Jedro

Če sodišče nepravilno razlaga določbe zakona in to dodatno utemeljuje z določbami drugih predpisov, še ne gre za nedopustno, temveč morebiti za nepravilno razlago zakona, ki pa ni zajeta v pojmu "arbitrarnost", zato ni podana kršitev načela kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč gre za pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava.

Ni mogoče pritrditi zaključkom sodišča prve stopnje, da določba 271. člena SPZ velja zgolj za primere, ki so nastali v okviru družbeno lastninskih razmerij, v katerih je bilo zemljišče, na katerem je imel imetnik pravico uporabe, v družbeni lastnini, ne pa tudi na zemljišču, ki je bilo v zasebni lasti. Pravilna so zatrjevanja tožnice v pritožbi, da iz besedne razlage določbe 271. člena SPZ ne izhaja, da bi navedena določba veljala zgolj za zemljišča, ki so bila v družbeni lastnini. Prvi odstavek 271. člena SPZ določa "Če sta zemljišče in zgradba na zemljišču v skladu s predpisi, ki so veljali pred uveljavitvijo tega zakona predmet lastninske pravice, postane z dnem uveljavitve tega zakona zgradba sestavina nepremičnine, ...". Predpisi, ki so veljali pred uveljavitvijo tega zakona pa niso samo predpisi, ki so urejali družbeno lastnino, temveč tudi predpisi, ki so na določenih zemljiščih urejali tudi individualno lastninsko pravico, kot je bil npr. Zakon o temeljnih latninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ki je veljal od leta 1980 do uveljavitve SPZ, ki je začel veljati 1. 1. 2003. Razen tega v prvem in drugem odstavku 271. člena SPZ niti ni govora o imetniku uporabe zemljišča v družbeni lastnini in o imetniku uporabe na zgradbi, temveč zakon v prvem odstavku govori izrecno o "lastninski pravici", v drugem odstavku pa o "lastniku".

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da njen izrek glasi: "I. Ugotovi se zakonita stavbna pravica predlagateljice, Mestne občine A., matična št.: ..., na nepremičnini z ID znakom parcela ... 357/58 v delu, ki je potreben za obstoj, uporabo in vzdrževanje objekta povezovalnega cevovoda PVC DN ..., dokler ta objekt obstaja.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka, nastale pred sodiščem prve stopnje v znesku 751,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od poteka 15 dnevnega roka, ki teče od vročitve sodbe sodišča prve stopnje, do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

III. Tožena stranka krije sama svoje stroške postopka, nastale na prvi stopnji."

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 137,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev obveznosti do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

III. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v točki I izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi zakonita stavbna pravica predlagateljice Mestne občine A., na nepremičnini z ID znakom parcela ... 357/58 v delu, ki je potreben za obstoj, uporabo in vzdrževanje objekta povezovalnega cevovoda PVC DN ..., dokler ta objekt obstaja ter zahtevek na povračilo stroškov postopka. V točki II izreka je tožeči stranki naložilo plačati nerazdelno toženima strankama pravdne stroške v znesku 271,30 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper zgoraj navedeno sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je tekom postopka zatrjevala in izkazala, da ima v lasti zgradbo, to je povezovalni cevovod, čemur je sodišče prve stopnje sledilo. Tožnica je lastninsko pravico na infrastrukturnem objektu, ki služi izvajanju gospodarske javne službe pridobila na podlagi 76. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju ZGJS), in sicer ex lege z dnem njegove uveljavitve, to je dne 2. 7. 1993. Tako je nastal položaj iz 271. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), saj sta zemljišče in zgradba na zemljišču v skladu s predpisi, ki so veljali pred uveljavitvijo SPZ (pred 1. 1. 2003) predmet lastninske pravice. Na podlagi te določbe SPZ lastnik zgradbe pridobi na nepremičnini stavbno pravico, ki traja toliko časa, kolikor zgradba stoji. Sodišče prve stopnje je zato nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Nadalje pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje dolžno odločati na podlagi zakonov in nima pooblastil za arbitrarno odločanje. V konkretnem primeru je besedilo določbe 271. člena SPZ jasno in so bili podani pogoji za ugotovitev obstoja zakonite stavbne pravice. Sodišče prve stopnje je kljub temu samovoljno odločilo izven določenega pravnega okvira, zaradi česar je odločitev sodišča očitno napačna. Nadalje je neutemeljena ocena prvostopenjskega sodišča, da bo tožeča stranka s pridobitvijo stavbne pravice pridobila obsežnejše pravice od tistih, ki jih je uživala pred uveljavitvijo SPZ. Tožnica je pred uveljavitvijo SPZ predmetno nepremičnino uporabljala v delu, ki je potreben za obstoj, uporabo in vzdrževanje objekta povezovalnega cevovoda, s čimer so se prejšnji lastniki (imetnik pravice uporabe) izrecno strinjali. Zato se tožnica ne strinja z oceno sodišča prve stopnje, da niti vodohran niti cevovod ni zaobsežen z določbo 271. člena SPZ.

