Jedro

Čeprav je bila pri tožniku šele s slikanjem ledvene hrbtenice v sodnem postopku, kar je po dokončnosti izpodbijane odločbe toženca, ugotovljena 40% telesna okvara, je sodišče kot datum nastanka telesne okvara utemeljeno določilo datum mnenja invalidske komisije prve stopnje, ker je imel tožnik že več let težave s hrbtenico in je tudi sodni izvedenec menil, da je bila okvara prisotna že pred slikanjem. Za 40 % telesno okvaro, ki je posledica bolezni, tožnik nima pravice do invalidnine, zato je tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb in priznanje pravice do invalidnine neutemeljen.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I., II., III. in IV. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 13. 10. 2010 in št. ... z dne 1. 7. 2010 ter prizna pravica do invalidnine, zavrne.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Pritožba tožeče stranke se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 13. 10. 2010 in št. ... z dne 1. 7. 2010 (I. točka izreka) in ugotovilo, da je pri tožniku podana 40 % telesna okvara od 29. 6. 2010 zaradi bolezni in nima pravice do invalidnine za 40 % telesno okvaro (II. točka izreka), ob enem je odločilo, da je toženec dolžan za tožnika povrniti stroške postopka v skupni višini 606,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 15-dnevnega roka za izpolnitev, do plačila in ga nakazati na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (III. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti potne stroške v višini 50,00 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od navedenega zneska od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo sta pritožbo vložila tožnik in toženec in sicer tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, toženec pa iz vseh pritožbenih razlogov.

Toženec navaja, da je invalidska komisija druge stopnje dne 14. 6. 2012 podala pripombe na izvedensko mnenje komisije za izvedenska mnenja. Iz navedenih pripomb je razvidno, da se invalidska komisija druge stopnje strinja s tako podanim mnenjem, da pa na senatu ni imela na razpolago nobene ortopedske dokumentacije, niti izvidov. Dejstvo je, da je za potrebe izdelave izvedenskega mnenja ob pregledu dne 31. 5. 2012 ortoped pri tožniku opravil RTG slikanje ledvene hrbtenice funkcionalno v maksimalni fleksiji in defleksiji ter ugotovil nepregibnost dveh segmentov ledvene hrbtenice in s tem 40 % telesno okvaro. V zvezi z ugotovljeno 40 % telesno okvaro zaradi hrbtenice toženec navaja, da v predsodnem postopku tožnik ni predložil nobenih izvidov glede ortopedskih težav, niti ne ortopedske dokumentacije. Tako je invalidska komisija prve stopnje dne 29. 6. 2010 in enako invalidska komisija druge stopnje 11. 10. 2010 ugotovila, da glede na veljavni seznam telesnih okvar pri tožniku ni mogoče ugotoviti telesne okvare po nobeni točki. Izpodbijani odločbi sta torej temeljili na podlagi do tedaj znanih izvidov. Pri tožniku je bila šele s slikanjem ledvene hrbtenice dne 31. 5. 2012 ugotovljena 40 % telesna okvara, torej že po izpodbijani dokončni odločbi toženca, s katero pa niti invalidska komisija prve stopnje niti invalidska komisija druge stopnje, nista razpolagali. Po mnenju toženca bi slikanje hrbtenice z dne 31. 5. 2012, ki je bilo opravljeno šele v sodnem postopku, sodišče smelo upoštevati le, če bi tudi ugotovilo, da jo tožnik brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti že v postopku pri tožencu. Nadalje navaja, da tudi če bi se upoštevalo, da je pri tožniku ugotovljena 40 % telesna okvara zaradi negibnosti segmentov ledvene hrbtenice, bi še vedno ostalo odprto vprašanje datuma nastanka telesne okvare. Sodišče je samo določilo datum nastanka telesne okvare z dnem 29. 6. 2010, to je na dan, ko je odločala invalidska komisija prve stopnje. Toženec meni, da določitev datuma telesne okvare zahteva medicinsko znanje in bi ga moralo sodišče razčistiti z dopolnilnim mnenjem sodnega izvedenca, saj je le-ta podal mnenje, da pri tožniku ni mogoče natančno določiti, od katerega datuma obstaja ta telesna okvara. Tudi odločitev sodišča, da se izpodbijani odločbi toženca odpravita, ni pravilna. S takšno odločitvijo je kršena določba 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 v nadaljevanju ZDSS-1). Zaradi ugotovljene 40 % telesne okvare, ki je nastala zaradi posledic bolezni v skladu z 2. alineo 1. odstavka 144. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) tožnik ne more pridobiti pravice do invalidnine. Ker tožnik nima pravice do invalidnine za telesno okvaro, sta bili izpodbijani odločbi toženca z dne 13. 10. 2010 in z dne 1. 7. 2010, pravilni in zakoniti. Pa tudi sicer je II. točka izreka izpodbijane sodbe v nasprotju s I., III. in IV. točko. Zaradi vsega navedenega pri tem primeru ni mogoče šteti, da je tožnik s svojim zahtevkom uspel, zato bi prvostopenjsko sodišče, upoštevaje določbo 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), moralo odločiti, da celotni stroški postopka, vključno s potnimi stroški, ne bremenijo toženca.

