Jedro

Ustavno sodišče RS se je že večkrat izreklo, da mora sodišče tudi v posestnomotenjskih pravdah upoštevati ustavne pravice pravdnih strank. Ves čas mora imeti pred očmi ustavne določbe o človekovih pravicah in svoboščinah, saj takšna dolžnost izhaja iz ustavne odločbe o vezanosti sodnikov na ustavo in zakon (125. člen Ustave RS). Z ugoditvijo postavljenemu zahtevku bi bil tožniku omogočen neomejen vstop v stanovanje, kar bi omogočilo posest in uporabo celotnega stanovanja in predmetov v njem. Navedeno pomeni poseg v ustavne pravice toženke, to je pravico do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja. Ob upoštevanju ustavnih pravic toženke zahtevanega posestnega varstva tožniku ni mogoče nuditi oziroma tožbenemu zahtevku ni mogoče ugoditi, saj gre za prekomeren poseg v ustavne pravice toženke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku omogočiti nadaljnjo souporabo stanovanja v pritlični etaži stanovanjske hiše na naslovu D. in mu omogočiti vstop v to stanovanje ter dostop do glavnega vodovodnega ventila ter števca za vodo na način, da mu bodisi izroči nove ključe tega stanovanja, bodisi na vrata namesti staro ključavnico, za katero tožnik ključ že ima, v roku 8 dni, ter zahtevek, da se toženki prepoveduje v bodoče s takimi in podobnimi ravnanji posegati v tožnikovo soposest stanovanja v pritlični etaži stanovanjske hiše na naslovu D., zlasti se ji prepoveduje zamenjava ključavnic na vhodnih vratih stanovanja in druga dejanja, s katerimi bi se tožniku onemogočil vstop v stanovanje in dostop do glavnega vodovodnega ventila in števca za vodo. Hkrati je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, po kateri je toženka dolžna tožniku omogočiti vstop v navedeno stanovanje in dostop do glavnega vodovnega ventila in števca za vodo, tako da tožniku izroči ključe stanovanja ali pa zamenja ključavnico v roku 48 ur, za primer, da tega ne izpolni, se tožnika pooblasti, da na stroške toženke zaupa drugemu zamenjavo ključavnice. Glede stroškov je sodišče odločilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 8 dni povrniti stroške v višini 537,03 EUR.

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se sklep spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno, da se sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče je pravilno odločilo, da je tožba vložena pravočasno. Ni sporno, da je tožnik imel ključe spornega pritličnega stanovanja, dokler ni tožena stranka (v nadaljevanju toženka) po smrti matere v oktobru 2016 zamenjala ključavnico. Tožnik je ključe uporabljal, da je obiskoval svojo babico in ji pomagal pri posameznih opravilih, poleg tega pa še za dostopanje do glavnega vodovodnega ventila in števca, ki sta skupna za celo hišo. Po smrti babice je še vedno potreboval dostop do ventila in števca. Ugotovil je, da je ključavnica zamenjana in zato je vložil predmetno tožbo. Pritrjuje zaključkom sodišča, da zgolj zato, ker je imel tožnik ključ, ni šlo za izvajanje soposesti stanovanja, vendar le, če se ugotavlja posest stanovanja kot takega v celoti. Zmotno pa je stališče sodišča, da tožnik soposesti ni imel v nobenem obsegu. V soposesti je imel glavni vodovodni ventil in števec za vodo ter tudi samo stanovanje za potrebe dostopa do ventila in števca. Vodovodna napeljava je enotna za celotno hišo. Tožnik napeljavo uporablja, ima jo v posesti in v posesti ima tudi glavni ventil in števec, zato mora imeti tudi dostop do glavnega ventila in števca. Ta je lahko potreben iz različnih razlogov. Do ventila in števca ni treba dostopati pogosto, ampak le nekajkrat letno, to pa še ne pomeni, da ne gre za posest. Posest različnih stvari se izvaja na različne načine in z različno intenziteto. V konkretnem primeru se posest glavnega ventila in števca izvaja s pregledi nekajkrat letno, tožniku pa mora biti ves čas omogočen dostop. Tožnik je nekajkrat letno dostopal do števca in ga odčital, enkrat letno je to omogočil delavcu komunale. Poleg tega je ob delih na vodovodu zaprl glavni ventil in v tem obsegu je tožnik imel v posesti glavni vodovodni ventil ter števec, kar je bilo tudi navzven zaznavno. Stanovanje samo je uporabljal toliko, da je preko njega dostopal do ventila in števca. V tem obsegu zato uživa posestno varstvo, toženka pa ga je s tem, ko je zamenjala ključavnico in mu onemogočila dostop do inštalacije, v njegovi posesti motila. Vodomer in glavni ventil sta del skupne vodovodne inštalacije, do njiju je imel tožnik ves čas prost dostop.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, potem ko je zaključilo, da tožnik ni bil soposestnik stanovanja. Nadalje je zaključilo, da ni mogoče ločiti posesti stanovanja od posesti jaška z obračunskim vodomerom in glavnim vodovodnim ventilom. Ker tožnik ni bil posestnik stanovanja, tudi ni bil posestnik vodomera in glavnega ventila.

