Jedro

V zdravstvenem domu so bile marmornate stopnice, ki so že brez nanosov na meji drsnosti. Tožnica je padla na stopnicah, ker ji je zdrsnilo, ker je bil na stopnicah droban pesek. Ker ni bilo ustreznega čiščenja in postavljenih opozorilnih tabel, je podana odgovornost zavarovanca tožene stranke. Ker je tožnica trdila, da je vedela, da stopnice niso čiste tudi prej, pa se ni prijela za ograjo, je podana njena 10% sokrivda.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki plačilo odškodnine 16.450,00 EUR s pripadki. Višji tožbeni zahtevek, do zahtevanih 27.500,00 EUR s pripadki, je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo plačilo 1.690,00 EUR stroškov na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Novem mestu s pripadki, toženi stranki pa je naložilo tudi plačilo tožeči stranki njene pravdne stroške 1.377,00 EUR s pripadki.

2. Proti delu sodbe, v katerem ni uspela, vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Ne izpodbija odločitve glede odbitne franšize. Glede temelja pa meni, da je sodišče zmotno prisodilo soprispevek tožnici. Bila je primerno obuta, hodila je z zadostno skrbnostjo, sodišče pa ji pripiše 10 % sokrivde. Če ni neskrbnega ravnanja, sodišče ne more pripisati tožnici 10 % soprispevek. Sodišče ni bilo pravilno osvetljeno. Sodišče pa šteje, da je stopnišče tožnica poznala razmere površine na stopnišču, ki naj bi bile vedno umazane in polne smeti in to šteje za neprevidnost. Pri tem se sklicuje na sodbo II Cp 2766/2014. Tožnica ni bila v ZD vsakodnevno, le občasno. Tudi, če je v preteklosti bilo stopnišče umazano in polno smeti, tožnica ni mogla predvideti, da bo ta dan spolzko in bodo manjši kamenčki. Glede višine zahtevka meni, da bi sodišče moralo ugoditi zahtevku v celoti. Ponovi ugotovitve izvedenca medicinske stroke. Hude bolečine je trpela stalno in nato občasno, lahke pa še danes. Aktivno zdravljenje je trajalo do 19. 9. 2019. Več mesecev je jemala sredstva proti bolečinam. Meni, da bi moralo ugoditi zahtevku za zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Ponavalja ugotovitve izvedenca glede anatomskih in funkcionalnih posledic. Manj je sposobna za fina dela z roko in ima zato težave v sedanjem življenje. Ne more prenašati z levico bremen težjih od 2 do 5 kg. V mrzlem vremenu ima otrple prste. Izboljšanja ni mogoče pričakovati. Tudi za strah bi sodišče moralo ugoditi zahtevku v celoti.

3. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Čiščenje je bilo opravljeno en dan pred škodnim dogodkom zvečer. Zjutraj je prišlo do škodnega dogodka ob 6.30. Neživljenjsko je pričakovati, da bi se čiščenje stopnic opravljeno neprenehoma in da bi nekdo moral stati pred stopnicami ter pometati kamenčke in brisati mokroto. Sicer ima zavarovanec zaposleni dve čistilki. Sodišče se postavi na stališče, da čiščenje ni bilo izvajano dovolj pogosto, kar ni življenjsko. V avli in v kleti so nameščene preproge, ki preprečujejo vnos peska v stavbo. Priča A. A. je izpovedala, da se čiščenje opravi zvečer, dopoldne pa po potrebi, če so stopnice mokre. Nametla je za četrtino drobnejše pesti peska po celotnih stopnicah. Tudi izvedenec je zaključil, da so tla, če so suha ali mokra ustrezna za varno hojo. Tožena stranka ugotavlja, da je priča B. B. izjavila, da je videla nekaj malega kamenčkov v velikosti 2 do 3 mm na zadnji polovici stopnice, da teh kamenčkov ni bilo veliko in so se nahajali tudi na podestu, kjer so kletni prostori. Tožnica je izjavila, da je bila obuta v čevlje z gumijastimi podplati ter da je ponoči snežilo. Neživljenjsko in pretirano je trditi, da bi opozorilne table prispevale k večji varnosti tožnice. Kot odrasla oseba bi morala vedeti, da se je treba z roko držati ograje. Table pa so bile nameščene pri obeh vhodih in pri spodnjem stopnišču. Izvedenec je povedal, da so tako suha kot mokra tla ustrezna. Izvedenec pa meritve z drsnostjo ob pesku ni opravil. Tožena stranka ni dolžna s tablami opozarjati na mokra in spolzka tla, kar je bilo že razsojeno v sodbah I Cp 2675/2015 in Cp 252/2017. Sodišče je prekoračilo trditvneo podlago, ko je navedlo, da je do škodnega dogodka prišlo na kraju, kjer je bilo največ peska in je takrat tožnica s telesom že zavijala v levo proti hodniku. Tožnica tega ni izpovedala. Povedala je le, da je šla ob ograji ob desni strani navzdol. Ni p0vedala, da je zavijala v levo in desno. Če pa je podana odgovornost tožene stranke, pa je prispevek tožnice 70 %.

5. Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožene stranke:

7. Tožena stranka trdi, da ni podana krivdna odgovornost zavarovanca, to je Zdravstvenega doma ... Pri tem meni, da je bilo v zdravstvenem domu poskrbljeno za redno čiščenje pohodne površine, da ni življenjsko pričakovati, da bi bile na vsakem mestu postavljene table in izvedenec je povedal, da so bile stopnice ustrezne.

8. Sodišče prve stopnje je v pravdi postavilo izvedenca gradbene stroke. Tožeča stranka je trdila, da je bila stopnica mokra, na stopnici je bil pesek in da tožena stranka ni postavila opozorilnih tabel za spolzka tla ter ni vodila dnevnika čiščenja. Trdila je tudi, da na stopnišču niso bili nameščeni trakovi, ki preprečujejo drsenje. Sodišče prve stopnje je postavilo izvedenca gradbene stroke dr. C. C. Ta je upošteval določbe Zakona o zgradbi objektov. Nato pa za posamezne vrste objektov primerjal zahtevane tehnične značilnosti, varnost pri uporabi in iskal predpise o standardih drsnosti. Ugotovil je, da v Sloveniji ne obstajajo predpisi, ki bi določili koeficient drsnosti. Zato se smiselno uporablja Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih, ki določa v prvem odstavku 37. člena, da mora delodajalec zagotoviti, da tla v delovnih prostorih nimajo izboklin, lukenj ali podobnih neravnin. Vendar je določeno, da na njih ne sme drseti (drugi odstavek 37. člena Pravilnika). Zato si je je izvedenec pomagal z doktrino ocenjevanja drsnosti, ki sledi iz ameriške zakonodaje in Direktive Evropske komisije št. 89/654/EEC ter z določbami Evropskega Zakona o varnosti pri delu št. 31/95, ki zahtevajo, da so javne površine in delovna mesta protidrsna. Koeficient trenja mora biti večji od 0,50. Izvedenec je ugotovilo, da so predmetne stopnice na meji ustreznosti in je koeficient drsnosti na suhi podlagi 0,48, z mejo tolerance 5 % pa je ocenil, da je to 0,50 – meja ustreznosti. Stopnice so iz marmorja. Če je površina suha in očiščena, ustreza varni uporabi, faktor drsnosti na mokri podlagi znaša 0,52, kar je ustrezno. Peska na stopnicah, ko je opravil meritve, ni bilo. Vendar je ugotovil, da pesek tudi v manjši količini na trdi podlagi lahko negativno vpliva na drsnost, kar je še posebej problematično na delih stopnišča, kjer prehaja do sprememb smeri gibanja. Uporabnik proti koncu stopnišča s telesom zavije v desno ali v levo, saj se ne more zaleteti v polno steno, ki je na koncu. Pri tem lahko pride do neenakomerne razporeditve teže, kar lahko pri relativno majhnih vrednostih drsnosti dejansko povzroči zdrs in posledično padec. To pomeni, da vsak dodaten resurs, ki negativno vpliva na drsnost, kot je pesek, lahko povzroči, da mejna vrednost drsnosti pade pod zahtevano vrednost 0,50, kar pomeni, da takšne površine niso več varne za uporabo.

