Jedro

Sistematična, jezikovna, logična in ustavi-naklonjena interpretacija določila 109. člena KZ torej dopušča, da bi tožena stranka v konkretnem primeru uporabila določilo 5. odstavka 109. člena KZ. Dejstvo, da je tožnik v upravnem postopku vložil prošnjo za pogojni odpust na podlagi določila 1. odstavka 109. člena KZ, ne odvezuje tožene stranke, da njegovo prošnjo obravnava po določilu 5. odstavka 109. člena KZ.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba tožene stranke Komisije za pogojni odpust št. z dne 9. 10. 2002 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za pogojni odpust. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je Okrožno sodišče v A s sodbo z dne 6. 11. 1995, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v B z dne 29. 5. 1996 tožniku izreklo kazen 7 let zapora. V postopku izredne omilitve kazni pa je Vrhovno sodišče tožniku s sklepom z dne 17. 1. 2002 kazen znižalo na 6 let in 6 mesecev zapora. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik že od 24. 6. 1998 dalje kazni ne prestaja zaradi prekinitve kazni iz zdravstvenih razlogov. Ker je pogojni odpust možen samo, če obsojenec kazen prestaja (109. člen Kazenskega zakonika), je tožena stranka prošnjo zavrnila.

Tožnik vlaga tožbo na odpravo izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče začne postopek za oceno ustavnosti določila 109. člena v zvezi z 14. členom Ustave pred Ustavnim sodiščem RS. Tožnik navaja, da je bil v priporu od 8. 2. 1991 do 30. 12. 1992 (22 mesecev in 21 dni). Dne 9. 12. 1996 je začel prestajati kazen v ZPKZ Dob pri Mirni, dne 23. 6. 1998 pa je bilo prestajanje kazni iz zdravstvenih razlogov prekinjeno. Na podlagi nezakonitega odvzema prostosti direktorja Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij je v letu 1999 prestal še štiri dni zaporne kazni, kar pomeni, da je skupaj prestal 41 mesecev in 9 dni zapora. Dne 17. 6. 2002 je podal prošnjo za pogojni odpust, ker je prestal več kot polovico zaporne kazni. Pravi, da izpolnjuje pogoj iz določila 1. odstavka 109. člena KZ in v nadaljevanju utemeljuje, zakaj izpolnjuje tudi pogoj iz določila 4. odstavka 109. člena KZ. Vendar pa ugotavlja, da tožena stranka njegove prošnje sploh ni obravnavala po vsebini, ker je napačno razlagala določilo 109. člena KZ. Meni, da dobesedna razlaga 109. člena KZ ne more biti upravičena.

Tožena stranka ni po vsebini odgovorila na tožbo.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Tožba je utemeljena.

Upravno sodišče RS je že v pravnomočni sodbi v zadevi U 1589/2000-8 z dne 17. 1. 2002 odločilo, da je pogoj za vložitev prošnje za pogojni odpust po določilu 1. odstavka 109. člena Kazenskega zakonika (Uradni list Rs, št. 63/94, 70/94, 23799, 22/93, 23/93, 8/94, 31/94, 9/96, 21/97, 10/99), da obsojenec kazen prestaja. V sodbi z dne 17. 1. 2002 sodišče v obrazložitev ni vključilo tudi ustavno-pravnega argumenta o skladnosti določila 1. odstavka 109. člena KZ z določilom 14. člena Ustave. Na pritožbo tožnika zoper sodbo Upravnega sodišča RS z dne 17. 1. 2002 pa je Vrhovno sodišče v obrazložitev sodbe (I Up 123/2003 z dne 26. 2. 2003), s katero je zavrnilo pritožbo tožnika, vključilo stališče, da "ne samo po besedni, temveč tudi po teleološki in logični razlagi izhaja, da je pogoj za vložitev zahteve za pogojni odpust to, da je obsojenec na prestajanju kazni. Iz te utemeljitve Vrhovnega sodišča očitno izhaja, da Vrhovno sodišče v tej zadevi ni ugotavljalo, ali so podani pogoji za prekinitev postopka po določilu 156. člena Ustave zaradi (ne)skladnosti določila 1. odstavka 109. člena KZ z določilom 14. člena Ustave, ampak je odločilo samo, kaj pomeni določilo 1. odstavka 109. člena KZ na podlagi uporabe jezikovne, logične in teleološke razlage. Sodišče v tem upravnem sporu sledi razlagi določila 1. odstavka 109. člena KZ, ki jo je zavzelo Vrhovno sodišče v omenjeni zadevi, vendar pa je v tem upravnem sporu v zvezi s tožbenim ugovorom konkretno preizkusilo, ali so podani pogoji za prekinitev postopka po določilu 156. člena Ustave zaradi neskladja med določilom 1. odstavka 109. člena KZ in 2. odstavkom 14. člena Ustave. Sodišče namreč, če ne sledi predlogu stranke za prekinitev postopka po določilu 156. člena Ustave, ne izda posebnega sklepa, zoper katerega bi stranka imela posebno pritožbo. Zato pa bo sodišče v sodbi argumentiralo, zakaj ni prekinilo postopka po 156. členu Ustave, tako da ima stranka zoper takšno odločitev učinkovito pravno sredstvo (22. in 25. člen Ustave) prek pritožbe zoper končno odločitev sodišča. Kot je razvidno iz izreka in nadaljnje obrazložitve sodbe sodišče ni ugotovilo, da so podani pogoji za prekinitev postopka po določilu 156. člena Ustave, ampak je ob iskanju ustavi-skladne interpretacije določila 1. odstavka 109. člena KZ sodišče ugotovilo, da tožena stranka ni uporabila materialne določbe, ki bi jo morala uporabiti.

