Jedro

Pogoj za določitev nujne poti je, da parcela nima povezave z javno potjo in ne, da predlagatelj ni imel na voljo drugih možnosti (ustanovitev stvarne služnosti).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v korist nepremičnin parc. št. 1180/4, 1181/4 in 1182/6, vse k.o. D., v lasti predlagatelja J.G. določilo nujno pot, ki poteka od parc. št. 1182/4 v lasti predlagatelja po skrajnem vzhodnem robu parc. št. 1182/3 k.o. D. v lasti nasprotnega udeleženca do parc. št. 1182/6 k.o. D. v lasti predlagatelja v širini 1,5 m, s tem, da je pot ob izstopu iz parc. št. 1182/4 k.o. D. v lasti predlagatelja razširjena v dolžini 4 m z odmikom ob izhodu s parc. št. 1182/4 k.o. D. 1,5 m od meje s parc. št. 1183/4. Pot poteka v dolžini 49 m in je površina nujne poti po parc. št. 1182/3 75,5 m2, vse kot je označeno v skici izvedenca B. D., univ. dipl. inž. geodezije z dne 4.4.2010, ki je sestavni del sklepa. Predlagatelju je naložilo, da nasprotnemu udeležencu izplača odškodnino v višini 429,33 EUR za nujno pot, v roku 30 dni po izdaji sklepa, do takrat brez obresti, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe do plačila. Pridržalo si je, da bo o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom. Odločitev je utemeljilo z obrazložitvijo, da so izpolnjeni pogoji za dovolitev nujne poti na podlagi 88. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002; SPZ).

Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožil nasprotni udeleženec sam in po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 73/07; UPB-3; s spremembami in dopolnitvami; ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (Ur. l. SRS, št. 30/86 s spremembami in dopolnitvami; ZNP) in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, vse s stroškovno posledico. Sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče se ni izreklo o tem, da se je predlagatelj izrecno odpovedal obstoječemu dostopu do svoje parcele, ki vodi po zemljišču parc. št. 1181/3 in ni navedlo nobenih razlogov, zakaj dostop po tej parceli ni mogoč. Ocenjuje, da niso izpolnjeni pogoji 88. člena SPZ. Navedeno zemljišče predlagatelja ima zvezo z javno cesto, saj se je predlagatelj zavestno odpovedal obstoječemu dostopu do javne poti in uveljavlja nujno pot na škodo nasprotnega udeleženca. Meni, da v škodo njegove lastnine sodišče ne bi smelo varovati špekulativnih interesov predlagatelja, ki jih je očitno zasledoval že pri samem nakupu gospodujočih zemljišč. Imel je možnost in pravico, da gospodujoča zemljišča ne odkupi ali da ob odkupu oz. delitvi solastnine nekdaj skupnih zemljišč zahteva dostop do javne poti (D. ceste), vendar se je tem svojim možnostim in pravicam zavestno odpovedal. Ni sporno, da je predlagatelj gospodujoče nepremičnine pridobil na podlagi sporazumne razdelitve solastnine nekdaj enotnih zemljiških parcel, na katerih je sprva odkupil solastniški idealni delež. Ob delitvi solastnine ima solastnik možnost zahtevati določitev služnosti dostopa do javne poti, če ne sporazumno, pa ob sodni delitve solastnine v smislu 125. člena ZNP. Če se taki možnosti zavestno in vnaprej odpove, ne more zahtevati nujne poti v škodo tretje osebe. Graja, da se sodišča zmotno sklicuje na določbo 125. člena, ker ne gre za določitev nujne poti po uradni dolžnosti, niti ni nasprotni udeleženec tega uveljavljal. Določena nujna pot je prekomerno obremenjujoča in obstojijo absolutni odklonitveni razlogi za določitev nujne poti v smislu 1. odstavka 89. člena SPZ. Že v pripravljalni vlogi 12.9.2008 je podrobno opisal, da je služeča parc. št. 1182/3 k.o. D. dolgoročno namenjena za gradnjo, ki bo z določitvijo nujne poti onemogočena oz. bodo dolgoročno bistveno omejene možnosti pozidave ter zmanjšana tržna vrednost služeče nepremičnine v njegovi lasti. Dejansko stanje je zato v posledici zmotne uporabe materialnega prava (obstoja absolutnih odklonitvenih razlogov po 1. odstavku 89. člena SPZ) ostalo nepopolno ugotovljeno, saj sodišče ni sledilo njegovemu predlogu po postavitvi izvedenca urbanistične in arhitekturne stroke ter izvedenca gradbene oz. ekonomske stroke. Poudarja, da je na parc. št. 1181/2 sadovnjak in da dostop, ki ga je določilo sodišče, deli njegovo zemljišče, sestavljeno iz parc. št. 1182/3 in 1181/2, s čimer je znatno ovirana uporaba njegove nepremičnine.

Predlagatelj na pritožbo nasprotnega udeleženca ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Ni podana uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka, ki je potrditvi nasprotnega udeleženca v tem, da sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje se je do trditev nasprotnega udeleženca opredelilo (zavzelo je stališče do trditve nasprotnega udeleženca, da bi si moral predlagatelj izgovoriti služnost dostopa) in navedlo razloge, zakaj nujne poti ni določilo po parc. št. 1181/3 (razlogi na strani 7 do 9 sklepa). Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa odločilna dejstva, kršitev določb postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Pogoj za dovolitev nujne poti, predviden v 88. členu SPZ je, da nepremičnina nima za redno rabo potrebne povezave z javno cesto ali pa bi bila taka povezava povezana z nesorazmernimi stroški. Pogoj je torej, da parcela nima povezave z javno potjo in ne, da predlagatelj ni imel na voljo drugih možnosti za povezavo z javno potjo, kot vztraja nasprotni udeleženec. Ob že v postopku pred sodiščem prve stopnje nespornem dejstvu, da sporna parcela predlagatelja z javno potjo nima povezave, s pritožbenim ponavljanjem, da predlagatelj ni upravičen do nujne poti, ker se je odpovedal služnosti poti, pritožnik pravilnosti odločitve ne more uspešno izpodbiti. Možnosti, ki naj bi jih po stališču nasprotnega udeleženca predlagatelj imel in se jim je zavestno odpovedal (da gospodujočega zemljišča ne odkupi; da ob delitvi solastnine nekdaj skupnih zemljišč zahteva dostop do javne poti), niso okoliščine, ki bi preprečevale določitev nujne poti.

