Jedro

Ob tem ko se določbo 29. tč. 3. člena ZDen v praksi (tudi Vrhovnega sodišča RS) enotno razlaga, da predstavlja pravni temelj za denacionalizacijo v primeru, ko znaša delež neustreznosti (nadomestnih zemljišč v primerjavi z odvzetimi zemljišči) nad 30 %, ter da se denacionalizacijo priznava v obsegu neustreznosti, je treba delež neustreznosti točno ugotoviti - to pa brez ovrednotenja vplivov razlikovalnih okoliščin na vrednost zemljišč, ugotovljeno po Odloku, ni mogoče. Uporaba razlikovalnih okoliščin kot dopolnilnih kriterijev za ugotovitev ustreznosti nadomestnih zemljišč po presoji sodišča pride v poštev le izjemoma, kadar stranka, ki denacionalizacijo uveljavlja, zatrjuje in tudi izkazuje take okoliščine (po stanju ob podržavljenju), upoštevati pa jih je mogoče le v takem vsebinskem in vrednostnem okviru, kot to dopuščajo splošni odškodninski oziroma premoženjski predpisi, ki se po 6. členu ZDen tudi lahko uporabljajo v denacionalizacijskih postopkih.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugodila pritožbama Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (SKZG) in AAA d.o.o. zoper v ponovnem postopku izdano delno odločbo Upravne enote A z dne 9. 10. 2001, s katero je le-ta pok. AA in BB vrnila solastninski delež do 11354/20000 na parc. št. 738/3 k.o. B, njiva 5 v izmeri 20.000 m2, vsakemu do 1/2, za zavezanca za vračilo nepremičnine v last določila SKZG, za zavezanca za vračilo v posest pa AAA d.o.o., ter odločila, da mora skrbnik za posebni primer v 15 dneh od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji nakazati SKZG vso revalorizirano prejeto odškodnino v denarju v znesku 4.749,90 DEM, ter to odločbo odpravila in zadevo vrnila v ponovni postopek, pritožbo tožeče stranke pa je zavrnila. Tožena stranka v razlogih navaja, da si je prvostopni organ očitno nepravilno razlagal napotek pritožbenega organa, naj se v ponovnem postopku pri ugotavljanju ustreznosti nadomestnega zemljišča v smislu 29. točke 3. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) poleg vrednosti nadomestnega zemljišča kot glavnega kriterija upoštevajo še druge okoliščine, kot so oddaljenost, naravnanost oziroma kompleksnost celotne kmetije, velikost kmetije ipd., ter naj se možnost sodelovanja pri tem da vlagateljici zahteve za denacionalizacijo. V ponovnem postopku je tako vlagateljica predložila izvedeniško mnenje izvedenca - cenilca CC, ki pa ni izdelano v skladu s predpisano metodologijo, ki se po tretjem odstavku 44. člena ZDen v postopku denacionalizacije uporablja za vrednotenje kmetijskih zemljišč in gozdov. Cenilec je ocenil, da je ob arondaciji vrednost nadomestnega zemljišča znašala le 54,25 % vrednosti odvzetega zemljišča, čemur je prvostopni organ v celoti sledil, ne da bi se do tega vprašanja kakorkoli opredelil, ter upravičencema vrnil podržavljeno zemljišče v deležu 45,75 %, čeprav je odškodnina za to zemljišče znašala 80 % vrednosti arondiranega zemljišča. Prvostopni organ je tako, čeprav je bila vrednost nadomestnega zemljišča v prejšnjem postopku pravilno ugotovljena po Odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Odlok), v ponovnem postopku to vrednost nepravilno ugotovil, ob tem pa tudi ni upošteval okoliščin, v skladu z napotilom - ki bi na oceno ustreznosti nadomestnih zemljišč lahko vplivale. Pojma ustreznosti nadomestnih zemljišč ZDen ne razlaga, v sodni praksi pa se je oblikovalo stališče, da je to zemljišče, ki je vredno več kot 70 % vrednosti arondiranega zemljišča, če druge razlikovalne okoliščine, kot so oddaljenost, dostopnost, celovitost, naravnanost in kompleksnost kmetije ne odstopajo do take mere, da o ustreznosti nadomestnega zemljišča ni mogoče govoriti. Če pa