Nepravilna je tudi ocena sodišča prve stopnje v točki 7 izpodbijane sodbe, iz katere izhaja, da naj bi ustanovitev stavbne pravice po samem zakonu skladno z 271. členom SPZ pomenila obid prisilnih predpisov o razlastitvi. Sodišče za te svoje razloge ni navedlo nobenih zaključkov, razlastitev pa je ultima ratio oziroma zadnja možnost in pride v poštev le, če cilja ni mogoče doseči na drugačen način. Pritožnica je že v času gradnje s takratnim lastnikom/imetnikom pravice uporabe predmetne nepremičnine, zakonito in sporazumno uredila in zagotovila gradnjo cevovoda, pravna prednika tožencev (v nadaljevanju toženca) pa sta se z izgradnjo izrecno strinjala, s čimer sta del svojega upravičenja (danes lastninske pravice) prenesla na lokalno skupnost, ki je na predmetni nepremičnini na zakonit način povezovalni cevovod tudi zgradila.

Nazadnje pritožba še izpostavlja, da toženca nista prerekala navedb tožnice, da ima stavbno pravico oziroma sploh nista podala ugovora, da stavbna pravica ex lege ni nastala. V vlogi z dne 10. 10. 2022 sta oporekala zgolj temu, da bi bila tožnica lastnica zgradbe pod zemljiščem, ter da bi bil cevovod oziroma vodohran zgradba. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je pritožnica pridobila lastninsko pravico na cevovodu pod zemljiščem na temelju določb ZGJS ter prav tako, da je mogoče omenjeni cevovod oziroma vodohran šteti za zgradbo. Na podlagi tega, in ko sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da toženca nastanka stavbne pravice nista prerekala, je odločilo mimo trditvene in dokazne podlage, oziroma mimo ugovorov tožencev, zaradi česar je bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Zahteva tudi povračilo pritožbenih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Toženca v pravočasnem odgovoru na pritožbo prerekata navedbe iz pritožbe in se zavzemata za njeno zavrnitev. Navajata, da je pritrditi sodišču prve stopnje, da prehodna določba SPZ zajema le položaje, ki so nastali v okviru družbeno lastninskih razmerij, za kar v obravnavanem primeru ne gre. Slednje potrjuje tudi tožnica, ki navaja, da naj bi lastninsko pravico na infrastrukturnem objektu, ki služi izvajanju gospodarske javne službe, pridobila na podlagi 76. člena ZGJS ex lege z dnem uveljavitve, to je dne 2. 7. 1993. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo, da bi tožnica pridobila bistveno širše pravice s priznanjem stavbne pravice in bi to pomenilo obid prisilnih predpisov o razlastitvi, česar tožnica vse do danes ni storila. Prav tako je tožnica glede predmetnega cevovoda sprožila več postopkov, ki so posledica sodbe Okrajnega sodišča na Ptuju P 191/2019 z dne 6. 9. 2022, v kateri ji je bilo pravnomočno naloženo, da odstrani cevovod. Tožnica poskuša zato z vsemi sredstvi zaobiti pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju. Ustanovitev stavbne pravice po samem zakonu skladno z 271. členom SPZ bi nedvomno pomenila, da bi se obšli predpisi o razlastitvi, ki morajo biti spoštovani tako, da se lahko lastninska pravica v javno korist odvzame ali omeji le proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon (69. člen Ustave Republike Slovenije - v nadaljevanju URS). Zahtevata tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Prepoved arbitrarnega odločanja oziroma prepoved sodniške samovolje (očitna napačnost sodne odločbe), ki ga pritožba očita sodišču prve stopnje, je del pravice do izjave iz 22. člena URS, v ZPP pa je njena kršitev določena kot absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, to je kršitev načela kontradiktornosti, ki je predpisano v 5. členu ZPP.1 To ustavno procesno jamstvo je kršeno, kadar je sodna odločba že na prvi pogled očitno napačna, oziroma kadar ni oprta na razumne pravne argumente, zaradi česar je utemeljeno sklepanje, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev - torej samovoljno.2 Za očitno napačno sodno odločbo gre, če sporne uporabe prava ni mogoče zagovarjati z uveljavljanimi metodami razlage prava.3 Prepoved sodniške samovolje pa ne pomeni nepravilne uporabe materialnega prava na ugotovljena dejstva ali procesnega prava, pač pa gre za vprašanje, ali je sodišče zakon razlagalo na ustavno nedopusten način, torej ali ga je razlagalo tako, da je nesprejemljiv z vidika kakšne človekove oziroma ustavne pravice.4

6. V zvezi z zgoraj navedeno kršitvijo tožnica v pritožbi navaja, da naj bi sodišče prve stopnje ob jasni zakonski določbi iz 271. člena SPZ nepravilno odločilo, da tožnica stavbne pravice za povezovalni cevovod na nepremičnini tožencev ni pridobila. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje določbo 271. člena SPZ, ki je umeščena med "Prehodne in končne določbe" razlagalo v smislu, da le-ta ureja pridobitev zakonite stavbne pravice na zemljiščih, ki so bila pred uveljavitvijo SPZ v družbeni lastnini, za zemljišča, ki so bila v zasebni lasti, kot je to zemljišče tožencev, pa to naj ne bi veljalo, zato 271. člen SPZ ni pravna podlaga za pridobitev stavbne pravice tožnice. Prav tako je svojo odločitev utemeljilo na Zakonu o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini iz leta 1980 (v nadaljevanju ZRPPN) in na Zakonu o stavbnih zemljiščih iz leta 1997 (v nadaljevanju ZSZ), ki naj bi za javno infrastrukturo zahtevala ustanovitev služnosti. Če sodišče nepravilno razlaga določbe zakona in to dodatno utemeljuje z določbami drugih predpisov, še ne gre za nedopustno, temveč morebiti za nepravilno razlago zakona, ki pa ni zajeta v pojmu "arbitrarnost", zato ni podana kršitev načela kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč gre za pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava.

7. Nadalje ni podana relativna bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, na katero se sklicuje tožnica v pritožbi, ko navaja, da toženca naj ne bi prerekala navedb tožnice, da ima stavbno pravico na njuni nepremičnini, oziroma da nista podala ugovora, da stavbna pravica ex lege ni nastala, kar pa je vplivalo na pravilnost izdane sodbe. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je v tem primeru treba ločiti, kaj so v postopku pravno odločilna dejstva, ki jih navajajo stranke in kaj je materialnopravni zaključek, ki ga mora opraviti sodišče. Zadošča, da sta toženca prerekala dejstvo, da bi bila tožnica lastnica zgradbe pod zemljiščem, in da bi bil povezovalni cevovod oziroma vodohran zgradba. Gre za dejansko stanje, ki je del spodnje premise sodniškega silogizma. Ali je na podlagi dejstev, ki jih je zatrjevala tožnica in navedenih ugovorov, ki sta jih podala toženca mogoče zaključiti, da je stavbna pravica nastala, pa je vprašanje materialnega prava oziroma materialnopravnega zaključka sodišča, zato tožencema dejstva, da je stavbna pravica nastala, kar je zatrjevala tožnica, ni bilo treba prerekati. Posledično tudi ni podana kršitev razpravnega načela iz 7. člena ZPP.

