Jedro

Tožnik v pritožbi pravila reda in obnašanja na misiji zmotno povezuje s pojmom delovnega časa, posledično pa se neutemeljeno sklicuje na zadeve Sodišča EU (C‑303/98, C‑151/02, C-398/01, C-14/04, C‑518/15), ki se ne nanašajo na režim, ki ga zahteva služenje v vojaških enotah na misiji, ampak na pripravljenost in dosegljivost delavcev v času dežurstva ipd.

Omejitve, povezane z režimom dela in bivanja na misiji, same po sebi ne posegajo v pravico do tedenskega počitka. Pod pravila reda in obnašanja je treba šteti tudi nemožnost izhoda iz vojaške baze, dolžnost udeležbe pri dviganju državne zastave in postroju, skrb za skupne prostore baze, oddajanje umazanih oblačil v pranje in prevzemanje čistih oblačil ter prevzemanje pitne vode, ne glede na to, da je tožnik oblačila in vodo prevzemal tudi za sopripadnike in poveljstvo, ne le zase.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 2.847,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2013 do plačila (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, naj toženki v roku 8 dni povrne stroške postopka v višini 608,51 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Tožnik se zoper sodbo pritožuje zaradi vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga spremembo sodbe, tako da se tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika. Ne strinja se s stališčem sodišča, da povišana pripravljenost, nošnja uniforme, dnevno informiranje o nalogah naslednjega dne, čiščenje opreme in prostorov, zalaganje z vodo ter sodelovanje pri postrojih ne pomenijo kršitve pravice do tedenskega počitka. Na misiji je bil ves čas v pripravljenosti na delu in toženki na razpolago, tudi po določbi 1. točke 2. člena Direktive 2003/88/ES pa se prisotnost na določenem kraju šteje v delovni čas. Treba je upoštevati tudi definicijo efektivnega delovnega časa iz 142. člena ZDR-1. Opozarja na stališča iz odločb Sodišča EU C-303/98, C‑151/02, C-398/01, C-14/04 in C-518/15. Sodišče se v izpodbijani sodbi zmotno sklicuje na odločbe vrhovnega sodišča, s katerimi je to odstopilo od ustaljene sodne prakse, za kar ni podalo tehtnih razlogov. Gre za kršitev ustavnih pravic do enakosti pred zakonom, enakega varstva pravic, učinkovitega sodnega varstva in poštenega sojenja. Ni bilo potrebe, da bi bili pripadniki v času bivanja na misiji ves čas v uniformi ali športni opremi. Jutranji postroj in dvig zastave nista aktivnosti, ki bi bili nujno potrebni za zagotavljanje reda v bazi. Tudi opravila kot so skrb za skupne prostore baze, čiščenje in vzdrževanje opreme, orožja in vozil, oddajanje umazanih oblačil v pranje in prevzemanje čistih oblačil ter prevzemanje pitne vode za druge pripadnike ali poveljstvo nedvomno predstavljajo poseg v njegovo pravico do tedenskega počitka. Te aktivnosti so se izvajale organizirano in po odredbi nadrejenih. Obvezna je bila tudi udeležba na dnevnih sestankih, ki so praviloma trajali več kot 15 minut. Njegova izpoved glede sestankov ni v nasprotju z njegovimi navedbami. Nepodpisane evidence dnevne delovne obremenitve, ki jih je predložila toženka, niso verodostojne. Ni jasno, kdo jih je vodil in kdaj so nastale, sodišče pa je z ugotovitvami