Jedro

Predložitev predlaganega vprašanja glede razlage pojma „kraj, kjer je nastala škoda“ v predhodno odločanje Sodišču EU ni potrebna. Kot kraj nastanka škode se upošteva zgolj kraj nastanka prve oziroma neposredne škode. Glede tega vprašanja torej že obstaja sodna praksa Sodišča EU, in sicer ne zgolj po Uredbi (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (Rim II ), ampak tudi po Uredbi Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, ki je glede izbirne pristojnosti po kraju škodnega dogodka vsebinsko enaka sedaj veljavni Uredbi št. 1215/2012.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je za odločitev v sporu pristojno sodišče Republike Slovenije.

2. Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) v pritožbi uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Opozarja, da Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba) v 2. točki 7. člena govori o „kraju, kjer je prišlo do škodnega dogodka“ ta izraz pa se po ustaljeni sodni praksi Sodišča EU nanaša na kraj vzročnega dejanja kot tudi na kraj, v katerem je škoda nastala. Vzročno dejanje naj bi potrditvah tožnice nastalo v Avstriji, škoda pa v Republiki Sloveniji. Vendar iz preskopih navedb tožeče stranke (v nadaljevanju tožnica) ni mogoče razbrati, katera škoda je tožnici nastala, posredna ali neposredna. Sodišče prve stopnje tudi ni vsebinsko pojasnilo, zakaj šteje, da tožnica zatrjuje neposredno škodo in je prekoračilo trditveno podlago tožbe, saj tožnica ni zatrjevala, da je lastnica nepremičnine v M.D., stalnega prebivališča pa nima na tem naslovu. Sodišče EU kot kraj škodnega dogodka šteje zgolj kraj, kjer je nastala neposredna škoda, ne pa tudi kraj nastanka posredne škode. Vprašanje, ali je tožnici nastala posredna ali neposredna škoda je bistveno za odločitev o vprašanju pristojnosti. Tožnica se je izognila natančnemu substanciranju nastale škode, kar vodi v pravno negotovost glede vprašanja mednarodne pristojnosti in tudi do tako imenovanega. „forum shoppinga“. Predlaga, da sodišče druge stopnje postavi Sodišču EU v predhodno odločanje vprašanje, kako je za namene utemeljitve posebne pristojnosti po členu 7, točki 2 Uredbe treba razlagati pojem kraj, kjer je nastala škoda, upoštevajoč zapoved usklajenosti terminov Uredbe Rim II in uredbe Bruselj I in dejstvo, da je po ustaljeni sodni praksi Sodišča EU škoda, ki jo je po uredbi Rim II treba upoštevati pri določitvi kraja, kjer je ta škoda nastala, neposredna škoda, ter, ali mora tožeča stranka za namene utemeljitve posebne pristojnosti po členu 7, točki 2 Uredbe jasno in določno zatrjevati neposredno škodo in jo natančno diferencirati od neposredne škode. Navaja, da gre v predmetni zadevi za izključno pristojnost Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu, zato ne bi smelo priti do prenosa pristojnosti na Okrožno sodišče v Mariboru. S prenosom pristojnosti je bila toženki kršena pravica do naravnega sodnika. Prav tako je zaradi prenosa pristojnosti podana kršitev iz 4. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da sodišče postavi vprašanje sodišču EU, ali je prenos pristojnosti nasprotuje določilom Uredbe. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi in odloči, da ni podana mednarodna sodna pristojnost sodišča Republike Slovenije ter tožbo zavrže in tožnici naloži, da toženki povrne njene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožnica ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih kršitev. Izpodbijani sklep ima vse razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni ali med seboj v nasprotju, ter se ga da preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

6. V predmetni zadevi je bila pristojnost s sklepom predsednika Višjega sodišča v Mariboru Su 9/2016-13 z dne 18. 5. 2016 iz Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu prenesena na Okrožno sodišče v Mariboru. Citirani slep je bil izdan na podlagi 105a. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS).(1) Sodišče prve stopnje pa je z izpodbijanim sklepom presojalo zgolj, ali je za odločitev pristojno sodišče Republike Slovenije, zato pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz. 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Prav tako glede na navedeno niso upoštevni ostali pritožbeni očitki, ki se nanašajo na prenos pristojnosti iz Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu na Okrožno sodišče v Mariboru.

