Jedro

Vsa dejanja, opredeljena v 3. členu ZKLD, je treba obravnavati skupaj z določbo 2. člena istega zakona.

Kaznivo dejanje po 5. točki 3. člena ZKLD je uresničil tisti storilec, ki je storil katero od izvršitvenih oblik tega kaznivega dejanja tudi proti zaveznikom Federativne ljudske republike Jugoslavije, vendar na njenem ozemlju.

Izrek

Zahtevi vrhovne državne tožilke se deloma ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se obsojena M.P. in H.B. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) o p r o s t i t a o b t o ž b e ,

I. obsojeni M.P., da je v času sovražne okupacije od decembra 1942 do oktobra 1943 oborožen sodeloval z gestapovskim terorističnim aparatom proti partizanom in njihovim somišljenikom na področju Š., S., M. in P., služil gestapu kot vodič v raznih hajkah, tako v hajkah na S., na G. goro in na področju M., torej s tem zavestno sodeloval proti oboroženim silam NOB in pri izvajanju okupatorjevega terorja proti državljanom Jugoslavije s tem, da je v oktobru 1943 prostovoljno vstopil v nemško SS vojsko ter v njej sodeloval do junija 1944 v Nemčiji in Franciji, dokler ni bil od angloamerikanske vojske ob invaziji v Francijo ujet, torej s tem sodeloval v sovražnikovi zločinski vojski proti svoji domovini in tedanjem zaveznikom svoje domovine;

II. v času od konca januarja 1946 do decembra 1948 imel ilegalne stike z osebami na področju FLRJ ter zanje posredoval ilegalno odpremljanje pošte iz Avstrije v Jugoslavijo, se pečal s tihotapstvom raznih predmetov, predvsem z vžigalniki in kresilnimi kamenčki, razen tega pa organiziral in izvedel ilegalen beg C.A. iz S. v Avstrijo, s tem še posebej omogočal domačim in tujim sovražnikom rovariti proti FLRJ ter rušiti gospodarski red FLRJ;

III. da je dne 1. decembra 1948 skupaj z D. in soobsojeno H.B. ilegalno prišel v Jugoslavijo v cilju izvrševanja sovražnih dejanj proti FLRJ, kar pa mu je bilo z aretacijo preprečeno;

IV. obsojena H.B., da je od leta 1946 do aretacije pomagala soobsojenemu M.P. vršiti sovražna dejanja zoper FLRJ, s tem, da mu je materialno pomagala, mu dajala stanovanje in druge usluge, čeprav je vedela, da tako on kot D. služita tuji obveščevalni službi na škodo Jugoslavije, mu pomagala izvesti ilegalni beg C.A. iz S. v Avstrijo ter decembra 1948 skupaj z D. in soobsojenim M.P. ilegalno prišla iz Avstrije v Jugoslavijo v cilju izvrševanja kaznivih dejanj iz 2. člena ZKLD, kar pa ji je bilo z aretacijo preprečeno; s čimer naj bi pod točko I M.P. storil nadaljevano kaznivo dejanje vojnega zločinstva po 3. in 5. točki 3. člena ZKLD, pod točko II nadaljevano kaznivo dejanje po 2. členu ZKLD in pod točko III pripravljalno kaznivo dejanje po 2. členu ZKLD, obsojena H.B. pa pod točko IV kaznivo dejanje po 2. členu ZKLD.

Po 1. odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojencev ter potrebni izdatki in nagrada njunega zagovornika, nastali v zvezi z oprostilnim delom sodbe, bremenijo proračun.

Obsojenemu M.P. se za kaznivo dejanje po 10. točki 3. člena ZKLD v zvezi s 1. odstavkom 4. člena istega zakona izrečena kazen zniža na tri leta odvzema prostosti s prisilnim delom, izrečena stranska kazen pa se razveljavi.