v zvezi s tem preseglo trditveno podlago toženke. Izpovedi A. A., da so proste dneve pripadnikom včasih zagotavljali tudi od 18.30 ure enega do iste ure naslednjega dne, na podlagi evidenc ni mogoče preveriti. Le evidence, ki bi vsebovale opis vseh nalog in opravil, ki jih je moral opravljati po navodilih nadrejenih, bi lahko dokazovale, da so mu bili na misiji omogočeni prosti dnevi tedenskega počitka. Sodišče mu je zaradi časovne oddaljenosti misije neutemeljeno štelo v škodo, da ni znal izpovedati, kaj konkretno je počel na vtoževane dneve. Napačno je kot verodostojno ocenilo izpoved A. A., ki ni znal pojasniti, na kakšni podlagi so se izvajale patrulje, ali je bilo določeno, kdaj se izvajajo priprave na naloge in kaj so obsegale, ter zakaj so v realizacijah označene vsakodnevne priprave na usposabljanje. A. A. tudi ni znal pojasniti, zakaj iz realizacije načrtov dela za 18. 4. 2013 ni razvidno, da je bil pripadnikom 2. voda omogočen tedenski počitek in kakšna so bila odstopanja od mesečnih načrtov dela. Opozarja, da je toženka prosti dan zabeležila tudi na dneve, na katere se je moral udeležiti jutranjega postroja za dvig zastave, priprav na usposabljanje, večernega postroja in informiranj za naslednji dan. Na te dneve je opravljal tudi delo po tedenskem načrtu poveljnika voda. Ne drži, da je šlo 14. 4. 2013 za prostovoljni izlet, saj iz njegove izpovedi in izpovedi B. B. izhaja, da so se pripadniki izvidovanja udeležili oboroženi in po ukazu nadrejenih. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je v zvezi s tem sledilo A. A., ki se je na zaslišanje pripravil in izpovedoval v korist toženke. Glede 18. 4. 2013 iz evidence dnevne delovne obremenitve ne izhaja, da bi le nekateri pripadniki njegovega voda izvajali mesečni pregled opreme ali oborožitve, kar kaže na njihovo neverodostojnost. Tudi A. A. je v izpovedi priznal, da so se tega dne izvajali mesečni pregledi opreme ali oborožitve, sicer pa je bil obvezen jutranji in večerni postroj, izvajale so se priprave na usposabljanje in informiranja za naslednji dan. Opozarja, da v mesečnih načrtih za maj, junij in avgust 2013 tedenski počitek ni predviden. Njegov vod je imel 3. 8. 2013 predvidene naloge varovanja C. in patruljiranja D., 4. in 8. 8. 2013 pa varovanje C. in delo po tedenskem načrtu poveljnika voda. Iz evidenc ne izhaja, da je naloge 11. in 23. 5. 2013 opravljal le del voda. Toženka ni dokazala, da bi se ti načrti spreminjali, po izpovedi A. A. pa bi se morala za vsako spremembo načrta izdelati njegova sprememba. Sodišče je z ugotovitvijo, da je bilo v avgustu 2013 pripadnikom mogoče zagotoviti večje število prostih dni s porazdelitvijo nalog na pripadnike drugih držav, preseglo trditve toženke. Ni se ustrezno opredelilo do njegovih navedb glede nalog na domnevno proste dneve v septembru 2013. Prav tako se ni opredelilo do njegove izpovedi, da se je zadnja dva tedna na misiji izvajalo razdolževanje opreme, ter do izpovedi E. E. in F. F., da tožniku tedenski počitek ni bil zagotovljen. Zmotno je stališče sodišča, da razporeditev v QRF oz. TACRES sama po sebi ne posega v pravico pripadnika do tedenskega počitka. Sodišče ni ugotavljalo, kakšen je bil odzivni čas pripadnikov na teh nalogah. Ker toženka ni zatrjevala, da čas izvajanja teh nalog šteje kot prosti čas pripadnikov in da enote niso bile aktivirane, je sodišče tudi v tem delu preseglo njeno trditveno podlago. Poleg tega iz realizacije načrtov dela za meseca april in julij 2013 izhaja, da so pripadniki v času opravljanja nalog QRF izvajali vzdrževanje orožja in telesno vadbo. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih izrecno uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere se pazi po uradni dolžnosti. V razlogih sodbe se je ustrezno opredelilo do vseh pravno relevatnih navedb tožnika (tudi tistih glede kršitve pravice do tedenskega počitka v mescu septembru 2013 – glej 23. in nadaljnje točke obrazložitve sodbe), zato nasprotni pritožbeni očitki niso utemeljeni. V 35. točki sodbe je ustrezno obrazložilo, zakaj ni štelo kot ključnih izpovedi E. E. in F. F., da tožniku tedenski počitek na misiji ni bil zagotovljen, do izpovedi tožnika glede razdolževanja opreme, ki naj bi potekalo zadnja dva tedna misije, pa se ni bilo dolžno opredeliti, saj ta v zvezi s tem ni podal nobenih navedb. Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Tožnik v tem sporu vtožuje odškodnino zaradi 21 dni neizrabljenega tedenskega počitka. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje je bil od 29. 3. 2013 do 22. 9. 2013 napoten na opravljanje vojaške službe izven države, v mirovne sile "JOINT ENTERPRISE – KFOR Kosovo" pod poveljstvom NATO z mandatom OZN. Bil je pripadnik 2. motoriziranega voda (2. MOTV), dela in naloge pa je opravljal kot vojak strelec. Pritožbeno sodišče se strinja z vsemi dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje obrazložilo ponovno zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine v višini 2.847,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.1 Pri tem je pravilno izhajalo iz 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), drugega odstavka 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.) in drugega odstavka 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/07 in nasl.), pri odločitvi o tem, kaj (ne) pomeni kršitve pravice do tedenskega počitka, pa je sledilo stališčem Vrhovnega sodišča RS iz zadev VIII Ips 31/2019, VIII Ips 11/2019, VIII Ips 18/2019, VIII Ips 21/2018 in drugih. Glede na navedeno pritožba neutemeljeno nasprotuje stališčem, da povišana pripravljenost, nošnja uniforme, sestanki oziroma krajše dnevno informiranje o nalogah naslednjega dne, čiščenje opreme in prostorov, zalaganje z vodo ter sodelovanje pri postrojih ne pomenijo kršitve pravice do tedenskega počitka. S strani sodišča prve stopnje obrazloženo upoštevanje novejše sodne prakse ne more pomeniti kršitve ustavne pravice enakosti pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije – URS, Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.), do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in do sodnega varstva (23. člen URS), za odločitev o pritožbi zoper izpodbijano sodbo pa tudi ne morejo biti relevantne pavšalne pritožbene navedbe, da Vrhovno sodišče RS v navedenih judikatih svojih stališč ni ustrezno utemeljilo.

