Jedro

Kategorično predpisan obličnostni pogoj v drugem odstavku 209. člena SPZ ne zagotavlja zgolj funkcije varovanja strank konkretnega pogodbenega razmerja, temveč tudi drugih upnikov fiducianta, ki so zaradi njegove plačilne nesposobnosti ogroženi. Zato je tako predpisana oblika pogoj za njeno veljavnost (forma ad valorem).

V primeru, ko je sporazum o odstopu terjatve v zavarovanje sklenjen ob dejanskem položaju plačilne nesposobnosti cedenta, naznanitev fiduciarnega odstopa terjatve dolžniku odstopljene terjatve ne nadomešča predpisane obličnosti v obliki notarskega zapisa.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se razveljavita sodba sodišča druge stopnje v točkah II, III, IV in V izreka ter nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji tek postopka

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju odločilo o dveh tožbenih zahtevkih tožeče stranke v združeni pravdi. S sodbo je toženi stranki naložilo plačilo:

‒ 75.390,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 2017 dalje in izvršilne stroške v znesku 156,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2017 dalje;

‒ 37.910,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2018 dalje, znesek 424,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2018 dalje in izvršilne stroške v višini 156,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2018 dalje.

Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje glede obrestnega zahtevka od zneskov 75.390,47 EUR, 37.910,98 EUR in 424,77 EUR in v tem delu zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Zavrnilo je preostali del pritožbe tožene stranke ter pritožbi prvega in drugega stranskega intervenienta in potrdilo nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje.

3. Na predlog prve stranske intervenientke na strani tožene stranke je Vrhovno sodišče s sklepom III DoR 51/2022 z dne 20. 1. 2023 dopustilo revizijo glede vprašanja: <em>Ali je pritožbeno sodišče v izpodbijani odločbi pravilno razlagalo drugi odstavek 209. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) na način, da notarski zapis sporazuma o fiduciarnem odstopu terjatev v zavarovanje ni potreben v primeru naznanitve fiduciarnega odstopa terjatve?</em>

4. Prva stranska intervenientka je v zakonskem roku vložila revizijo in uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava glede dopuščenega revizijskega vprašanja. Revizijskemu sodišču je predlagala, naj reviziji ugodi in spremeni sodbo sodišča druge stopnje tako, da ugodi pritožbam tožene stranke in stranskih intervenientk tako, da spremeni sodbo sodišča prve prve stopnje ter zavrne tožbena zahtevka tožeče stranke, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka tožene stranke in obeh stranskih intervenientk.

5. V zakonskem roku je odgovor na revizijo vložila tožeča stranka in predlagala zavrnitev revizije in povrnitev njenih stroškov revizijskega postopka.

6. Iz podatkov sodnega registra je razvidno, da se je v času revizijskega postopka s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru St 823/2024 z dne 3. 12. 2024 nad tožečo stranko začel stečajni postopek. Ker so bila pred začetkom stečajnega postopka nad tožečo stranko opravljena vsa procesna dejanja strank v revizijskem postopku, so kljub temu izpolnjeni pogoji za odločanje Vrhovnega sodišča o vloženi reviziji (smiselna uporaba drugega odstavka 207. člena ZPP).

Relevantno dejansko stanje

7. Sodišče prve stopnje je odločilne dejanske ugotovitve strnilo v 21. točki obrazložitve sodbe. Sodišče druge stopnje se v 7. točki obrazložitve nanje sklicuje. Dejanski okvir, na katerega je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), zato predstavljajo naslednje ugotovitve:

‒ A., d. o. o.,¹ je toženi stranki dobavljala krmila in imela iz tega naslova do nje terjatve.

‒ Tožeča stranka je tudi poslovala z A. in je iz tega poslovanja do nje imela terjatve.

‒ Tožeča stranka in A. sta 10. 4. 2017 sklenili Pogodbo o odstopu terjatev, s katero je A. kot odstopnica tožeči stranki odstopila vse svoje terjatve, ki jih ima do svojih dolžnikov na dan sklenitve pogodbe in so razvidne iz seznama terjatev, priloženega k pogodbi, ter vse bodoče terjatve, ki bodo prevzemniku odstopljene vsakega 10. dne v mesecu z dnem, ko bosta pogodbeni stranki podpisali seznam odstopljenih terjatev. Prevzemnica se je zavezala odstopnici za odstopljene terjatve poravnati znesek, enak višini odstopljenih terjatev, v roku osmih dni po dnevu, ko bo prevzemnica prejela plačilo. Za znesek 108.000,00 EUR pa sta stranki določili, da ga je prevzemnica dolžna zadržati in ga po izrecnem nalogu odstopnice plačati točno določenim trem odstopničinim upnikom.

‒ Tožeča stranka in A. sta 13. 4. 2017 sklenili posojilno pogodbo, s katero se je tožeča stranka zavezala posoditi A. znesek 150.000,00 EUR na način, da tožeča stranka plačuje fakture za dobavo blaga v višini 150.000,00 EUR za obdobje treh mesecev od podpisa pogodbe. Posojilo sta zavarovali z odstopom vseh sedanjih in bodočih terjatev do vseh kupcev do popolnega poplačila glavnice in obresti (fiduciarna cesija).

‒ Tožeča stranka kot posojilodajalka oziroma upnica in A. kot posojilojemalka oziroma dolžnica (in hkrati cedentka) sta 14. 4. 2017 sklenili Sporazum o odstopu terjatve v zavarovanje terjatve tožeče stranke iz naslova posojilne pogodbe z dne 13. 4. 2017 (fiduciarna cesija). Sporazumeli sta se, da se terjatev iz posojilne pogodbe zavaruje z odstopom vseh sedanjih in tudi bodočih terjatev dolžnice (cedentke) do kupcev in da "na temelju tega sporazuma preidejo vse terjatve na upnico-cesionarja" ter da bo cedentka (A.) obvestila svoje dolžnike o odstopljenih terjatvah z obvestilom, priloženim fakturi za dobavljeno blago.

‒ A. je z obvestilom z dne 30. 5. 2017 svoje kupce obvestila, da je 10. 4. 2017 odstopila svoje terjatve in jih zaprosila, da obveznosti po novem nakazujejo tožeči stranki - tožena stranka je obvestilo prejela 6. 6. 2017.

‒ V izvršilnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Gornji Radgoni I 69/2017 (upnica - prva stranska intervenientka na toženi strani B., d. o. o., proti dolžnici A.) je sodišče 12. 4. 2017 izdalo sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova. Dolžnica je zoper sklep o izvršbi ugovarjala. Sodišče je v izvršilnem postopku 5. 6. 2017 izdalo sklep o izvršbi z novim izvršnim sredstvom, to je rubežu denarne terjatve, ki jo ima A. do svojih dolžnikov (v nadaljevanju: sklep o rubežu); toženi stranki je bil sklep o rubežu vročen 13. 6. 2017. Izvršilni postopek je bil 19. 7. 2017 prekinjen zaradi začetka postopka prisilne poravnave nad dolžnico.

‒ Tožeča stranka in A. sta 20. 6. 2017 sta sklenili sporazum o odstopu terjatev v zavarovanje v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa št. SV 582/17, ki je po svoji vsebini enak sporazumu o odstopu terjatev z dne 14. 4. 2017, sklicujoč se tudi na posojilno pogodbo z dne 13. 4. 2017; sporazum hkrati določa, da s podpisom sporazuma preneha veljati pogodba o odstopu terjatev z dne 10. 4. 2017.

‒ Nad A. je bil 19. 7. 2017 začet postopek prisilne poravnave. Sodišče je 5. 3. 2018 zavrglo predlog za začetek postopka prisilne poravnave in začelo stečajni postopek.

‒ Med pravdnima stranka temelj in višina terjatve nista bila sporna.

Zavzeta stališča sodišč prve in druge stopnje

8. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je bila odstopljena terjatev za zavarovanje terjatve 150.000,00 EUR po posojilni pogodbi z dne 13. 4. 2017 veljavno in pravilno prenesena na tožečo stranko na podlagi pogodbe o odstopu terjatev z dne 10. 4. 2017, sporazuma z dne 14. 4. 2017 in v obliki notarskega zapisa sklenjenega sporazuma z dne 20. 6. 2017, ki je nadomestil pogodbo z dne 10. 4. 2017. S tem so izpolnjene procesne predpostavke fiduciarne cesije med A. in tožečo stranko po 206. členu SPZ, kar daje tožnici upravičenje zahtevati izpolnitev od toženke. Sporazum o odstopu terjatve v zavarovanje z dne 14. 4. 2017 in z dne 20. 6. 2017 predstavlja veljaven razpolagalni posel, o katerem je bila tožena stranka obveščena 6. 6. 2017. Zavrnilo je ugovor glede oblike sklenjenega sporazuma o odstopu terjatve v zavarovanje, ker se za veljavnost zavezovalnega in razpolagalnega posla ne zahteva posebna oblika, razen v primeru stečaja nad cedentom (drugi odstavek 209. člena SPZ). Sklicevalo se je na stališče teorije, da ima enak učinek kot notarski zapis tudi naznanilo fiduciarnega odstopa dolžniku odstopljene terjatve.

9. Sodišče druge stopnje je tem stališčem pritrdilo. Pri tem se je izrecno sklicevalo na stališča, ki jih je o pravnih učinkih navedenih poslov zavzelo Vrhovno sodišče v sodbi III Ips 27/2021 z dne 25. 1. 2022. Razložilo je, da je sledilo navedenim stališčem Vrhovnega sodišča, saj je le-to obravnavalo identično pravno vprašanje, kot je bilo predmet obravnavanja v predmetnem sporu.

Povzetek revizijskih navedb

10. Revidentka izpostavlja napačnost zavzetih stališč Vrhovnega sodišča iz sodbe III Ips 27/2021. Vrhovno sodišče načeloma ni vezano na svoja že zavzeta stališča, saj praviloma zgolj ena izkazana drugačna sodna odločba ne izkazuje enotne in utečene sodne prakse (sklicuje se na odločitve višjih sodišč). Prav tako izpostavlja, da je očitno napačnost teh stališč uveljavljala v ustavni pritožbi zoper sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 27/2021.² V obeh postopkih je bilo glavno sporno vprašanje, ali je tožeča stranka pred začetkom stečaja pridobila vtoževano terjatev s fiduciarno cesijo. Zato je ključna presoja pravilnosti razlage drugega odstavka 209. člena SPZ v povezavi z drugim odstavkom 206. člena SPZ, da je predpisana obličnost notarskega zapisa sporazuma o fiduciarnem odstopu lahko nadomeščena z naznanitvijo fiduciarnega odstopa dolžnikovemu dolžniku. Revidentka izpostavlja, da naj bi sodišči v izpodbijanih sodbah odstopili od jasne zakonske določbe, kakor tudi od drugačne sodne prakse višjih sodišč. Pritožbenemu sodišču očita, da je obrazložitev v celoti oprlo zgolj na razloge iz sodbe Vrhovnega sodišča III Ips 27/2021, čeprav v obeh primerih ni bilo obravnavano enako dejansko in pravno stanje. Zatrjuje, da terjatve niso mogle biti prenesene na podlagi pogodbe o odstopu terjatev z dne 10. 4. 2017, če je bila ta 20. 6. 2017 razvezana in so torej prenehali vsi njeni učinki, tega dne pa so bile že zarubljene v korist drugega upnika.

11. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo navaja, da je s Pogodbo o odstopu terjatev v zavarovanje z dne 10. 4. 2017 terjatev prešla iz premoženjske sfere A., zato revidentka na podlagi sklepa o rubežu ni mogla na spornih terjatvah pridobiti zastavne pravice v smislu tretjega odstavka 107. člena ZIZ. Takrat terjatve niso bile v pravni sferi tožene stranke (pravilno: A.), zato se sklep o rubežu na te terjatve ni mogel nanašati.³ Tega ne spremeni okoliščina, da ob izdaji sklepa o rubežu in njegovi vročitvi odstop terjatev ni bil sklenjen v obliki notarskega zapisa (drugi odstavek 209. člena SPZ), saj je bila fiduciarna cesija naznanjena dolžnikovemu dolžniku, zato obličnost ni več potrebna za preprečitev zlorabe, negotovosti glede datuma transakcije. Notarski zapis kot oblika sporazuma o odstopu terjatve je pomembna zlasti v primeru plačilne nesposobnosti cedenta. Tožeča stranka se sklicuje na drugi odstavek 209. člena SPZ in navaja, da je ob začetku stečajnega postopka nad A., ko se je odstopljena terjatev avtomatično vrnila v njeno premoženje, tožeča stranka že imela sklenjen sporazum o odstopu terjatve v obliki notarskega zapisa z dne 20. 6. 2017. V nadaljevanju povzema razloge iz 16. točke obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča III Ips 27/2021. Navaja, da v konkretni zadevi ni bistveno le to, da je revidentka z vročenim sklepom o rubežu dolžnikovemu dolžniku pridobila zastavno pravico in s tem ločitveno pravico, kot to določa 107. člena ZIZ, temveč je bistveno odgovoriti na vprašanje, kakšen vpliv ima začetek stečajnega postopka na tako pridobljeno ločitveno pravico. Medtem ko začetek stečajnega postopka na ločitveno pravico tožeče stranke nima vpliva in jo zato lahko tožeča stranka uveljavlja zunajsodno (sklicuje se na prvi in drugi odstavek 282. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) v zvezi z 208. členom SPZ), to ne velja za ločitveno pravico revidenta, saj terjatev ni bila prodana v smislu ZFPPIPP (sklicuje se na 3. točko tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP), zato mora revident ločitveno pravico uveljavljati v stečajnem postopku.

Obseg revizijskega preizkusa

12. Revidentka je k reviziji priložila več prilog, med drugim tudi datoteko na USB ključu v PDF formatu, ki obsega 245 strani in predstavljajo različne dokumente, vloge, pravno mnenje in članke, na katere se je sklicevala v postopku vložitve predloga za dopustitev revizije oziroma v postopku vložitve ustavne pritožbe pred Ustavnim sodiščem. Čeprav revidentka v reviziji predlaga, naj se navedbe iz teh prilog upoštevajo kot sestavni del navedb v reviziji, Vrhovno sodišče temu ne sledi. Revizija je izredno pravno sredstvo, ki je omejeno na stroga postopkovna pravila (367. do 373. člen ZPP), kar od vlagatelja terja ustrezen pristop tako glede formalne kot vsebinske strukture tega pravnega sredstva, ki narekuje odziv revizijskega sodišča. V ta okvir ne sodi ločena priložena dokumentacija, ki je bila namenjena drugim postopkom ali priložena v predhodnih fazah postopka. Zato se Vrhovno sodišče v okviru revizijskega preizkusa ni dolžno opredeljevati do navedenih prilog izven konkretiziranih navedb revidentke v sami reviziji.

13.Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Vrhovno sodišče se zato ni opredeljevalo do revizijskih očitkov, ki segajo prek dometa dopuščenega vprašanja. To velja za revizijske navedbe, ki se nanašajo na pravno naravo pogodbe o odstopu terjatev z dne 10. 4. 2017 in na bistvene kršitve postopka na strani sodišča druge stopnje.

13.Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Vrhovno sodišče se zato ni opredeljevalo do revizijskih očitkov, ki segajo prek dometa dopuščenega vprašanja. To velja za revizijske navedbe, ki se nanašajo na pravno naravo pogodbe o odstopu terjatev z dne 10. 4. 2017 in na bistvene kršitve postopka na strani sodišča druge stopnje.

14.Iz povzetih revizijskih očitkov izhaja nasprotovanje revidentke stališčem, ki jih je zavzelo Vrhovno sodišče v sodbi III Ips 27/2021 in na katera se sklicuje tudi sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi. Vendar predmet revizijske presoje, ki ga je Vrhovno sodišče dopustilo v obravnavani zadevi, ni identičen s presojo v zadevi III Ips 27/2021. Tožeča stranka je v citiranem in v obravnavanem postopku uveljavljala denarni zahtevek proti različnim toženkam. V obeh primerih je zahtevek utemeljevala na zatrjevanem upravičenju do ločenega poplačila terjatev, ki so bile predmet fiduciarnega prenosa po pogodbi med fiduciantom (A.) in fiduciarjem (tožečo stranko). Vendar je bila v citirani zadevi revizija vložena na predlog tožeče stranke. Vrhovno sodišče se je v okviru dopuščenega vprašanja in ponujenih stališč udeležencev revizijskega postopka v citirani zadevi III Ips 27/2021 opredeljevalo do vprašanja, komu je bila tožena stranka ob začetku stečajnega postopka nad A. dolžna poravnati odstopljene terjatve.

14.Iz povzetih revizijskih očitkov izhaja nasprotovanje revidentke stališčem, ki jih je zavzelo Vrhovno sodišče v sodbi III Ips 27/2021 in na katera se sklicuje tudi sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi. Vendar predmet revizijske presoje, ki ga je Vrhovno sodišče dopustilo v obravnavani zadevi, ni identičen s presojo v zadevi III Ips 27/2021. Tožeča stranka je v citiranem in v obravnavanem postopku uveljavljala denarni zahtevek proti različnim toženkam. V obeh primerih je zahtevek utemeljevala na zatrjevanem upravičenju do ločenega poplačila terjatev, ki so bile predmet fiduciarnega prenosa po pogodbi med fiduciantom (A.) in fiduciarjem (tožečo stranko). Vendar je bila v citirani zadevi revizija vložena na predlog tožeče stranke. Vrhovno sodišče se je v okviru dopuščenega vprašanja in ponujenih stališč udeležencev revizijskega postopka v citirani zadevi III Ips 27/2021 opredeljevalo do vprašanja, komu je bila tožena stranka ob začetku stečajnega postopka nad A. dolžna poravnati odstopljene terjatve.

16.Drugi odstavek 209. člena SPZ se glasi: <em>V primeru plačilne nesposobnosti cedenta se smiselno uporabljajo določila 206. člena tega zakona samo, če je sporazum o odstopu terjatve v zavarovanje sklenjen v obliki notarskega zapisa.</em>

16.Drugi odstavek 209. člena SPZ se glasi: <em>V primeru plačilne nesposobnosti cedenta se smiselno uporabljajo določila 206. člena tega zakona samo, če je sporazum o odstopu terjatve v zavarovanje sklenjen v obliki notarskega zapisa.</em>

17.206. člen SPZ je umeščen v 1. oddelek VIII. dela zakona, ki ureja prenos lastninske pravice v zavarovanje in ima naslov <em>Plačilna nesposobnost prenosnika</em>. Ureja torej pravne posledice, ki nastopijo v primeru plačilne nesposobnosti cedenta (fiducianta), ki je na fiduciarja prenesel premičnino v zavarovanje obveznosti, ki je predmet zavarovanja.

17.206. člen SPZ je umeščen v 1. oddelek VIII. dela zakona, ki ureja prenos lastninske pravice v zavarovanje in ima naslov <em>Plačilna nesposobnost prenosnika</em>. Ureja torej pravne posledice, ki nastopijo v primeru plačilne nesposobnosti cedenta (fiducianta), ki je na fiduciarja prenesel premičnino v zavarovanje obveznosti, ki je predmet zavarovanja.

18.206. člen SPZ se glasi:

18.206. člen SPZ se glasi:

(1) Fiduciar lahko ugovarja nedopustnost izvršbe na fiduciarno preneseni nepremičnini proti prenosnikovim upnikom.

<em>(1) Fiduciar lahko ugovarja nedopustnost izvršbe na fiduciarno preneseni nepremičnini proti prenosnikovim upnikom.</em>

(2) Fiduciar ima ob stečaju ali prisilni poravnavi prenosnika na fiduciarno preneseni premičnini ločitveno pravico.

<em>(2) Fiduciar ima ob stečaju ali prisilni poravnavi prenosnika na fiduciarno preneseni premičnini ločitveno pravico.</em>

19.Prvi odstavek 206. člena SPZ ureja razmerje med fiduciarjem, ki je pod razveznim pogojem pridobil lastninsko pravico na predmetu prenosa, in upniki, ki želijo v izvršilnem postopku poseči na ta predmet kot sredstvo izvršbe. Fiduciar lahko na podlagi te določbe z ugovorom nedopustnosti izvršbe prepreči prenosnikovim upnikom, da bi se v izvršilnem postopku poplačali z unovčenjem premičnine, ki je bila fiduciarno prenesena na fiduciarja.

19.Prvi odstavek 206. člena SPZ ureja razmerje med fiduciarjem, ki je pod razveznim pogojem pridobil lastninsko pravico na predmetu prenosa, in upniki, ki želijo v izvršilnem postopku poseči na ta predmet kot sredstvo izvršbe. Fiduciar lahko na podlagi te določbe z ugovorom nedopustnosti izvršbe prepreči prenosnikovim upnikom, da bi se v izvršilnem postopku poplačali z unovčenjem premičnine, ki je bila fiduciarno prenesena na fiduciarja.

20.Drugi odstavek 206. člena SPZ ureja položaj fiduciarja v primeru stečaja ali prisilne poravnave prenosnika (fiducianta). Čeprav ima fiduciar varovan lastninskopravni položaj na predmetu prenosa v razmerju do tretjih, mu zakon v teh dveh položajih, ki izhajajo iz insolventnosti prenosnika (fiducianta), tako varovani položaj skrči na ločitveno pravico na fiduciarno preneseni premičnini. Fiduciar bo zavarovalni namen, ki je kavza fiduciarnega prenosa, v primeru stečaja ali prisilne poravnave prenosnika dosegel s pravico do ločenega poplačila iz tega predmeta pred ostalimi upniki.

20.Drugi odstavek 206. člena SPZ ureja položaj fiduciarja v primeru stečaja ali prisilne poravnave prenosnika (fiducianta). Čeprav ima fiduciar varovan lastninskopravni položaj na predmetu prenosa v razmerju do tretjih, mu zakon v teh dveh položajih, ki izhajajo iz insolventnosti prenosnika (fiducianta), tako varovani položaj skrči na ločitveno pravico na fiduciarno preneseni premičnini. Fiduciar bo zavarovalni namen, ki je kavza fiduciarnega prenosa, v primeru stečaja ali prisilne poravnave prenosnika dosegel s pravico do ločenega poplačila iz tega predmeta pred ostalimi upniki.

21.Odstop terjatve v zavarovanje, imenovan tudi fiduciarna cesija (207. do 209. člen SPZ), je posebna oblika zavarovanja s terjatvijo. Ne gre torej za posebno obliko odstopa terjatve.

21.Odstop terjatve v zavarovanje, imenovan tudi fiduciarna cesija (207. do 209. člen SPZ), je posebna oblika zavarovanja s terjatvijo. Ne gre torej za posebno obliko odstopa terjatve.

Kavza odstopa terjatve v zavarovanje je v zavarovanju izpolnitve obveznosti (<em>causa solvendi</em>).

22.Kavza odstopa terjatve v zavarovanje je v zavarovanju izpolnitve obveznosti (<em>causa solvendi</em>).

23.Če ni dogovorjeno drugače, se šteje, da je pridobitelj terjatev pridobil pod razveznim pogojem plačila zavarovane terjatve (drugi stavek prvega odstavka 207. člena SPZ). Smisel odstopa terjatve v zavarovanje je upravičenje fiduciarja, da lahko fiduciarno zavarovano terjatev poplača tudi zunajsodno, kar pomeni, da terjatev izterja (208. člen SPZ) ali proda (167. člen v zvezi s 191. členom SPZ).

22.Če ni dogovorjeno drugače, se šteje, da je pridobitelj terjatev pridobil pod razveznim pogojem plačila zavarovane terjatve (drugi stavek prvega odstavka 207. člena SPZ). Smisel odstopa terjatve v zavarovanje je upravičenje fiduciarja, da lahko fiduciarno zavarovano terjatev poplača tudi zunajsodno, kar pomeni, da terjatev izterja (208. člen SPZ) ali proda (167. člen v zvezi s 191. členom SPZ).

23.Iz prvega odstavka 207. člena SPZ izhaja, da v primeru odstopa terjatve v zavarovanje nastane zavarovanje že s samim odstopom terjatve. Razpolagalni posel je cesija. 207. člen SPZ ne določa posebne obličnosti cesije kot pogoja za veljavnost tega pravnega posla. Drugi odstavek tega člena se sklicuje na smiselno uporabo določil o odstopu terjatve, ki so urejeni v prvem oddelku VI. poglavja splošnega dela Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tudi ta pravila OZ (členi 417 do 426 OZ) ne zahtevajo obličnosti tako sklenjenega razpolagalnega posla.

24.Iz prvega odstavka 207. člena SPZ izhaja, da v primeru odstopa terjatve v zavarovanje nastane zavarovanje že s samim odstopom terjatve. Razpolagalni posel je cesija. 207. člen SPZ ne določa posebne obličnosti cesije kot pogoja za veljavnost tega pravnega posla. Drugi odstavek tega člena se sklicuje na smiselno uporabo določil o odstopu terjatve, ki so urejeni v prvem oddelku VI. poglavja splošnega dela Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tudi ta pravila OZ (členi 417 do 426 OZ) ne zahtevajo obličnosti tako sklenjenega razpolagalnega posla.

25.Obvestilo dolžnikovemu dolžniku (<em>cessusu</em>) nima konstitutivnega učinka za nastanek pravice do prednostnega poplačila. Učinkuje zgolj v razmerju do dolžnika odstopljene terjatve in s tem povezanega vprašanja njegove pravilne izpolnitve (drugi odstavek 419. člena OZ).

24.Obvestilo dolžnikovemu dolžniku (<em>cessusu</em>) nima konstitutivnega učinka za nastanek pravice do prednostnega poplačila. Učinkuje zgolj v razmerju do dolžnika odstopljene terjatve in s tem povezanega vprašanja njegove pravilne izpolnitve (drugi odstavek 419. člena OZ).

25.Dopuščeno revizijsko vprašanje terja razlago drugega odstavka 209. člena SPZ, ki smiselno uporabo določil 206. člena SPZ pogojuje s sklenitvijo sporazuma o odstopu terjatve v zavarovanje v obliki notarskega zapisa. Obličnostni pogoj iz drugega odstavka 209. člena SPZ je vezan na dejanski položaj plačilne nesposobnosti cedenta. SPZ odprtega pojma plačilne nesposobnosti ne razjasni. Ob uporabi jezikovne metode razlage zakonskega besedila je pojem plačilne sposobnosti mogoče razložiti kot sposobnost izpolniti (plačati) dolgovano denarno obveznost. Plačilna nesposobnost dolžnika je njeno logično nasprotje in je podana takrat, ko glede na okoliščine, v katerih dolžnik deluje, ni sposoben zagotavljati izpolnjevanja (zapadlih) denarnih obveznosti upnikom. Na ta način opredeljuje pojem plačilne sposobnosti tudi ZFPPIPP, ki v prvem in drugem odstavku 11. člena ločeno obravnava kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobnost. To razlikovanje ima tam pomen v okviru preizkusa obstoja insolventnosti, do katere lahko vodi stanje plačilne nesposobnosti dolžnika. Stanje plačilne nesposobnosti je praviloma podano že v obdobju pred nastopom insolventnosti, ki terja ukrepanje poslovodstva v smislu 34. člena ZFPPIPP.

26.Dopuščeno revizijsko vprašanje terja razlago drugega odstavka 209. člena SPZ, ki smiselno uporabo določil 206. člena SPZ pogojuje s sklenitvijo sporazuma o odstopu terjatve v zavarovanje v obliki notarskega zapisa. Obličnostni pogoj iz drugega odstavka 209. člena SPZ je vezan na dejanski položaj plačilne nesposobnosti cedenta. SPZ odprtega pojma plačilne nesposobnosti ne razjasni. Ob uporabi jezikovne metode razlage zakonskega besedila je pojem plačilne sposobnosti mogoče razložiti kot sposobnost izpolniti (plačati) dolgovano denarno obveznost. Plačilna nesposobnost dolžnika je njeno logično nasprotje in je podana takrat, ko glede na okoliščine, v katerih dolžnik deluje, ni sposoben zagotavljati izpolnjevanja (zapadlih) denarnih obveznosti upnikom. Na ta način opredeljuje pojem plačilne sposobnosti tudi ZFPPIPP, ki v prvem in drugem odstavku 11. člena ločeno obravnava kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobnost. To razlikovanje ima tam pomen v okviru preizkusa obstoja insolventnosti, do katere lahko vodi stanje plačilne nesposobnosti dolžnika. Stanje plačilne nesposobnosti je praviloma podano že v obdobju pred nastopom insolventnosti, ki terja ukrepanje poslovodstva v smislu 34. člena ZFPPIPP.

27.Glede na ureditev v drugem odstavku 209. člena SPZ zakon ureja dva položaja, v katerih je sklenjena takšna oblika zavarovanja. V primeru, ko je cedent plačilno sposoben, ni predpisana obličnost tako sklenjenega zavarovanja. S samo sklenitvijo fiduciarne cesije pridobi fiduciar varstvo v obliki možnosti poplačila iz zastavljenih terjatev. To poplačilno upravičenje ima fiduciar varovano tudi v razmerju do drugih upnikov, saj tudi pri fiduciarni cesiji velja, da odstopljena terjatev preide v premoženjsko sfero fiduciarja. Ob uporabi razlagalne metode po nasprotnem razlogovanju iz ureditve v drugem odstavku 209. člena SPZ izhaja, da v primeru plačilne sposobnosti fiducianta smiselna uporaba določbe prvega odstavka 206. člena SPZ pripelje do zaključka, da fiduciar v primeru izvršbe na fiduciarno preneseni terjatvi lahko uspešno ugovarja nedopustnost izvršbe ne glede na obliko, v kateri je sklenjen sporazum o odstopu terjatve v zavarovanje.

26.Glede na ureditev v drugem odstavku 209. člena SPZ zakon ureja dva položaja, v katerih je sklenjena takšna oblika zavarovanja. V primeru, ko je cedent plačilno sposoben, ni predpisana obličnost tako sklenjenega zavarovanja. S samo sklenitvijo fiduciarne cesije pridobi fiduciar varstvo v obliki možnosti poplačila iz zastavljenih terjatev. To poplačilno upravičenje ima fiduciar varovano tudi v razmerju do drugih upnikov, saj tudi pri fiduciarni cesiji velja, da odstopljena terjatev preide v premoženjsko sfero fiduciarja. Ob uporabi razlagalne metode po nasprotnem razlogovanju iz ureditve v drugem odstavku 209. člena SPZ izhaja, da v primeru plačilne sposobnosti fiducianta smiselna uporaba določbe prvega odstavka 206. člena SPZ pripelje do zaključka, da fiduciar v primeru izvršbe na fiduciarno preneseni terjatvi lahko uspešno ugovarja nedopustnost izvršbe ne glede na obliko, v kateri je sklenjen sporazum o odstopu terjatve v zavarovanje.

28.Drugače pa je v drugem odstavku 209. člena SPZ urejen položaj v primeru plačilne nesposobnosti cedenta. V takšnem primeru je položaj fiducianta toliko bolj izpostavljen ne samo v razmerju do fiduciarja temveč tudi do drugih fiduciantovih upnikov, katerih poplačilo terjatev je ogroženo.

27.Drugače pa je v drugem odstavku 209. člena SPZ urejen položaj v primeru plačilne nesposobnosti cedenta. V takšnem primeru je položaj fiducianta toliko bolj izpostavljen ne samo v razmerju do fiduciarja temveč tudi do drugih fiduciantovih upnikov, katerih poplačilo terjatev je ogroženo.

28.Zahteva po jasnosti in pomenski določljivosti zakona tudi od sodišča terja razlago zakonskega besedila, ki udeležencem pravnih razmerij omogoča jasne in predvidljive položaje. Zakonsko predpisane pogoje, ki vplivajo na učinkovanje pravnega posla, je zato v tem smislu treba razlagati tako, da učinkujejo ob sami sklenitvi pravnega posla. Kategorično predpisan obličnostni pogoj v drugem odstavku 209. člena SPZ ne zagotavlja zgolj funkcije varovanja strank konkretnega pogodbenega razmerja temveč tudi drugih upnikov fiducianta, ki so zaradi njegove plačilne nesposobnosti ogroženi. Zato je tako predpisana oblika pogoj za njeno veljavnost (<em>forma ad valorem</em>).

29.Zahteva po jasnosti in pomenski določljivosti zakona tudi od sodišča terja razlago zakonskega besedila, ki udeležencem pravnih razmerij omogoča jasne in predvidljive položaje. Zakonsko predpisane pogoje, ki vplivajo na učinkovanje pravnega posla, je zato v tem smislu treba razlagati tako, da učinkujejo ob sami sklenitvi pravnega posla. Kategorično predpisan obličnostni pogoj v drugem odstavku 209. člena SPZ ne zagotavlja zgolj funkcije varovanja strank konkretnega pogodbenega razmerja temveč tudi drugih upnikov fiducianta, ki so zaradi njegove plačilne nesposobnosti ogroženi. Zato je tako predpisana oblika pogoj za njeno veljavnost (<em>forma ad valorem</em>).

29.Tako pojasnjen pomen predpisane obličnosti v drugem odstavku 209. člena SPZ ponuja naslednji (delni) odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje. V primeru, ko je sporazum o odstopu terjatve v zavarovanje sklenjen ob dejanskem položaju plačilne nesposobnosti cedenta, naznanitev fiduciarnega odstopa terjatve dolžniku odstopljene terjatve ne nadomešča predpisane obličnosti v obliki notarskega zapisa.

30.Tako pojasnjen pomen predpisane obličnosti v drugem odstavku 209. člena SPZ ponuja naslednji (delni) odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje. V primeru, ko je sporazum o odstopu terjatve v zavarovanje sklenjen ob dejanskem položaju plačilne nesposobnosti cedenta, naznanitev fiduciarnega odstopa terjatve dolžniku odstopljene terjatve ne nadomešča predpisane obličnosti v obliki notarskega zapisa.

31.Vendar ponujeni odgovor še ne omogoča revizijskemu sodišču, da poda odgovor tudi na tisti del dopuščenega revizijskega vprašanja, ki se nanaša na revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje zmotno razlagalo 209. člena SPZ. Za preizkus utemeljenosti takšnega očitka je nujen odgovor na vprašanje, ali ugotovljena dejanska podlaga, ki sta jo ugotovili sodišči prve in druge stopnje, sploh omogoča uporabo drugega odstavka 209. člena SPZ. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da je bil obličnostni pogoj iz drugega odstavka 209. člena SPZ pri sklenitvi sporazuma o fiduciarni cesiji med tožečo stranko in A. izpolnjen 20. 6. 2017, to je pred začetkom insolvenčnega postopka nad A.. Za presojo, ali je tožeča stranka na podlagi pred tem sklenjene verige pravnih poslov z dolžnikom A. pridobila pravico do ločenega poplačila iz fiduciarno prenesene terjatve, je odločilno stanje plačilne sposobnosti fiducianta (A.) v času sklenitve Pogodbe o odstopu terjatve z dne 10. 4. 2017, s katero naj bi bile terjatve fiduciarno prenesene na tožečo stranko. Gre za odločilne dejanske okoliščine, ki opredeljujejo učinek sklenjenega posla v povezavi z obličnostnim pogojem iz drugega odstavka 209. člena SPZ. V kolikor bi bilo namreč izkazano, da je bil fiduciant (A.) plačilno nesposoben že v času sklenitve pogodbe z dne 10. 4. 2017, zaradi pomanjkanja obličnosti takšnemu poslu ne bi bilo mogoče pripisati učinka, da je (že) na njegovi podlagi tožeča stranka pridobila ločitveno pravico v kasneje začetem stečajnem postopku nad fiduciantom. Sodišči prve in druge stopnje se v okviru dejanske podlage za svojo odločitev do tega odločilnega vprašanja nista opredelili, saj ga očitno nista šteli za pravno relevantnega. S tem sta glede na podano razlago drugega odstavka 209. člena SPZ zmotno uporabili materialno pravo. Takšne pomanjkljivosti ne more odpraviti samo revizijsko sodišče, saj je vezano na dejansko podlago, na kateri temelji izpodbijana sodba. S tem pa je podan razveljavitveni razlog iz drugega odstavka 380. člena ZPP. Ob upoštevanju teh kasacijskih pooblastil je Vrhovno sodišče razveljavilo sodbi sodišča druge in prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje pred sodiščem prve stopnje.