7. Za odločitev o tem, ali je podana pristojnost sodišča Republike Slovenije, ni relevantno, ali je potrebno določbo 2. točke 7. člena Uredbe razlagati tako, da je v zadevah v zvezi z delikti in kvazidelikti oseba lahko tožena v drugi državi članici pred katerimkoli sodiščem te druge države članice, na ozemlju katere je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka, ali samo pred tistim sodiščem druge države članice, na območju katerega je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka. Prav tako za odločitev o pristojnosti sodišča Republike Slovenije, ni relevantno, ali je skladno z namenom Uredbe, da bi notranja pravila (druge) države članice dopuščala kakršenkoli prenos pristojnosti za sojenje v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti s sodišča države članice, na območju pristojnosti katerega je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka, na drugo sodišče te države članice, na območju katerega ni prišlo, ali ni moglo priti do škodnega dogodka, ne glede na razlog za takšen prenos (kot npr. zaradi preobremenjenosti sodišča).

8. Predložitev predlaganega vprašanja glede razlage pojma „kraj, kjer je nastala škoda“ v predhodno odločanje Sodišču EU ni potrebna. Glede pojma „kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka“ je Sodišče EU že presodilo, da se ta besedna zveza nanaša tako na kraj, kjer je škoda nastala, kot tudi na kraj vzročnega dogodka, zaradi katerega je ta škoda nastala. Prav tako je Sodišče EU že pojasnilo,da tega pojma ni mogoče razlagati tako široko, da bi obsegal vsak kraj, kjer se lahko občutijo škodljive posledice dogodka, ki je povzročil škodo, ki pa je dejansko nastala na drugem kraju.(2) Navedeno pomeni, da se kot kraj nastanka škode upošteva zgolj kraj nastanka prve oziroma neposredne škode. Glede tega vprašanja torej že obstaja sodna praksa Sodišča EU, in sicer ne zgolj po Uredbi (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (Rim II ), ampak tudi po Uredbi Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, ki je glede izbirne pristojnosti po kraju škodnega dogodka vsebinsko enaka sedaj veljavni Uredbi št. 1215/2012. 9. Prav tako Sodišču EU ni potrebno predložiti v predhodno odločanje predlaganega vprašanja, ali mora tožeča stranka za namene utemeljitve posebne pristojnosti po členu 7, točki 2 Uredbe jasno in določno zatrjevati neposredno škodo in jo natančno diferencirati od neposredne škode. Sodišče EU je že presodilo, da lahko sodišče preizkusi svojo mednarodno pristojnost v skladu z Uredbo na podlagi vseh podatkov, ki so mu na voljo.(3) Če iz vseh podatkov, ki so sodišču na voljo, ne bo mogoče ugotoviti, da je za sojenje pristojno sodišče države članice (v konkretnem primeru, da je škoda dejansko nastala na območju RS), se bo sodišče izreklo za nepristojno. Navedeno vprašanje tudi ne more vplivati na odločitev v konkretnem primeru, ker iz tožbenih trditev v konkretnem primeru jasno in določno izhaja, da je do prvotne škode prišlo na območju RS.

