Jedro

Zgolj morebitna selitev oškodovank sama po sebi za presojo obdolženčeve ponovitvene nevarnosti ne more biti odločilna, saj je za zagotovitev njune varnosti bistveno, da se obdolžencu onemogoči stik z njima.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kranju je s sklepom I Kpr 15187/2023 z dne 7. 7. 2023 zoper obdolženega A. A. zaradi kaznivih dejanj po drugem odstavku 192. člena, prvem odstavku 191. člena in tretjem odstavku 173. člena, dveh kaznivih dejanj po prvem odstavku 171. člena, šestih kaznivih dejanj po drugem odstavku 176. člena, kaznivega dejanja po tretjem odstavku 173. člena, šestnajstih kaznivih dejanj po drugem odstavku 176. člena in dveh kaznivih dejanj po prvem odstavku 172. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) odredila pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kranju je s sklepom I Ks 15187/2023 z dne 12. 7. 2023 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Obdolženčev zagovornik je zoper izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki vplivajo na zakonitost izpodbijanega sklepa. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti, razveljavi izpodbijani sklep in obdolžencu odpravi pripor.

3. Vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovorila, da izpodbijani pravnomočni sklep vsebuje ustrezno obrazložitev vseh predpostavk za odreditev pripora, presoja sodišča o neogibnosti odreditve pripora pa vsebuje tudi presojo, da odreditev milejšega omejevalnega ukrepa za preprečitev ponovitvene nevarnosti ne bi zadostovala.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke posredovalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki v svojem odgovoru vztraja pri navedbah v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

5. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je sodišče v celoti verjelo izpovedbam tretjih oseb, ne da bi kritično ovrednotilo psihofizično stanje obeh oškodovank in potencialno možnost, da bi oškodovanka B. B. lahko tudi manipulirala s tretjimi osebami z namenom škodovati obdolžencu, saj naj bi že v preteklosti za svoje osebne težave vedno krivila obdolženca. Vložnik navaja, da se zunajobravnavni senat do teh pritožbenih očitkov ni opredelil oziroma se je opredelil zgolj pavšalno.

6. Vrhovno sodišče v zvezi z vložnikovimi navedbami ugotavlja, da je preiskovalna sodnica v obrazložitvi izpodbijanega sklepa svoj zaključek o obstoju utemeljenega suma oprla na obširne, podrobne in razumne razloge. Natančno je opisala vsebino zapisnikov, poročil in uradnih zaznamkov pristojnega centra za socialno delo (CSD Gorenjska – Enota Kranj), socialno pedagoških poročil Vzgojnega zavoda Kranj, poročil A. in pedopsihiatričnega poročila, iz katerih izhaja, da je oškodovanka B. B. strokovnim delavcem navedenih zavodov večkrat izpovedala o fizičnih in spolnih zlorabah, ki naj bi jih utrpela s strani obdolženca, določene znake spolne zlorabe (med drugim oškodovankino kompleksno psihopatologijo, ki vzbuja sum doživetih stresnih in nasilnih dogodkov ter spolnega nasilja) pa so ugotovile tudi navedene institucije. Iz razlogov izpodbijanega pravnomočnega sklepa izhaja tudi natančen opis izjav oškodovane B. B. ter opis vsebine posnetkov, ki so se nahajali na zaseženi elektronski napravi, iz katerih je razvidno, da naj bi obdolženec preko na skrivaj nameščene kamere v kopalnici prikrito snemal intimne predele oškodovank B. B. in C. C. ter D. D. ter posnel spolna ravnanja, ki naj bi jih izvršil zoper oškodovano C. C.1 Vložnikov očitek, da je sodišče ob presoji utemeljenosti suma zgolj nekritično sledilo izjavam tretjih oseb, je torej očitno neutemeljen.