Sodišče prve stopnje določbo 125. člena ZNP (ustanovitev potrebne stvarne služnosti) omenja (7. stran obrazložitve sklepa), ko odgovarja na trditve nasprotnega udeleženca o tem, da bi si moral predlagatelj izgovoriti služnost dostopa po parcelah prodajalca. V predmetni zadevi, kot nasprotni udeleženec navaja sam, je predlagatelj gospodujoče nepremičnine pridobil na podlagi sporazumne razdelitve solastnine nekdaj enotnih zemljiških parcel in ni šlo za sodno delitev, spričo česar, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, ni obstajala dolžnost ustanovitve potrebne služnosti.

Sodišče prve stopnje je nujno pot določilo v skladu z merili in pogoji 89. člena SPZ, torej tako, da se z njo ne bo onemogočilo ali znatno oviralo nepremičnine, po kateri bo nujna pot potekala, oz. tako, da se bo tuja nepremičnina čimmanj omejila. Pri tem se je utemeljeno oprlo na strokovna in jasna mnenja izvedencev in lastne ugotovitve ob ogledu, s čimer je v celoti in pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva in pritožbene trditve in v njegovo pravilnost ne vzbujajo dvomov. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, ki je skrbno pretehtalo ugotovljene okoliščine in jih ocenilo tako, da je kot najmanj obremenjujočo za tujo nepremičnino ocenilo pot, ki je predlagatelju dovoljena kot nujna pot. Sodišče prve stopnje je natančno proučilo, tudi z ogledom na kraju samem, možne povezave parcel predlagatelja z javno potjo in ocenilo, da je nujna pot, ki poteka po vzhodnem robu parc. št. 1182/3, najmanj obremenjujoča za nasprotnega udeleženca. Ob neizpodbijanem dejstvu, da je služeče zemljišče zaenkrat po naravi kmetijsko zemljišče, morebitna dolgoročna namenjenost za gradnjo, na katero se sklicuje nasprotni udeleženc (trditve, da bo z določitvijo nujne poti onemogočena gradnja na sporni parceli oz. bodo bistveno omejene možnosti pozidave in se bo s tem zmanjšala tržna vrednost služeče nepremičnine), ne predstavlja odklonitvenega razloga v smislu 89. člena SPZ, kot je očitno zmotno prepričan nasprotni udeleženec. Sodišče prve stopnje zato upravičeno ni sledilo predlogu nasprotnega udeleženca po postavitvi izvedencev (izvedenca urbanistične in arhitekturne stroke ter izvedenca gradbene oz. ekonomske stroke), pri katerih vztraja v pritožbi. Zmotno je tudi pritožnikovo stališče, da je zato ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Po ugotovitvi sodišča prve stopnje bi pot narejena po varianti 1, kot jo je označil sodni izvedenec B, D, v izvedenskem mnenju 16.7.2008 (po parc. št. 1182/3 k.o. D.), razdelila parcelo nasprotnega udeleženca na dva dela, zato je sodišče sledilo varianti 2 (nujna pot poteka po vzhodnem robu parc. št. 1182/3 k.o D.), ki ohranja celovitost preostanka parc. št. 1182/3 k.o. D. in nepremičnino najmanj obremenjuje. Glede na rabo nepremičnin predlagatelja pa je upoštevalo tudi pripombe nasprotnega udeleženca o nepotrebnosti poti v širini 2,5 m in na podlagi mnenja sodnega izvedenca S. J., določilo pot v širini 1,5 m. S pritožbenim očitkom o znatni oviranosti uporabe nepremičnine zato pritožnik ne more uspeti.

Sodišče prve stopnje se je opredelilo (8., 9. stran obrazložitve sklepa) tudi glede primernosti poti, ki jih je predlagal nasprotni udeleženec, po parc. št. 1181/3 k.o. D. v lasti tretje osebe, R. Ž., ali pa po parc. št. 1182/5, 1183/2, 1184/1, 1185/1, 1186/1, 1186/2, 1186/4, 1186/3 in 1187/3, vse k.o. D.. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na izčrpno in natančno pojasnilo sodišča prve stopnje, zakaj njegovih predlogov ni upoštevalo. V zvezi s predlagano možnostjo dostopa po parc. št. 1181/3 do D. ceste (pritožnik trdi, da sodišče ni navedlo razlogov), je sodišče obrazložilo, da je ob ogledu ugotovilo, da v naravi pot po tej parceli ne obstaja, parcele predlagatelja pa so tudi bistveno bolj oddaljene od D. ceste, kot od L. ceste, kar vpliva na površino nujnih poti in s tem obremenjenost. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno, na podlagi 3. odstavka 89. člena SPZ, predlagatelju naložilo plačilo primernega nadomestila, pri čemer je sledilo izračunu sodnega izvedenca S. J., ki mu udeleženca postopka nista ugovarjala. Nasprotni udeleženec priznani višini nadomestila obrazloženo ne ugovarja.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker tudi ni kršitev, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.