Jedro

Tudi pri določitvi začasne preživnine je treba upoštevati toženčeve boljše materialne in pridobitne zmožnosti ter tožničino večjo obremenjenost z varstvom in vzgojo otrok.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se točka I./3 sklepa sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "3. Toženec je dolžan plačevati tožnici za mld. hčerko A. A. in mld. sina B. B. začasno mesečno preživnino v višini 240,00 EUR za vsakega otroka od 9. 5. 2018 dalje, do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec, na osebni račun tožnice pri Banki A d. d., št. SI 000, v primeru zamude s plačilom posameznega mesečnega preživninskega obroka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakega posameznega obroka dalje do plačila."

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijanim sklepom izdalo začasno odredbo, s katero je mld. otroka pravdnih strank začasno zaupalo v varstvo in vzgojo tožnici, začasno je uredilo tudi stike med tožencem in otrokoma, poleg tega pa je določilo, da je toženec dolžan plačevati tožnici začasno preživnino za vsakega otroka v znesku 240,00 EUR od dneva izdaje sklepa o začasni odredbi dalje. Kar sta pravdni stranki zahtevali več ali drugače s svojima predlogoma za izdajo začasne odredbe, je prvo sodišče zavrnilo.

2. Po izdaji izpodbijanega sklepa je prvo sodišče z dopolnilnim sklepom z dne 18. 1. 2019 sklenilo, da se odločitev o stroških zavarovanja pridrži za končno odločbo. Tega sklepa pravdni stranki nista izpodbijali. Poleg tega je prvo sodišče istega dne izdalo tudi sklep, s katerim je zavrnilo ugovor tožnice zoper sklep o začasni odredbi z dne 4. 9. 2018, in sicer v delu, v katerem je uredilo stike med tožencem in otrokoma. Zoper ta sklep tožnica ni vložila pritožbe.

3. Tožnica s pritožbo izpodbija sklep o začasni odredbi v delu, v katerem je prvo sodišče naložilo tožencu plačevanje začasne preživnine. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da je toženec dolžan plačevati začasno preživnino v znesku 350,00 EUR mesečno za vsakega otroka od 1. 5. 2018 dalje. Navaja, da je predlagala določitev začasne preživnine za čas od 1. 5. 2018 dalje, prvo sodišče pa ni obrazložilo svoje odločitve, zakaj je tožencu naložilo plačevanje začasne preživnine le od dneva izdaje sklepa o začasni odredbi dalje. Prvo sodišče je upoštevalo stroške prehrane v prenizkem znesku, saj z zneskom 80,00 EUR mesečno tožnica ne more zagotoviti kvalitetne in redne prehrane otrokoma. Prenizko je prvo sodišče opredelilo tudi stroške za obleko in obutev, saj znesek 60,00 EUR ne ustreza potrebam otrok. Prvo sodišče je ugotovilo, da so toženčeve preživninske zmožnosti bistveno boljše od tožničinih, vendar pa tega ni upoštevalo pri odločitvi o višini začasne preživnine. Sodišče ne more porazdeliti bremena preživljanja enakovredno med obe stranki, ob nesporno večjem osebnem angažiranju tožnice ter bistveno večji materialni zmožnosti toženca za plačevanje preživnine. Toženec bi moral prevzeti 75 % bremena preživljanja otrok pravdnih strank.

4. Toženec ni odgovoril na vročeno pritožbo.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Prvo sodišče je ugotovilo, da znašajo nujni stroški preživljanja vsakega otroka pravdnih strank dobrih 470,00 EUR mesečno (29. in 30. točka obrazložitve). V okviru nujnih potreb je upoštevalo pri vsakem otroku tudi sorazmeren del stroškov tožničinega stanovanjskega kredita v znesku 163,76 EUR (tožnica se je zaradi rešitve stanovanjskega vprašanja nje in otrok odločila za nakup stanovanja), kar je napačno, saj ta izdatek ne predstavlja kritja življenjskih potreb otrok in ga zato ni mogoče upoštevati med nujnimi potrebami. Odplačevanje kredita zaradi rešitve stanovanjskega vprašanja je izdatek, ki zmanjšuje tožničine materialne zmožnosti za preživljanje otrok, kar bo prvo sodišče moralo ustrezno upoštevati pri porazdelitvi bremena preživljanja ob končni odločitvi o višini preživnine.

7. Tudi če bi bila tožničina graja ocene prvega sodišča o višini nujnih potreb otrok za prehrano doma ter za obleko in obutev delno utemeljena (z vidika nujnih potreb bi za vsakega otroka za prehrano doma ta strošek lahko bil višji največ za 30,00 EUR, strošek za obleko in obutev pa višji največ za 20,00 EUR), bi to lahko pomenilo zgolj to, da bi nujne potrebe vsakega otroka, neupoštevajoč strošek kredita, lahko znašale največ okoli 360,00 EUR mesečno. Glede na določeno začasno preživnino 240,00 EUR za vsakega otroka bi to pomenilo, da bi v tem primeru toženec kril približno dve tretjini teh potreb, tožnica pa eno tretjino. Takšna porazdelitev bremena preživljanja bi bila po oceni pritožbenega sodišča ustrezna glede na toženčeve boljše materialne in pridobitne zmožnosti ter tožničino večjo obremenjenost z varstvom in vzgojo otrok (te okoliščine je treba upoštevati tudi pri določitvi začasne preživnine in je drugačno stališče prvega sodišča materialnopravno zmotno). Zato tudi upoštevanje teh višjih stroškov za prehrano doma ter za obleko in obutev ne bi moglo privesti do določitve višje začasne preživnine od zneska 240,00 EUR za vsakega otroka, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba.

8. Prvo sodišče je očitno prezrlo, da tožnica ne zahteva začasne preživnine šele od dneva izdaje začasne odredbe dalje, ampak od 1. 5. 2018. Izdajo začasne odredbe je tožnica zahtevala v predlogu z dne 9. 5. 2018, zato ji je toženec dolžan plačevati začasno preživnino za otroka od tega dne dalje (131.c člen ZZZDR). Iz ugotovitev prvega sodišča izhaja, da toženec tožnici po razpadu njune življenjske skupnosti ne plačuje nobene preživnine za otroka.

9. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi ter spremenilo izpodbijani sklep, kot je razvidno iz izreka, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sklep prvega sodišča (2. in 3. točka 365. člena ZPP). Pri tem je pritožbeno sodišče upoštevalo pravilno številko tožničinega TRR (glede na njeno pojasnilo na naroku 18. 9. 2018), saj je v izpodbijanem sklepu navedena napačna številka njenega računa.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP).