Jedro

Prepoved delodajalcu, da ta ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila, se ne nanaša na situacijo, ko dolžnik v izvršilnem postopku v pobot uveljavlja svojo judikatno terjatev kot ugovorni razlog, ki preprečuje izvršbo. Namen prepovedi pobota je v preprečevanju samovoljnega pobotavanja terjatev s strani delodajalca (zaščiti delavca kot šibkejše stranke) ob izplačilu plače v času trajanja delovnega razmerja (sam člen je naslovljen kot „zadrževanje in pobot izplačila plače“) in ne v omejevanju ugovornih razlogov.

Kadar je izrek pravne odločbe zelo zgoščen in tudi tipiziran in samo iz njega ni mogoče razbrati, v čem je njegov pomen, je tega treba povezati še z uvodom odločbe in z obrazložitvijo, v kateri je opisan konkretni dejanski stan skupaj s pravno posledico in razlogi, ki ju utemeljujejo. Če je iz izreka jasno razvidno, da gre za točno datumsko opredeljeno obdobje, že iz navedenega razloga ni mogoče oceniti, da bi bilo sodišču prve stopnje prepuščeno ugotavljanje obdobja, za katero upniku pripada prisojena terjatev. Dolžnik je dejstvo nove zaposlitve upnice v delovnem sporu uveljavljal (in sicer v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo), vendar z njim ni uspel. Ne gre torej za dejstvo, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, zato dejstva nove zaposlitve upnice dolžnik ne more uveljavljati v konkretnem izvršilnem postopku.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep razveljavi v prvi alineji I. točke izreka, v delu druge alineje I. točke izreka, v katerem je sodišče sklep o izvršbi razveljavilo v delu, ki se nanaša na obračun plač za obdobje od 28. 9. 2012 do 10. 7. 2015, v tem delu predlog za izvršbo zavrnilo in izvršbo ustavilo, v zavrnilnem delu I. točke izreka ter II., V., VI., in VIII. točki izreka ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V preostalem se pritožba zavrne ter se sklep v nerazveljavljenem delu druge alineje I. točke izreka potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za novo odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovoru dolžnika delno ugodilo, sklep o izvršbi I 134/2016 z dne 30. 5. 2016 v delu pod tč. a), kjer je dovoljena izvršba za izterjavo denarne terjatve, glavnice v višini 51.015,22 EUR in zakonskih zamudnih obresti od posameznih zneskov glavnice (točka 1. in 2.), razveljavilo, predlog za izvršbo zavrnilo ter izvršbo ustavilo (prva alineja I. točke izreka), v delu pod tč. b), kjer je dovoljena izvršba za izterjavo nedenarne terjatve, razveljavilo v delu, ki se nanaša na prijavo upnika za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od 28. 9. 2012 do 10. 7. 2015, na obračun bruto plač za obdobje od 28. 9. 2012 do 10. 7. 2015 in na odvod pripadajočih davkov in prispevkov za obdobje od 28. 9. 2012 do 1. 10. 2012 in od 1. 7. 2013 do 10. 7. 2015 ter v tem delu predlog za izvršbo zavrnilo ter izvršbo v tem delu ustavilo (druga alineja I. točke izreka), v preostalem pa ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi zavrnilo (zavrnilni del I. točke izreka). Dalje je ugodilo ugovoru dolžnika zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom I 134/2016 z dne 6. 6. 2016, sklep razveljavilo in predlog za nadaljevanje izvršbe zavrnilo ter izvršbo ustavilo (II. točka izreka), zavrglo predlog dolžnika za omejitev izvršbe (III. točka izreka), zavrglo predlog dolžnika za odlog izvršbe (IV. točka izreka), zavrnilo predlog upnika za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom z dne 12. 7. 2016 - za izvršbo na nepremičnine (V. točka izreka), odločilo, da je upnik dolžan dolžniku v 8 dneh povrniti stroške v znesku 1.693,38 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno plačilo stroškov dalje do plačila (VI. točka izreka), zavrnilo stroškovni predlog dolžnika z dne 10. 6. 2016 in z dne 22. 6. 2016 (VII. točka izreka) in zavrnilo stroškovni predlog upnika z dne 21. 6. 2016, 5. 7. 2016, 12. 7. 2016 in 18. 8. 2016 (VIII. točka izreka).