7. Prav tako je neutemeljena tudi navedba, da se zunajobravnavni senat do navedenih očitkov ni opredelil oziroma se je opredelil zgolj pavšalno. Senat je na vložnikove pritožbene navedbe ustrezno odgovoril v točkah 5. in 6. obrazložitve drugostopenjskega sklepa in vložniku pravilno pojasnil, da presoja utemeljenosti suma ne vključuje presoje verodostojnosti nasprotujočih si dokazov, saj je takšna dokazna ocena pridržana razpravljajočemu senatu v fazi glavne obravnave.2 Ocena spoznavne vrednosti dokazov, za katero se smiselno zavzema vložnik, temelji na kvalitetnejši spoznavni metodi, ki zahteva predhodno izvedbo formalnih dokazov v okviru kontradiktornega postopka in se torej kvalitativno razlikuje od presoje utemeljenosti suma v zgodnejših fazah kazenskega postopka, v katerih sodišče sklepa na podlagi neformalnih dokazov (dokaznih virov).3 Vložnik s svojimi navedbami po vsebini nasprotuje dejanskim ugotovitvam preiskovalne sodnice in zunajobravnavnega senata, česar pa po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more storiti.

8. Iz razlogov izpodbijanega pravnomočnega sklepa je razvidno, da je sodišče na strani objektivnih okoliščin, ki kažejo na obdolženčevo ponovitveno nevarnost, upoštevalo (i) veliko število domnevno izvršenih hudih kaznivih dejanj, za katera so predpisane visoke zaporne kazni, (ii) kontinuirano izvrševanje kaznivih dejanj skozi daljše časovno obdobje in (iii) način izvršitve, saj naj bi obdolženec izkoristil okoliščino, da je z mamo oškodovank živel v zunajzakonski skupnosti, izkoristil pa naj bi tudi hujšo duševno zaostalost oškodovanke C. C., prav tako naj bi oškodovanko B. B., ki še ni bila stara 15 let, opil in nato otipaval po spolovilih. Na strani subjektivnih okoliščin je sodišče upoštevalo zlasti (i) obdolženčevo izrazito vztrajnost, saj naj bi z dejanji nadaljeval kljub več prijavam, tudi s strani očeta oškodovank, (ii) njegovo predrznost, saj naj bi ves čas oškodovanki tudi snemal, izkoristil pa je tudi priložnost, da je posnel prijateljico oškodovane B. B., ter (iii) okoliščino, da naj bi obdolženi kršil predhodno izrečeno prepoved približevanja. Sodišče je v nadaljevanju presodilo, da ugotovljene okoliščine pretehtajo nad siceršnjo predhodno nekaznovanostjo obdolženca, in da je pripor, tudi ob upoštevanju dejstva, da prebivališče obdolženca ni znano, neogibno potreben za odvrnitev obdolženčeve ponovitvene nevarnosti.4

9. Obrazložitev, ki jo vsebuje izpodbijani pravnomočni sklep, je po presoji Vrhovnega sodišča razumna in ustreza merilom presoje obstoja ponovitvene nevarnosti, zato zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

10. V zvezi z vložnikovo navedbo, da je bila obdolžencu prostost odvzeta šele eno leto po obdobju, v katerem naj bi izvršil kazniva dejanja, je Vrhovno sodišče že judiciralo, da sodišče pripor odredi na predlog državnega tožilca in takrat presoja, ali so podani razlogi za pripor, zato ni odločilno, ali so ti razlogi novi, ali pa so obstajali že prej, vendar pripor zoper obdolženca tedaj ni bil predlagan.5

11. Sodišče je pri odločanju o odreditvi pripora tehtalo tudi vložnikove navedbe o tem, da je med prenehanjem domnevnega izvrševanja očitanih kaznivih dejanj in odreditvijo pripora poteklo skoraj eno leto in da obe oškodovanki skupaj s partnerjema živita na drugih lokacijah, vendar je glede na težo opisanih objektivnih in subjektivnih okoliščin razumno presodilo, da te navedbe za presojo obdolženčeve ponovitvene nevarnosti niso bistvene.6 Iz razlogov izpodbijanega pravnomočnega sklepa je namreč razvidno, da naj bi obdolženec tudi po 22. 8. 2022 kljub prepovedi približevanja še vedno zahajal v stanovanje, pri čemer naj bi ga oškodovanka večkrat videla, strokovnim delavkam CSD Kranj pa je povedala, da so pred dvema letoma, ko je bil zaradi podobnih dogodkov izseljen, v kleti našli improvizirano stanovanje, po čemer so sklepali, da si je tam uredil bivališče.7 Vrhovno sodišče ob tem dodaja, da zgolj morebitna selitev oškodovank sama po sebi za presojo obdolženčeve ponovitvene nevarnosti ne more biti odločilna, saj je za zagotovitev njune varnosti bistveno, da se obdolžencu onemogoči stik z njima.