8. Pritožba graja odločitev sodišča prve stopnje tudi v delu, v katerem je le-to ugotovilo, da določba 271. člena SPZ zajema le položaje, ki so nastali v okviru družbeno lastninskih razmerij, v katerih sta se imetnik pravice uporabe zemljišča v družbeni lastnini in imetnik pravice uporabe na zgradbi razlikovala. Po mnenju pritožbe določbe prvega in drugega odstavka 271. člena SPZ ni mogoče razlagati na način, da bi le-ta veljala zgolj za zemljišča v družbeni lastnini, saj to iz zakonskega besedila ne izhaja.

9. Stavbna pravica (superficies) je stvarna pravica, ki daje upravičencu imeti v lasti zgrajeno zgradbo nad ali pod tujo nepremičnino (prvi odstavek 256. člena SPZ). Stavbna pravica omogoča lastništvo na zgradbi, ne da bi njegov lastnik moral kupiti tudi zemljišče, na katerem stavba stoji. Njen nastanek je možen zgolj na pravno poslovni podlagi (prvi odstavek 257. člena SPZ).5 Tudi za ustanovitev stavbne pravice v javno korist ni predvidena prisilna ustanovitev, temveč je le-ta prav tako možna le na pravnoposlovni podlagi.6 Izjema od tega pravila je predvidena v 271. členu SPZ, ki določa pridobitev (in ne ustanovitev) stavbne pravice že na podlagi zakona.7

10. Določba prvega odstavka 271. člena SPZ določa, da če sta zemljišče in zgradba na zemljišču v skladu s predpisi, ki so veljali pred uveljavitvijo tega zakona, predmet lastninske pravice, postane z dnem uveljavitve tega zakona zgradba sestavina nepremičnine, če je lastnik zemljišča in zgradbe isti. V primeru, če lastnik ni isti, pa v skladu z drugim odstavkom 271. člena SPZ postane z dnem uveljavitve tega zakona zgradba sestavina nepremičnine, lastnik zgradbe pa pridobi na nepremičnini stavbno pravico, ki traja toliko časa, dokler stoji zgradba. Lastnik nepremičnine in imetnik stavbne pravice morata medsebojna razmerja urediti s pogodbo iz drugega odstavka 257. člena tega zakona v treh letih od njegove uveljavitve. V kolikor v tem času sporazum ni sklenjen, pa lahko vsak od lastnikov zahteva, da vsebino sporazuma določi sodišče v nepravdnem postopku (tretji in četrti odstavek 271. člena SPZ).

11. Zgoraj navedena določba je bila v SPZ vnesena z namenom prilagoditve določenih stvarnopravnih razmerij na nepremičninah, nastalih v času družbene lastnine, sodobnemu sistemu stvarnega prava Republike Slovenije.8 Gre zlasti za dosledno vzpostavitev načela superficies solo cedit (povezanost zgradbe z zemljiščem), ki do tedaj ni veljalo, saj je bil lahko imetnik uporabe zgradbe ali njen lastnik en subjekt, imetnik uporabe zemljišča ali njegov lastnik pa drug subjekt. SPZ je tako med drugim tudi z določbo 271. člena uzakonil pravilo, da je vse, kar je z nepremičnino trajno spojeno, last lastnika nepremičnine.

12. Ni mogoče pritrditi zaključkom sodišča prve stopnje, da določba 271. člena SPZ velja zgolj za primere, ki so nastali v okviru družbeno lastninskih razmerij, v katerih je bilo zemljišče, na katerem je imel imetnik pravico uporabe, v družbeni lastnini, ne pa tudi na zemljišču, ki je bilo v zasebni lasti. Pravilna so zatrjevanja tožnice v pritožbi, da iz besedne razlage določbe 271. člena SPZ ne izhaja, da bi navedena določba veljala zgolj za zemljišča, ki so bila v družbeni lastnini. Prvi odstavek 271. člena SPZ določa "Če sta zemljišče in zgradba na zemljišču v skladu s predpisi, ki so veljali pred uveljavitvijo tega zakona predmet lastninske pravice, postane z dnem uveljavitve tega zakona zgradba sestavina nepremičnine, ...". Predpisi, ki so veljali pred uveljavitvijo tega zakona pa niso samo predpisi, ki so urejali družbeno lastnino, temveč tudi predpisi, ki so na določenih zemljiščih urejali tudi individualno lastninsko pravico, kot je bil npr. Zakon o temeljnih latninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ki je veljal od leta 19809 do uveljavitve SPZ, ki je začel veljati 1. 1. 2003. Razen tega v prvem in drugem odstavku 271. člena SPZ niti ni govora o imetniku uporabe zemljišča v družbeni lastnini in o imetniku uporabe na zgradbi, temveč zakon v prvem odstavku govori izrecno o "lastninski pravici", v drugem odstavku pa o "lastniku". Res iz Komentarja Stvarnopravnega zakonika (SPZ) iz leta 2018 izhaja, da je "... v glavnem šlo za razmerja, ko sta bila zemljišče in zgradba v družbeni lastnini in sta bila različna imetnika uporabe...,"10 vendar po stališču pritožbenega sodišča navedeno pomeni, da je pretežno sicer šlo za takšne primere, ne pa izključno. Tako je tudi po stališču pritožbenega sodišča treba določbo 271. člena SPZ skladno z besedno razlago uporabljati tudi v primeru, kadar je pred uveljavitvijo SPZ na zemljišču in zgradbi obstajala zasebna lastnina, vse z namenom, da se celovito uveljavi načelo superficies solo cedit. 13. Sodišče prve stopnje se v tem primeru tudi neutemeljeno sklicuje na 28. člen ZSZ iz leta 1997, ki se nanaša na stavbna zemljišča in na gospodarsko javno infrastrukturo na teh zemljiščih in za te namene ureja ustanovitev služnosti v nepravdnem postopku. Za stavbna zemljišča je namreč veljalo, da so bila v družbeni lastnini, medtem ko sporna nepremičnina predstavlja travnik in na njej družbena lastnina ni bila vpisana, temveč je od leta 1961 naprej v zasebni lasti. Razen tega so določbe ZRPPN in 28. člena ZSZ urejale ustanovitev stvarne služnosti, med tem ko relevantni 271. člen SPZ ureja pridobitev (in ne ustanovitev) stavbne pravice ex lege, kjer posebna volja lastnika zemljišča za ustanovitev le-te sploh ni potrebna. Tudi pravna teorija namreč ne izključuje možnosti, da se za razmerja med lastnikom nepremičnine in uporabniki infrastrukturnih objektov (kamor spada tudi povezovalni cevovod) poleg instituta služnosti v javno korist, uporablja tudi ureditev z institutom stavbne pravice.11

14. Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da tožnica s priznanjem stavbne pravice pridobi obsežnejše pravice od tistih, ki jih je uživala pred uveljavitvijo SPZ. Tako kot je za potrebe javne infrastrukture uporabljala zemljišče tožencev, ga bo tudi odslej, razen tega bo sodišču tožencema v skladu s četrtim odstavkom 271. člena SPZ v nepravdnem postopku moralo določiti ustrezno nadomestilo za stavbno pravico in pri tem upoštevati določila zakona, ki ureja razlastitev. Ob tem je pritrditi pritožbi tudi v delu, v katerem zatrjuje, da je razlastitev v takšnem primeru ultima ratio poseg. Ustanovitev stavbne pravice v razlastitveni namen namreč predstavlja manjši poseg v lastninsko pravico kot sama razlastitev.12

15. Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, je pojem zgradbe, za katero se lahko pridobi stavbna pravica na določeni nepremičnini, treba razlagati zelo široko in obsega kakršenkoli zgrajen objekt. Bistvo zgradbe je, da je njen namen trdna in razmeroma trajna povezanost z zemljiščem, sem pa je med drugim šteti tudi različne napeljave nad ali pod zemljiščem (zgrajeni kanali, jaški, cevi, vodnjaki ipd).13 Tako niso utemeljena zatrjevanja tožencev, da povezovalnega cevovoda, ki teče pod zemljiščem tožencev, ni šteti za zgradbo.