2. Zoper I., II., V., VI. in VIII. točko izreka se po pooblaščencu pravočasno pritožuje upnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da izrek nasprotuje razlogom sklepa glede procesnega pobota, da je bilo odločeno o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno ter da upniku ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem zaradi izvedbe predlaganih dokazov. Sodišče o procesnem pobotu ni odločilo v tričlenskem izreku. ZDR-1 prepoveduje materialnopravni pobot brez soglasja delavca, tako glede plače, kot glede drugih prejemkov iz delovnega razmerja, kot tudi celo glede pravdnih stroškov (sklicuje se na sklep Višjega sodišča v Kopru I Ip 327/2010). Sodišče je tudi napačno odločilo o višini obeh terjatev, ki naj bi bili predmet pobota. Prvostopenjsko sodišče je odločalo o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno, in sicer glede vprašanja, za katero obdobje je dolžan dolžnik obračunati in izplačati plače upniku, to pa je nedopustno, saj tudi nikjer iz izvršilnega naslova ni razvidno, da bi bilo izvršilnemu sodišču prepuščeno, da ponovno presoja in razlaga točno datumsko določeno časovno obdobje. Na izvršilni naslov je sodišče vezano. Mimo izvršilnega naslova je, da naj bi vtoževano obdobje trajalo zgolj do 1. 7. 2013. Upnikova terjatev je izkazana s kvalificiranimi listinami, dolžnik pa mora obveznost izpolniti točno tako, kot se glasi po izvršilnem naslovu. Sodišče se je povsem nekritično oprlo na dolžnikove navedbe, da upnik ni imel nobene podlage za izplačilo višje plače, zato je tudi napačno ugotovilo odločilno dejstvo o višini upnikove plače. Sodišče bi moralo upoštevati udeležbo na dobičku, kolektivne pogodbe, sklep skupščine dolžnika in privolitev dolžnika v izplačilo višje plače. Dolžnik je ves čas vedel, kakšno povišano plačo prejema upnik, in je s tem soglašal. Sklep skupščine o povišanju plače pa je lahko tudi usten. O tem bi sodišče moralo zaslišati stranke. Tudi preostali družbenik se višji plači ni nikoli uprl. Ker je podano soglasje volj obeh družbenikov o višini plače, se ni mogoče sklicevati, da skupščina družbenikov ni privolila v višino plače upnika. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj upnik ne bi imel podlage za izplačilo višje plače, saj je bil direktor vse do 13. 6. 2012 in ne le do leta 2002. S tem, ko sodišče ni izvajalo dokazov, s katerimi bi se ugotavljala pravno relevantna dejstva o višini plače, je bila kršena pravica do izjave. O stroških je sodišče odločilo mimo načela uspeha, priznalo pa je dolžniku tudi stroške, ki so bili nepotrebni, saj bi vse navedbe lahko podal v eni vlogi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Dolžnik je odgovoril na pritožbo in navedel, da je sklep sodišča prve stopnje pravilen. Upnik niti nima izvršilnega naslova. Predlogu je priložil zgolj sporno izplačilno listo. Dolžnikova terjatev je judikatna. Delodajalec v sporu lahko uveljavlja, da ima tudi sam terjatev zoper delavca, ki naj se pobota s terjatvijo delavca. Nihče ne more biti v istem obdobju dvakrat zavarovan na isti podlagi. Ni naloga sodišča, da ugotavlja povišanje plače. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. V danem primeru je sodišče dovolilo izvršbo na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pd 110/2012 z dne 10. 7. 2015, v kateri je sodišče ugotovilo, da je delovno razmerje upnika pri dolžniku trajalo do 10. 7. 2015, in odločilo, da mora dolžnik upniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz naslova odpovedane pogodbe o zaposlitvi, ga prijaviti za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od 28. 9. 2012 do 10. 7. 2015, mu obračunati bruto plačo in od tega plačati davke in prispevke ter mu izplačati neto plačo. Upniku je priznalo tudi 1.692,83 EUR pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi. Na podlagi te sodbe je upnik zahteval izterjavo denarne terjatve 51.015,22 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi ter povrnitev izvršilnih stroškov ter uveljavitev nedenarne terjatve prijave v evidenco ZPIZ in obračuna plač in odvoda davkov in prispevkov za čas od 28. 9. 2012 do 10. 7. 2015. Sklepu o izvršbi je dolžnik nasprotoval iz razlogov, da naj upnik ne bi razpolagal s primernim izvršilnim naslovom, da je denarna terjatev glede zneska plač, ki jih upnik zahteva, previsoka, da je denarna terjatev prenehala zaradi pobota, denarna in nedenarna pa od dne 1. 7. 2013 dalje tudi tudi zato, ker je bil dolžnik od dne 1. 7. 2013 redno zaposlen. V dopolnitvi ugovora z dne 22. 6. 2016 (po vsebini ugovor po izteku roka) je uveljavljal še, da je nedenarna terjatev prijave v matično evidenco ZPIZ in obveznost plačila davkov in prispevkov prenehala, saj je ZPIZ ugotovil, da je dolžnik imel status zavarovanca v celotnem obdobju. Upnik je ugovorom dolžnika nasprotoval in navajal, da razpolaga s primernim izvršilnim naslovom, da zahtevani zneski neto plač niso previsoki, saj je takšne plače prejemal do julija 2016 (v zvezi s čimer je predlagal opravo poizvedb in izvedbo dokazov), da je dolžnik sicer izpolnil obveznost glede prijave v ZPIZ, še vedno pa mora obračunati bruto plačo in izplačati neto zneske, kar je bilo ugotovljeno že v pravdnem postopku, nasprotoval pa je pobotu, saj ga 136. člen ZDR-1 prepoveduje.

