Jedro

Oderuška pogodba je dvostranska odplačna pogodba, medtem ko pogodba o poravnavi ne vsebuje elementa odplačnosti. Vse revidentove navedbe, s katerimi zatrjuje, da je bila s sklenitvijo poravnave med strankama sklenjena oderuška pogodba, so zato neutemeljene.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da naj ugotovi, da je nična izvensodna poravnava, ki sta jo tožnik in tožena stranka sklenila 10.6.1987. Ugotovilo je, da je do poravnave, s katero sta se stranki sporazumeli, da bo tožena stranka tožniku plačala 1.500.000,00 din, prišlo zaradi sporazuma o povračilu škode, ki jo je tožnik utrpel zaradi nesreče pri delu. Tožnik je padel in si poškodoval desno nogo, ki mu jo je bilo treba amputirati nad kolenom. Sodišče je presodilo, da ne obstajajo zakonski pogoji za ugotovitev, da bi imela poravnava znake oderuške pogodbe, in da bi bila zato nična, tožnik pa tožbe na razveljavitev poravnave ni vložil v zakonskem roku za izpodbijanje pogodbe.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je tožnik pritožil, sodišče druge stopnje pa je pritožbo zavrnilo. Presodilo je, da vsebuje poravnava bistvene elemente, ki so povezani s tožnikovo nezgodo, da se je tožnik pred podpisom poravnave posvetoval s svojo pooblaščenko, da je vsebino poravnave pred podpisom prebral in da zoper njega ni bila uporabljena sila zaradi česar bi pristal na poravnavo. Presodilo je, da s sklenitvijo poravnave ni prišlo do kršitve načela vestnosti in poštenja ter enakosti v obligacijskih razmerjih. Zavrnilo je očitek, da je šlo za oderuško pogodbo. Nesorazmerje ni bilo ugotovljeno. Tudi elementi ničnosti niso bili ugotovljeni, saj ni bilo ugotovljeno, da bi tožena stranka izkoristila tožnikovo stisko ali težko gmotno stanje, neizkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost (1. odstavek 141. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89 ter RS, št. 88/99, ZOR).

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila med strankama sklenjena poravnava za šestkrat manjši znesek, kot je tožnik uveljavljal od tožene stranke. Tožnik je s sklenitvijo poravnave sprejel znesek, za katerega ni vedel, kaj zanj dejansko pomeni. Bil je v težkem socialnem položaju. Ob sklenitvi poravnave njegovo zdravljenje še ni bilo končano, tako da ni bilo upoštevano mnenje izvedenca ali zdravnika.

Tožnik je imel v času sklenitve izvensodne poravnave pooblaščenko, odvetnico, ki je tožena stranka ni hotela obveščati o poteku pogajanj. Svetovala je tožniku, naj je ne obvešča, torej je ravnala zlonamerno. O tem bi bilo treba zaslišati tožnikovo odvetnico ter preskrbeti dokaze Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, iz katerih bi bilo razvidno, iz katerih virov so se tožniku izplačevali zneski v času petletne odsotnosti tožnika. Teh dokazov sodišče prve stopnje ni izvedlo, zato je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. V vsakem primeru je tožnik v omenjenem času petih let prejemal zelo nizko nadomestilo. Ker tožena stranka tožniku ni izplačevala 100 % nadomestila, temveč le 60 %, je tožnika izkoristila, da bi se sama okoristila. Če bi tožnik uveljavljal odškodnino za nepremoženjsko škodo, bi mu ta pripadala v višini najmanj 120.000 DEM, med tem ko se je s poravnavo zavezala le za plačilo v vrednosti 7.000 DEM, s čemer se je neupravičeno okoristila.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/91 in Uradni list RS, št. 17/91-I, 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Te kršitve pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo. Revident drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne uveljavlja, zato sodišče bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni preizkušalo. Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti tudi za pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Osebe, med katerimi je spor ali negotovost glede kakšnega pravnega razmerja, lahko s pogodbo o poravnavi z vzajemnim popuščanjem prekinejo spor oziroma odpravijo negotovost in določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti (1. odstavek 1089. člena ZOR).

Popustitev je med drugim lahko v delni ali popolni pripoznavi kakšnega zahtevka druge stranke ali v odpovedi kakšnemu svojemu zahtevku (1. odstavek 1090. člena ZOR). Zaradi čezmernega prikrajšanja se ne more zahtevati razveljavitev poravnave (1094. člen ZOR). Za ničnost poravnave veljajo posebna pravila (1097. člen ZOR), po katerih je poravnava nična, če temelji na napačni veri obeh pogodbenikov, da obstaja pravno razmerje, ki ga v resnici ni, in če brez te napačne vere med njima ne bi bilo niti spora, niti negotovosti.

Revidentova navedba, da je prišlo med strankama do sklenitve oderuške pogodbe, ker naj bi tožnik pristal na šestkrat manjši znesek kot ga je sprva uveljavljal, ni utemeljena, ker veljavnosti pogodbe o poravnavi ni mogoče preizkušati z vidika, ali ima ta pogodba elemente oderuške pogodbe ali ne, kar sta sicer zmotno storili sodišči druge in prve stopnje. Oderuška pogodba je dvostranska odplačna pogodba, medtem ko pogodba o poravnavi ne vsebuje elementa odplačnosti. Vse revidentove navedbe, s katerimi zatrjuje, da je bila s sklenitvijo poravnave med strankama sklenjena oderuška pogodba, so zato neutemeljene.

V poravnavi, ki sta jo sklenila tožnik in tožena stranka, je vsaka stran delno popustila, saj tožnik ni uveljavljal svojega prvotnega zahtevka, tožena stranka pa je s tem, ko je sklenila poravnavo, priznala del odgovornosti za škodo, ki je nastala tožniku. Na nobeni strani ni šlo za "čisti odpust dolga" ali "čisto pripoznanje zahteve", kar bi pomenilo, da obravnavana pogodba nima značaja poravnave (dr. Stojan Cigoj, Komentar zakona o obligacijskih razmerjih, 4. knjiga, s. 2781).

Po določilih 1. odstavka 1097. člena ZOR je poravnava nična, če temelji na napačni veri obeh pogodbenikov, da obstaja pravno razmerje, ki ga v resnici ni, in če brez te napačne vere med njima ne bi bilo niti spora niti negotovosti. Pogodbenika sta poravnavo sklenila ob predpostavki, da med njima obstaja odškodninskopravno razmerje, česar nobena stranka ni izpodbijala, v dokaznem postopku pa ni prišlo do ugotovitev dejstev, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da takšnega razmerja med strankama ni. Zato za veljavnost pogodbe o poravnavi ni odločilno ali je bilo zdravljenje tožnika že končano in ali je bila vsa škoda v celoti ugotovljena. Odločilnega pomena za poravnavo je prava volja strank, ki pri sklepanju pogodbe o poravnavi zaradi škode, pristaneta na kompromis tudi s tem, da se odrečeta ugotavljanju višine škode in stopnje odgovornosti strank.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi sodišče druge stopnje tako zmotno uporabilo materialno pravo, da bi bila njegova sodba nezakonita, zato je revizijo na temelju določil 393. člena ZPP zavrnilo.

Določbe ZPP ter ZOR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.