so take, da jih je treba pri presoji ustreznosti nadomestnega zemljišča upoštevati, pa se jih po mnenju pritožbenega organa ne da vrednotiti po ZDen, ker za to ni predpisane metodologije in tudi sicer ne vplivajo na samo vrednost zemljišča, ki se v postopkih po ZDen lahko ugotavlja le po Odloku. Pomožne kriterije se tako upošteva na ta način, da se na njihovi podlagi upravičenost do denacionalizacije prizna, čeprav bi sicer izračun vrednosti izkazoval ustreznost nadomestnih zemljišč. Ker je prvostopni organ v ponovnem postopku nepravilno ugotovil vrednost nadomestnega zemljišča, ni pa tudi ugotovil obstoja navedenih okoliščin oziroma njihovega morebitnega vpliva na ugotovitev o ustreznosti nadomestnega zemljišča, tako ključni pogoj za denacionalizacijo po 29. točki 3. člena ZDen, to je ustreznost nadomestnega zemljišča, v obravnavani zadevi še ni ugotovljen, ter še ni (bilo) mogoče odločiti o upravičenosti do denacionalizacije, zato sta pritožbi SKZG in AAA d.o.o. utemeljeni. Pritožba vlagateljice zahteve za denacionalizacijo pa ni utemeljena. Za obveznost upoštevanja ob podržavljenju dane odškodnine niti ni pomembno, ali je upravičenka odškodnino prevzela, pomembno je le, da ji je le-ta bila odmerjena in da je akt, s katerim je bila odmerjena, postal izvršljiv. Po določbi 29. točke 3. člena ZDen je oseba upravičena do denacionalizacije le pod pogojem, da ni dobila ustreznih nadomestnih zemljišč. V takem primeru se ji vrne razlika zemljišč v vrednosti, kolikor ustreznih nadomestnih zemljišč ni dobila. Torej ne more tožnica zahtevati vračila celotne podržavljene parcele, niti če bi odškodnino za vrednost dodeljenih nadomestnih zemljišč vrnila, kot ponuja sama.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da se je SKZG neupravičeno pritožil, saj se ni udeleževal ustnih obravnav, na katerih bi lahko sporna vprašanja razjasnili. Dalje navaja, da je za podržavljeno zemljišče dobila kot nadomestno zemljišče 6 majhnih, med seboj razkropljenih parcel, česar ni mogoče šteti kot ustrezno nadomestno zemljišče. Z dokazovanjem, da dodeljeno zemljišče ni ustrezno nadomestno zemljišče, pa so zanjo nastali tudi stroški, za katere meni, da jih neupravičeno mora nositi, saj bi morali bremeniti tistega, ki zatrjuje ustreznost nadomestnih zemljišč. AAA d.o.o. se je prav tako neutemeljeno pritožil in ugovarjal glede prevrednotenja parcele in tudi glede izvedenca. Tožeča stranka vztraja na neustreznosti nadomestnega zemljišča in na tem, da je cenitev nadomestnega zemljišča pravilna. Ni jasno, kako je tožena stranka prišla do ugotovitve, da je vrednost nadomestnega zemljišča znašala 80 % vrednosti arondiranega zemljišča. Ne strinja se tudi z ZDen. Ni pravično, da tisti, ki so prejeli kupnino v vrednosti manj kot 30 % zemljišča, prejmejo zdaj celotno zemljišče, tisti ki so dobili nad 70 % vrednosti, pa naj ne bi dobili ničesar. Prav tako ne, da se šteje, da je tisti, ki je denar za podržavljeno lastnino zavrnil, ta denar prejel. Navaja, da pri njih zemlje niso prodajali ter da zato tudi denarja - odškodnine niso hoteli vzeti. Po njenem mnenju bi bilo le tedaj mogoče upoštevati, da je odškodnino prejela, če bi upravni organi to dokazali z listino z njenim podpisom. Zaradi navedenega tožnica sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči v stvari ter ji prizna vrnitev celotne parcele ob tem, da vrne odškodnino, ki jo je prejela v obliki nadomestila zemljišč v vrednosti 18.618,40 DEM. Naknadno je tožnica tožbo dopolnila še s posredovanjem sklepa z dne 23. 10. 1962, iz katerega izhaja, da je denar iz naslova odškodnine za podržavljeno premoženje ostal na proračunu Občine A. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