Določilo 156. člena Ustave RS (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/20039) pravi, če sodišče pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti protiustaven, mora postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem. Postopek pred sodiščem se nadaljuje po odločitvi ustavnega sodišča. Med strankama in tudi za sodišče ni sporno, da je tožnik kot obsojenec vložil prošnjo za pogojni odpust po določilu 105. in 106. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS, Uradni list RS, št. 5/99, 63/99, 6/2000, 22/2000, 52/2002-ZDU). Izpodbijano odločbo je izdal pristojni organ (1. odstavek 105. člena ZIKS in 1. odstavek 107. člena ZIKS), v pisni obliki in obrazloženo (1. in 2. odstavek 107. člena ZIKS), v pravilni sestavi (3. odstavek 105. člena (ZIKS) in s podpisom pooblaščene uradne osebe v (28. člen ZUP); iz podatkov v spisu sicer ni razvidno glasovalno razmerje, čeprav določilo 1. odstavka 107. člena ZIKS določa, da komisija odloča z večino glasov (1. odstavka 107. člena KZ), vendar pa so bili po presoji sodišča, zaradi izpolnitve vseh ostalih predpostavk na strani tožene stranke za odločanje v upravnem postopku, podani zadostni zakonski procesni pogoji za veljavno odločanje tožene stranke v konkretnem upravnem postopku.

Nadaljnje formalne in vsebinske kriterije za odločanje o prošnji za pogojni odpust pa določa določilo 109. člena KZ. Določilo 109. člena KZ določa kriterije za pogojni odpust za 4 kategorije obsojencev in sicer: za obsojence, ki so prestali polovico kazni zapora (1. odstavek 109. člena KZ), za obsojence, ki jim je sodišče izreklo kazen 15 let zapora (2. odstavek 109. člena KZ), za obsojence, ki so prestali le tretjino kazni (5. odstavek 109. člena KZ) in za starejše mladoletnike, ki prestajajo mladoletniški zapor (6. odstavek 109. člena KZ).

Tožnik je vložil prošnjo v zvezi s prvo kategorijo obsojencev iz določila 1. odstavka 109. člena KZ. Iz tega bi izhajalo, da je za odločitev v upravnem sporu nujno treba uporabiti določilo 1. odstavka 109. člena KZ, kar je eden od pogojev iz določila 156. člena Ustave za vložitev zahteve za oceno ustavnosti prav tega zakonskega določila. Drugi pogoj za vložitev zahteve za oceno ustavnosti zakonskega določila pa je ta, da sodišče meni, da je zakonsko določilo protiustavno (156. člen Ustave). To določilo po ustaljeni ustavno-sodni praksi pomeni, da so redna sodišča zavezana, da poskušajo najprej sama s t.i. ustavi-naklonjeno interpretacijo na podlagi uveljavljenih metod razlage predpisa sporni določbi dati razlago, ki bo skladna z Ustavo in šele če to ni mogoče, je sodišče upravičeno prekiniti postopek in vložiti zahtevo za presojo ustavnosti spornega določila.

