Jedro

Novela zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja je spremenila določbe glede izračuna pokojninske osnove tako, da je določila, da se za njen izračun vzamejo osebni dohodki doseženi po 1.1.1970. Samo, če s takšnimi podatki razpolagata matična evidenca in zavarovanec, se je lahko za izračun pokojninske osnove uporabilo tudi osebne dohodke od leta 1966 dalje. Ker matična evidenca očitno teh podatkov ni imela, je revidentka take podatke morala posredovati organom SPIZ, ne pa tožena stranka. Zato sodišče ni moglo najti protipravnega ravnanja tožene stranke, ki bi lahko bilo temelj za priznanje tožničinega zahtevka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da ji je tožena stranka dolžna plačevati mesečno 15.000,00 SIT od 1.4.1992 dalje z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri je uveljavljala vse revizijske razloge (bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava). Navajala je, da je sodišče napačno ocenilo ravnanje tožene stranke v letu 1992 kot pravilno, čeprav tožena stranka ni uresničila veljavne odločbe ZPIZ glede dokupa zavarovalne dobe tožnici, in čeprav je do njene izdaje oziroma odprave prvotne odločbe ZPIZ z dne 13.5.1992 glede dokupa zavarovalne dobe tožnici prišlo zaradi ravnanja tožene stranke, ki organom ZPIZ ni posredovala vseh podatkov o tožničinih plačah (kar se nanaša na obdobje od leta 1966 do 1970). Zato je predlagala, da sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94), ki se po določbi prvega odstavka 498. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) v tem sporu še uporablja, vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77 in na pravilno uporabo materialnega prava (368. člen ZPP-77).

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77. Revidentka je formalno sicer uveljavljala tudi revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki pa ga ni obrazložila in ga zato revizijsko sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe ni upoštevalo.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Za odškodninsko odgovornost oziroma za plačilo škode, kar v osnovi predstavlja revidentkin zahtevek, morajo biti izpolnjeni vsi pogoji odškodninskega delikta (nedopustno ravnanje, škoda, vzročna zveza, odgovornost). Ker ni bilo ugotovljeno, da naj bi do zatrjevane škode prišlo zaradi nedopustnega ravnanja tožene stranke, je pravilen zaključek v izpodbijani sodbi, da ne gre za škodo v smislu določb 154. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 2/98 in 57/89).

Že Sodišče združenega dela Republike Slovenije je z odločbo I Sp 340/93-3 z dne 21.4.1994, v postopku, ki je tekel med istimi pravdnimi strankami, saj je bila tudi v tistem postopku kot drugotožena stranka obravnavana sedanja tožena stranka, obrazložilo, kateri predpisi so bili ob upokojitvi revidentke upoštevni in zakaj so bili upoštevani. Revidentki je bilo že takrat pojasnjeno, da je nesprejemljivo sklicevanje samo na odločbo SPIZ z dne 4.6.1992 ob tem, ko sploh ni bila realizirana, saj brez upoštevanja odločbe z dne 13.5.1992 revidentka v letu 1992, glede na to, da kasnejša odločba sploh ni bila realizirana, ne bi izpolnjevala pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Pojasnjeno ji je bilo tudi, da je bila zavezanka za plačilo prispevkov (kar revidentka v reviziji tudi sama pravilno navaja) revidentka sama in to tako ob uporabi določb sklepa o obsegu in načinu plačila prispevkov za dokup zavarovalne dobe za delavce, katerih delo ni več potrebno (IX. točka - Uradni list RS, št. 18/90 in 19/91), kot tudi ob upoštevanju določb uporabljenega zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - tretji odstavek 244. člena - Uradni list RS, št. 12/92). Tožena stranka ni bila dolžna posredovati podatke o plačah revidentke za čas od 1966 do 1970 pristojnim organom pokojninskega zavoda.

ZPIZ je v 43. členu določal, da se starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel po 1.1.1970, ki so zanj najugodnejša. V 300. členu ZPIZ pa je posebna določba, da se šteje, da je zavarovanec izpolnil pogoje za priznanje pravice do starostne ali predčasne pokojnine do 31.3.1992, če je do navedenega dne vložil zahtevo za dokup pokojninske dobe, s katerim je izpolnil pogoje za priznanje pravice do pokojnine. Samo zavarovanci (drugi odstavek 300. člena ZPIZ) so bili tisti, ki so lahko tako pravico uveljavljali po predpisih, veljavnih do 31.3.1992. Glede na novelo zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZTPPIZ - Uradni list SFRJ, št. 44/90), je že ta predpis v 32. členu spremenil določbe glede izračuna pokojninske osnove tako, da je določil, da se za njen izračun vzamejo osebni dohodki doseženi po 1.1.1970. Samo, če s takšnimi podatki razpolagata matična evidenca in zavarovanec, se je lahko za izračun pokojninske osnove uporabilo tudi osebne dohodke od leta 1966 dalje. Ker matična evidenca očitno teh podatkov ni imela, je revidentka take podatke morala posredovati organom SPIZ, ne pa tožena stranka. Zato sodišče ni moglo najti protipravnega ravnanja tožene stranke, ki bi lahko bilo temelj za priznanje tožničinega zahtevka. Sodišče ocenjuje, da v ravnanju tožene stranke ni bilo najti elementov nedopustnosti v smislu temelja odškodninske odgovornosti. To je dovolj za zavrnitev odškodninskega zahtevka revidentke.

Ko je revizijsko sodišče ugotovilo, da ni ugotoviti zmotne uporabe materialnega prava, je zaključilo, da je odločitev v izpodbijani sodbi pravilna in je zato v skladu z določbo 393. člena ZPP-77 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP-77, ZTPPIZ in ZOR je sodišče smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije v skladu z določbami prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).