Jedro

V 3. odstavku 2. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino sta državi izrecno izključili uporabo mednarodne pogodbe za sisteme, ki veljajo za žrtve vojne in njenih posledic. Tuji nosilec zavarovanja je tožnici družinsko pokojnino priznal izključno na podlagi posebnih predpisov, saj je mož umrl kot borec vojne v BiH. Tožničin pokojnin mož je v Sloveniji dopolnil 3 leta, 6 mesecev in 6 dni zavarovalne dobe, vendar s tem ni bil izpolnjen pogoj najmanj 5-ih let zavarovanja na strani umrlega zavarovanca, v BiH dopolnjena posebna doba pa ni mogla biti upoštevna. Zato je bilo priznanje vdovske pokojnine že pravnomočno zavrnjeno, razlogi za obnovo postopka, ki jo tožnica uveljavlja, pa niso podani.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 23. 1. 2015 in št. ... z dne 4. 12. 2014 ter dovolitev obnove upravnega postopka glede pravice do vdovske pokojnine. Ugotovilo je, da je bilo uveljavljano izredno pravno sredstvo v predsodnem postopku zakonito zavrnjeno.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica smiselno zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe prava. Predlaga ugodno rešitev pritožbe.

Kronološko povzema postopke uveljavljanja pravice do vdovske pokojnine, vsebino izpodbijane sodbe in vsebino izpodbijanih upravnih odločb. Predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 5. 6. 2014, proti kateri ni utegnila vložiti pritožbe, je sprožila zato, ker ima pravico do preračuna pokojnine na podlagi 29. in 30. člena Sporazuma med Slovenijo in BiH. Poudarja, da Sporazum o socialnem zavarovanju med Slovenijo in Srbijo, ki ga je uporabila tožena stranka, nima nobene veze z zadevo. Po 29. in 30. členu Sporazuma med Slovenijo in BiH pa bi bil potreben preračun pokojnine po uradni dolžnosti. Postopek o zavrnjeni pravici do vdovske pokojnine želi obnoviti zaradi pokojninske dobe, ki jo je pokojni mož dopolnil v Sloveniji.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe. Ta je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi z 2. odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne navaja znova, temveč na pritožbene navedbe dodaja le še naslednje.

5. Pravnomočnost je takšna lastnost posamičnega upravne akta, ki zagotavlja nespremenljivost pravnega razmerja. Je ustavno pravna kategorija. Po 158. členu Ustave Republike Slovenije(2) (ustava) je namreč pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega ali drugega organa z javnimi pooblastili, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Torej z izrednimi pravnimi sredstvi, med katere sodi tudi obnova upravnega postopka, ki je predmet presoje v tem sodno socialnem sporu.

6. Obnova postopka, končanega z upravno odločbo je v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku(3) (ZUP) dopustna, če je vložena v predpisanem subjektivnem ter objektivnem roku, in če je podan vsaj eden od taksativno določenih obnovitvenih razlogov iz 260. člena zakona. Postopek se tako lahko med drugim obnovi, če se izve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi, pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oz. dokazi uporabljeni v prejšnjem, pravnomočno končanem postopku. Gre za t. i. stara nova dejstva, ki so obstajala v času prejšnjega predsodnega odločanja, pa tedaj niso bila uporabljena.

7. Predhodno navedeni obnovitveni razlog, niti katerikoli drugi od preostalih devetih iz 260. člena ZUP-a, povzetih že v izpodbijani drugostopenjski odločbi, v obravnavani zadevi ni podan, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje in pred njim tožena stranka. Ni sporno, da je bila tožničina zahteva z dne 2. 2. 2011 z odločbo tožene stranke št. ... z dne 5. 6. 2014, pravnomočno zavrnjena ob uporabi Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino(4) (mednarodna pogodba). Odločba je bila izdana na temelju 2. člena mednarodne pogodbe, po katerem se ta nanaša le na slovensko zakonodajo o obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju in zakonodajo Bosne in Hercegovine o obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju. V 3. odstavku 2. člena sta državi izrecno izključili uporabo mednarodne pogodbe na druge sisteme socialne varnosti ter sisteme, ki veljajo za žrtve vojne in njenih posledic. V pravnomočno rešeni zadevi pa je bilo prav slednje dejstvo odločilno za izdano zavrnilno odločbo o vdovski pokojnini.

Tožničin pokojnin mož je v Sloveniji sicer dopolnil 3 leta, 6 mesecev in 6 dni zavarovalne dobe (obrazec SI/BIH 26), vendar s tem ni bil izpolnjen pogoj najmanj 5-ih let zavarovanja iz 109. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju(5) (ZPIZ-1) na strani umrlega zavarovanca, v BiH dopolnjena posebna doba pa seveda ni mogla biti upoštevna. Dejstvo je, da je tuji nosilec zavarovanja tožnici družinsko pokojnino od 11. 8. 1993 dalje priznal izključno na podlagi posebnih predpisov, saj je mož 10. 8. 1993 umrl kot borec vojne v BiH in brez upoštevanja zavarovalne dobe, dopolnjene pri slovenskem nosilcu zavarovanja.

8. Dne 6. 11. 2014 vložen predlog za obnovo postopka, pravnomočno končanega s predhodno navedeno odločbo, sklicujoč se na 29. in 30. člen mednarodne pogodbe, je bil v obravnavanem predsodnem postopku zakonito zavrnjen. V obrazložitvi pravnomočne odločbe je sicer res naveden Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo, vendar je hkrati v uvodu istega upravnega akta pravilno cit. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino. V delu besedila tretjega odstavka obrazložitve gre torej za očitno pisno napako, ki jo lahko pristojni organ tožene stranke v skladu s 223. členom ZUP-a vsak čas popravi.

9. Pritožničino vztrajanje na stališču, da je pri reševanju zadeve potrebno po uradni dolžnosti uporabiti 29. in 30. člen mednarodne pogodbe, je zmotno in zato nesprejemljivo. Navedeni določbi mednarodne pogodbe ne urejata kaj takega, kot zatrjuje tožnica. V 29. členu sta se namreč pogodbenici dogovorili o priznavanju in obračunavanju denarnih dajatev v valuti in tečaju, ki velja v posamezni državi, tako da se izplačila opravljajo v konvertibilni valuti, in sicer v EUR-ih. Dogovorili sta se tudi o priznavanju izvršljivih odločb (30. člen). Izvršljive pravnomočne sodbe, odločbe drugih organov ali nosilcev ene pogodbenice, dokazila o neplačevanju prispevkov ali drugih terjatev iz socialnega zavarovanja ter zahteve za vračilo neupravičeno prejetih dajatev, se priznavajo tudi v drugi pogodbenici. Vsebina, ki jo zatrjuje pritožnica torej sploh ni predmet členov, na katera se sklicuje in ki tudi sicer za pritožbeno rešitev predmetne zadeve pravno nista relevantna.

10. Zaradi obrazloženega je v skladu s 353. členom ZPP potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Ur. l. RS, št. 75/2007 in 45/2008. (2) Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami.

(3) Ur. l. RS, št. 80/99 s poznejšimi spremembami.

(4) Ur. l. RS, št. 37/2008. (5) Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami.