Jedro

Čeprav novi Zakon o divjadi in lovstvu (ZDLov-1) sodnega varstva v primerih izključitve in sprejema v članstvo v lovskih družinah posebej ne ureja in se v tem razlikuje od predhodnega ZVGLD, je vprašanje prenehanja članstva v društvu, kamor sodi tudi lovska družina, glede na samo naravo pravice do članstva v društvu kot pravice do združevanja kot temeljne človekove pravice in svoboščine, tako pomembna pravica, da mora uživati sodno varstvo. Gre za civilnopravno zadevo, saj imata stranki status subjekta civilnega prava, zato je za odločanje o sporih pristojno redno sodišče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo odločilo, da se sklepa Upravnega odbora Lovske družine A. z dne 27.4.2005 in Občnega zbora Lovske družine A. z dne 8.7.2005 kot nezakonita razveljavita.

Ugotovilo je, da tožniku člansko razmerje v Lovski družini A. ni prenehalo in da ga je lovska družina dolžna vpisati v svoj članski seznam brez prekinitve od 18.3.2005 dalje, v roku 15 dni pod izvršbo.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Navaja, da novi Zakon o divjadi in lovstvu ne določa več sodnega varstva v lovskih sporih zaradi nesprejema ali izključitve iz članstva v lovski družini, tako kot ga je določal prejšnji Zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter upravljanju lovišč, ki je z uveljavitvijo novega zakona nehal veljati. Prejšnji lovski zakon je določal, da o takih sporih odloči pristojno samoupravno sodišče pri Zvezi lovskih družin. Na podlagi tega je vrhovno sodišče tudi odločilo, da je sodno varstvo le zaradi določila 59. člena ZVGLD o sodnem varstvu omogočeno v pravdnih postopkih pri rednih sodiščih. Z uveljavitvijo Zakona o divjadi in lovstvu kot specialnega predpisa sodno varstvo ni predvideno in zato sodna pot ni dopustna, tožbo pa bi moralo sodišče kot nedovoljeno zavreči. Na to mora sodišče ves čas paziti po uradni dolžnosti, zato je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila ter prerekala navedbe tožeče stranke iz pritožbe inr predlagala njeno zavrnitev. Opozorila je, da ima po 1. odstavku 23. člena Ustave RS vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Iz te določbe jasno izhaja, da ima tožnik sodno varstvo zoper odločitev upravnega odbora in Občnega zbora Lovske družine A. in sicer pri sodišču splošne pristojnosti v pravdnem postopku.

Pritožba ni utemeljena.

Bistvo pritožbenih trditev tožene stranke je, da je sodišče prve stopnje odločilo o sporu, ki ne spada v sodno pristojnost, s tem pa storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 3. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS 36/04, prečiščeno besedilo). Pritožba ima prav, ko ugotavlja, da novi Zakon o divjadi in lovstvu (ZDLov-1, Ur.l. RS 60/2004) sodnega varstva v primeru izključitve in sprejema v članstvo v lovskih družinah posebej ne ureja ter se v tem razlikuje od predhodnega Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter upravljanju lovišč (Ur.l. SRS 25/76, ZVGLD), ki je predvideval varstvo pred samoupravnim sodiščem. Vendar pa je napačen njen nadaljnji zaključek, da je vrhovno sodišče sodno varstvo pred rednimi sodišči v primerih tovrstnih sporov predvidelo le zaradi določila 59. člena ZVGLD o sodnem varstvu. Iz odločitve o kompentenčnem sporu vrhovnega sodišča I R 20/99, ki je bila podlaga za sprejem načelnega pravnega mnenja, namreč izhaja, da je vprašanje prenehanje članstva v društvu, med katere sodi tudi lovska družina (primerjaj 65. člen ZDLov-1), glede na samo naravo pravice do članstva v društvu kot pravice do združevanja oziroma temeljne človekove pravice in svoboščine (15. in 42. člen URS) tako pomembna pravica, da mora uživati sodno varstvo. To zagotavlja že Ustava RS, ki v 23. členu določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče, ta pravica pa ima podlago tudi v 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (EKČP), ki ureja pravico do dostopa do sodišča. Pri tem je pomembno, da pravica do sodnega varstva zagotavlja vsakomur, da lahko od sodišča zahteva in tudi doseže odločitev o sporu glede civilnih pravic in obveznosti, pri čemer je takšna odločitev lahko le meritorna, vsebinska odločitev (primerjaj Galič, Komentar k 2. členu ZPP, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, prva knjiga, Ur.l.: GV Založba, 2005). Torej po oceni pritožbenega sodišča ni pomembno, da novi zakon - ZDLov-1 izrecno ne predvideva več možnosti sodnega varstva v primeru nesprejema ali izkjučitve iz članstva lovske družine, saj je tako sodno varstvo glede na pomembnost odločitve o pravici do združevanja mogoče uveljavljati že na temelju same Ustave. V konkretnem primeru tožena stranka ne zatrjuje niti ne izkazuje, da bi zakonodajalec s tem, ko je iz zakonskega teksta izpustil določbo o sodnem varstvu, nameraval takšno varstvo izključiti. To pa bi lahko storil le, če bi bila omejitev dostopa do sodnega varstva potrebna in nujna za dosego ustavno legitimiranega cilja ter v sorazmerju s pomembnostjo tega cilja (primerjaj odločbo USRS Up 13/99, z dne 8.3.2001). Ker v konkretnem primeu status lovskih družin kot subjekt civilnega prava ostaja nespremenjen, posebna ureditev pa ne predvideva kakšnega drugega sodnega varstva, je torej odločitev prvostopnega sodišča o tem, da zadeva sodi med civilnopravne zadeve, ki jih obravnavajo redna sodišča, pravilna. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da spori o članstvu v lovskih družinah niso edini spori v zvezi z izključitvijo ali priznanjem članstva v posameznem društvu, temveč so sodišča splošne pristojnosti odločala tudi že o sporih glede članstva v drugih društvih ali zvezah, kot na primer v kinološki zvezi, članstvu v političnih strankah ipd.

Ker glede na navedeno sodišče prve stopnje z izdajo zamudne sodbe ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve iz 3. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pa tudi ne drugih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa (2. odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožeča stranka je po izdaji sodbe predlagala tudi izdajo sklepa o stroških, o čemer pa bo odločilo sodišče prve stopnje v skladu z določilom 3. odstavka 163. člena ZPP.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožene stranke je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe in temelji na določilu 1. odstavka 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Prav tako pa tudi tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno prispeval k odločitvi o zadevi (1. odstavek 155. v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).