16. Nadalje tožnica že v svojih navedbah v postopku pred sodiščem prve stopnje ter tudi sedaj v pritožbi pravilno poudarja, da je bil sporni povezovalni cevovod v B. zgrajen na podlagi takrat veljavnih predpisov in na podlagi pridobitve ustreznih gradbenih in lokacijskih dovoljenj, za njegovo gradnjo pa sta dala soglasje tudi pravna prednika tožencev C. C. in D. D. (dokazi A7, A9, A10, A12, A19). Med strankama tudi ni sporno, da je tožnica lastninsko pravico na spornem povezovalnem cevodovodu nato pridobila na podlagi zakona, to je z dnem uveljavitve ZGJS dne 2. 7. 1993 (prvi odstavek 76. člena ZGJS).14 Nadalje iz podatkov spisa, in sicer lista B zgodovinskega izpiska za sporno nepremičnino izhaja, da sta imela pravna prednika tožencev D. D. in C. C., rojena E., na sporni nepremičnini vknjiženo lastninsko pravico po izročilni pogodbi z dne 27. 2. 1961 vsak do 1/2 (dokaz A4), iz zgodovinskega izpiska za predmetno nepremičnino z dne 30. 4. 2011 pa izhaja, da sta bila nato od dne 4. 6. 1990 lastnika te nepremičnine F. F. in G. G., prav tako vsak do 1/2, od dne 29. 8. 2007 pa sta se kot lastnika vknjižila toženca H. H. in I. I., vsak do 1/2. (dokaz A3).

17. Ker je bila torej pred uveljavitvijo SPZ-ja (pred 1. 1. 2003) tožnica lastnica spornega povezovalnega cevovoda od dne 2. 7. 1993 (ko je začel veljati ZGJS), slednjega pa je šteti za zgradbo, ob tem ko sta bila pravna prednika tožencev v tem času, oziroma že od leta 1961 lastnika sporne nepremičnine, in sta bila torej zgradba in zemljišče v lasti različnih subjektov, so v skladu z določbo drugega odstavka 271. člena SPZ izpolnjeni pogoji, da je tožnica z dnem uveljavitve SPZ (to je z dnem 1. 1. 2003) na spornem zemljišču tožencev pridobila zakonito stavbno pravico.

18. Po obrazloženem je pritožba utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP ugodilo in ob pravilni uporabi 271. člena SPZ spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožbenemu zahtevku na ugotovitev obstoja stavbne pravice na sporni nepremičnini za potrebe povezovalnega cevovoda ugodilo. V nadaljevanju začetega nepravdnega postopka, bo moralo sodišče prve stopnje skladno s četrtim odstavkom 271. člena v zvezi z 257. členom SPZ določiti tudi vsebino sporazuma in odločiti o ustreznem nadomestilu tožencem za stavbno pravico na njuni nepremičnini.

19. Pritožbeno sodišče je odločilo na seji in ni razpisalo glavne obravnave, saj je vsa pravno odločilna dejstva že ugotovilo sodišče prve stopnje in jih je tudi navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, o le-teh pa sta se imeli stranki v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi možnost izjaviti. Ponovitev dokaznega postopka tako ni bila potrebna, zato tudi obravnava za odločitev v zadevi ni bila potrebna (prvi, drugi in tretji odstavek 347. člena ZPP).

20. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, je bilo treba odločiti tudi o stroških postopka tožnice na prvi stopnji, saj je slednja v postopku uspela (prvi odstavkom 154. člena ZPP). Potrebni stroški tožnice (prvi odstavek 155. člena ZPP) so tako bili: 200 odvetniških točk za sestavo predloga v nepravdnem postopku, 200 odvetniških točk za pripravljalno vlogo z dne 28. 10. 2022, 200 odvetniških točk za pristop na narok dne 12. 4. 2023, 160 odvetniških točk za odsotnost iz pisarne v času opravljenega naroka dne 12. 4. 2023 in 50 odvetniških točk za končno poročilo stranki, skupaj tako 810 odvetniških točk, čemur je treba prišteti še 16,2 odvetniški točki za materialne stroške, priglašene kot 2 % od skupne vrednosti storitev. Nagrada pooblaščenca tožnice tako znaša 826,20 odvetniških točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke na dan odločanja, ko ta znaša 0,60 EUR, da znesek 495,72 EUR. K temu je treba prišteti še 120,00 EUR za potne stroške na relaciji Ljubljana - Ptuj - Ljubljana, skupaj tako 615,72 EUR, vse povečano za 22 % DDV v znesku 135,46 EUR. Toženca, ki v postopku nista uspel in krijeta sama svoje stroške postopka na prvi stopnji, sta tako dolžna povrniti tožnici 751,18 EUR stroškov, nastalih pred sodiščem prve stopnje z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po preteku 15. dnevnega roka od vročitve sodba sodišča prve stopnje do plačila.