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ocenilo, da je sodba izvršljiva, pomen izreka pa je treba razlagati v povezavi z uvodom in obrazložitvijo. Ugotovilo je, da je iz obrazložitve sodbe razviden podatek, iz katerega je mogoče natančno določiti, kakšna je obveznost dolžnika, saj je v njej navedeno, da je bil upnik pri dolžniku zaposlen skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 15. 7. 1995, po kateri je bil osnovni dohodek direktorja določen na 140.000,00 SIT bruto. Glede na navedeno je predmet obveznosti presodilo za določljiv. Po oceni sodišča se je dolžnik utemeljeno upiral višini zahtevane terjatve upnika, saj je menilo, da si je upnik kot dejanski direktor do junija 2012 neutemeljeno izplačeval plačo 2.038,08 EUR, glede česar je upniku verjelo in zato predlaganih poizvedb ni opravilo. Menilo je, da si je upnik kot direktor dolžnika višje plače izplačeval nezakonito, medtem ko je bil po pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 7. 1995 upravičen do predpisane minimalne plače. Ta je bila za mesece julij, avgust in september 2012 upniku tudi dejansko izplačana, kar je dolžnik izkazal. V zvezi z ugovorom dolžnika, da je bil dolžnik od dne 1. 7. 2013 zaposlen pri novem delodajalcu, je sodišče prve stopnje poudarilo namen reparacije v primeru nezakonite odpovedi delovnega razmerja ter ob sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča Up-1004/11 ocenilo, da je sodišču prve stopnje prepuščeno ugotavljanje časovnega trenutka, do katerega je trajalo prenehanje delovnega razmerja. Ker upnik ne more za isto obdobje prejemati plače pri enem delodajalcu in nadomestila plače pri drugem ter imeti za isto obdobje priznane delovne dobe, je ocenilo, da je upravičen do priznanja vseh pravic iz naslova odpovedane pogodbe le za čas, ko ni bil zaposlen drugje. V zvezi s prijavo za vpis v matično evidenco ZPIZ pa je ugotovilo, da je upnik ves čas neprekinjeno vključen v obvezno zavarovanje in da zato za celotno obdobje od 28. 9. 2012 do 10. 7. 2015 ne more zahtevati prijave v matično evidenco ZPIZ. Poleg tega je za obdobje od 28. 9. 2012 do 1. 10. 2012 ugotovilo, da je dolžnik svojo obveznost že izpolnil, zato je upnik ne more zahtevati še enkrat. Ob tem, da je upnik upravičen do nadomestila plače v višini predpisane minimalne plače in glede na obračune, ki jih je priložil dolžnik, je ugotovilo, da je upnik za čas od 2. 10. 2012 do 30. 6. 2013 upravičen skupaj do neto plače 5.368,66 EUR z zamudnimi obrestmi ter za navedeno obdboje še do davkov in prispevkov. Utemeljeno naj bi upnik terjal tudi pravdne stroške v višini 1.692,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 5. 2016 do plačila, saj je dolžnik glede teh stroškov ob upoštevanju 136. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) neutemeljeno podal pobotno izjavo že pred pričetkom tega izvršilnega postopka brez soglasja delavca. Ker pa je dolžnik utemeljeno ugovarjal prenehanje terjatve zaradi materialnopravnega pobota, do katerega je prišlo med tem izvršilnim postopkom, pa je ugotovilo, da je upnikova denarna terjatev v celoti prenehala. Ob upoštevanju treh ugovarjanjih plačil je izračunalo stanje dolžnikove terjatve na dan 9. 6. 2016 (dan vložitve pobotnega ugovora) ter ugotovilo, da je ta znašala 3.548,78 EUR, kar je manj kot dolžnikova judikatna terjatev v višini skupaj 50.420,84 EUR, zato je upnikova denarna terjatev v tem preostanku v celoti prenehala s pobotom. Zaradi navedenega je kot neutemeljen zavrnilo tudi predlog za nadaljevanje izvršbe na nepremičnine. Končno je sodišče še ugotovilo, da je dolžnik z ugovorom v pretežni meri uspel, zato mu je priznalo stroške ugovora in ugovora zoper novo izvršilno sredstvo. Ker upnik z odgovorom na obravnavane vloge ni uspel, pa je sodišče njegove stroškovne predloge v celoti zavrnilo.