V ostalem se zahteva vrhovne državne tožilke zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 17.6.1949 obsojena M.P. in H.B. spoznalo za kriva, prvega pod točko I nadaljevanega kaznivega dejanja vojnega zločinstva po 3. in 5. točki 3. člena ZKLD, pod točko II nadaljevanega kaznivega dejanja vohunstva po 10. točki 3. člena ZKLD, pod točko III nadaljevanega kaznivega dejanja po 2. členu ZKLD in pod točko IV pripravljalnega kaznivega dejanja po 2. členu ZKLD, drugo pa nadaljevanega kaznivega dejanja po 2. členu ZKLD, ki ga v sodbi ni oštevilčilo. Obsojenega M.P. je po 1., 2. in 3. odstavku 4. člena ZKLD v zvezi s 66. členom Kazenskega zakonika (Uradni list SFRJ 106/47, KZ-47) izreklo petnajst let odvzema prostosti s prisilnim delom, obsojeni H.B. pa po 1. odstavku 4. člena ZKLD kazen pet let odvzema prostosti s prisilnim delom. Obema obsojencema je po 37. členu KZ-47 izreklo stransko kazen izgube državljanskih pravic od točke a) do d) (volilne pravice, pravice do pridobitve ali upravljanja funkcij v družbenopolitičnih organizacijah in društvih, pravice javnega nastopanja, pravice nositi častne naslove, rede in druga odlikovanja, pravice do državne ali druge javne službe), obsojenemu M.P. za dobo petih let, obsojeni H.B. pa za dobo treh let. Obsojencema je po 55. členu KZ-47 v kazen vštelo čas, prebit v priporu od 3.12.1948 dalje, po 4. odstavku 98. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list 97/48, ZKP-48) in ju oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je vrhovna državna tožilka B.B. zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da v nobenem od opisov dejanj ni konkretiziran cilj iz 2. člena ZKLD, zato ravnanje obsojencev, tako kot je opisano, ne vsebuje zakonskih znakov očitanih jima kaznivih dejanj. Glede na to, da je po mnenju vložnice podana kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP, Vrhovnemu sodišču predlaga, da obsojena M.P. in H.B. oprosti obtožbe za očitana jima kazniva dejanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti je deloma utemeljena.

Kaznivo dejanje zoper ljudstvo in državo je bilo po 1. odstavku 2. člena ZKLD vsako dejanje, kateremu je bil cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev Federativne ljudske republike Jugoslavije, ali da bi se spravila v nevarnost njena varnost na zunaj ali temeljne demokratske, politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne: federativna ureditev države, enakopravnost in bratstvo jugoslovanskih narodov in ljudska oblast. Poleg te splošne določbe je v 3. členu ZKLD zakonodajalec predpisal ravnanja, pri katerih se šteje, da gre za storilca kaznivega dejanja iz 2. člena istega zakona. Uvodni stavek k 3. členu napotuje na razlago, da je treba vsa dejanja, opredeljena v 3. členu ZKLD, obravnavati skupaj z določbo 2. člena istega zakona.

Dejanje obsojenega M.P. pod točko I izpodbijane sodbe je v delu, v katerem ga je sodišče opredelilo kot vojno zločinstvo po 3. točki 3. člena ZKLD, opisano tako, da je obsojenec v času sovražne okupacije od decembra 1942 do oktobra 1943 oborožen sodeloval z gestapovskim terorističnim aparatom proti partizanom in njihovim somišljenikom na področju Š., S., M. in P., služil gestapu kot vodič v raznih hajkah, tako v hajkah na S., na G. goro in na področju M., torej s tem zavestno sodeloval proti oboroženim silam NOB in pri izvajanju okupatorjevega terorja proti državljanom Jugoslavije.

V 3. točki 3. člena ZKLD so primeroma našteti življenjski primeri, ko je podano to kaznivo dejanje, vendar dejanja, kot je opisano v prvem stavku pod točko I izpodbijane pravnomočne sodbe, ni mogoče subsumirati pod nobeno od določno navedenih izvršitvenih oblik tega kaznivega dejanja. Tudi razlaga z uporabo analogije intra legem pripelje do enakega sklepa. Zato se je treba strinjati z zahtevo na točki, da dejanje, tako kot je opisano v tem obsegu, ni kaznivo dejanje.

Iz nadaljnjega opisa pod točko I je razvidno, da je obsojeni M.P. 1943 prostovoljno vstopil v nemško SS vojsko ter v njej sodeloval do junija 1944 v Nemčiji in Franciji, dokler ni bil od angloamerikanske vojske ob invaziji v Francijo ujet, torej s tem sodeloval v sovražnikovi zločinski vojski proti svoji domovini in tedanjim zaveznikom svoje domovine.

Vojno zločinstvo po 5. točki 3. člena ZKLD je storil, kdor je ob času vojne, ki se vodi proti Federativni ljudski republiki Jugoslaviji ali njenim zaveznikom, sprejel službo v sovražnikovi vojski ali v drugih sovražnikovih oboroženih formacijah, ali kdor se je udeležil vojne kot borec proti svoji domovini ali njenim zaveznikom, ali s čimerkoli podpiral tujo državo, ki je v vojni s Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo.