5. Tožnik v pritožbi soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik soposesti stanovanja kot takega v celoti ni imel, vztraja pa, da je imel v soposesti glavni vodovodni ventil in števec za vodo ter samo stanovanje za potrebe dostopa do ventila in števca. Zatrjuje, da je posest potekala tako, da je tožnik nekajkrat letno dostopal do števca in ga odčital, enkrat letno je to omogočil delavcu komunale, poleg tega je ob delih na vodovodu zaprl glavni ventil. V tem obsegu zatrjuje posest glavnega vodovodnega ventila ter števca. Toženka naj bi s tem, ko je zamenjala ključavnico, tožnika v njegovi posesti motila.

6. Sodišče druge stopnje soglaša s pritožbeno navedbo, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da ker tožnik ni imel (so)posesti stanovanja v celoti, tudi ni imel (so)posesti vodovodnega ventila in števca, vendar je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka kljub temu pravilna. Tožnik namreč s tožbo in tožbenim zahtevkom ne uveljavlja zgolj varstva zaradi motenja posesti v prej navedenem obsegu. Zahteva namreč nadaljnjo souporabo celotnega stanovanja v pritlični etaži stanovanjske hiše na naslovu D. in da mu toženka omogoči vstop v to stanovanje ter dostop do glavnega vodovodnega ventila ter števca za vodo na način, da mu izroči nove ključe stanovanja, bodisi na vrata namesti staro ključavnico, za katero tožnik ključ že ima, ter se toženki prepove posegati v tožnikovo soposest stanovanja. Takšen tožbeni zahtevek tudi po oceni sodišča druge stopnje ni utemeljen.

7. Ustavno sodišče RS se je že večkrat izreklo, da mora sodišče tudi v posestnomotenjskih pravdah upoštevati ustavne pravice pravdnih strank. Ves čas mora imeti pred očmi ustavne določbe o človekovih pravicah in svoboščinah, saj takšna dolžnost izhaja iz ustavne odločbe o vezanosti sodnikov na ustavo in zakon (125. člen Ustave RS).1 Z ugoditvijo postavljenemu zahtevku bi bil tožniku omogočen neomejen vstop v stanovanje, kar bi omogočilo posest in uporabo celotnega stanovanja in predmetov v njem. Navedeno pomeni poseg v ustavne pravice toženke, to je pravico do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja. Ob upoštevanju ustavnih pravic toženke zahtevanega posestnega varstva tožniku ni mogoče nuditi oziroma tožbenemu zahtevku ni mogoče ugoditi, saj gre za prekomeren poseg v ustavne pravice toženke. Ker je tožnik zahteval ugoditev zahtevku (na nadaljnjo souporabo stanovanja in vstop v stanovanje ter dostop do glavnega vodovodnega ventila ter števca za vodo) na način, da se mu izroči nove ključe stanovanja oziroma na vrata namesti staro ključavnico, in zahteval, da se v bodoče toženki prepove posege v tožnikovo soposest stanovanja, je tožbeni zahtevek ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilno zavrnjen. S preoblikovanjem zahtevka bi namreč sodišče odločilo o nečem drugem, kot je zahteval tožnik, kar pa v skladu z drugim odstavkom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni dopustno. Zahtevek tožnika je zato pravilno zavrnjen v celoti.

8. Odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe pritožba konkretizirano ne izpodbija. Razlogi sodišča prve stopnje so pravilni in se sodišče druge stopnje nanje v celoti sklicuje.

9. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

10. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

1 Glej npr. odločbo Up-60/00 Ustavnega sodišča RS.