Kriteriji za odločanje o prošnji za pogojni odpust niso opredeljeni samo v določilu 4. odstavka 109. člena KZ, ampak tudi v določilu 1. odstavka 109. člena KZ. Določilo 4. odstavka 109. člena KZ ureja temeljni vsebinski pogoj, na podlagi katerega je obsojenec lahko pogojno odpuščen. Ta pogoj je, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. To določilo pa vsebuje tudi specialno določbo glede dokaznega prava, saj pravi, da se pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, upošteva njegovo vedenje med prestajanjem kazni. Z upoštevanjem metode razlage argumentum a contrario to pomeni, da se ne upošteva vedenje obsojenca, ki se ne nanaša na prestajanje kazni, kar bi v konkretnem primeru pomenilo, da se ne upošteva vedenje obsojenca med prekinitvijo prestajanja kazni zaradi zdravstvenih razlogov. To kaže na to, da ni mogoče odločati o pogojnem odpustu po določilu 1. odstavka 109. člena KZ za obsojenca, ki ni na prestajanju kazni zaradi zdravstvenih razlogov. To razlago utrjuje določilo 1. odstavka 109. člena KZ, ki pravi, da obsojenec, ki je prestal polovico kazni zapora, sme biti odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do preteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja. Predpostavke za odločanje o pogojnem odpustu iz določila 1. odstavka 109. člena KZ so tri in morajo biti kumulativno podane. O prošnji za pogojni odpust pristojna komisija odloča, če je obsojenec prestal polovico kazni zapora, če obsojenec prestaja kazen in če obsojenec v času do vložitve prošnje za pogojni odpust ni storil novega kaznivega dejanja. Jezikovna razlaga določila 1. odstavka 109. člena KZ govori torej za to, da je mogoče odločati o prošnji za pogojni odpust ob predpostavki, da obsojenec prestaja kazen. Za to govori tudi sistematična razlaga tega določila v povezavi z že omenjenim določilom 4. odstavka 109. člena KZ in tudi v povezavi z določiloma, ki urejata odločanje o pogojnem odpustu za drugo kategorijo obsojencev (2. odstavek 109. člena KZ) in četrto kategorijo obsojencev (6. odstavek 109. člena KZ). Tudi za obsojenca, ki mu je sodišče izreklo kazen nad 15 let zapora (2. odstavek 109. člena KZ), velja namreč predpostavka, da prestaja kazen in enako velja za starejšega mladoletnika, ki prestaja mladoletniški zapor (6. odstavek 109. člena KZ). Ker po ZIKS prekinitev prestajanja kazni zaradi zdravljenja obsojenca pomeni, da obsojenec kazni v času prekinitve ne prestaja in se čas prekinitve ne všteje v prestajanje kazni (1. in 2. odstavek 82. člena ZIKS), tudi sistematična razlaga določila 1. odstavka 109. člena KZ v povezavi z določilom 82. člena ZIKS sodišče vodi k sklepu, da obsojenec, ki je na prekinitvi prestajanja kazni zaradi zdravstvenih razlogov, ne more uspešno zaprositi za pogojni odpust po določilu 1. odstavka 109. člena KZ. Takšna ureditev tožeči stranki vzbuja dvom o ustavnosti določbe 1. odstavka 109. člena in sicer z vidika določila 2. odstavka 14. člena Ustave.