Varstveni objekti po ZKLD so našteti v 1. odstavku 2. člena ZKLD. Za kaznivo dejanje po ZKLD je po 2. odstavku 2. člena veljalo ob pogoju vzajemnosti vsako dejanje iz prejšnjega odstavka, ki je bilo naperjeno zoper varnost kake druge države, s katero ima FLRJ zavezniško in prijateljsko pogodbo ali pogodbo o sodelovanju. Glede na tako ureditev si je treba razlagati, da je kaznivo dejanje po 5. točki 3. člena ZKLD uresničil tisti storilec, ki je storil katero od izvršitvenih oblik tega kaznivega dejanja tudi proti zaveznikom Federativne ljudske republike Jugoslavije, vendar na njenem ozemlju. Že na podlagi vstopa v tujo vojsko je mogoče sklepati o storilčevem namenu, da bi z nasiljem zrušil ali spravil v nevarnost obstoječo družbeno ureditev. Iz opisa dejanja ni razvidno, kje je obsojenec prostovoljno vstopil v nemško SS vojsko, pač pa le to, da je v njej sodeloval do junija 1944 v Nemčiji in Franciji, ko so ga ob invaziji v Franciji angloameriški vojaki prijeli. Zato je treba pritrditi zahtevi, da tako obsojenčevo ravnanje, za katerega iz opisa ni razvidno, da ga je storil z namenom iz 1. odstavka 2. člena ZKLD, da pa bi bilo to dejanje naperjeno zoper varnost druge zavezniške in prijateljske države ni v opisu dejanja tudi ni navedeno, nima zakonskih znakov kaznivega dejanja po 5. točki 3. člena ZKLD.

Zahtevi je treba pritrditi, da dejanje, opisano pod točko III pravnomočne sodbe, ne vsebuje zakonskih znakov kaznivega dejanja po 2. členu ZKLD. Iz opisa tega dejanja je razvidno, da je obsojeni M.P. v času od januarja 1946 do decembra 1948 imel ilegalne stike z osebami na področju FLRJ ter da je zanje posredoval ilegalno odpremljanje pošte iz Avstrije v Jugoslavijo, se pečal s tihotapstvom različnih predmetov, predvsem z vžigalniki in kresilnimi kamenčki, ob tem pa da je organiziral in izvedel ilegalni pobeg C.A. iz S. v Avstrijo. Nadaljnja navedba, da je obsojenec na ta način omogočal domačim in tujim sovražnikom rovariti proti FLRJ, pomeni le oceno v opisu že navedenega ravnanja. Izkustveno gledano je popolnoma jasno, da gre v tistem delu, v katerem je obsojenčevo ravnanje v zadostni meri konkretizirano, za tako nepomembna in minorna dejanja, s katerimi gospodarskega reda FLRJ niti v najbolj oddaljenem pomenu besede ni bilo mogoče rušiti. Zato ima vrhovna državna tožilka prav, ko navaja, da tudi to ravnanje obsojenega M.P. nima znakov kaznivega dejanja po 2. členu ZKLD.

Tudi opis dejanja pod točko IV napadene sodbe, da je obsojeni M.P. skupaj z D. (iz spisa je razvidno, da gre za D.D.) in soobsojeno H.B. ilegalno prišel v Jugoslavijo v cilju izvrševanja sovražnih dejanj proti FLRJ, kar da mu je bilo z aretacijo preprečeno, ostaja le na ravni trditve, ne da bi bila navedena katerakoli konkretna okoliščina, ki bi take navedbe utemeljevala. Zato je tudi glede tega kaznivega dejanja treba ugotoviti, da je opis vsebinsko tako pomanjkljiv, da ne vsebuje zakonskih znakov pripravljalnega dejanja za kaznivo dejanje po 2. členu ZKLD, pa tudi ne kateregakoli drugega kaznivega dejanja.