8. Odločitev sodišča prve stopnje upnik uvodoma izpodbija z nasprotovanjem ugoditvi pobotnemu ugovoru. O procesnem pobotu naj sodišče ne bi odločilo pravilno, saj o njem ni odločilo v tričlenskem izreku. Vendar pa sodišče prve stopnje ni odločalo o procesnem pobotu. Pri uveljavljanju pobota je potrebno ločiti, ali se uveljavlja pobotni ugovor (procesni pobot) ali ugovor prenehanja terjatve zaradi pobotanja (materialnopravni pobot). Pri procesnem pobotu stranka od sodišča zahteva, da to izda odločbo o pobotu, kar pa v izvršilnem postopku ni dopustno. Zato je povsem logično, da sodišče o dolžnikovem ugovoru prenehanja terjatve ni odločalo v tričlenskem izreku, saj tega niti ne bi smelo. Med oblikami prenehanja obveznosti pa je v 311. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) naveden tudi materialnopravni pobot. OZ v 311. členu določa, da dolžnik lahko pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli. Za uspešen pobot morajo torej biti izpolnjeni trije kumulativni pogoji, vzajemnost terjatev, zapadlost in istovrstnost. Prvi odstavek 312. člena OZ določa, da pobot ne nastane takoj, ko se stečejo pogoji zanj, temveč mora to ena stranki drugi izjaviti. V izvršilnem postopku je možno le materialnopravno pobotanje, pobotno izjavo pa dolžnik lahko poda tudi v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Da lahko pride do pobotanja, mora biti izpolnjen tudi pogoj, ki ga navaja pravna teorija in sodna praksa, in sicer likvidnost v pobot ugovarjane terjatve. Terjatev je likvidna, če se upnik izrecno strinja s pobotom ali pa če ima dolžnik svojo terjatev priznano z izvršilnim naslovom.

9. V danem primeru upnik materialnopravnemu pobotu nasprotuje, saj naj bi ga prepovedoval 136. člen ZDR-1. Ta namreč v drugem odstavku določa, da delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila. Vendar pa se po prepričanju višjega sodišča citirana določba ne nanaša na situacijo, ko dolžnik v izvršilnem postopku v pobot uveljavlja svojo judikatno terjatev kot ugovorni razlog, ki preprečuje izvršbo. V zvezi s tem vprašanjem v izvršilnih postopkih sicer sodna praksa ni ustaljena oziroma jo je malo, vendar pa je podobno stališče mogoče razbrati v ustaljeni sodni praksi Višjega delovnega in socialnega sodišča, ki procesni pobot dovoljuje kot dopustno obrambno sredstvo v delovnopravnih sporih (glej odločbe VDSS Pdp 543/2014, Pdp 881/2015, Pdp 615/2015, Pdp 1501/2014 in druge). Če je v delovnih sporih dopusten celo procesni pobot, je toliko bolj dopusten materialnopravni pobot (za katerega mora v pobot uveljavljana terjatev nenazadnje biti tudi likvidna, kar v danem primeru je), še zlasti pa v izvršilnem postopku. Prav tako ni ovire za upoštevanje pobotne izjave, ki jo je dolžnik podal pred pričetkom tega izvršilnega postopka zaradi pobotanja pravdnih stroškov.

10. Namen določbe drugega odstavka 136. člena ZDR-1 je v preprečevanju samovoljnega pobotavanja terjatev s strani delodajalca (zaščiti delavca kot šibkejše stranke) ob izplačilu plače v času trajanja delovnega razmerja (sam člen je naslovljen kot „zadrževanje in pobot izplačila plače“) in ne v omejevanju ugovornih razlogov. Glede na navedeno ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da sodišče ne bi smelo dopustiti dolžnikovega pobotnega ugovora. Kar se tiče upnikove navedbe, da je sodišče napačno odločilo o višini terjatev, ki naj bi bile predmet pobota, višje sodišče ugotavlja, da upnik v odgovoru na ugovor višini dolžnikove terjatve, kot jo je ta uveljavljal v pobot, niti ni nasprotoval, zato gre v tem delu za nedopustno pritožbeno novoto, tudi sicer pa so te navedbe nespecificirane in nekonkretizirane. Pritožba pa glede same nedopustnosti pobotanja ni utemeljena.

