Jedro

Predmet gradbenega dovoljenja z dne 12. 1. 2010, na katerega se tožnik sklicuje, sta bila nezahtevna objekta skedenj in senik. Glede na to, da med strankama ni sporno, da je tožnik zgradil dve garaži dimenzij 7,6 m x 18,75 m z višino slemena 6,0 m, po presoji sodišča ni mogoče govoriti o nezahtevnem objektu, za katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bilo tožniku naloženo, da mora takoj po prejemu te odločbe ustaviti nadaljnjo gradnjo dveh med seboj vzporedno postavljenih kovinskih garažnih objektov tlorisnih dimenzij (kot so bile popravljene s popravnim sklepom) 7,60 m x 18,75 m in višino slemena 6,00 m, na parceli št. 293 k.o. … (1. točka), ter da mora do 1. 3. 2012 na svoje stroške odstraniti navedeno nelegalno gradnjo in vzpostaviti prejšnje stanje (2. točka izreka), sicer se bo začel postopek izvršbe, ki se bo opravil po drugih osebah (3. točka izreka). Za objekt so bile izrečene tudi prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1, 4. točka izreka). S 5. točko izreka je bilo odločeno, da ni stroškov postopka, s 6. točko izreka pa, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve.

Iz obrazložitve je razvidno, da izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da je tožnik izvedel nelegalno gradnjo, kljub temu, da je pridobil gradbeno dovoljenje za nezahteven objekt skedenj in senik, saj izdanemu gradbenemu dovoljenju ustreza le tlorisna velikost ter višina in smer slemena, ne ustreza pa umestitev objektov na parcelo, naklon strehe in namen uporabe teh dveh objektov. Ker tožnik za gradnjo obravnavanih objektov ni pridobil predpisanega gradbenega dovoljenja, gre po določbah ZGO-1 za nelegalno gradnjo.

Drugostopenjski upravni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Pritožbeno navedbo, da je upravni organ izpodbujano odločbo izdal kljub temu, da je tožnik pridobil gradbeno dovoljenje za gradnjo skednja in senika, je zavrnil s pojasnilom, da tožnik ni zgradil objektov, katerih gradnja je bila dovoljena z omenjenim gradbenim dovoljenjem, temveč dva podobna objekta, ki pa sta na zemljišču umeščena drugače, kot to določa gradbeno dovoljenje in ne ustrezata z gradbenim dovoljenjem dovoljenim lastnostim. Šlo naj bi za povsem drugačna objekta, ki ju ni mogoče uskladiti z gradbenim dovoljenjem, zato ju je treba šteti za nelegalna.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in se v tožbi sklicuje na gradbeno dovoljenje za gradnjo dveh pomožnih kmetijskih objektov za spravilo sena in slame tlorisnih dimenzij 8,00 x 18,75 m. Nasprotuje ugotovitvi, da spada sporni objekt med manj zahtevne objekte, saj je pridobil gradbeno dovoljenje za nezahteven objekt. Navaja, da je objekt zgrajen „precej skladno“, predvsem po zunanjih dimenzijah. Zato meni, da ni razlogov, da ne bi mogel pridobiti spremembe gradbenega dovoljenja oz. novega gradbenega dovoljenja, gradnja pa bi bila do tedaj ustavljena. Meni tudi, da bi bilo treba četrti odstavek 74.č člena ZGO-1, ki onemogoča spremembo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta, uporabljati v povezavi s 153. členom ZGO-1, sicer bi bil investitor, ki gradi manj zahteven objekt v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, v privilegiranem položaju. Po tožnikovem mnenju upravni organ določb zakona ni uporabil pravilno oz. ni uporabil pravilne določbe ZGO-1. Sklicuje se na 7. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj meni, da bi bil namen predpisa dosežen tudi, če bi organ določbe ZGO-1 uporabljal tako, kot to navaja tožnik. Ker naj upravna organa ne bi upoštevala navedene določbe ZUP, naj bi kršila tudi pravila postopka. Sodišču predlaga, naj odpravi odločbi organa prve in druge stopnje ter zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen ZGO-1).

