Jedro

Ni več pravnega interesa na ugotovitev neveljavnosti oporoke (zaradi napake volje), če je oporoka neveljavna glede na zakon o dedovanju kmetij in če je v zapuščinskem postopku tožnik proglašen za edinega dediča.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Stranki nosita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo tožeče stranke na ugotovitev neveljavnosti oporoke Š. Z.iz G. z dne 6.9.1988. Spremembe tožbe, s katero je tožnik zahteval plačilo zneska 2,500.000,00 SIT, ni dovolilo. Tožečo stranko je zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 147.600,00 SIT s pripadajočimi obrestmi. Pritožbi tožnika je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti odločitvi o zavrženju tožbe vlaga revizijo tožnik z navedbo revizijskih razlogov iz določbe 385. člena ZPP in predlaga njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve v nadaljevanje postopanja. S sklepom zapuščinskega sodišča je bil tožnik napoten na pravdo zaradi dokazovanja neveljavnosti zapustnikove oporoke v skladu z določbami zakona o dedovanju. Večina dokazov je potekala prav zaradi dokazovanja pomanjkanja oporočne sposobnosti zapustnika in hib oporoke. Šele proti koncu je bila podana trditev o zadržku zaščitene kmetije. Dejstvo, da je kmetija, ki predstavlja zapuščino, zaščitena, ne more biti podlaga za zavrženje tožbe zaradi pomanjkanja ugotovitvenega interesa, predvsem pa je napak odločeno, ker je tožniku naloženo, da mora povrniti stroške tožene stranke. Slednja je namreč pravdo povzročila.

Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ugotovitve o poteku zapuščinskega postopka v celoti demantirajo tožnikovo stališče, da ima interes, da se ugotovi neveljavnost oporoke pokojnega Š. Z.. Ne gre le za sodbo vrhovnega sodišča, s katero je bilo dokončno odločeno, da ima zapustnikova kmetija status zaščitene kmetije, temveč za posledico te odločitve. Tožnik kot zapustnikov brat je že razglašen za dediča kmetije, ker je oporoka neveljavna glede na določbo 5. odstavka 21. člena zakona o dedovanju kmetij (Uradni list SRS, št. 26/93- 3/86). Prav ta cilj pa je tožnik ves čas zasledoval. Citirana zakonska določba je narekovala dedovanje po zakonu, ki ga je lahko deležen le tožnik kot zapustnikov brat. Ob takšnem stanju ni odločilno, da je tožnik po napotitvenem sklepu zapuščinskega sodišča zahteval ugotovitev neveljavnosti oporoke zaradi napak v oporočiteljevi volji. Z ugotovitvijo, da je oporoka neveljavna, čeprav na drugi podlagi, je njegov pravni interes, da se ugotovi njena neveljavnost, odpadel. Pravda bi zato bila zanj brez koristi (2. odstavek 187. člena ZPP) in zato ni več potrebna. Pravni interes kot obvezna predpostavka za ugotovitveno tožbo pa mora obstojati do konca glavne obravnave. Drugačno revizijsko stališče ni pravilno. Ker tožnik tožbe ni umaknil je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko jo je zavrglo (2. odstavek 288. člena ZPP). Ne glede na to, da stroškovni izrek izpodbijanega sklepa ne more biti predmet revizije (zahteva za vrnitev pravdnih stroškov je vedno akcesorne narave), pa obvelja, da gre za logično procesno posledico z zavrženjem tožbe končane pravde.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 1. odstavka 154. člena, 1. odstavka 155. člena in 1. odstavka 166. člena ZPP. Tožeča stranka nosi stroške revizije, ker z njo ni uspela, tožena stranka pa stroške odgovora nanjo, ker z navedbami v njem ni prispevala k odločitvi o reviziji.

Določbe ZPP (zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).