Jedro

Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča (enako kot prvostopenjskega) je verjetneje, da bi bile v primeru, če bi se začasna odredba izkazala za neutemeljeno, posledice za dolžnika ireverzibilne - tj. ne bi bilo razumno pričakovati, da bi se celotna serija oddaj ponovno lahko še enkrat predvajala pod imenom "Kmetija: Nov začetek", če bi se začasna odredba s prepovedjo slednjega izkazala za neutemeljeno. Nastanek situacije, kjer se je tehtanje posledic v primeru izdaje začasne odredbe za upnika in dolžnika prevesilo v korist slednjega, pa tudi ustrezno (implicitno) upošteva soprispevek upnika, ko na podlagi opozorila o kršitvah dolžnika dne 30. 5. 2014 za varstvo svojega položaja ni storil ničesar do 29. 8. 2014, tj. do zadnjega delovnega dne pred premiernim predvajanjem sporne oddaje dne 31. 8. 2014. Upnik si je s svojim ravnanjem torej sam zmanjšal možnosti uspeha v postopku zavarovanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnik sam nosi svoje pritožbene stroške, dolžan pa je dolžniku v 15 dneh povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo v znesku 331,11 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog upnika za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se prepovedalo kršitev dveh njegovih blagovnih znamk tako, da bi dolžniku prepovedalo uporabo znaka „Kmetija: Nov začetek“ kot imena resničnostne TV oddaje in za namen oglaševanja, predvajanja in drugih dejavnosti, povezanih z označevanjem navedene resničnostne TV oddaje, kakor tudi uporabo stiliziranega znaka „Kmetija: Nov začetek“ za iste namene. Upniku je naložilo povrnitev dolžnikovih stroškov postopka v višini 177,75 EUR v 15 dneh.

2. Zoper sklep je upnik v pritožbenem roku vložil pritožbo. Uveljavljal je vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in 123. členom ZIL-1 in pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi upnikovemu predlogu za izdajo začasne odredbe oziroma podrejeno, da pritožbi upnika ugodi in zadevo vrne v ponovno odločanje pred sodiščem prve stopnje. Priglasil je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena dolžniku, ki je nanjo odgovoril in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in upniku naloži v plačilo priglašene stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe z utemeljitvijo, da je upnik izkazal obstoj pogojev iz prvega odstavka 123. člena ZIL-1, ni pa izkazal obstoja katerega izmed nadaljnjih pogojev iz drugega odstavka 123. člena ZIL-1. 6. Upnik je predlagal izdajo začasne odredbe z vsebino, ki ni namenjena zavarovanju terjatve oziroma možnosti njene izterjave, temveč začasni ureditvi spornega pravnega razmerja (regulacijska začasna odredba). Namen take začasne odredbe je začasna ureditev pravnega razmerja zaradi preprečitve težko nadomestljive škode, vendar tovrstna začasna odredba izrazito posega v položaj dolžnika, zato se v teh primerih terja restriktiven pristop(1) ob upoštevanju interesov dolžnika tako, da bi se tudi ob morebitni kasnejši zavrnitvi tožbenega zahtevka dalo vzpostaviti prejšnje stanje (test reverzibilnosti).(2)

7. Upnik v pritožbi uvodoma navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo izdajo začasne odredbe, ko je po ugotovitvi imetništva in kršitve varovanih pravic upnika (prim. prvi odstavek 123. člena ZIL-1) zavrnilo predlagano začasno odredbo z utemeljitvijo, da bi za dolžnika nastale ireverzibilne posledice, čeprav je dolžnik sam odgovoren za nastali položaj (tj. da je investiral v pogodbeno razmerje s produkcijsko hišo in posnel oddajo ter jo oglaševal). Meni, da sodišče takemu ravnanju (kršitvi pravic in nato uveljavljanju razloga ireverzibilnosti nastalega položaja pri nasprotovanju začasni odredbi) ne bi smelo nuditi pravnega varstva. Stališče upnika je pravno zgrešeno, saj morajo biti za izdajo začasne odredbe po 123. členu ZIL-1 predpostavke podane kumulativno. Kršitev oziroma nevarnost kršitve varovanih pravic je zgolj prva predpostavka. Druga predpostavka je preprečitev nastanka težko nadomestljive škode, za katero pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni izpolnjena ob tehtanju interesov upnika in dolžnika. ZIL-1 v 123. členu ne ločuje med razlogi, ki bi jih bilo v okviru tehtanja glede izdaje začasne odredbe mogoče upoštevati in tistimi, ki bi bili iz tega odločanja izvzeti; temveč terja kumulativno ugotovitev imetništva pravic in kršitev oziroma nevarnost, da bo do kršitve prišlo (prvi odstavek 123. člena ZIL-1), prav tako pa tudi (vsaj v okviru regulacijske začasne odredbe) izkaz težko nadomestljive škode oziroma manjše škode v primeru izdane začasne odredbe za dolžnika (tč. b in c drugega odstavka 123. člena ZIL-1).

