Jedro

Sklicevanje na neveljavnost oporoke v zapuščinskem postopku pa na tek zastaranja ne vpliva, saj ne gre za uvedbo postopka, ki bi pretrgala zastaralni rok in je ta torej pretrgan šele z vložitvijo tožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženim strankam plačati pritožbene stroške v višini 253,33 EUR v 15 dneh, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev neveljavnosti oporoke po pok. J. P., nazadnje stanujočem G., ki je umrl dne 23. 10. 2000 in se obravnava v zapuščinskem postopku Okrajnega sodišča v Kamniku, opr. št. D 48/2001 ter nadalje, da se ugotovi, da predstavlja zakoniti dedni delež tožnika kot sina pok. J. P. na njegovih nepremičninah, na katerih je vknjižen do idealne ½ vl. št. 137 K., kjer je vknjižena nepremičnina parc. št. 541, v naravi gozd na 24845 m2, pri vl. št. 67 k.o. M., kjer je vknjižena parc. št. 206/1 v naravi sadovnjak, izmere 230 m2 parc. št. 206/3, v naravi sadovnjak, izmere 216 m2, parc. št. 207/1 v naravi pašnik v izmeri 594 m2, parc. št. 209/1, v naravi pašnik v izmeri 1175 m2, parc. št. 209/3 v naravi dvorišče v izmeri 400 m2, gospodarsko poslopje v izmeri 345 m2 in 1640 m2, stanovanjska stavba v izmeri 131 m2, parc. št. 469/1, v naravi travnik v izmeri 17277 m2, parc. št. 469/2, v naravi travnik v izmeri 2737 m3, do višine 1/3. Zavrnilo je tudi stroškovni zahtevek tožeče stranke. Tožeči stranki pa je naložilo, da plača toženi stranki pravdne stroške v višini 1.782,19 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16 dne od prejema pisnega odpravka sodbe dalje, do plačila, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani kot pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, ter v prvi vrsti spremeni odločitev sodišča prve stopnje tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožnika v celoti, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje. Poudarja, da je tožnik kot dedič v zapuščinskem postopku pred Okrajnim sodiščem v Kamniku opr. št. D 48/2001 uveljavljal, da se ne strinja z očetovo oporoko in da je že tedaj zatrjeval, da gre za oporoko, ki jo je sestavila sestra, in tudi, da oče zaradi zdravstvenih razlogov sploh ni bil zmožen osnovnih življenjskih funkcij, kot tudi, da ni bil sposoben za sestavo oporoke in da ni bil zmožen podpisati te listine, ki se je pojavila v zapuščinskem postopku. Zato je sodišče prekinilo zapuščinski postopek in je tožnik vložil tožbo pri naslovnem sodišču. Sicer je ni vložil v napotitvenem sklepu določenem roku 30 dni, vendar dejstvo, da tožbe ni vložil v enoletnem roku, ne more vplivati na postavitev zahtevka. Tožnik je zaradi napak v obliki tudi v smislu določbe 76. čl. ZD vložil tožbo. Napake v obliki je tožnik jasno in določno navedel in tudi sodišču predložil ustrezne listine. Izredno podoben podpis, ki je na oporoki, je tožnik našel v osebnih beležkah svoje sestre, ki je bil sodišču predložen. V osebnih zapiskih toženke je podoben podpis, oziroma sta podpisa drug nad drugim, ki bi jih sodišče moralo preverjati z zasliševanjem strank in njihovih oporočnih prič, kot je bilo sodišču predlagano. Tožnik je prepričan, da je podpis na oporoki, ki je podoben podpisoma v notesu, dejansko toženkin in je zato na zahtevo sodišča predložil originalne podpise očeta. Že na oko je jasno, da se ti podpisi izredno razlikujejo od ostalih podpisov na oporoki, kot tudi v notesu. Izvedensko mnenje glede tega ni bilo jasno, je pa sodišče zavzelo stališče, da bo izvedlo dokaz z dopolnitvijo tega mnenja, saj je šlo mnenje sodnega izvedenca v tej smeri in je zato tožnik poskrbel za originalne podpise pokojnega očeta. Tožnik je tudi ves čas zatrjeval, da je bilo zdravstveno stanje očeta takšno, da ni bil sposoben za podpisovanje listin. Iz izvedenskega mnenja in dokumentacije pokojninskega zavoda je jasno, da bi tožnik dokazal svoji sestri nepošteno, nedopustno ravnanje. Ob vložitvi tožbe je izvedel za vsebino zdravstvene dokumentacije in je zato predlagal, da