11. Nadalje upnik nasprotuje višini njegove terjatve, kot jo je za obdobje, za katero mu jo je priznalo, ugotovilo sodišče prve stopnje. Odločilno dejstvo o višini upnikove plače naj bi namreč sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, kar upnik obširno argumentira. Upnikovim pritožbenim navedbam tudi v tem delu ni mogoče slediti. Sodišče prve stopnje je glede ugotavljanja višine upnikove plače izhajalo iz pravilnega izhodišča, in sicer iz izvršilnega naslova. Zgolj tega je namreč dolžno izvršiti in tudi ne more in ne sme izvršiti drugačne terjatve, kot izhaja iz izvršilnega naslova. Kot je pojasnilo Ustavno sodišče v odločbi Up-1004/11 (11. točka obrazložitve in naslednje), ki se je nanašal na izvršbo na podlagi sodbe, izdane v delovnem sporu, se v praksi razlagi izrekov sodb – tudi in predvsem za namen njihove prisilne uveljavitve – ni (vedno) mogoče izogniti, pri čemer je poglavitna posebnost razlage oblastnih posamičnih pravnih aktov prav to, da je kontekst pravnega razumevanja povezan s konkretnim primerom, ki je predmet pravnega odločanja, in ki je razlago hkrati tudi izzval. Dalje je navedlo, da je, ker (kadar) je izrek pravne odločbe lahko zelo zgoščen in tudi tipiziran in samo iz njega ni mogoče razbrati, v čem je njegov pomen, tega treba povezati še z uvodom odločbe in z obrazložitvijo, v kateri je opisan konkretni dejanski stan skupaj s pravno posledico in razlogi, ki ju utemeljujejo. V danem primeru višina terjatve ni numerično določena v izreku izvršilnega naslova, vendar pa je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz obrazložitve odločbe izhaja, da je glede višine terjatve treba upoštevati pogodbo o zaposlitvi z dne 15. 7. 1995, ki je upnik v tem postopku sicer ni niti priložil (predložil jo je namreč dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi).

12. Glede na izvršilni naslov je bila le pogodba o zaposlitvi v delovnem sporu predložena kot listina, s katero bi upnik lahko utemeljeval svoj zahtevek glede plačila neplačanih plač, ki bi mu pripadale, če bi delal. Iz dejanskega stanja, kot izhaja iz obrazložitve izvršilnega naslova, v ničemer ne izhaja, da bi v delovnem sporu upnik uveljavljal kakršnokoli povečanje plače glede na samo pogodbo o zaposlitvi. Razbrati ni mogoče nikakršnih drugih uveljavljanih ali ugotovljenih dejstev glede višine plače, podlag za povišanje plače, načina, kako naj bi se ta povečala (sklep skupščine ali kako drugače), ali je bilo povečanje utemeljeno in zakonito ali ne. Navedeno pomeni, da kakršnokoli povišanje plače glede na pogodbo o zaposlitivi niti ni bilo predmet ugotavljanja v delovnem sporu, zato je še toliko manj lahko predmet ugotavljanja v izvršilnem postopku. Izvršilno sodišče namreč ne more poseči v izvršilni naslov pa tudi ne v dejansko stanje, ugotovljeno v izvršilnem naslovu. Tega ne more na noben način dopolnjevati in širiti. Med strankama ni sporno, da je bila upnikova plača v pogodbi o zaposlitvi določena na 140.000,00 SIT (sedaj 584,20 EUR) bruto. V ugovoru(ih) je dolžnik upniku priznaval večji znesek pripadajoče plače, pri čemer je iz predloženih plačnih list razvidno, da mu je obračunal zakonsko minimalno plačo, sodišče prve stopnje pa je dolžnikovemu ugovoru pravilno sledilo. Iz izvršilnega naslova namreč nikjer ne izhaja, da je bil upnik upravičen do zneskov, kot jih zahteva v predlogu za izvršbo (1.471,77 EUR neto mesečno). Če je upnik želel plačilo višjega zneska, bi moral navedeno uveljavljati že v delovnem sporu. Vse navedbe pred sodiščem prve stopnje, pritožbene navedbe in tudi stališča sodišča prve stopnje glede zatrjevanega povečanja upnikove plače so zato brezpredmetne.