Pravna možnost zaprositi za pogojni odpust, ki jo KZ daje obsojencem, ni ustavna pravica niti pravica s t.i. zakonskim statusom. Upravna odločitev o pogojnem odpustu je namreč pogojena z nedoločnim pravnim pojmom "vedenje" med prestajanjem kazni; poleg tega dokazna ocena v tovrstnih primerih nikoli ne more biti objektivna, ker gre za (v prihodnost) postavljen dokazni standard: "če je mogoče utemeljeno pričakovati"; postavljeno pa je tudi določeno polje proste presoje upravnega organa, saj KZ pravi, da obsojenec "sme" biti odpuščen, kar ne pomeni, da ima pravico biti odpuščen, če izpolnjuje določene pogoje. Diskriminacijo v zvezi s pogojnim odpustom je zato treba obravnavati po določilu 2. odstavka 14. člena Ustave, ne pa po določilu 1. odstavka 14. člena Ustave. Vendar pa je sodišče ob tej pravni opredelitvi statusa pogojnega odpusta z vidika stranke upoštevalo, da ima odločitev o pogojnem odpustu neposredne posledice na raven uresničevanja nekaterih temeljnih človekovih pravic, kot so: pravica do osebne svobode (19. člen Ustave), varstvo dostojanstva (34. člen Ustave), svoboda gibanja (32. člen Ustave), varstvo zasebnosti in družinskega življenja (35. člen Ustave). Omenjeni pravni status instituta pogojnega odpusta in na njega vezane neposredne posledice za uresničevanje temeljnih človekovih pravic je pomembno zaradi tega, ker opredeljuje strogost metode iskanja določilu 2. odstavka 14. člena Ustave skladno interpretacijo določila 1. odstavka 109. člena KZ. Določilo 2. odstavka 14. člena Ustave je splošno načelo enakosti pred zakonom, ki subjekte varuje pred nedopustno diskriminacijo. Diskriminacija je po ustaljeni ustavno-sodni praksi podana, če zakon dve dejanski situaciji, ki ju je treba šteti za enaki, ureja na neenak način. V konkretnem primeru je ureditev nesporno različna zaradi tega, ker lahko za pogojni odpust zaprosi tisti, ki je na prestajanju kazni, ne pa tudi tisti, ki je na prekinitvi prestajanja kazni zaradi zdravstvenih razlogov. Vprašanje pa je, ali sploh gre za dve enaki dejanski situaciji, kajti če obeh dejanskih situacij ni mogoče opredeliti za enaki, potem sploh ne gre za diskriminacijo in določilo 1. odstavka 109. člena KZ ne vzbuja dvoma o neustavnosti. Po presoji sodišča bi bilo treba obe primerjani dejanski situaciji šteti za enaki. Zdravstveno stanje je (če ne gre za nalezljivo bolezen) intimna, osebna okoliščina, ki ima sicer v določenih razmerjih povsem upravičeno za posledico drugačno obravnavanje, vendar to po presoji sodišča ne more veljati tudi za pravni interes vložitve prošnje za pogojni odpust. Treba je izhajati iz predpostavke, da posameznik težko vpliva na huda in nenadna poslabšanja v zdravstvenem stanju, na številna niti ne more vplivati. Prekinitev prestajanja kazni zaradi zdravstvenih razlogov torej pomeni, da obsojenec prekine prestajanje kazni, ker ni sposoben prestajati kazen. V konkretnem primeru je to okoliščino omenilo tudi Vrhovno sodišče v obrazložitvi sklepa v zadevi IX Ips 95/2001 z dne 17. 1. 2002. Če nekdo ni sposoben prestajanja kazni zaradi zdravstvenih razlogov, na katere ima navadno zelo omejen vpliv, potem zaradi te okoliščine ne bi smel biti na slabšem v smislu možnosti za vložitev prošnje za pogojni odpust glede na tiste obsojence, ki nimajo zdravstvenih težav. Tovrstna diskriminacija bolnih obsojencev v razmerju do tistih, ki niso prekinili prestajanja kazni iz zdravstvenih razlogov, bi bila v nasprotju z načelom humanosti, ki je eno od temeljnih načel KZ. To načelo naj bi po navedbah predlagatelja zakona vplivalo med drugim tudi na način in omejitve pri izvrševanju kazenskih sankcij, na možnost odpustitve kazni ter na druge ublažitve trdot kazenskega prava kot skrajnega sredstva /…/ (Predlog za izdajo Kazenskega zakonika, Poročevalec Državnega zbora RS, 19. 7. 1993, št. 22). Zaradi tega razloga je treba šteti, da gre za dve enaki dejanski situaciji in da je podana diskriminacija. Diskriminacija pa je ustavno dopustna, če za njo obstoji objektivna in upravičena podlaga in če so uporabljena najmanj restriktivna sredstva za dosego želenega cilja (Šturm, Lovro, 1998, Omejitev oblasti, Nova revija Ljubljana). Določilo 1. odstavka 106. člena KZ iz poglavja o temeljnih določbah o izvrševanju kazenskih sankcij namreč pravi, da se smejo z ustavo in zakoni zajamčene pravice tistih, proti katerim se izvršujejo kazenske sankcije, v skladu z zakonom odvzeti ali omejiti samo, kolikor je nujno, da se izvrši posamezna kazenska sankcija. V konkretnem primeru je po presoji sodišča podan razlog za diskriminacijo, ki je v tem, da imajo pristojni državni organi večji nadzor nad vedenjem obsojenca, če prestaja kazen, kar je element zakonskega dejanskega stanu iz 4. odstavka 109. člena KZ. Vendar pa bi bilo mogoče tudi za obsojence, ki so prekinili prestajanje kazni zaradi zdravstvenih razlogov določiti ustrezne oblike nadzora nad njihovim vedenjem v času prekinitve prestajanja kazni. Zato takšna ureditev ne dopušča razlage, da je nujno, da za odločanje o prošnji za pogojni odpust obsojenec kazen prestaja. Razlog za diskriminacijo je torej podan, vendar ni objektivno upravičen v smislu nujnosti ukrepa.