dokumentacijo sodišče v tem postopku pribavi. Ker je sodišče ni pribavilo, je zanjo poskrbel tožnik sam. V teku postopka je tožnik prišel tudi do listin, in gre torej za dokazila, ki bi jih bilo treba ocenjevati v skladu z zdravstvenim stanjem pokojnega očeta in tudi z zmožnostjo podpisovanja. Zato je tožnik vložil tožbo, ker svojih domnev ni mogel prej dokazovati. Sodišče tudi ni izvedlo predlaganih dokazov, predvsem pa ne dokaza z sodnim izvedencem medicinske stroke, v smislu predloga tožnika, da sodišče vpogleda v zdravstveno dokumentacijo očeta in bi bilo nato jasno, kako je prišlo do podpisa oporoke, na kateri je podpis zelo podoben dvema podpisoma v toženkinem notesu in njenih zapiskih. Sodišče je enostavno prekinilo dokazni postopek, ki bi se moral odvijati v smeri zasliševanja oporočnih prič ter dokazovanja zmožnosti pokojnega očeta, ki naj bi oporoko podpisal, ob upoštevanju njegovega zdravstvenega stanja. Tudi toženka, ki ni bila zaslišana v tej zadevi, bi vsekakor lahko pojasnila bistvene okoliščine o tem, kako je obravnavana oporoka nastala. Ne more biti dvoma, da gre za ponarejeno oporoko. Sodišče bi moralo izvesti vse predlagane dokaze. Jasno je, da ima tožnik v smislu določbe 3. odst. 61. čl. ZD možnost vložiti ugotovitveno tožbo, iz razlogov, ki jih je navedel v tožbi in drugih listinah.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je v skladu z določbo 2. alineje 3. odst. 347. čl. ZPP razpisalo pritožbeno obravnavo. Ugotovilo je namreč, da sodišče prve stopnje ni izvedlo tistih pravočasno predlaganih dokazov, na katere se v pritožbi sklicuje pritožnik in sicer ni izvedlo dokaza z dopolnitvijo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca grafologa, ni zaslišalo oporočnih prič in tudi ni zaslišalo prvotoženke, ki naj bi potrditvah pritožnika vedela povedati, kako je sporna oporoka nastala.

Tako je pritožbeno sodišče izvedlo še dokaz z izdelavo in vpogledom oz. branjem dopolnitve izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za preiskave pisanje dokumentov D. K., z dne 25. 01. 2011, zaslišalo prvotoženko ter priči A.J. in M. K. P Ni pa izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika, saj je na pritožbeni obravnavi pojasnil, da mu okoliščine v zvezi z nastankom oporoke niso znane, ker ni bil prisoten pri ravnanjih v zvezi z nastankom zapisa oporoke in poudaril, da „če kdo kaj ve o tem, ve o tem le prvotoženka“. Pritožbeno sodišče pa je zavrnilo tudi dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatrične stroke, saj je bil ta dokaz prvič predlagan šele v pritožbi, pritožnik pa tudi ni izkazal oziroma zatrjeval opravičljivih razlogov za takšno pozno predlaganje tega dokaza (glej 1. odst 337. čl. ZPP).

Ker se pritožnik najprej ponovno - pavšalno sklicuje na to, da naj bi tožbo podal pravočasno v okviru zastaralnega roka, mu pritožbeno sodišče odgovarja s sklicevanjem na izčrpne dejansko in pravno pravilne razloge sodišča prve stopnje (predvsem na 5. in 6. strani sodbe), ko sodišče ugotavlja, da sta tožbena zahtevka tako glede razloga za neveljavnost oporoke iz 61. čl. Zakona o dedovanju (ZD) kot tudi glede razloga iz 76. čl. ZD vložena prepozno. Glede na pritožbene navedbe pa pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo zamude pri vložitvi tožbe zato, ker ta ni bila vložena v okviru napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča, temveč zato, ker ni bila vložena v roku enega leta od dneva, ko je tožnik izvedel za vzrok neveljavnosti (oporočiteljeve nesposobnosti za razsojanje) oziroma v enem letu od dneva, ko je izvedel za oporoko (uveljavljena napaka v obliki, ker na oporoki naj ne bi bilo zapustnikovega podpisa, temveč naj bi bil zapustnikov podpis nepristen oziroma ponarejen). Sklicevanje na neveljavnost oporoke v zapuščinskem postopku pa na tek zastaranja ne vpliva, saj ne gre za uvedbo postopka, ki bi pretrgala zastaralni rok in je ta torej pretrgan šele z vložitvijo tožbe.