Tožnik v pritožbi navaja, da sodišče na podlagi medicinske dokumentacije ugotavlja, da je pri tožniku podana le 40 % telesna okvara zaradi bolezni ter zaradi tega tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidnine. V resnici pa ni tako. Na podlagi izvidov in zdravstvene dokumentacije izhaja, da je pri tožniku podana najmanj 50 % telesna okvara. Izrecno opozarja na izvedensko mnenje invalidske komisije druge stopnje z dne 11. 10. 2010, v katerem je zapisano, da je bil tožnik pregledan pri nevrologu dne 22. 7. 1997 in da je bila takrat med drugim ugotovljena tudi amputacija kazalca desne roke. Če bi se navedena amputacija kazalca desne roke upoštevala, bi bila pri tožniku izkazana najmanj 50 % telesna okvara tako, da bi tožnik izpolnjeval pogoje za priznanje pravice do invalidnine. Razen tega pa je sodišče tudi napačno odločilo o povrnitvi stroškov postopka. Sodišče je ob pravilni ugotovitvi, da znaša vrednost spora 3.500,00 EUR nepravilno odločilo o višini nagrade za tožnikovega pooblaščenca, saj je odmerilo vrednost nagrade glede na to, da je bil odvetnik določen z odločbo o brezplačni pravni pomoči, na podlagi 36. člena Zakona o odvetniški tarifi in ne po 12. členu. Tako bi moralo sodišče priznati nagrado za postopek po tar. št. 3100 v znesku 206,70 EUR in ne v znesku 176,70 EUR ter mu nadalje priznati nagrado za narok po tarifni številki 3102 v znesku 190,80 EUR in ne 154,80 EUR ter mu priznati tudi pripadajoči 20 % DDV. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da če bi toženec natančno analiziral in pregledal vso njemu dostopno zdravstveno dokumentacijo, bi nedvomno lahko ugotovil, da zadeva ni takšna, kot zatrjuje v svoji pritožbi. Sodna odločitev v tistem delu, v katerem jo izpodbija s svojo pritožbo toženec, je v materialnopravnem, kot procesnem pogledu, pravilna. Izjema velja le za stroškovni izrek. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba toženca je utemeljena, pritožba tožnika pa neutemeljena.

K pritožbi toženca.

Iz pripomb invalidske komisije druge stopnje, ki jih je podala 14. 6. 2012 na mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, v katerem je izvedenec menil, da je pri tožniku podana 40 % telesna okvara, zaradi nepregibnosti dveh segmentov ledvene hrbtenice, je razvidno, da se je z mnenjem strinjala. Tudi drži, da je za potrebe izdelave izvedenskega mnenja ob pregledu dne 31. 5. 2012 izvedenec opravil RTG slikanje ledvene hrtbtenice funkcionalno v maksimalni fleksiji in defleksiji. Kot izhaja iz dokumentacije, v predsodnem postopku glede ortopedskih težav ni bilo predložene nobene ortopedske dokumentacije oziroma vsaj ne novejše dokumentacije. Tako je invalidska komisija prve stopnje dne 29. 6. 2010 na podlagi medicinske dokumentacije ugotovila, da glede na veljavni seznam telesnih okvar ni mogoče ugotoviti telesne okvare po nobeni točki. Takšno mnenje pa je potrdila tudi invalidska komisije druge stopnje.

Pritožba pravilno poudarja, da sta izpodbijani odločbi temeljili na podlagi do tedaj znanega dejanskega stanja. Pri tožniku je bila šele s slikanjem ledvene hrbtenice dne 31. 5. 2012 ugotovljena 40 % telesna okvara, zaradi ugotovitve, da gre pri tožniku za nepregibnost dveh segmentov ledvene hrbtenice. Za tako ugotovljeno telesno okvaro v višini 40 % je sodišče prve stopnje imelo vso podlago, da jo je pri svoji odločitvi upoštevalo in sicer ne samo zato, ker je postopek za oceno telesne okvare dne 26. 3. 2010 pri tožencu začel tožnikov osebni zdravnik in ne sam tožnik, ampak tudi zato, ker je že pod osebno anamnezo navedeno, da ima tožnik več let težave s hrbtenico. Niso pa bili v zvezi s tem priloženi nobeni izvidi ali vsaj ne novejši izvidi, kar pa gotovo ni v pristojnosti tožnika, temveč kvečjemu zdravnika. Pritožbena navedba, da bi sodišče na ta način ugotovljeno telesno okvaro lahko upoštevalo le, če bi ugotovilo, da jo tožnik brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti že v postopku pri tožencu, je zato neutemeljena.