Vendar pa kljub temu sodišče v konkretnem upravnem sporu ni prekinilo postopka na podlagi določila 156. člena Ustave zaradi tega, ker je preiskusilo tudi, ali bi bilo mogoče v konkretnem primeru uporabiti določilo 5. odstavka 109. člena KZ in ne določilo 1. odstavka 109. člena KZ. To določilo opredeljuje pogoje za pogojni odpust za tretjo kategorijo obsojencev po določilu 109. člena KZ. Posebnost te kategorije obsojencev pa je ravno v tem, da iz jezikovne razlage tega določila ne izhaja, da bi moral biti izpolnjen pogoj, da obsojenec kazen prestaja. To določilo namreč pravi, da sme izjemoma biti pogojno odpuščen tudi obsojenec, ki je prestal le tretjino kazni, če je podan pogoj iz četrtega odstavka tega člena in če posebne okoliščine, ki se nanašajo na obsojenčevo osebnost, kažejo, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Med posebne okoliščine, ki se nanašajo na obsojenčevo osebnost, je mogoče šteti tudi osebno zdravstveno stanje obsojenca, zaradi katerega obsojenec ni sposoben prestajanja kazni. V tem primeru pristojni organ ni vezan na dokazno pravilo iz določila 4. odstavka 109. člena KZ, da upošteva samo vedenje obsojenca med prestajanjem kazni, saj določilo 5. odstavka 109. člena KZ kumulativno postavlja, da mora biti izpolnjen pogoj iz določila 4. odstavka 109. člena KZ, poleg tega pa morajo biti podane tudi posebne okoliščine, ki se nanašajo na njegovo osebnost, in kažejo, da ne bo ponovil kaznivega dejanja; te posebne okoliščine pa so lahko tudi vedenje in zdravstveno stanje v času prekinitve prestajanja kazni zaradi zdravstvenih razlogov. Ker ta določba velja za vse obsojence ne glede na to, ali prestajajo kazen ali ne, razlaga tega določila, kot jo je podalo sodišče v konkretnem primeru ne vzbuja dvoma o nedopustni pozitivni diskriminaciji tistih obsojencev, ki so zaradi zdravstvenih razlogov prekinili prestajanje kazni v razmerju do obsojencev, ki prestajajo kazen. Iz zakonodajnega gradiva, ki je bil objavljen v Poročevalcu Državnega zbora sicer ni izrecno razvidno, da bi zakonodajalec imel takšen namen ob sprejemanju določila 109. člena KZ, vendar pa izhaja tudi, da ni imel namena, da bi tiste, ki so prekinili prestajanje kazni iz zdravstvenih razlogov, negativno diskriminiral glede na tiste, ki nimajo zdravstvenih težav. V obrazložitvi zakona je namreč navedeno, da "osnutek ureja tudi pogojni odpust, ki je mogoč, če je obsojenec prestal polovico kazni (izjemoma eno tretjino), če je utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja" (Predlog za izdajo Kazenskega zakonika, Poročevalec Državnega zbora RS, 19. 7. 1993, št. 22, str. 59).

Sistematična, jezikovna, logična in ustavi-naklonjena interpretacija določila 109. člena KZ torej dopušča, da bi tožena stranka v konkretnem primeru uporabila določilo 5. odstavka 109. člena KZ. Dejstvo, da je tožnik v upravnem postopku vložil prošnjo za pogojni odpust na podlagi določila 1. odstavka 109. člena KZ, ne odvezuje tožene stranke, da njegovo prošnjo obravnava po določilu 5. odstavka 109. člena KZ. Tožnik se je v prošnji tudi izrecno skliceval na posebno okoliščino v zvezi z njegovim zdravstvenim stanjem, kar bi tožena stranka morala povezati s postopkom odločanja o prošnji za pogojni odpust po določilu 5. odstavka 109. člena KZ. Pred izdajo upravne določbe mora upravni organ stranki omogočiti, da uveljavi in zavaruje svoje pravice in pravne koristi (1. odstavek 138. člena ZUP, 1. odstavek 145. člena ZUP). Pri postopanju in odločanju morajo organi omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice (načelo varstva pravic strank, 7. člen ZUP).

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi določila 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS, ker tožena stranka ni uporabila določila 5. odstavka 109. člena KZ. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe. Pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (3. odstavek 60. člena ZUS).