30.Vendar ponujeni odgovor še ne omogoča revizijskemu sodišču, da poda odgovor tudi na tisti del dopuščenega revizijskega vprašanja, ki se nanaša na revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje zmotno razlagalo 209. člena SPZ. Za preizkus utemeljenosti takšnega očitka je nujen odgovor na vprašanje, ali ugotovljena dejanska podlaga, ki sta jo ugotovili sodišči prve in druge stopnje, sploh omogoča uporabo drugega odstavka 209. člena SPZ. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da je bil obličnostni pogoj iz drugega odstavka 209. člena SPZ pri sklenitvi sporazuma o fiduciarni cesiji med tožečo stranko in A. izpolnjen 20. 6. 2017, to je pred začetkom insolvenčnega postopka nad A.. Za presojo, ali je tožeča stranka na podlagi pred tem sklenjene verige pravnih poslov z dolžnikom A. pridobila pravico do ločenega poplačila iz fiduciarno prenesene terjatve, je odločilno stanje plačilne sposobnosti fiducianta (A.) v času sklenitve Pogodbe o odstopu terjatve z dne 10. 4. 2017, s katero naj bi bile terjatve fiduciarno prenesene na tožečo stranko. Gre za odločilne dejanske okoliščine, ki opredeljujejo učinek sklenjenega posla v povezavi z obličnostnim pogojem iz drugega odstavka 209. člena SPZ. V kolikor bi bilo namreč izkazano, da je bil fiduciant (A.) plačilno nesposoben že v času sklenitve pogodbe z dne 10. 4. 2017, zaradi pomanjkanja obličnosti takšnemu poslu ne bi bilo mogoče pripisati učinka, da je (že) na njegovi podlagi tožeča stranka pridobila ločitveno pravico v kasneje začetem stečajnem postopku nad fiduciantom. Sodišči prve in druge stopnje se v okviru dejanske podlage za svojo odločitev do tega odločilnega vprašanja nista opredelili, saj ga očitno nista šteli za pravno relevantnega. S tem sta glede na podano razlago drugega odstavka 209. člena SPZ zmotno uporabili materialno pravo. Takšne pomanjkljivosti ne more odpraviti samo revizijsko sodišče, saj je vezano na dejansko podlago, na kateri temelji izpodbijana sodba. S tem pa je podan razveljavitveni razlog iz drugega odstavka 380. člena ZPP. Ob upoštevanju teh kasacijskih pooblastil je Vrhovno sodišče razveljavilo sodbi sodišča druge in prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje pred sodiščem prve stopnje.

32.V ponovljenem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti navedeno pomanjkljivost glede pravno relevantne dejanske podlage in ponovno presoditi utemeljenost tožbenega zahtevka.

31.V ponovljenem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti navedeno pomanjkljivost glede pravno relevantne dejanske podlage in ponovno presoditi utemeljenost tožbenega zahtevka.

32.Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

31.Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Senat je odločitev sprejel soglasno. Sodnik Orož je podal pritrdilno ločeno mnenje.

32.Senat je odločitev sprejel soglasno. Sodnik Orož je podal pritrdilno ločeno mnenje.

Op. št. (1)Vse revizijske navedbe, ki te presegajo oziroma jim nasprotujejo, so zato neupoštevne.

Op. št. (1)Vse revizijske navedbe, ki te presegajo oziroma jim nasprotujejo, so zato neupoštevne.

Op. št. (2)Nekaj mesecev oziroma ko bo začel delovati lokal tožencev na Selanovem trgu, kar se je zgodilo v letu 1993; poleg tega je tožnik že pred zapisom potrdila z dne 16. 1. 1995 od tožencev večkrat zahteval vrnitev posojila.

Op. št. (2)Nekaj mesecev oziroma ko bo začel delovati lokal tožencev na Selanovem trgu, kar se je zgodilo v letu 1993; poleg tega je tožnik že pred zapisom potrdila z dne 16. 1. 1995 od tožencev večkrat zahteval vrnitev posojila.

Op. št. (3)Pri tem se sklicuje na Juhart, M., Cesija, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1996, str. 25/26.

Op. št. (3)Pri tem se sklicuje na Juhart, M., Cesija, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1996, str. 25/26.

Op. št. (4)Juhart, M., Obligacijski zakonik (OZ), splošni del, s komentarjem, 2. knjiga, redaktorja: Miha Juhart, Nina Plavšak, GV Založba, 2003, str. 604.

Op. št. (4)Juhart, M., Obligacijski zakonik (OZ), splošni del, s komentarjem, 2. knjiga, redaktorja: Miha Juhart, Nina Plavšak, GV Založba, 2003, str. 604.

Op. št. (5)Sodba Vrhovnega sodišča III Ips 115/2015 z dne 25. 10. 2016, Vrenčur, R., Stvarno pravo, Komentar Stvarnopravnega zakonika (SPZ), Tax-Fin-Lex, ABC Nepremičnine, 2020, str. 1100 in 1101, kjer avtor ta tip kavze opredeli kot <em>causa securitatis</em>.

Op. št. (5)Sodba Vrhovnega sodišča III Ips 115/2015 z dne 25. 10. 2016, Vrenčur, R., Stvarno pravo, Komentar Stvarnopravnega zakonika (SPZ), Tax-Fin-Lex, ABC Nepremičnine, 2020, str. 1100 in 1101, kjer avtor ta tip kavze opredeli kot <em>causa securitatis</em>.

Op. št. (6)Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-98/02 z dne 28. 10. 2004.

Op. št. (6)Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-98/02 z dne 28. 10. 2004.