Jedro

Zaključek o datumu seznanitve s prenehanjem potreb po delu predstavlja dejansko ugotovitev sodišča, na katere je revizijsko sodišče vezano, saj v skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijske navedbe o drugem datumu seznanitve s poslovnim razlogom predstavljajo poskus uveljavitve nedovoljenega revizijskega razloga in ne razloga zmotne uporabe materialnega prava.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevke tožnika za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 31.3.2006, za vrnitev tožnika na delo (na delovno mesto hišnika), vpis delovne dobe v delovno knjižico od 29.8.2006 do vrnitve na delo, prijavo v socialno zavarovanje in za povrnitev stroškov postopka. Ugotovilo je, da je pri toženi stranki postalo nepotrebno delovno mesto enega od hišnikov. Po prejšnjih pravnomočnih sodbah sodišča sta bila na to delovno mesto vrnjena dva hišnika - tožnik in K.G.. Tožnik je obvestilo o nameravani odpovedi prejel 16.1.2006, odpoved pa je bila podana 31.3.2006, vendar pravočasno. Tožena stranka je namreč v vmesnem času našla drugo rešitev, in sicer prehod tožnika in še nekaterih delavcev k drugemu delodajalcu - P. d.o.o, vendar se je drugi delodajalec 1.3.2006 premislil, tožena stranka pa je od pogodbe odstopila. Zato se je z odpovednim razlogom seznanila šele 1.3.2006. Izbiro med obema hišnikoma je tožena stranka izvedla pravilno in upoštevala kriterije za ugotavljanje presežnih delavcev iz 39. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v RS (Uradni list RS, št. 52/94 in nadalj.). Tožena stranka tožniku ni bila dolžna ponuditi nove zaposlitve na delovnem mestu čistilca, saj ni šlo za ustrezno zaposlitev v smislu 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 42/2002).

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožnika in v prvem odstavku izreka spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 31.3.2006, v preostalem delu pa je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločilo je tudi, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Izhajalo je iz tega, da je tožena stranka tožnika pisno obvestila o nameravani redni odpovedi iz poslovnega razloga dne 16.1.2006 in da je glede na vsebino tega obvestila šteti, da se je najkasneje s tem datumom seznanila z razlogi za odpoved v smislu petega odstavka 88. člena ZDR. To pomeni, da je 17.2.2006 (pravilno 17.1.2006, kar jasno izhaja tudi iz kasnejše obrazložitve) pričel teči 30-dnevni prekluzivni rok za redno odpoved. Ta rok ni prenehal zaradi tega, ker se je tožena stranka z družbo P. d.o.o. dogovarjala za prehod tožnika k drugemu delodajalcu in je po neuspešnem dogovarjanju o tem prehodu s 1.3.2006 nepreklicno odstopila od pogodbe s to gospodarsko družbo. Rok za odpoved ni začel teči s 1.3.2006. To pomeni, da je potekel 16.2.2006, redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z 31.3.2006 pa je bila prepozna. Spremembo sodbe v tem delu je sodišče druge stopnje oprlo na določbe 4. točke 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list Republike Slovenije, št. 26/99 in nadalj.). V preostalem delu je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in mu vrnilo zadevo v novo sojenje; tožena stranka je namreč predlagala, da sodišče odloči o trajanju delovnega razmerja v skladu s 118. členom ZDR, sodišče prve stopnje pa o tem predlogu ni odločalo in tudi ni izvajalo dokazov.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ni sporno, kdaj je začel teči trideset dnevni rok za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je morala po sodbi sodišča vrniti tožnika nazaj na delo, vendar je imela že sklenjeno pogodbo za opravljanje čistilno-hišniške službe z družbo P. d.o.o.. Dogovorjeno je bilo, da bo tožnik še naprej delal pri tej družbi, ki pa kasneje ni prevzela delavcev. Šele z odstopom od pogodbe s tretjo družbo je bila prisiljena ugotavljati presežne delavce. Obrazložitev sodišča druge stopnje je nelogična, saj se je po zaključkih sodišča rok za odpoved iztekel 16.2.2006 - takrat pa tožena stranka še ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi družbi P. d.o.o.. Odpoved je lahko utemeljila šele po 1.3.2006, ko se je že vedelo, da bo čistilno-hišniško službo opravljala sama.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi sodbo sodišča druge stopnje samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizija ne uveljavlja bistvenih kršitev določb postopka, zaradi česar revizijsko sodišče ni preizkusilo izpodbijane sodbe v tej smeri.

Sodišči druge in prve stopnje sta ugotavljali pravočasnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, katerega obstoj med strankama ni bil sporen. Po petem odstavku 88. člena ZDR mora namreč delodajalec podati odpoved najkasneje v trideset dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Seznanitev delodajalca s poslovnim razlogom predstavlja njegovo seznanitev s tem, da so prenehale potrebe po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca.

Zaključek o datumu seznanitve s prenehanjem potreb po delu predstavlja dejansko ugotovitev sodišča, na katere je revizijsko sodišče vezano, saj v skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje v zvezi z zaključkom o tem, kdaj se je tožena stranka seznanila z poslovnim razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, spremenila dejanski zaključek sodišča prve stopnje, razlog za spremembo sodbe sodišča prve stopnje pa ni izhajal iz določbe 4. točke 358. člena ZPP (na katero se je oprlo sodišče druge stopnje). Ker pa tožena stranka tega v reviziji ne izpodbija kot bistvene kršitve določb postopka, saj se na ta revizijski razlog sploh ne sklicuje, revizijsko sodišče v takšno odločitev ni moglo in smelo poseči. Glede na to je lahko ugotovilo le, da je od seznanitve delodajalca s poslovnim razlogom (6.1.2006 - kar je dejanski zaključek sodišča druge stopnje, na katerega je revizijsko sodišče vezano) do redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku (dne 31.3.2006) potekel zakonski rok po petem odstavku 88. člena ZDR, to pa je bil utemeljen razlog za ugotovitev nezakonitosti odpovedi. Revizijske navedbe o drugem datumu seznanitve s poslovnim razlogom predstavljajo poskus uveljavitve nedovoljenega revizijskega razloga in ne razloga zmotne uporabe materialnega prava. Teh navedb ni bilo mogoče upoštevati. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.