9. Sodišče prve stopnje je tudi na podlagi zaslišanja tožnice in prič (zlasti izpovedbe B. B.) ugotovilo, da je bil najbolj viden pesek oziroma ga je bilo največ ravno na delu, kjer je tožnica padla. Tožnica je s telesom že zavijala levo proti hodniku v klet. Pri tem tožena stranka meni, da je sodišče prekoračilo trditveno podlago tožeče stranke, ko je iz izvedeniškega mnenja, ki ugotavlja, da je na koncu stopnic stena in da se mora zaviti v levo ali desno, prekoračilo trditveno podlago tožeče stranke. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je bilo izvedencu naloženo, da med drugim opravi pregled stopnic, ki vodijo iz avle v kletno etažo in pojasni, ali so stopnice v spodnjem delu v času škodnega dogodka ustrezale predpisanim standardom varne uporabe, še zlasti, če so bile mokre v smislu odtisov obutve in če je bila na njih nanešena manjša količina peska in opozori naj eventualno ugotovi posebnosti stopnišča, za katere meni, da so pomembne v zvezi z izdelavo mnenja (sklep sodišča prve stopnje z dne 28. 9. 2020, vročen obema strankama). Izvedenec je nato opravil ogled in ugotovil, da se stopnice končujejo tako, da mora ta, ki sestopa, spremeniti gibanje oziroma zavitje v levo ali desno, saj je naravnost polna stena. Pri tem pride do neenakomerne prerazporeditve teže, kar lahko pri relativno majhni vrednosti drsnosti dejansko povzroči zdrs in posledično padec (ugotovitve na list. št. 59). Tako sodišče ni prekoračilo trditvene podlage tožeče stranke, ampak je pravilno ugotovilo dejansko stanje, ki je pomembno za odločanje v tej zadevi. Tožnica je trdila, da ji je zdrsnilo in je padla.

10. Glede na stopnice, katere so v naravi (marmor) in so na meji ustreznosti, je izvedenec ugotovil, da prisotnost peska lahko povzroči drsnost, ki presega dovoljeno in lahko povzroči padec. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je zjutraj, ko pridejo v službo zaposleni, frekvenca ljudi na stopnišču povečana in je očitno pustila na stopnicah določen pesek, ki odpade od čevljev. Pri tem sodišče ugotavlja, da postavljanje tepihov očitno ni zadosten ukrep, da bi preprečil, da se ne stopnišču nabira pesek. Šlo je za zimski čas (škodni dogodek 15. 2. 2018) in zato sodišče pravilno sklepa, da v takih okoliščinah, ko se nabira pesek na marmornatih stopnicah, ni bilo poskrbljeno za zadostno redno čiščenje v času, ko je tožnic padla. Sodišče tudi ugotavlja, da ni bilo postavljenih tabel v bližini spornega mesta, ki bi opozarjale na drsnost tal. 11. Pritožba opozarja, da je čistilka izpovedala, da je bilo čiščenje zvečer in da zavarovanec tožene stranke ni mogel zagotovitvi čiščenja bolj pogosto. Ob tem spregleda, da je tudi čistilka izpovedala, da je po potrebi bila klicana, da čisti tudi zunaj rednega čiščenja zvečer. To pomeni, da če je bilo tistega dne zaradi frekvence ljudi na stopnišču moč ugotoviti, da je pesek (kar so izpovedale tudi priče, ko so zaposlene v ZD), bi bilo treba zagotovitvi takšno čiščenje, da peska ne bi bilo. Pri tem se mora zavarovanec tožene stranke zavedati, da če ima na stopnicah marmor, ki je po ugotovitvah izvedenca ob idealnih pogojih na meji ustreznosti glede drsnosti, mora ob izrednih razmerah poskrbeti, da so stopnice varne. Sicer pa bi bilo treba postaviti table povsod oziroma zagotoviti tak način uporabe stopnic, da drsnost ni nad dovoljeno mejo (na primer trakovi iz gume in podobno).

12. Pri zadevi je treba tudi upoštevati, da so zahteve za čiščenje oziroma za zagotavljanje varnosti na stopnišču, pri javnih zavodih oziroma zdravstvenih domovih strožje kot npr. v zasebnih hišah. Ko prihaja toliko ljudi v ZD, je umazanost stopnišča v zimskem času predvidljivo dejstvo, ki terja pogosto čiščenje. Nenazadnje je sodišče ugotovilo, da je po tožničinem padcu medicinska sestra odredila takojšnje čiščenje stopnic. Tudi sodna praksa je pri javnih površinah strožja pri presoji pojma skrbnosti upravljalca kot pri zasebnih hišah (II Ips 526/2005 in I Cp 366/2018).

13. Pritrditi pa je treba pritožbi tožene stranke, da bi se tudi tožnica morala prijeti, če je bila ograja in če je opazila, da na stopnicah ni vse čisto. Vendar je zato sodišče prve stopnje tožnici prisodilo sokrivdo v znesku 10 %. O višini škode pa bo govora pri odgovoru na tožničino pritožbo.

