Jedro

Dolžnikova škoda je definirana kot znesek, ki ga je upravičenec plačal za obveznosti izbrisane družbe, vrednost njegovega premoženja, ki je bilo prodano v izvršilnem postopku zaradi plačila obveznosti izbrisane družbe, in izguba dohodkov zaradi izbrisa družbe; uveljavlja jo v poravnavi z Državnim odvetništvom in ta je omejena na 60%.

Izrek

I.Pritožba zoper I. točko izreka se zavrže, zoper II. točko izreka pa se pritožba zavrne in se sklep v II. točki izreka potrdi.

II.Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se izvršba, dovoljena s sklepom o izvršbi opr. št. Ig 68/1995 (prvotno z oznako Ig 67/95) z dne 17. 1. 1995 v zvezi s sklepom opr. št. Ig 68/1995 z dne 27. 11. 2003, sklepom opr. št. In 205/2015 z dne 2. 9. 2015 in sklepom opr. št. Ig 68/1995 In 205/2015 z dne 10. 4. 2024, delno ustavi: - za dne 7. 10. 2024 na račun terjatve plačanih 149,33 EUR, - za dne 25. 10. 2024 na račun terjatve plačanih 109,80 EUR in - za dne 14. 11. 2024 na račun terjatve plačanih 2.634,16 EUR (I. točka izreka sklepa) in da je dolžnica dolžna v roku 8 dni od prejema tega sklepa dolžna upnici povrniti 36,60 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (II. točka izreka sklepa).

2.Zoper sklep se po Državnem odvetništvu RS pravočasno pritožuje nova dolžnica. Navaja, da je že navajala v svoji vlogi z dne 6. 12. 2024, da je upnikova terjatev po višini omejena na 60 % glavnice, kot to velja za škodo iz 3. točke 2. člena ZOKIPOSR. Prvi odstavek 17. člena ZOKIPOSR namreč določa, da je vsaka oblika povračila vrednosti škode, ki jo upravičenec prejme po tem zakonu, omejena na 60 % ugotovljene višine škode, ki je določena v 3. točki 2. člena ZOKIPOSR. V 3. točki 2. člena ZOKIPOSR je določeno, da predstavlja škodo tudi znesek, katerega upniški upravičenec ni prejel plačanega kljub obstoju pravnomočne sodne odločbe, izdane na podlagi predpisa iz prvega odstavka 1. člena ZOKIPOSR, pri čemer se škoda po ZOKIPOSR, ki je nastala kot posledica izterjave ali plačila dolga izbrisane družbe iz naslova zakonskih zamudnih obresti, v obrestnem delu prizna zgolj do višine glavnice. Zato so upnikove navedbe, da dolžnica dolga ni poravnala v celoti napačne. Po mnenju dolžnice pravilo glede omejitve višine škode velja tudi v predmetni zadevi, saj Ustavno sodišče v odločbi št. U-1-115/23- z dne 0-1-115/23-14 z dne 4. 4. 2024 tega ni izrecno izključilo, poleg tega pa je določba o omejitvi višine škode na 60 % glavnice urejena v istem členu kot prevzem dolga, zato ni nobenega razumnega razloga, da za terjatve upnikov iz 6. točke 2. člena ZOKIPOSR ne bi veljala omejitev višine, zlasti ob jasni zakonski dikciji prvega odstavka 17. člena ZOKIPOSR, da je vsaka oblika povračila vrednosti škode, ki jo upravičenec prejme po tem zakonu, omejena na 60 % ugotovljene višine škode in ob dejstvu, da je izjema od tega pravila določena le v drugem odstavku 17. člena ZOKIPOSR. Iz zgoraj navedenih razlogov je dolžnica z opravljenim plačilom svojo obveznost poravnala v celoti. Glede na to, da tretji odstavek 17. člena ZOKIPOSR določa, da se šteje, da je Republika Slovenija prevzela dolg odgovornega družbenika do upnikov iz 6. točke 2. člena ZOKIPOSR pod pogoji, ki jih za prevzem dolga določa zakon, ki ureja obligacijska razmerja, dolžnica (Republika Slovenija) skladno z drugim odstavkom 430. člena OZ ne odgovarja za neizterjane obresti, ki so zapadle do prevzema. Pri čemer na podlagi določila ZOKIPOSR, da lahko upniki zahtevajo plačilo svoje terjatve pod enakimi pogoji, kot če bi zahtevali plačilo od družbenika izbrisane družbe ali njegovih dedičev, ni mogoče zaključiti, da je pravilo iz drugega odstavka 430. člena OZ s tem izključeno niti ni mogoče zaključiti, da ZOKIPOSR glede prevzema obresti določa drugače. Po mnenju dolžnice navedena določba ne pomeni nič druga, kot to, da prevzemnik prevzame tudi ugovore, ki jih je imel stari dolžnik podana je analogija s prvim odstavkom 431. člena OZ. Smisel ureditve je v tem, da prevzemnik glede ugovorov ne bi bil na slabšem kot izbrisani družbenik. Določba bolj koristi prevzemniku kot upniku, nikakor pa se ne nanaša na vsebino prevzete obveznosti marveč le na pogoje njene izterjave. Dolžnica podaja tudi ugovor priznanja obresti do višine glavnice tudi na podlagi načela ne ultra alterum tantum. Sodišče se do navedb upnice, da je dolg poravnan v celoti v skladu z določili ZOKIPOSR (omejitev do 60% in računanja obresti) ni opredelilo in je izvršbo ustavilo le delno za zneske v višini 149,33 EUR dne 7. 10. 2024, 109,80 EUR dne 25. 10. 2024 in znesek 2.634,16 EUR dne 14. 11. 2024. Dolžnica meni, da je njen dolg poravnan v celoti, zato je tudi predlagala ustavitev postopka. Dolžnica še dodaja, da so pritožbeni stroški potrebni, saj upnik kljub prejemu celotnega plačila ni umaknil predloga za izvršbo in je vztrajal pri plačilu, po njegovo, še neplačanega dela terjatve.

3.Pritožba delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena.

4.Uvodoma višje sodišče ugotavlja, da je nedovoljena pritožba glede I. točke izreka izpodbijanega sklepa. Predpostavka dovoljenosti pritožbe je med drugim, da jo je vložila upravičena oseba oziroma oseba, ki je zanjo imela pravni interes (četrti odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ).

5.Pritožnik ima pravni interes za vložitev pritožbe le v primeru, kadar je zanj izdana neugodna odločba. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje izvršbo delno ustavilo, kar je dolžnici v korist in zato zanjo ne predstavlja neugodne odločitve. Iz navedenega sledi, da dolžnica kot pritožnica nima pravnega interesa za pritožbo zoper izpodbijani sklep, zato njena pritožba ni dovoljena.

6.Ker pritožba zoper I. točko izreka ni dovoljena, jo je višje sodišče v tem delu zavrglo (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

7.Kljub navedenemu in kljub temu, da je takšno uveljavljanje procesno gledano sicer tudi prepozno, se bo višje sodišče kratko opredelilo glede dolžničinih pritožbenih navedb, da naj bi bila upnikova terjatev po višini omejena na 60 % glavnice. Res je sicer skladno s tretjo povedjo 3. točke 2. člena ZOKIPOSR škoda tudi znesek, katerega upniški upravičenec ni prejel plačanega kljub obstoju pravnomočne sodne odločbe, izdane na podlagi predpisa iz prvega odstavka 1. člena tega zakona. Nadalje prvi odstavek 17. člena ZOKIPOSR določa, da je vsaka oblika povračila vrednosti škode, ki jo upravičenec prejme po tem zakonu, omejena na 60 odstotkov ugotovljene višine škode, kot jo določa 3. točka 2. člena tega zakona. Upravičenec pa je po 5. točki 2. člen ZOKIPOSR fizična oseba, na katero so zaradi izbrisa v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 na podlagi določb ZFPPod prešle obveznosti izbrisane družbe in ki je te obveznosti deloma ali v celoti plačal; kar pa je po naravi stvari lahko le dolžnik. Dolžnikova škoda je definirana kot znesek, ki ga je upravičenec plačal za obveznosti izbrisane družbe, vrednost njegovega premoženja, ki je bilo prodano v izvršilnem postopku zaradi plačila obveznosti izbrisane družbe, in izguba dohodkov zaradi izbrisa družbe (1. poved 3. točke 2. člena ZOKIPOSR); uveljavlja jo v poravnavi z Državnim odvetništvom in ta je omejena na 60%. Navedeno pomeni, da je omejitev škode na 60% ugotovljene višine škode ne nanaša na upnikovo terjatev, in sicer ne glede na to, če je le-ta sicer urejena v istem členu, kot prevzem dolga. Omejitve odgovornosti nove dolžnice ni ugotovilo niti Ustavno sodišče v odločbi U-I-115/23. Ker gre za sklep o utesnitvi, ki je le deklaratoren sklep, sprejet na podlagi upnikovega konstitutivnega delnega umika predloga, se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu o (ne)omejitvi dolžničine odgovornosti tudi ni bilo dolžno opredeljevati.

8.Kolikor sodišče prve stopnje, če bi v konkretnem primeru to moralo, ni upoštevalo omejitve teka zamudnih obresti skladno s splošno ureditvijo po Ustavni odločbi U-I 300/04 v zvezi s 376. členom OZ in je terjatev potemtakem v celoti poplačana, lahko navedeno dolžnica uveljavlja kvečjemu v ugovoru po izteku roka. V odločitvi o ugovoru po izteku roka bo sodišče moralo opraviti tudi obračun terjatve, ki bi ga sicer zaradi jasnejšega položaja strank v postopku in v izogib nastanku nadaljnjih stroškov bilo priporočljivo opraviti tudi v izpodbijanem sklepu.

9.Neutemeljena pa je dolžničina pritožba zoper II. točko izreka sklepa. Ob materialnopravnem preizkusu odločitve višje sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna, saj so bili nastali stroški potrebni za izvršbo, ker UJP kot izvrševalka sklepa o izvršbi sodišču ni predložila nobenega obvestila o poplačilu, prav tako ob njeni opustitvi ne dolžnik. Z delnim umikom predloga za izvršbo je upnik pripomogel k temu, da bo predmetni izvršilni postopek mogoče hitreje zaključiti, zato so bili stroški, ki so mu nastali z delnim umikom, potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ).

10.Pritožbo zoper II. točko izreka je višje sodišče zato in ker tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, zavrnilo in sklep v II. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11.Dolžnica s pritožbo ni uspela, zato ji pritožbenih stroškov ni mogoče priznati (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi na drugi stopnji in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 24 Zakon o odpravi krivic zaradi izbrisa pravnih oseb iz sodnega registra v obdobju od 23. julija 1999 do 15. januarja 2008 (2021) - ZOKIPOSR - člen 2, 2-3, 2-5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.