogoja v pogojni obsodbi, kršilo kazenski zakon, je Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku in kazenski sankciji na podlagi določbe prvega odstavka 426. člena ZKP spremenilo tako, da je oškodovanca B. B. z uveljavljanjem premoženjskopravnega zahtevka napotilo na pravdo. Odločilo je tudi, da se posebni pogoj, določen v pogojni obsodbi, ne izreče. V preostalem je zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je bila vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

22. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Primerjaj npr. sodbe v zadevah I Ips 204/2008 z dne 26. 6. 2008, I Ips 22697/2011 z dne 29. 5. 2014, I Ips 20253/2014 z dne 10. 11. 2016, I Ips 47349/2014 z dne 6. 4. 2017 in številne druge. 2 Primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 228/2007 z dne 28. 6. 2007. 3 5. in 6. točka razlogov sodbe. 4 6. točka razlogov sodbe. 5 30. točka razlogov sodbe. 6 20. točka sodbe sodišča prve stopnje. 7 Primerjaj npr. sodbo v zadevi I Ips 33299/2011 z dne 7. 4. 2016 in številne druge. 8 Podrobneje o tem glej Plavšak N. (2017): Komentar Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), Tax-Fin-Lex, Ljubljana, str. 777. 9 Primerjaj na primer sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 87/2017 z dne 29. 11. 2018. 10 Enako tudi Bele I. (2001): Kazenski zakonik s komentarjem, splošni del, GV Založba, Ljubljana, str. 336.