Sodišče prve stopnje se je utemeljeno ukvarjalo z vprašanjem prvotoženkine nepoštenosti, kot ji jo očital pritožnik, in sicer da naj bi ona namesto zapustnika podpisala oporoko. Če bi to okoliščino tožnik dokazal (na njem je namreč trditveno in dokazno breme glede te zatrjevane okoliščine), bi prišel v poštev daljši 20 letni zastaralni rok, ki začne teči od razglasitev oporoke (3. odst. 61. čl. ZD). Zaradi ugotavljanja te okoliščine je že sodišče prve stopnje postavilo izvedenca za raziskavo podpisov – dr. D. K. Izvedenec je ugotovil podobnosti kot tudi razlike med podpisoma v notesu prvotožene stranke in podpisom na oporoki, vendar ni mogel potrditi, da je sporni podpis v rokovniku oziroma podpis na oporoki podpisala ista oseba. Smiselno enako ni mogel potrditi, da je podpis na hranilni knjižici podpisala ista oseba kot na sporni oporoki. Pri tem pa je tudi pojasnil, da je spodnja meja primerjalnih podpisov šest in da je skupaj tožnik zbral šele štiri primerjalne podpise. Kljub temu je pritožbeno sodišče odločilo, da izvede dokaz tudi z dopolnim izvedeničenjem navedenega izvedenca ter mu naložilo, da primerja tudi še podpise na kopiji listine UE Kamnik, z dne 22. 03. 1983 (v spisu pod A16) in na kopiji hranilne knjižice, z dne 25. 07. 1979 (v spisu pod A14). Izvedenec je v dopolnilnem mnenju ugotovil, da ima na voljo skupno tri primerjalne pokojnikove podpise. Dva od teh podpisov sta nastala 21 let pred spornim podpisom, eden pa 17 let pred spornim podpisom. Časovni zamik oziroma razlika med nastankom spornega in primerjalnih podpisov je izjemno velika. Načelno velja, da naj primerjalni podpisi ali rokopisi pri preiskavi ne bi časovno odstopali od spornega zapisa več kot pet let, kar v praksi pomeni, da je nujno potreben vsaj kakšen primerjalni podpis, ki bi nastal v tem časovnem okviru. Vsi trije primerjalni podpisi (razen omenjenih dveh, ki jih je izvedenec preiskoval v pritožbenem postopku, še tisti na hranilni knjižici, ki ga je primerjal oziroma analiziral v prvostopnem postopku), pa so po ugotovitvi izvedenca daleč od zahtevanega časovnega območja. Zato je ocenil, da niti pridobitev originalnih dveh dodatnih podpisov, in torej ne zgolj fotokopij, ne bi v ničemer spremenila poteka preiskave in podaje mnenja. Kljub temu pa lahko ugotovi, da preliminarni pregled dodatnih fotokopij primerjalnega gradiva kaže na razmeroma visoko stopnjo podobnosti teh dveh primerjalnih podpisov s primerjalnim podpisom, ki ga je imel na voljo za izdelavo prvotnega mnenja in da zato, kot je že ugotovil v prvem mnenju pred sodiščem prve stopnje – med spornim in primerjalnim podpisom v strukturnem smislu posebnih razlik ni, zato ni mogoče izključiti, da je pisec spornega podpisa tudi pisec primerjalnega, vendar na podlagi dostopnega gradiva tega ni mogoče dokazovati. Kljub temu pa po izvedenčevem mnenju ni mogoče zaključiti, da primerjalno gradivo potrjuje ali ovrže skladnost spornega in primerjalnih podpisov in zato izvedenec končno zaključuje naslednje: med spornim in primerjalnim materialom je sicer najti nekatere podobnosti, a je količina primerjalnega gradiva premajhna in časovna razlika med nastankom spornega in primerjalnih zapisov prevelika. To pomeni, da so omejitve preiskave tolikšne, da preiskava ne more dati strokovno neoporečnega rezultata. Ponovno poudarja, da je spodnja meja primerjalnih podpisov šest, kot omenja, pa je razpolagal le s tremi nespornimi pokojnikovimi podpisi.

