Jedro

Znesek v višini 68.000 EUR je prejel na podlagi ustno sklenjene posojilne pogodbe. Prepričljiv je argument sodišča, da v nasprotnem primeru ne bi imel dovolj sredstev za plačilo vseh varščin in kupnin. Dokaz nasprotnega - da je sredstva imel - je na tožniku. Da bi si denar izposojal drugje, tožnik ni izkazal; v zvezi s tem niti ni želel odgovarjati. Zato so zmotne pritožbene navedbe, da mu sodišče nalaga dokazovanje obstoja negativnih dejstev.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje (v nadaljevanju: sodišče) je zavrnilo tožbeni zahtevek,2 s katerim je tožnik uveljavljal plačilo 73.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2019 dalje do plačila (I. točka izreka). Tožniku je naložilo povračilo toženkinih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2.Tožnik odločitve sodišča ne sprejema in zoper njo vlaga pritožbo, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču v ponovno odločanje.

2.Pritožnik opozarja, da sta med njim in upnikom A. A. obstajali le dve posojilni pogodbi - z dne 25. 1. 2016 in 12. 4. 2017. Zaključek sodišča o tretjem posojilu je življenjsko nelogičen in nima podlage v predloženih dokazih. Nedopustno se mu nalaga dokazovanje negativnih dejstev - tretjega posla. Sodišče je nekritično sledilo izpovedbi priče A. A. o obstoju več posojil. Razliko v višini 3.000 EUR in nezmožnost njene pojasnitve mu je štelo v škodo. Ni se opredelilo do njegovih navedb, da je A. A. denar posojal B. B., ta pa naprej njemu. Zato A. A. ni mogel z gotovostjo trditi, da je bil tožniku res izročen ves denar. Opozarja, da sklenitev sodne poravnave še ne pomeni pripoznave dolga.

3.Toženka je na pritožbo odgovorila. V odgovoru predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče je v jasni in prepričljivi sodbi predstavilo razloge, ki utemeljujejo sprejeto odločitev. V zgoščeni in življenjsko prepričljivi dokazni oceni je ob upoštevanju celotnega dokaznega sklopa zaključilo, da si je tožnik od A. A. večkrat izposodil višje denarne zneske. Potreboval jih je za nakup lokala, hiše, kasneje pa še stanovanja.

6.Sodišče je ravnanje odvetnice, ki se v izvršilnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani v zadevi 303 I 2361/2018 ni odzvala na nalog za plačilo sodne takse, prepoznalo za protipravno. V nadaljevanju je ugotovilo, da je tožnik z upnikom A. A. sklenil več posojilnih pogodb, ne le 25. 1. 2016 in 12. 4. 2017. Oprlo se je na izpovedbo upnika in jo povezalo s predloženo listinsko dokumentacijo. Ta izkazuje obstoj več posojilnih pogodb, ki naj bi tožniku v izvršilnih postopkih omogočile nakup nepremičnin staršev. Sodišče je prepričljivo pojasnilo, da je prvi znesek v višini 65.000 EUR služil nakupu prve polovice hiše, znesek 68.000 EUR, o katerem je govora v elektronskem sporočilu z dne 26. 7. 2016 (priloga A20), nakupu lokala, in zadnji (vtoževani) znesek nakupu druge polovice hiše. Med tožnikom in A. A. ni bil sklenjen dogovor o vrstnem redu poplačil. Zato je sodišče zaključilo, da je tožnik s plačili upniku poravnal predhodne obveznosti in da je ob začetku izvršilnega postopka dolgoval še znesek po pogodbi z dne 12. 4. 2017. Ta dolg pa je plačal šele po sklenitvi sodne poravnave v zadevi za izstavitev izbrisne pobotnice. Tožnik dolga po posojilni pogodbi z dne 12. 4. 2017 pred izvršilnim postopkom ni plačal, ta je še vedno obstajal. Zato z ugovorom v izvršilnem postopku ne bi uspel, četudi bi odvetnica ravnala z dolžno profesionalno skrbnostjo ter se ustrezno odzvala na nalog za plačilo sodne takse.

7.Sodišče sklene, da niso podani vsi elementi pogodbene odškodninske odgovornosti, pri čemer se za njeno ugotavljanje uporabljajo tudi določbe o povrnitvi nepogodbene škode (246. člen Obligacijskega zakonika - OZ).

8.Pritožba v bistvenem oporeka dokazni oceni sodišča. Vendar neutemeljeno. V pritožbi je predstavljeno tožnikovo videnje zadeve in njegova dokazna presoja. Njegova zatrjevanja pa ne vzbujajo dvoma v pravilnost odločitve sodišča. Sodba v 17. do 23. točki obrazložitve logično in življenjsko prepričljivo pojasni razloge za obstoj (vsaj) treh posojil v višjih zneskih. Dve dražbi v krajšem časovnem razmiku, na katerih je tožnik sodeloval, plačilo varščin ter kupnine za stanovanje oziroma hišo in lokal so nedvomno narekovali potrebo po izposoji višjih zneskov. V 23. točki obrazložitve je sodišče povzelo bistvene razloge, ki potrjujejo tožnikov prejem posojila. Znesek v višini 68.000 EUR je prejel na podlagi ustno sklenjene posojilne pogodbe. Prepričljiv je argument sodišča, da v nasprotnem primeru ne bi imel dovolj sredstev za plačilo vseh varščin in kupnin. Dokaz nasprotnega - da je sredstva imel - je na tožniku. Da bi si denar izposojal drugje, tožnik ni izkazal; v zvezi s tem niti ni želel odgovarjati. Zato so zmotne pritožbene navedbe, da mu sodišče nalaga dokazovanje obstoja negativnih dejstev.

9.Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče nekritično sledilo priči A. A. V sodbi je na več mestih podano pojasnilo o verodostojnosti priče, pritožba pa (nasprotnih) konkretnih očitkov ne ponudi. Sodišče se je opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb in prepričljivo pojasnilo razloge za sprejeto odločitev.

10.Tožniku ni uspelo izkazati, da dolg do upnika A. A. v času sklenitve sodne poravnave, s katero se je zavezal obročno odplačati 73.000 EUR, upnik pa po plačilu izstaviti izbrisno pobotnico in umakniti predlog za izvršbo, ni obstajal. Razlogi, ki jih je predstavilo sodišče, so notranje skladni in prepričljivi. Pritožbi, ki ponuja drugačno interpretacijo procesnega gradiva, jih ne uspe omajati. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj tudi ni ugotovilo kršitev, na katere - skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP - pazi po uradni dolžnosti.

11.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen. Toženkin odgovor na pritožbo pa ni v bistvenem prispeval k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato stroške, ki jih je imela z njim, nosi sama (154., 155. in prvi odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

2Tožnik je zahtevek gradil na pogodbeni odškodninski odgovornosti odvetnice.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 246

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.