13. Glede na navedeno sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno izvajati kakršnegakoli dokaznega postopka v zvezi z zatrjevanim povečanjem plače v korist upnika. O višini plače je za obdobje, glede katerega je ocenilo, da upniku plača (še) pripada, odločilo pravilno glede na izvršilni naslov in glede na dejstva, ki med strankama niso bila sporna oziroma so bila priznana. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da poizvedb o upnikovi plači ni opravljalo (saj to ni bilo potrebno). Upniku je sicer verjelo, da mu je bila v določenem obdobju izplačana večja plača, vendar pa to glede na konkretni dejanski stan, zajet v izvršilnem naslovu, ni predstavljalo pravno relevantnih dejstev. Sodišče mora dokazne predloge strank izvesti le, če se nanašajo na dejstva, ki so pravno relevantna, zato ne more priti do kršitve pravice do izjave, če sodišče ne izvede dokazov, ki se ne nanašajo na pravno relevantna dejstva. Zaslišanja strank upnik v postopku na prvi stopnji niti ni predlagal, tudi v takem primeru pa bi bilo izvedbo zaslišanja v zvezi s povečanjem upnikove plače treba zavrniti, saj bi se dokaz, tako kot dokaz z opravo poizvedb, nanašal na pravno nepomembna dejstva. Pritožba upnika tako ni utemeljena niti v delu, v katerem je zatrjeval kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

14. Utemeljeno pa po presoji višjega sodišča upnik uveljavlja, da je sodišče prve stopnje nedopustno poseglo v izvršilni naslov glede obdobja, za katero upniku pripadajo neplačane plače in mu je dolžnik te plače dolžan obračunati. Pravilno je sodišče prve stopnje odločilo glede prijave v zavarovanje in obračuna davkov in prispevkov (te odločitve upnik v pritožbi niti ne izpodbija), saj je dolžnik v dopolnitvi ugovora z dne 9. 6. 2016 in v ugovoru z dne 22. 6. 2016 navajal in izkazoval, da je upnik ves čas od 2. 10. 2012 do 10. 7. 2015 imel status zavarovanca (odločba ZPIZ v prilogi B35) oziroma je bil zdravstveno zavarovan (izpis obveznih zavarovanj ZZZS v prilogi B12), ter da je njegova obveznost prijave upnika v matično evidenco zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja kakor tudi plačila davkov in prispevkov izpolnjena, upnik pa odgovoru na dopolnitev ugovora z dne 9. 6. 2016 in ugovor z dne 22. 6. 2016 (r. št. 33 spisa) tem navedbam ni nasprotoval ter je vztrajal le še pri izplačilu neplačanih neto plač in obračunu bruto plač.

15. Napačno pa je sodišče prve stopnje presodilo, da upnik v tem postopku ne more izterjati obračuna bruto plač in plačila neto plač za čas od 1. 7. 2013 do 10. 7. 2015 oziroma glede obračuna že za čas od 28. 9. 2012 (kar sicer glede na obrazložitev sklepa verjetno predstavlja pisno pomoto oziroma izrek nasprotuje obrazložitvi). Sodišče prve stopnje je menilo, da mu je prepuščeno ugotavljanje obdobja, za katero je upniku treba zagotoviti reparacijo, vendar v danem primeru takšno stališče ni pravilno. Tudi v odločbi Up-1004/11, na katero se sodišče prve stopnje sicer sklicuje, ni mogoče najti podlage za takšno odločitev. Ustavno sodišče je v 14. točki in naslednjih te odločbe obrazložilo, da je bila obveznost dolžnika v konkretnem obravnavanem primeru alternativne narave: dolžniku je bilo naloženo, naj pritožnici plača nadomestilo plače po 19. 10. 2001 ali za čas do vrnitve na delo ali za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Takšen izrek je vseboval dva enakovredna dejanska stanova. Oba sta s časovnim okvirom, ki ga je bilo treba šele definirati s "končnim" datumom, opisno opredeljevala višino denarne obveznosti dolžnika. Za obravnavano zadevo je bilo bistveno (le) besedilo "za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja", ker je šlo za odprt in nedoločen pravni pojem, pa ga je bilo treba (in mogoče), da bi se opredelil njegov pomen za oblastni posamični akt, razložiti. V danem primeru pa izrek sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani niti ni pomensko odprt, saj je iz njega jasno razvidno, da gre za točno datumsko opredeljeno obdobje od 28. 9. 2012 do 10. 7. 2015. Že iz navedenega razloga ni mogoče oceniti, da bi bilo sodišču prve stopnje prepuščeno ugotavljanje obdobja, za katero upniku pripada prisojena terjatev.