12. Zunajobravnavni senat je vložniku na vsebinsko enake pritožbene navedbe tudi pravilno odgovoril, da se ponovitvena nevarnost ne razteza zgolj na konkretnega oškodovanca, temveč tudi na nevarnost ponavljanja istovrstnih kaznivih dejanj na škodo drugih oseb,8 pri čemer pa iz razlogov sklepa preiskovalne sodnice izhaja, da naj bi obdolženec v preteklosti že s prikrito nameščeno kamero med njenim obiskom snemal tudi prijateljico oškodovane B. B., D. D. Vložnik z nadaljnjimi navedbami o tem, da pri obdolžencu ni podana ponovitvena nevarnost, tudi v tem delu zahteve po vsebini uveljavlja predvsem izpodbojni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

13. Končno so neutemeljene tudi vložnikove navedbe o tem, da potencialno ponovitveno nevarnost preprečuje že sam kazenski postopek in da je sodišče prekršilo določbo drugega odstavka 192. člena ZKP, saj bi za odvrnitev ponovitvene nevarnosti zadoščal že milejši ukrep hišnega pripora. Sodišče je v izpodbijanem sklepu v zadostni meri in razumno pojasnilo, zakaj je v obravnavani zadevi odreditev pripora neogibno potrebna in sorazmerna, pri tem pa se je pravilno oprlo na ugotovljene okoliščine, iz katerih izhaja obdolženčeva ponovitvena nevarnost,9 ter na naravo in težo očitanih kaznivih dejanj, ki se odražajo v predpisanem kaznovalnem okvirju.10 Izpostavilo je, da naj bi obdolženec s kaznivimi dejanji nadaljeval kljub večkratnim predhodnim prijavam, kršil pa naj bi tudi prepoved približevanja, zato vložnikovemu stališču glede na dejanske ugotovitve, ki izhajajo iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa, ni mogoče slediti. Nenazadnje je sodišče ugotovilo tudi, da obdolženčevo dejansko prebivališče niti ni znano, po lastni izjavi pa spi v zapuščenem osebnem vozilu, česar ni bilo mogoče preveriti.

C.

14. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zatrjevane kršitve zakona niso podane, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila v pretežnem delu vložena zaradi izpodbojnega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.

15. Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 18. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

1 Točke od 4 do 11 razlogov prvostopenjskega sklepa. 2 Prim. sodbe Vrhovnega sodišča RS RS XI Ips 51613/2020 z dne 12. 11. 2020, XI Ips 3780/2016-170 z dne 10. 3. 2016, XI Ips 11586/2015-241 z dne 24. 4. 2015 in številne druge. 3 Prim. npr. G. Klun, 169. člen, v: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem – 1. knjiga, Lexpera: GV Založba, Ljubljana 2023, str. 1028. Prim. tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS XI Ips 37941/2023 z dne 20. 7. 2023. 4 Točka 12 razlogov prvostopenjskega sklepa in točka 8 razlogov drugostopenjskega sklepa. 5 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS XI Ips 28025/2022 z dne 6. 4. 2023. 6 Točka 8 razlogov drugostopenjskega sklepa. 7 Točka 7 razlogov prvostopenjskega sklepa. 8 Točka 8. razlogov drugostopenjskega sklepa. 9 Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS I Ips 483/2008 z dne 19. 1. 2009. 10 Točki 12. in 13. razlogov prvostopenjskega sklepa, točki 8. in 9. razlogov drugostopenjskega sklepa.