O pritožbi tožeče stranke:

14. Tožnica meni, da je sodišče zmotno prisodilo 10 % sokrivdo, ker se ni prijela za ograjo. Pri tem se sklicuje tudi na sodno prakso1. Vendar pri tem spregleda, da je v citirani zadevi šlo za primer, ko ni bilo mogoče ravnanju oškodovanca pripisati opustitve povprečne skrbnosti. V konkretnem primeru pa je priča B. B. povedala, da se je pesek na stopnicah dobro videl, ker je bil drugačne barve od stopnic. Tožnica je sicer trdila, da ni bila osvetljava dobra, vendar sodišče temu ni sledilo. Osvetljava je bila še zadosti dobra, čeprav podest ob izteku stopnišča v kleti ni bil osvetljen, vendar je nekaj svetlobe na stopnice padalo s hodnika v kleti. Res pa je, da so po njenem padcu medicinske sestre začele prižigati luči. Predvsem pa je tožnica izpovedala, da so že prej stopnice bile kdaj umazane in polne smeti. Sodišče pa meni, da bi morala biti bolj previdna oziroma skrbna in se prijeti za ograjo. Po ugotovitvah izvedenca je bila ograja primerna. Zato je sodišče pravilno prisodilo soprispevek k tožničinem ravnanju za 10 %.2 Večji soprispevek pa ni možen, saj je bila primerno obuta in normalno hodila.

15. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje glede krivdne odgovornosti zavarovanca tožene stranke in soprispevka tožnice pravilno uporabilo materialno pravo na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja (131. člen OZ in prvi odstavek 171. člena OZ). Zato je odločitev o podlagi odškodninske odgovornosti pravilna.

16. Tožeča stranka graja sodbo v delu, ko je sodišče odločalo o višini odškodnine za posamezne vrste nepremoženjske škode. Pri tem ponavlja ugotovitve sodišča prve stopnje, ki pa je ugotovilo dejstva na podlagi izvedenca medicinske stroke in tožničinega zaslišanja. Za prestane fizične bolečine tožnica meni, da je odškodnina prenizka. Sodišče prve stopnje je iz tega naslova prisodilo tožnici 12.000,00 EUR. Pri tem je upoštevalo vse vrste fizičnih bolečin, katere je tožnica trpela v času zdravljenja in tudi dejstva, da občasno lahke bolečine trpi še sedaj. Upoštevalo je, da je zdravljenje trajalo vse do 19. 9. 2019 in da je imela tožnica tudi kronični regionalni bolečinski sindrom. Vendar so sedaj te težave ponehale in ima le še občasne lahke bolečine. Iz naslova bolečin za zmanjšanje življenjskih aktivnosti je tožnica zahtevala 10.000,00 EUR, sodišče pa ji je prisodilo 7.000,00 EUR odškodnine. Tožnica je rojena 1954 leta in upokojenka. Sodišče je pravilno naštelo katere anatomske ali funkcionalne trajne posledica ima. Upoštevalo je tudi, da je zaradi škodnega dogodka manj sposobna za fina dela za roke in to celo v vsakodnevnem življenju (na primer zapenjanje gumbov, pobiranje sponk, listanje, pletenje in kvačkanje in podobno). Upoštevalo je tudi njeno manjšo sposobnost za dvigovanje težjih bremen od 5 kg in težave med zdravljenjem, zato je bilo treba le opraviti primerjavo z ustaljeno sodno prakso za take oziroma podobne primere. Sodišče prve stopnje je opravilo to primerjavo in naštelo primerljive sodbe. Iz naslova prestanega strahu je tožnici priznalo 1.500,00 EUR odškodnine, tožnica je zahtevala 2.500,00 EUR. Sodišče je pravilno upoštevalo način primerjanja odškodnin, ki ga opravi sodna praksa, ki odloča o odškodninskih zahtevkih (primerjaj odločbe naštete na strani 15 sodbe). Sodna praksa primerja poškodbe in število neto plač, ki jih oškodovanec prejme v podobnih primerih. Tako je sodišče ugotovilo, da je odškodnina za nepremoženjsko škodo za 20.500,00 EUR ustrezala 17 povprečnih neto plač. Tudi v naštetih odškodninah iz naslova nepremoženjske škode za podobne primere, so odškodnine podobne.3

17. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Od prisojene odškodnine je pravilno odštelo 10 % sokrivdo in franšizo. Odštete franšize tožeča stranka tudi ne graja.

18. Tako se izkaže, da je tudi pritožba tožeče stranke v izpodbijanem delu sodbe neutemeljena. V sodbi ni bilo mogoče ugotovitvi absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

19. Odločitev o pritožbenih stroških pa temelji na določbi 165. člena ZPP. Sodišče prve stopnje pa bo v nadaljevanju odločilo še o pravdnih stroških.

1 II Cp 2766/2014. 2 Primerjaj VSL II Cp 544/2018. 3 II Ips 331/2016.