16. Še večjega pomena pa je v danem primeru dejstvo, da je dolžnik dejstvo nove zaposlitve za čas od 1. 7. 2013 v delovnem sporu uveljavljal (in sicer v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo), vendar z njim ni uspel. Ni šlo torej za dejstvo, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov (primerjaj 8. točko prvega odstavka 55. člena ZIZ). Višje sodišče je v pritožbi uveljavljano dejstvo zavrnilo kot nedovoljeno pritožbeno novoto, saj dolžnik ni izkazal, zakaj dejstva delnega prenehanja terjatve ni mogel uveljavljati prej. Dolžnik torej ni bil onemogočen v uveljavljanju spornega dejstva, temveč je neuspeh v delovnem sporu mogoče pripisati njegovi nezadostni aktivnosti. V primeru iz citirane odločbe Ustavnega sodišča pa je izvršilno sodišče obdobje zaposlitve upnice ugotavljalo zato, ker je bilo v delovnem sporu sploh opuščeno ugotavljanje zaposlitvenega statusa pritožnice. Dolžnost navedbe tega dejstva v delovnem sporu je Ustavno sodišče pripisalo upnici na podlagi načela poštenosti iz 9. člena ZPP (20. točka obrazložitve), iz česar je mogoče razbrati, da dolžnik za dejstvo nove zaposlitve v času teka delovnega spora in pred začetkom izvršilnega postopka še niti ni vedel, česar pa nikakor ni mogoče trditi za predmetno zadevo. S ponovnim ugotavljanjem obdobja, za katero upniku pripadajo v sodbi prisojene pravice, je sodišče prve stopnje, v nasprotju z načelom stroge formalne legalitete (primerjaj 17. člen ZIZ) nedopustno poseglo v obveznost, kot je ugotovljena v izvršilnem naslovu. Upnikova pritožba pa je glede obračuna plač in izplačila neto plač v zvezi s tem posegom utemeljena.

17. Glede na navedeno je bilo pritožbi upnika treba delno ugoditi. Višje sodišče je sklep razveljavilo v izpodbijani prvi alineji I. točke izreka ter v drugi alineji I. točke izreka glede obračuna bruto plač ter v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), saj se sodišče prve stopnje zaradi napačnega stališča glede obdobja, za katero je upnik upravičen do obračuna in plačila neplačanih plač, ni opredelilo, kakšni zneski neto plače upniku pripadajo za obdobje od 1. 7. 2013 dalje, česar višje sodišče ne more storiti kot prvo (pri tem bo sodišče prve stopnje moralo izhajati iz prej nakazanih usmeritev), glede na navedeno pa tudi ni mogoče vnaprej predvideti, kakšen bo rezultat pobotanja terjatev. Sklep je bilo treba razveljaviti in vrniti v ponovno odločanje tudi v izpodbijani II. točki izreka, saj sodišče glede ugoditve ugovoru zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim sredstvom niti ni navedlo nobenih razlogov (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Glede na to, da je odločitev v V. točki izreka vezana na ugotovitev sodišča prve stopnje o prenehanju denarne terjatve v celoti, je bilo posledično treba sklep razveljaviti tudi v tej točki, prav tako pa tudi odločitev o stroških postopka v VI. in VIII. točki izreka, saj je odločitev o stroških odvisna od odločitve o ugovoru(ih). V preostalem pa je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sklep v nerazveljavljenem delu druge alineje I. točke izreka (glede prijave in vpisa v matično evidenco ZPIZ ter plačila davkov in prispevkov) potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

18. V novem postopku naj sodišče prve stopnje o zadevi ponovno odloči v obsegu, kot izhaja iz izreka, ob upoštevanju v tem sklepu navedenih izhodišč.

19. Odločitev o pritožbenih stroških je višje sodišče pridržalo za novo odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).