7. Tožnik se s pritožbenimi navedbami, da je bil na misiji toženki na razpolago 24 ur na dan in ves čas v pripravljenosti na delo, neutemeljeno zavzema za stališče, da je njegov delovni čas trajal od trenutka prihoda na misijo do trenutka odhoda domov. Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo pojem delovnega časa, ki ga določata 142. člen ZDR-1 oziroma Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa. Pri tem je upoštevalo stališča iz zadeve Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 21/2018, da že iz same definicije "povišane pripravljenosti", tudi v smislu oblačenja, opremljenosti, gibanja in bivanja, ki jo opredeljuje 9. točka 3. člena ZSSloV, izhaja, da gre za stanje, ki mora biti zagotovljeno zaradi posebne narave nalog, ki jih izvaja Slovenska vojska, ter da ta pripravljenost ne predstavlja dela, pač pa režim, ki ga zahteva narava dela v vojski.

8. Tožnik v pritožbi pravila reda in obnašanja na misiji zmotno povezuje s pojmom delovnega časa, posledično pa se neutemeljeno sklicuje na zadeve Sodišča EU (C‑303/98, C-151/02, C-398/01, C-14/04, C‑518/15), ki se ne nanašajo na režim, ki ga zahteva služenje v vojaških enotah na misiji, ampak na pripravljenost in dosegljivost delavcev v času dežurstva ipd. Kot je pritožbeno sodišče poudarilo že v razveljavitvenem sklepu Pdp 27/2021, je treba pri presoji, ali je bila pripadniku pri izvajanju aktivnosti za delodajalca kršena pravica do tedenskega počitka, ločiti med pravili reda in obnašanja v vojaški bazi na misiji ter delovnimi obveznostmi, pri čemer omejitve, povezane z režimom dela in bivanja na misiji, same po sebi ne posegajo v pravico do tedenskega počitka. Pod pravila reda in obnašanja je treba šteti tudi nemožnost izhoda iz vojaške baze, dolžnost udeležbe pri dviganju državne zastave in postroju, skrb za skupne prostore baze, oddajanje umazanih oblačil v pranje in prevzemanje čistih oblačil ter prevzemanje pitne vode, ne glede na to, da je tožnik oblačila in vodo prevzemal tudi za sopripadnike in poveljstvo, ne le zase. Prav tako ne gre za kršitev pravice do tedenskega počitka pri krajšem dnevnem informiranju o nalogah za naslednji dan s strani nadrejenih (kakršno je bilo ugotovljeno v obravnavani zadevi – 31. točka obrazložitve sodbe), če takšno informiranje ne poteka v obliki formalnih, posebej organiziranih sestankov. Tožnik v pritožbi sicer vztraja pri navedbah, da so se na misiji vsaj dvakrat tedensko izvajali sestanki kolektiva v trajanju od pol ure do dve uri, vendar po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje niti iz njegove izpovedi niti iz izpovedi B. B., E. E. in F. F. ne izhaja, na konkretno katere dneve, ki so bili za tožnika evidentirani kot prosti, naj bi potekali takšni daljši sestanki.

9. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da bi moral tožnik za posamezne vtoževane dneve natančno navesti, katere delovne zadolžitve oziroma obveznosti (naloge), ki pomenijo kršitev njegove pravice do tedenskega počitka, je opravljal na dneve, ki so bili zabeleženi kot prosti, in te navedbe tudi dokazati. Ker so po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje njegove navedbe v zvezi s tem predstavljale le povzetek nalog iz mesečnih načrtov dela in realizacij mesečnih načrtov dela (tj. evidenc, ki jih je predložila toženka in prikazujejo naloge 2. motoriziranega voda in ne konkretno nalog tožnika),2 in ker tožnik tudi v izpovedi ni znal pojasniti, kaj natančno je na posamezne dneve počel, je sodišče prve stopnje pri odločitvi utemeljeno upoštevalo podatke iz evidenc dnevne delovne obremenitve, iz katerih izhaja, da mu je toženka na misiji zagotovila 28 dni tedenskega počitka. Glede na navedeno pritožba s sklicevanjem na zapise v mesečnih načrtih dela in realizacijah mesečnih načrtov dela neutemeljeno vztraja, da se je tožnik na proste dneve3 udeleževal postrojev, informiranj za naslednji dan in priprav na usposabljanje ter da je na te dneve opravljal delo po tedenskem načrtu poveljnika voda, tudi sicer pa te pavšalni zapisi ob odsotnosti tožnikovih trditev o tem, kakšna je bila narava in vsebina teh opravil, kako dolgo so trajala in po čigavem ukazu jih je opravljal prav na dan tedenskega počitka, ne dajejo podlage za zaključek o kršitvi njegove pravice do tedenskega počitka.

10. Neutemeljeno je pritožbeno opozarjanje, da v mesečnih načrtih dela za mesece maj, junij in avgust 2013 tedenski počitek za pripadnike 2. motoriziranega voda ni bil predviden in da je imel tožnikov vod glede na mesečni načrt dela 3., 4., in 8. 8. 2013 predvidene (operativne) delovne naloge. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje so te evidence predstavljale zgolj vnaprej pripravljene načrte in je ob njihovi realizaciji prišlo do posameznih odstopanj oziroma sprememb, pri čemer ni bistveno, da toženka teh sprememb po realizaciji ni posebej označila. To predvsem upoštevaje izpoved A. A. in ugotovljena neskladja med podatki v tedenskih načrtih dela in evidencah dnevne delovne obremenitve ne vzbuja dvoma v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je do sprememb res prišlo. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje z ugotovitvijo, da evidence dnevne delovne obremenitve predstavljajo realizacijo mesečnih načrtov dela, preseglo trditveno podlago toženke. To smiselno izhaja že iz njenih navedb, da gre pri načrtih dela za vnaprej pripravljene načrte, evidence dnevne delovne obremenitve pa odražajo dejansko stanje na misiji.