Ker torej upoštevaje izvedensko mnenje pritožnik na podlagi tega dokaza ni zmogel dokaznega bremena za dokazovanje zgoraj navedene trditve o prvotoženkini nepoštenosti, pa je bilo treba izvesti še druge – subjektivne dokaze in sicer s predlaganim zaslišanjem prvotoženke in omenjenih oporočnih prič. Tudi na podlagi izvedbe teh dokazov, pa se je pritožbeno sodišče lahko prepričalo, da tožnik ni zmogel dokaznega bremena v zvezi z očitkom nepoštenosti prvotoženke. Nobena od zaslišanih oseb namreč ni izpovedala, da naj bi namesto pokojnika oporoko podpisala prvotoženka, pa tudi ne, da bi kakorkoli vplivala tudi upoštevaje zdravstveno stanje oporočitelja - na njegovo voljo, izraženo v oporoki. Tako je predvsem priča M. K. P. po oceni pritožbenega sodišča prepričljivo povedala, da je oporoko podpisal pok. zapustnik, nato pa še obe oporočni priči. Toženka je sicer tedaj vstopila v sobo, kjer se je oporoka podpisovala, vendar pa ni bila ves čas v sobi, je pa tudi kaj komentirala ter spraševala, kako kaj napredujejo, vendarle pa ni vsiljevala svoje volje. Priča A. J. je po oceni pritožbenega sodišča sicer nezanesljivo pričala, ker se je – kot je sama izpovedala – zaradi oddaljenosti dogodkov in zaradi slabega spomina, ni vsega natančno spomnila. Tudi iz njenih izpovedb pa ne izhaja, da naj bi oporoko podpisala prvotoženka. O tem ni vedela nič povedati, saj tedaj, ko je oporočitelj podpisal oporoko, ni bila zraven. Podobno kot prej navedena priča in tudi prvo toženka pa je prepričljivo povedala, da je bila oporočiteljeva oziroma zapustnikova volja takšna, da vse zapusti svoji ženi. Prvotoženka pa je tudi pojasnila, da sta podpisa v notesu zapustnikova, sicer pa ni vedela povedati, zakaj se je zapustnik v njen notes podpisal. Pri samem zapisovanju (ko se je namreč oporoka najprej napisala ročno), je ni bilo zraven. Tedaj je stregla gostom v hiši, kjer so imeli gostilno. Vse tri zaslišane so pojasnile, da je bil tedaj zapustnik sicer že star in je tudi težko hodil, vendar pa se je lahko sam prehranjeval in tudi sicer je razumel tisto, kar je bilo zapisano v oporoki in kar je podpisal (glej predvsem izpovedbo priče M. K. P.). Kljub nekaterim neskladjem v izpovedovanju omenjenih (tako je prvotoženka v nasprotju z izpovedbo priče M. K. povedala, da naj bi se oporoka natipkala na računalnik na naslovu G. in ne na naslovu v S. B., kjer je živela priča M. K.; priča A. J. pa ni potrdila izpovedbe priče M. K. P., da naj bi bila pri podpisovanju oporoke s strani zapustnika navzoča tudi ona, ter je v nasprotju z omenjeno pričo povedala, da ko je ona podpisala oporoko, je bil oporočitelj zunaj), sodišče druge stopnje ugotavlja, da na podlagi tako izvedenskega mnenja kot tudi drugih delov navedenih izpovedb zaslišanih, katerim sodišče druge stopnje kot prepričljivim sledi, ter upoštevaje uspeh celotnega postopka tožniku ni uspelo dokazati, da je oporoko namesto oporočitelja oziroma zapustnika podpisala prvotoženka oziroma, da naj bi ta kako drugače nedopustno vplivala na oporočiteljevo odločitev. Okoliščine v zvezi z zatrjevano nepoštenostjo torej niso izkazane z zadostno stopnjo verjetnosti oziroma prepričanja. Zato mora pritožbeno sodišče po dopolnjenem dokaznem postopku zaključiti, da niso izkazane okoliščine, ki bi omogočale uporabo daljšega 20 letnega zastaralnega roka iz 3. odst. 61. čl. ZD, kot je sicer materialno pravno pravilno, kljub nezadostno opravljenem dokaznemu postopku, ugotovilo že sodišče prve stopnje. Tožbeni zahtevek je torej zaradi poteka zastaralnih rokov pravilno zavrnjen.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo, saj tudi ni ugotovilo, po uradni dolžnosti upoštevnih procesnih in materialnopravnih kršitev (353. čl. ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je rezultat neuspeha pritožbe tožnika ter posledičnega uspeha toženih strank v pritožbenem postopku. Tako mora tožnik toženim strankam plačati tudi še stroške pritožbenega postopka v skupni višini 253,33 EUR. Stroški so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo, natančnejša specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika, ki se nahaja na pripravljalni vlogi tožene stranke z dne 28. 02. 2011 ter iz stroškovnika podanega na zapisnik pritožbene obravnave. Pritožbeno sodišče sicer še pojasnjuje, da ni priznalo toženim strankam sestave pripravljalne vloge, saj je bila ta vložena šele v pritožbenem postopku že po poteku roka za vložitev odgovora na pritožbo, nadaljnjih vlog pa določbe ZPP v pritožbenem postopku ne predvidevajo. Tretjetožencu tudi ni priznalo stroškov v višini 160,00 EUR zaradi odsotnosti, ker je kot je pojasnil „moral za ta dobiti drugega, da namesto mene vozi, sam opravljam dejavnost s.p. kot avtoprevoznik“. Tretjetoženec namreč teh trditev z ničemer ni dokazal.