8. Materialno dokazno breme za izkaz obstoja predpostavk za izdajo začasne odredbe leži na upniku, dokazni standard, ki ga mora doseči, pa je verjetnost. Čeprav je sodišče prve stopnje zapisalo, da je "sledilo navedbam dolžnika" (tč. 21 izpodbijanega sklepa), pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ni odločalo "enostransko in zgolj na podlagi popolnoma pavšalnih in neizkazanih navedb dolžnika" (pritožba v tč. 2.3.), kot to izpodbijanemu sklepu očita upnik. V času odločanja sodišča prve stopnje je bilo predvajanje dolžnikovih oddaj že v teku (kar med strankama ni bilo sporno), pritožbeno sodišče pa je že v razveljavitvenem sklepu z dne 18. 9. 2014 opozorilo, da gre (časovni) zamik pri odločanju o upnikovem predlogu za izdajo začasne odredbe pripisati predvsem njemu samemu, ko po poslanem opozorilu dolžniku dne 30. 5. 2014 za varstvo svojega položaja ni storil ničesar vse do 29. 8. 2014, tj. do zadnjega delovnega dne pred premiernim predvajanjem sporne oddaje dne 31. 8. 2014. Da so bili oglasi za sporno oddajo že plasirani v medije (časopise in internetne strani, razobešeni na panojih in plakatih) pa je v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjeval že upnik sam. Zato je sodišče prve stopnje pravilno logično sklepalo, da čeprav upnik od dolžnika zahteva le prepoved uporabe imena oddaje in ne prepovedi predvajanja oddaje, bi sprememba imena terjala najmanj prekinitev, preimenovanje in ureditev ostalih potrebnih stvari za ponovno predvajanje oddaje. Ugotovilo je namreč, da se resničnostne TV oddaje predvajajo kontinuirano, kar bi bilo zaradi spremembe imena onemogočeno, saj tega ni mogoče storiti v času, ki bi omogočil kontinuirano predvajanje oddaje (22. točka izpodbijanega sklepa). Še bolj bistveno pa je, da ker je bila oddaja že posneta v celoti, da se naslov oddaje pojavlja na več mestih, da bi bilo treba spremeniti televizijske, radijske in tiskane oglase, spletne oglase in oglase na panojih, promocijski material v trgovinah in objave na socialnih omrežjih. Stališče v izpodbijanem sklepu temelji na opravljenem tehtanju posledic (ne)izdaje začasne odredbe za upnika in dolžnika po vzpostavljeni kontradiktornosti pred izdajo regulacijske začasne odredbe, na kar je napotilo pritožbeno sodišče v razveljavitvenih sklepih z dne 18. 9. 2014 in z dne 16. 10. 2014. Sodišče prve stopnje je po opravljenem tehtanju tudi po prepričanju pritožbenega sodišča napravilo pravilen logičen sklep, da bi za dolžnika nastale hujše posledice v primeru morebitne kasnejše razveljavitve začasne odredbe. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča (enako kot prvostopenjskega) je verjetneje, da bi bile v primeru, če bi se začasna odredba izkazala za neutemeljeno, posledice za dolžnika ireverzibilne - tj. ne bi bilo razumno pričakovati, da bi se celotna serija oddaj ponovno lahko še enkrat predvajala pod imenom "Kmetija: Nov začetek", če bi se začasna odredba s prepovedjo slednjega izkazala za neutemeljeno. Nastanek situacije, kjer se je tehtanje posledic v primeru izdaje začasne odredbe za upnika in dolžnika prevesilo v korist slednjega, pa tudi ustrezno (implicitno) upošteva soprispevek upnika, ko na podlagi opozorila o kršitvah dolžnika dne 30. 5. 2014 za varstvo svojega položaja ni storil ničesar do 29. 8. 2014, tj. do zadnjega delovnega dne pred premiernim predvajanjem sporne oddaje dne 31. 8. 2014. Upnik si je s svojim ravnanjem torej sam zmanjšal možnosti uspeha v postopku zavarovanja.