11. Sodišče prve stopnje je predvsem na podlagi izpovedi nadrejenega A. A. pravilno zaključilo, da evidence dnevne delovne obremenitve verodostojno odražajo proste dneve tedenskega počitka za tožnika. Z ugotovitvami, da jih je pripravljal vodni podčastnik G. G. in da je tedenske načrte dela potrjeval H. H. (24. in 26. točka obrazložitve sodbe), ni kršilo razpravnega načela iz 7. člena ZPP, kot zmotno očita pritožba, saj je okoliščine v zvezi s pripravo evidenc pravilno ugotavljalo že v okviru zatrjevanj tožnika, da ni jasno, kdo jih je vodil. Pritožba tudi neutemeljeno opozarja, da evidence dnevne delovne obremenitve niso podpisane, saj to samo po sebi ne pomeni, da nimajo dokazne vrednosti. Ker tožnik v tem sporu ni dokazal, da je na evidentirano proste dni opravljal kakršna koli opravila, ki izključujejo ali omejujejo njegovo pravico do tedenskega počitka, za odločitev ni bistveno, da v evidencah dnevne delovne obremenitve tožnikova delovna opravila niso zabeležena po urah, kot tudi v zvezi s tem ni pomembna splošna izpoved A. A., da so pripadnikom proste dneve na misiji včasih omogočali od 18.30 ure enega dne do iste ure naslednjega dne.

12. Sodišče prve stopnje je v 35. točki obrazložitve sodbe prepričljivo obrazložilo, zakaj je glede odločilnih dejstev upoštevalo izpoved A. A. (ker je izpovedoval odločno, jasno in brez omahovanja) in ne izpovedi tožnika (ker je izpovedoval neprepričljivo in ker za večino prostih dni ni znal pojasniti, kaj je delal) ter prič B. B., E. E. in F. F. (ker so izpovedovali predvsem o nalogah, ki po sodni praksi ne predstavljajo kršitve do tedenskega počitka, glede preostalih nalog pa neprepričljivo oziroma v dvomih), zato pritožbeno sodišče oblikovano dokazno oceno sprejema kot pravilno. Na drugačno presojo pritožbenega sodišča ne vplivajo pavšalne pritožbene navedbe o tem, da je A. A. izpovedoval v interesu toženke in da je glede spornih pravnih vprašanj poznal stališča Vrhovnega sodišča RS, kot tudi ne domnevne nejasnosti v njegovi izpovedi, ki jih izpostavlja pritožba.

13. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je glede na podatke iz realizacije mesečnega načrta dela za april 2013 dne 14. 4. 2013, ko je toženka zanj v evidenci dnevne delovne obremenitve beležila tedenski počitek, potekalo izvidovanje in spoznavanje posebnosti območja delovanja (obisk baz I. in J.). Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi A. A. pravilno zaključilo, da v resnici ni šlo za operativno nalogo, temveč za izlet z namenom nakupov, ki so se ga pripadniki udeležili prostovoljno, pri čemer pripadniki, ki se izleta niso udeležili, tega dne niso prejeli nobenih dodatnih nalog. Upoštevaje prepričljivo in ustrezno obrazloženo dokazno oceno pritožbeno sodišče ta dokazni zaključek sprejema kot pravilnega, čeprav sta tožnik in B. B. nasprotno izpovedala, da je bila udeležba na izletu 14. 4. 2013 obvezna.