Glede na navedeno zakonsko podlago za ukrepanje gradbenega inšpektorja in ker ni sporno, da za gradnjo ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje, se sodišče v celoti strinja z razlogi prvostopenjske odločbe, potrjene z razlogi drugostopenjske, s katerimi je utemeljeno, da bi moral tožnik kot investitor dveh garažnih objektov na zemljišču parc. št. 293 k.o. … razpolagati z gradbenim dovoljenjem. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede na tožbene navedbe dodaja še: Glede na to, da med strankama ni sporno, da izdanemu gradbenemu dovoljenju ne ustreza ne umestitev obeh obravnavanih objektov na parcelo, ne naklon strehe, ne namen njune uporabe, tudi po presoji sodišča ni mogoče govoriti o neskladni gradnji.

Po 12.2. točki istega člena ZGO-1 neskladna gradnja pomeni, da je za gradnjo oz. dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, takšno dovoljenje sicer izdano, vendar se takšna gradnja oz. dela izvajajo oz. so izvedena v nasprotju s pogoji, določenimi z gradbenim dovoljenjem. V primeru neskladne gradnje 153. člen ZGO-1 določa, da se investitorju v prvi fazi naloži pridobitev spremenjenega gradbenega dovoljenja (prvi odstavek), v naslednji fazi, če za spremembo ne zaprosi ali je ne pridobi, pa odstranitev tistega dela objekta, ki je bil zgrajen v nasprotju z gradbenim dovoljenjem in vzpostavitev stanja, določenega v gradbenem dovoljenju (drugi odstavek).

Vendar v obravnavani zadevi ne gre za neskladno gradnjo iz 153. člena ZGO-1, saj izdano gradbeno dovoljenje podeljuje pravico do gradnje točno določenega objekta na točno določenem zemljišču. Investitor je torej upravičen graditi le tisto, kar je določeno v upravnem dovoljenju, v nasprotnem primeru nase prevzame tveganje, da bo objekt odstranjen kot nelegalna gradnja (enako tudi v sodbi Upravnega sodišča I U 1732/2009 z dne 21. 10. 2010). Zgolj enakost dimenzij zgrajenih objektov s skednjem in senikom, ki sta predmet gradbenega dovoljenja, na katerega se tožnik sklicuje, pa še ne pomeni, da je tožnik le neskladno gradil objekta, katerih gradnja je bila sicer dovoljena.

Predmet gradbenega dovoljenja z dne 12. 1. 2010, na katerega se tožnik sklicuje, sta bila namreč nezahtevna objekta skedenj in senik. V času izdaje izpodbijane odločbe je nezahtevne objekte opredeljeval 11. člen Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS, št. 37/08 in 99/08 – v nadaljevanju Uredba). Med njimi sta bila kot pomožna kmetijsko-gozdarska objekta določena tudi skedenj (točka 5.e) in senik (točka 5.f), za opredelitev obeh kot nezahtevnih objektov pa je bila poleg dimenzij pomembna tudi njuna namembnost. Garaža se je za nezahteven objekt po 1.b točki 11. člena Uredbe štela le, če je šlo za enoetažen, pritličen objekt, namenjen shranjevanju osebnih motornih vozil, z bruto površino največ 30 m2 in višino najvišje točke 3,5 m. Glede na to, da med strankama ni sporno, da je tožnik zgradil dve garaži dimenzij 7,6 m x 18,75 m z višino slemena 6,0 m, tudi po presoji sodišča ni mogoče govoriti o nezahtevnem objektu, za katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje. Ker je tako za gradnjo nezahtevnih kot za gradnjo manj zahtevnih objektov treba pridobiti gradbeno dovoljenje, pa ni pomembno, ali sta obravnavani garaži nezahteven ali manj zahteven objekt. Pravno odločilno je, da tožnik za gradnjo obravnavanih garaž gradbenega dovoljenja do izdaje izpodbijane odločbe ni pridobil. To pomeni, da mu ni bil izrečen inšpekcijski ukrep, ki ne bi imel podlage v zakonu, temveč ukrep, ki je predviden pri nelegalni gradnji iz 152. člena ZGO-1, kar v celoti ustreza pravilnim dejanskim in pravnim zaključkom inšpekcijskega organa.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker stranki nista navedli novih dejstev ali dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.