9. Upnik prvostopenjskemu sodišču očita tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP z očitki, da se ni opredelilo do dveh zatrjevanih posledic ravnanja dolžnika na položaj upnika. Zatrjuje, da je uveljavljal možnost prehoda gledalcev od upnika na dolžnika in posledično zmanjšanje oglaševanja na programih upnika (v primeru komercialnega uspeha dolžnikove oddaje) in razvrednotenje upnikove blagovne znamke in posledično ugleda (v primeru komercialnega poloma dolžnikove oddaje). Uveljavljanje procesnih kršitev glede odsotnosti razlogov o odločilnih dejstvih, kar bi imelo za posledico nezmožnost preizkusa izpodbijane odločbe, ob hkratnem nasprotovanju materialnopravnim stališčem sodišča, je neutemeljeno.(3) Sodišče se je namreč do zatrjevanih dveh učinkov opredelilo v 23. in 24. točki izpodbijanega sklepa, razlogom pa upnik nasprotuje iz vsebinskih razlogov, zato procesna kršitev ni podana.

10. Glede prvega učinka (prehoda gledalcev z upnikovega TV programa na dolžnikov program in posledičnega zmanjšanja prihodkov iz naslova oglaševanja) je sodišče prve stopnje (po dolžnikovem ugovoru) zavrnilo upnikovo stališče, da bi zgolj zaradi dolžnikovega predvajanja ene oddaje (tj. Kmetija: Nov začetek) gledalci pričeli spremljati celoten program dolžnika, v posledici tega pa bi upnik utrpel nižje prihodke pri celotnem oglaševanju. Na podlagi dolžnikovega ugovora, da je o odlivu gledalcev z enega na drug program mogoče govoriti le, ko dve konkurenčni televiziji ob istem terminu predvajata konkurenčni program, je po prepričanju sodišča razumno (življenjsko logično) sklepalo, da se povprečen gledalec odloča za ogled oddaje, če mu ustreza določen format, vsebina in kvaliteta oddaje, ne pa zgolj na podlagi okoliščine, na kateremu TV programu se predvaja. Drugačno stališče implicira, da se gledalci o ogledu televizijskih oddaj odločajo na podlagi televizijskega operaterja in ne na podlagi vsebine. Upnik bi moral tako (izkustveno nenavadno) stališče podkrepiti z ustrezno trditveno podlago. Sodišče prve stopnje tudi ni zavzelo stališča, da škoda iz naslova zmanjšanega oglaševanja ne bi mogla nastati, temveč da je dolžnik ni izkazal (znižanih prihodkov iz naslova oglaševanja), predvsem pa, da jo je mogoče vselej finančno ovrednotiti (ob tem, da upnik ni podal nobenih trditev, da mu dolžnik morebitno nastale škode ne bi mogel povrniti).

11. Glede drugega učinka (razvrednotenja upnikove blagovne znamke in posledično ugleda v primeru komercialnega poloma dolžnikove oddaje) pa je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da upnik ni zadostil trditvenemu bremenu glede slabe kvalitete dolžnikove oddaje (212. člen ZPP), svoje stališče o (ne)verjetnosti povzročitve škode upniku pa je podkrepilo z ugotovitvijo, da gre za predvajanje licenčne oddaje, katere prednostne pravice do nakupa upnik ni izkoristil. Pritožbeno sodišče zgolj dodatno pojasnjuje, da takšno alternativno uveljavljanje (disjunktivnih) hipotez o možnih scenarijih dolžnikovega nastopanja z oddajo "Kmetija: Nov začetek" na položaj upnika, terja od upnika določne (predvsem pa logične) trditve o uresničitvi obeh scenarijev. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da zaradi ene oddaje ni verjetno, da bi gledalci pričeli spremljati celoten program konkurenčne TV in da je prehod možen zgolj pri konkurenčnih oddajah v istem časovnem terminu ter da so upnikove navedbe o težko nadomestljivi škodi hipotetične v odsotnosti izkaza, da je dolžnik pripravil slabo oddajo.

12. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podane kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 350. člena, 353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ. Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje pritožbene stroške. Dolžan pa je dolžniku povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je dolžniku priznalo 251,40 EUR nagrade za odgovor na pritožbo (tar. št. 3468 ZOdvT), 20,00 EUR pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002) in 22 % DDV, kar skupaj znaša 331,11 EUR. To obveznost je dolžan upnik izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. ter 332. členom ZPP).

(1) Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 105/2008. (2) Ustavno sodišče RS v odločbi Up-275/97 z dne 16.7.1998. (3) Prim. stališča Vrhovnega sodišča v III Ips 65/2007 (7. odstavek obrazložitve) in X Ips 749/2007.