14. Pritožba nadalje neutemeljeno nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je bil tožniku tedenski počitek zagotovljen tudi 18. 4. 2013. Čeprav je v realizaciji mesečnega načrta dela za april 2013 za ta dan pri 2. motoriziranem vodu zabeleženo „ZOOK“ in „mesečni pregled“, je sodišče prve stopnje glede na to, da tožnik o nalogah 18. 4. 2013 ni znal izpovedati, pravilno upoštevalo izpoved A. A. in podatke iz evidence dnevne delovne obremenitve, iz katerih izhaja, da je imel tožnik tega dne zagotovljen tedenski počitek, v realizaciji mesečnega načrta zabeleženo redno delo pa so opravili drugi pripadniki njegovega voda.

15. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da je v avgustu 2013 tretjina pripadnikov koristila t. i. misijski dopust. To predvsem ob ugotovitvah sodišča prve stopnje, da ga niso koristili istočasno in da sta ga v 2. motoriziranem vodu od šestindvajsetih pripadnikov koristila le dva, ne potrjuje tožnikovih navedb, da mu tedenski počitek v tem mesecu ni mogel biti zagotovljen. Posledično niti ni bistvena nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da so se naloge v tem mesecu lahko porazdelile tudi na pripadnike drugih držav v kampu, zato ne more biti uspešno pritožbeno uveljavljanje, da je sodišče z njo preseglo trditveno podlago toženke.

16. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da so mu bili prosti dnevi tedenskega počitka kršeni vsaj na dneve, ko je bil razporejen v QRF ali TACRES. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s tem pravilno sklicevalo na sedaj že ustaljeno stališče v sodni praksi, da formalna razporeditev v takšno pripravljenost sama po sebi ne omejuje ali izključuje pravice pripadnikov do tedenskega počitka (glej zadeve Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 22/2020, VIII Ips 40/2022 in druge), tožnik, na katerem je trditveno in dokazno breme, pa bi moral zato obrazloženo zatrjevati in dokazati, da je moral na te dneve opravljati kakšne posebne naloge oziroma opravila (npr. da je bil v tem času poklican na opravljanje nalog), česar ni storil. Pritožba v zvezi s tem sicer opozarja na splošno izpoved E. E., da je na obravnavani misiji tudi na proste dneve prišlo do aktivacije QRF, vendar je tožnik v izpovedi to izrecno zanikal. Ker v postopku na prvi stopnji ni podal nobenih navedb o tem, kakšne so obveznosti enote oziroma pripadnikov v primeru, da za enoto velja posamezna stopnja pripravljenosti, sodišču prve stopnje v pritožbi tudi neutemeljeno očita, da ni ugotavljalo, kakšen je bil odzivni čas pripadnikov v tej pripravljenosti.

17. Ker glede na vse navedeno s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani niti niso podani razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

18. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka – tožnik zato, ker s pritožbo ni uspel, toženka pa zato, ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi zadeve in zato ne gre za potreben strošek (prvi odstavki 165. in 154. ter 155. člena ZPP).

1 Že s prvo sodbo IV Pd 713/2018 z dne 14. 10. 2020 je tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen, vendar jo je pritožbeno sodišče zaradi pavšalne obrazložitve zavrnitve tožnikovih dokaznih predlogov za zaslišanje F. F. in E. E. ter odsotnih razlogov za zavrnitev njegovega dokaznega predloga za predložitev realizacije načrtov dela za mesece maj do september 2013 in načrtov dela za september 2013 s sklepom Pdp 27/2021 z dne 19. 2. 2021 v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. 2 To poleg vsebine teh evidenc potrjuje tudi izpoved A. A., da so se mesečni načrti pripravljali le za vod kot celoto, posamezni pripadniki pa so imeli proste dni tedenskega počitka tudi na dneve, na katere je bil vod razporejen na določeno nalogo. 3 V pritožbi izrecno opozarja na 14., 17. in 18. 4. 2013, 23., 25., 26. in 29. 5. 2013, 8., 9. in 30. 6. 2013, 18. in 22. 8. 2013 ter proste dni v mesecu septembru 2013.