21. O stroških pritožbenega postopka pa je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s drugim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnica je s pritožbo uspela, zato je upravičena do povračila potrebnih stroškov, ki obsegajo: 225 odvetniških točk za sestavo pritožbe in 4,5 odvetniške točke za materialne stroške, priglašene kot 2 % od skupne vrednosti storitev, skupaj tako 229,5 odvetniških točk, kar ob upoštevanj vrednosti odvetniške točke na dan odločanja, ko ta znaša 0,60 EUR, da znesek 137,70 EUR. Toženca sta tako dolžna povrniti tožnici 137,70 EUR stroškov pritožbenega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po preteku 15. dnevnega roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

22. Toženca v pritožbenem postopku nista uspela, zato krijeta sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 V skladu s prvim odstavkom 5. člena ZPP mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. 2 Tako odločba USRS Up-320/15, točka 8 obrazložitve. 3 Tako odločba USRS Up-305/15, točka 7 obrazložitve. 4 Tako komentar Ustave Republike Slovenije, Matej Avbelj, del I, Človekove pravice in temeljne svoboščine, Ljubljana 2019, Nova univerza, stran 183 in 184. 5 Prvi odstavek 257. člena SPZ določa, da se za nastanek stavbne pravice zahteva poleg veljavnega pravnega posla, iz katerega izhaja obveznost ustanoviti stavbno pravico, še zemljiškoknjižno dovolilo in vpis v zemljiško knjigo. 6 Več o tem dr. Matjaž Tratnik in ostali v Stavbna pravica in služnosti, stvarnopravni in davčnopravni vidiki, Inštitut za nepremičninsko pravo Maribor, Maribor 2007 in dr. Miha Juhart Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, Uradni list RS, Ljubljana 2018, komentar k 271. členu, str. 1214. 7 Zakonito stavbno pravico ureja tudi ZVEetL-1 v tretjem odstavku 23. člena: Šteje se, da je pripadajoče zemljišče skupni del stavbe, ki je v solastnini njenih vsakokratnih lastnikov, za podzemne stavbe pa, da imajo njihovi vsakokratni etažni lastniki na nepremičnini zakonito stavbno pravico po pravilih stvarnopravnega zakonika o več uporabnikih nepremičnine. 8 Več o tem M. Tratnik, nav. delo. 9 Ur. l. SFRJ št. 6-88/80 z dne 8. 2. 1980. 10 Tako M. Juhart, nav. delo, komentar k 271. členu, str. 1214. 11 Tako dr. Matija Damjan, Pravne podlage za ureditev položaja infrastrukturnih omrežij na tujih zemljiščih, Pravni letopis, 2013, stran 85. 12 Več o tem M. Tratnik, nav. delo. 13 Tako M Juhart, nav. delo, komentar k 256. členu, str. 1176. 14 Prvi odstavek 76. člena ZGJS je namreč določal, da z dnem uveljavitve tega zakona postanejo lastnina Republike, občine oziroma mesta Ljubljana, infrastrukturni objekti, naprave oziroma mreže ter mobilna sredstva, ki so v skladu s predpisi, namenjena izvajanju dejavnosti oziroma zadev iz 68. in prvega odstavka 72. člena tega zakona, vključno s sredstvi, ki so bila financirana iz sredstev prispevkov ali povračil iz sredstev samoprispevka ali iz sredstev, ki so se obvezno združevala na podlagi zakona, samoupravnega sporazuma ali drugega samoupravnega splošnega akta ali bila neodplačno prenesena v podjetja oziroma v organizacije za izvajanje dejavnosti iz 68. in prvega odstavka 62. člena tega zakona.