10. V obravnavanem primeru iz tožbenih trditev izhaja, da je tožnica zaradi škodnega (poplav na območju Republike Slovenije) dogodka utrpela škodo na nepremičnini - stanovanjski hiši na naslovu M. 131 v D. in da je bila potrebna popolna adaptacija hiše, za kar je bila sklenjena gradbena pogodba, ki obsega gradbena, obrtniška in instalacijska dela ter da je bila izvedena adaptacija objekta (prostori v pritličju: kuhinja, utility, shramba, dnevna soba, spalnica; prostori v kleti: kurilnica, dve shrambi, letna kuhinja). Iz navedenega nedvomno izhaja, da tožnica zahteva odškodnino za škodo, ki ji je nastala v Republiki Sloveniji, pri čemer ni pomembno, če ima tožnica stalno prebivališče v drugem kraju (in ne v Dravogradu, kjer bi ji naj nastala škoda). Za utemeljenost pristojnosti je dovolj trditev tožnice, da je škoda nastala in kje je nastala.(4) Tožnica je torej v zadostnem obsegu podala trditve o škodi, ki jo je utrpela v škodnem dogodku, sodišče prve stopnje pa ni prekoračilo tožbenih trditev.

11. Toženka neutemeljeno izpodbija presojo podanega ugovora mednarodne pristojnosti iz razloga, da iz preskopih tožbenih navedb ni mogoče razbrati, ali tožnica uveljavlja neposredno ali posredno škodo. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da so za opredelitev pristojnosti po členu 7 točki 2 Uredbe, ki določa pravilo o posebni pristojnosti v zvezi z delikti in kvazidelikti, za kraj nastanka škode odločilne le primarne škode (kraj, kjer pride do neposrednega vpliva na pravno dobrino, npr. telo ali premoženje), ne pa tudi nadaljnje ali posredne škode. Kraj prve, torej neposredne škode, je v Republiki Sloveniji, saj gre za kraj, kjer je prišlo do poplav in s tem neposrednega vpliva na pravno dobrino tožnice (njeno nepremično premoženje), le ravnanje, s katerim je bila povzročena škoda, je bilo storjeno v drugi državi.(5)

12. Ker torej tožnica uveljavlja škodo na nepremičninah, ki ji je nastala v posledici poplav na območju Republike Slovenije, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je pristojno za odločanje v predmetnem sporu sodišče, na območju katerega je nastala škoda, torej sodišče na območju Republike Slovenije. Tožnica je tako v skladu s pravom EU pravilno izbrala pristojno sodišče, zato tudi ni pritrditi pritožbenemu očitku, da gre za tako imenovani forum shopping.

13. Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži na končno odločbo (165. člen ZPP).

Op. št. (1) : Predsednik skupno neposredno višjega sodišča lahko na predlog predsednika sodišča, ki ima sodne zaostanke, odloči, da se pristojnost za sojenje v določenem številu zadev prenese na drugo manj obremenjeno stvarno pristojno sodišče na svojem območju. Predsednik sodišča, ki odloči o prenosu pristojnosti, določi število in vrsto zadev, ki bodo prenesene, ter pravila za izbiro zadev. Po določbah prvega in drugega odstavka tega člena ni mogoče prenesti pristojnosti za sojenje v zadevah, za katere zakon določa izključno krajevno pristojnost, razen v izvršilnih zadevah izterjave denarnih terjatev (prvi, drugi in tretji odstavek 105a. člena ZS).

Op. št. (2) : Sodba Sodišča EU v zadevi C-12/15 z dne 16. 6. 2016. V tej zadevi je sicer Sodišče presodilo, da čista finančna škoda, ki nastane neposredno na bančnem računu tožeče stranke, ne more šteti za „upoštevno navezno okoliščino“ na podlagi člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 (če ni drugih posebnih okoliščin).

Op. št. (3) : Tako sodba Sodišča EU v zadevi C-12/15 z dne 16. 6. 2016, 45. točka obrazložitve.

Op. št. (4) : A. Galič, Pristojnost v nepogodbenih odškodninskih sporih, Pravni letopis 2012, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, str. 9 - 27. Op. št. (5) : Obravnavanega primera ni mogoče enačiti s primerom, v katerem je Sodišče EU presodilo, da je škoda, ki nastane svojcem zaradi smrti bližnjega, pri čemer je do smrti prišlo v drugi državi, posredna škoda (Sodba Sodišča EU v zadevi C-350/14 z dne 10. 12. 2015).