Enako velja tudi za dejanje po 2. členu ZKLD, ki naj bi ga storila obsojena H.B. Obsojena je bila, ker je od leta 1946 do aretacije pomagala soobsojenemu M.P. vršiti sovražna dejanja zoper FLRJ, tako da mu je materialno pomagala, mu dajala stanovanje in druge usluge, čeprav je vedela, da tako on kot D. (D.) služita tuji obveščevalni službi na škodo Jugoslavije, mu pomagala izvesti ilegalni beg C.A. iz S. v Avstrijo ter decembra 1948 skupaj s soobsojencem in omenjenim D. ilegalno prišla iz Avstrije v Jugoslavijo v cilju izvrševanja kaznivih dejanj iz 2. člena ZKLD, kar da ji je bilo z aretacijo preprečeno. Nobeno od teh ravnanj, ob dejstvu, da je bila H.B. zunajzakonska partnerica obsojenega M.P., ne vsebuje zakonskih znakov očitanega ji kaznivega dejanja. Da je prišla iz Avstrije v Jugoslavijo v cilju izvrševanja kaznivih dejanj, ostaja le trditev, ki ni podkrepljena z nobenimi konkretnimi okoliščinami.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevi vrhovne državne tožilke deloma ugodilo, tako da je obsojena M.P. in H.B., prvega za nadaljevano kaznivo dejanje vojnega zločinstva po 3. in 5. točki 3. člena ZKLD pod točko I pravnomočne sodbe, za nadaljevano kaznivo dejanje po 2. členu ZKLD pod točko III in za pripravljalno kaznivo dejanje po 2. členu ZKLD pod točko IV, drugo pa za nadaljevano kaznivo dejanje po 2. členu ZKLD, na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe. Glede stroškov iz 1. do 5. točke 2. odstavka 95. člena ZKP, potrebnih izdatkov obsojencev in potrebnih izdatkov in nagrade njunega zagovornika, nastalih v zvezi z oprostilnim delom sodbe, je na podlagi 1. odstavka 96. člena ZKP odločilo, da ti bremenijo proračun.

Ni pa se mogoče strinjati z zahtevo, da dejanje pod točko II izpodbijane sodbe ne vsebuje zakonskih znakov kaznivega dejanja po 10. točki 3. člena ZKLD. To kaznivo dejanje je storil tisti, kdor je vršil vohunstvo, tako da je podatke in listine, ki po svoji vsebini pomenijo posebno varovano vojaško ali drugo državno tajnost, izročil tuji državi ali katerikoli organizaciji, društvu ali katerikoli nepoklicani osebi, ali kdor je z namero, da jih tem izroči, take podatke kradel ali zbiral. Iz opisa dejanja je razvidno, da je obsojenec konec januarja 1946 skupaj z D. (D.) pobegnil iz vojaških zaporov v L. v Republiko Avstrijo, da sta tam vstopila v tujo obveščevalno službo FSS, da sta za njo do decembra 1948 večkrat ilegalno prihajala v Jugoslavijo z nalogo zbiranja vojaških podatkov, zlasti o vojski na meji in da sta tako na področju dravograjskega okraja večkrat zbirala vojaške podatke o oborožitvi, o številu vojske na meji, o njeni razporeditvi, o nacionalni sestavi, o vojaških skladiščih orožja, ter nato te podatke izročala po ilegalnem povratku v Avstrijo nekemu kapetanu FSS (iz spisa je razvidno, da gre za nekega B.) proti nagradi ter da sta s tem tuji obveščevalni službi izdajala posebno varovane tajne naše države. Iz opisa je tudi razvidno, da je obsojenec s temi dejanji ogrožal notranjo in zunanjo varnost naše države. Opisano obsojenčevo ravnanje, to je izdajanje vojaških podatkov tuji državi, je po naravi tako, da kaže, da je obsojenec z njegovo storitvijo zasledoval cilj iz 1. odstavka 2. člena ZKLD. Zato je treba zahtevo, kolikor izpodbija pravnomočno sodbo tudi glede tega kaznivega dejanja in zatrjuje, da dejanje, tako kot je opisano, ne vsebuje vseh zakonskih znakov po 10. točki 3. člena ZKLD, zavrniti kot neutemeljeno.

Glede na to da je Vrhovno sodišče obsojenega M.P. oprostilo obtožbe za kazniva dejanja pod točkami I, III in IV izpodbijane sodbe, mu je za kaznivo dejanje po 10. točki 3. člena ZKLD pod točko II v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ZKLD znižalo kazen na posebni minimum tri leta odvzema prostosti s prisilnim delom. Obsojenemu M.P. je sodišče v izpodbijani sodbi kot olajševalno okoliščino upoštevalo, da še ni bil obsojen ter mu nato, ko je določilo posamezne, izreklo enotno kazen. Za kaznivo dejanje pod točko II je bila obsojencu določena kazen pet let zapora, vendar je Vrhovno sodišče za to kaznivo dejanje obsojencu izreklo nižjo kazen, saj je bila obsojencu izrečena (v skladu s takratno terminologijo bi bilo prav odmerjena, z današnjo pa določena) višja kazen, kot pa bi bil iz razlogov, razvidnih iz te odločbe, obsojen le za to kaznivo dejanje. Stransko kazen izgube državljanskih pravic po 37. členu KZ-47 pa je razveljavilo, saj je bil njen izrek v nasprotju s pravnimi načeli, ki so jih že takrat priznavali civilizirani narodi.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti deloma utemeljena in je v obsegu, navedenem v izreku, po 1. odstavku 426. člena ZKP spremenilo izpodbijano sodbo, v ostalem pa je zahtevo po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.