Neutemeljene pa so pritožbene navedbe tudi glede datuma nastanka ugotovljene telesne okvare. Izvedenec je namreč kljub temu, da je z RTG slikanjem ugotovil 40 % telesno okvaro dne 31. 5. 2012, ni bil mnenja, da je telesna okvara nastala 31. 5. 2012 ampak mnenja o tem, kdaj telesna okvara nastala, ni mogel podati. Hkrati pa je poudaril, da je bila ugotovljena negibnost dinamičnih segmentov ledvene hrbtenice gotovo prisotna že pred 31. 5. 2012, saj je bila degenerativna okvara hrbtenice opisana že na RTG slikah dne 27. 6. 1995. Nedvomno določitev datuma telesne okvare zahteva medicinsko zanje, vendar prav iz teh razlogov, ker izvedenec ni mogel podati mnenja o datumu telesne okvare in hkrati poudaril, da je bila ta gotovo prisotna že pred 31. 5. 2012 glede na RTG slikanje dne 27. 6. 1995, razčiščevanje z dopolnilnim mnenjem ne bi pripomoglo k razjasnitvi sporne zadeve oziroma ne bi imelo podlage v medicinski dokumentaciji. Glede na takšno stanje je sodišče prve stopnje utemeljeno kot datum 40 % telesne okvare nastale zaradi bolezni, določilo datum mnenja na invalidski komisiji prve stopnje 25. 6. 2010. Ni pa pravilno sodišče prve stopnje postopalo oziroma je postopalo v nasprotju z določbo 81. člena ZDSS-1, ker je izpodbijani odločbi odpravilo, saj na podlagi 40 % telesne okvare nastale zaradi bolezni, v skladu z 2. alineo 1. odstavka 144. člena ZPIZ-1, zavarovanec ne more pridobiti pravice do invalidnine. V 2. odstavku 81. člena ZDSS-1 pa je določeno, da če sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, izpodbijani upravni akt odpravi delno ali v celoti in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi.

Ker tožnik na podlagi telesne okvare v višini 40 % nastale zaradi bolezni, ne more na podlagi citirane določbe 144. člena ZPIZ-1 pridobiti pravice do invalidnine, sta bili izpodbijani odločbi toženca, ne glede na to, da je v sodnem postopku ugotovljena 40 % telesna okvara, pravilni. Zgolj obstoj 40 % telesne okvare zaradi posledic bolezni predstavlja le dejstvo, ne pa pridobitev pravice do invalidnine. Zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za odpravo izpodbijanih odločb toženca št. ... z dne 13. 10. 2010 in št. ... z dne 1. 7. 2010. Vse navedeno pa pomeni, da tožnik, ki je uveljavljal ugotovitev telesne okvare in priznanje invalidnine (navedbe v tožbi, list. št. 2) v sporu ni uspel in da je sodišče prve stopnje v nasprotju z določbo 154. člena ZPP tožencu naložilo plačilo stroškov postopka.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v točki I., II., III. in IV. izreka, na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca z dne 13. 10. 2010 in z dne 1. 7. 2010 ter priznanje pravice do invalidnine, zavrnilo in glede na uspeh v pravdi o stroških postopka v skladu z določbo 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi stroške postopka oziroma, če je odobrena brezplačna pravna pomoč, bodo šli stroški postopka iz tega naslova.

K pritožbi tožnika.

Tožnik prvič šele v pritožbi opozarja na to, da je v mnenju invalidske komisije druge stopnje z dne 11. 10. 2010 navedeno, da je bil dne 22. 7. 1997 pregledan pri nevrologu in da je bila takrat med drugim ugotovljena tudi amputacija kazalca desne roke in da tega sodišče ni nikjer upoštevalo, bi pa zaradi tega bila pri tožniku ugotovljena 50 % telesna okvara in priznana pravica do invalidnine.

Ker gre za pritožbeno novoto je tožnik glede na določbo 337. člena ZPP prekludiran. Po 337. členu ZPP v pritožbi lahko pritožnik navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 286. člena tega zakona. Teh razlogov pa tožnik ne navaja.

Tožnik tudi neutemeljeno vztraja, da je sodišče napačno odločilo o stroških postopka oziroma o višini nagrade. Tožnik je sam v tožbi navedel, da ga odvetnik zastopa na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči, to pa pomeni, da je nagrado potrebno odmeriti po 36. členu Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008, v nadaljevanju ZOdvT). Skladno s citirano določbo je sodišče prve stopnje pravilno tožniku priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3100 tretjega dela tarife v znesku 167,70 EUR, nagrado za narok v znesku 154,80 EUR, 20,00 EUR za plačilo materialnih stroškov po tar. št. 6002 šestega dela tarife ter 20 % DDV v višini 101,06 EUR po tar. št. 6007 šestega dela tarife, poleg kilometrine na relaciji A. – B. – A..

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in obenem v skladu z odločbo 1. odstavka 163. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP glede na izid pritožbe odločilo, da tožnik sam trpi stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.