SKZG in AAA d.o.o. na tožbo nista odgovorila.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem postopku s pisno izjavo z dne 29. 8. 2002. Tožba ni utemeljena.

Odločitev tožene stranke je pravilna, ni pa tožena stranka navedla pravilno vseh razlogov za odločitev.

Sodišče se s toženo stranko strinja, da bo v postopku treba ponovno ugotavljati, ali je podan pravni temelj za denacionalizacijo ter nato glede na ugotovitev o obstoju pravnega temelja denacionalizacijo priznati ali zavrniti. V izpodbijanem prvostopnem postopku je denacionalizacijski organ sicer ugotavljal, ali sta upravičenca za podržavljena zemljišča prejela ustrezna nadomestna zemljišča. Vendar pa ima tožena stranka prav, da prvostopni organ ni pravilno ugotovil vrednosti nadomestnih (in odvzetih) zemljišč, ker se je oprl na izvedensko mnenje izvedenca - cenilca, ki je za izračun uporabil tržne cene, in ni pravilno upošteval dopolnilnih kriterijev, kar pomeni, da ni mogel pravilno ugotoviti obstoja pravnega temelja za denacionalizacijo po 29. tč. 3. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98- odl. US, 66/00 in 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US, 54/02 odl. US) in tudi ne deleža neustreznosti, ter je posledično njegova odločitev o denacionalizaciji nepravilna. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi pravilno razložila, da je vrednost odvzetih in nadomestnih zemljišč treba ugotavljati po Odloku (Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92), pri tem pa po njegovem 2. členu za zemljišča upoštevati katastrsko kulturo (uradne podatke), katastrski razred in katastrski okraj v času podržavljenja, in uporabiti tudi predpisano ceno (4. člen). Tožena stranka ima tudi prav, da se poleg vrednosti kot glavnega kriterija za ugotavljanje ustreznosti nadomestnih zemljišč lahko upoštevajo še druge okoliščine (kot dopolnilni kriteriji). Vendar pa sodišče, drugače kot tožena stranka, meni, da je tudi vpliv razlikovalnih okoliščin v okviru ugotavljanja ustreznosti nadomestnih zemljišč treba vrednotiti, ne glede na to, da ZDen metodologije za to ne določa. Namreč ob tem ko se določbo 29. tč. 3. člena ZDen v praksi (tudi Vrhovnega sodišča RS) enotno razlaga, da predstavlja pravni temelj za denacionalizacijo v primeru, ko znaša delež neustreznosti (nadomestnih zemljišč v primerjavi z odvzetimi zemljišči) nad 30 %, ter da se denacionalizacijo priznava v obsegu neustreznosti, je treba delež neustreznosti točno ugotoviti - to pa brez ovrednotenja vplivov omenjenih razlikovalnih okoliščin na vrednost zemljišč, ugotovljeno po Odloku, ni mogoče. Sicer pa uporaba razlikovalnih okoliščin kot dopolnilnih kriterijev za ugotovitev ustreznosti nadomestnih zemljišč po presoji sodišča pride v poštev le izjemoma, kadar stranka, ki denacionalizacijo uveljavlja, kajti na njej je (po 137. členu Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 47/86, ZUP/86, ki se po 324. členu ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02, v tej zadevi uporablja) dokazno breme, zatrjuje in tudi izkazuje take okoliščine (po stanju ob podržavljenju), upoštevati pa jih je mogoče le v takem vsebinskem in vrednostnem okviru, kot to dopuščajo splošni odškodninski oziroma premoženjski predpisi, ki se po 6. členu ZDen tudi lahko uporabljajo v denacionalizacijskih postopkih. To pomeni, da se priznajo le tiste razlikovalne okoliščine, ki jih upošteva metodologija, ki se uporablja za ugotavljanje vrednosti kmetijskih zemljišč, in v procentualnem okviru, ki ga predvidevajo ti predpisi. V tem smislu bi bilo po mnenju sodišča v ponovnem postopku treba obravnavati s strani tožnice v postopku zatrjevane okoliščine o neustreznosti nadomestnih zemljišč, razen kolikor se nanašajo na kvaliteto zemljišč, ki je upoštevana že v metodologiji za izračun vrednosti v Odloku ter je kot dopolnitvi kriterij ni mogoče ponovno upoštevati.

Če bo upravičenost do denacionalizacije glede na dopolnjeni posebni ugotovitveni postopek v ponovnem postopku mogoče priznati, pa bo treba tudi drugače kot v prvostopni odločbi odločiti o vrnitvi nepremičnine. Namreč odločitev prvostopnega organa o vrnitvi solastninskega deleža na parceli z vrnitvijo tudi posesti ni pravilna. Pri vračanju nepremičnine v last in posest (kot je bilo odločeno) vrnitev nepremičnine v idealnem deležu ni mogoča, zato je, kadar se denacionalizacijo prizna v taki obliki, treba v denacionalizacijskem postopku pred odločitvijo v zadevi izvesti razdelitev nepremičnine ter v denacionalizaciji vrniti že odmerjeni in parcelirani del zemljišča. Vrnitev solastninskega deleža na parceli je v smislu ZDen vrnitev zemljišča z vzpostavitvijo solastninske pravice. Ta oblika denacionalizacije je urejena v 27. členu ZDen ter je pri vračanju na ta način to določbo tudi treba uporabiti, kar pomeni, da je parcelo treba obravnavati kot kompleks ali v kompleksu ter glede na to vrniti le solastninski delež, brez vrnitve (dela) nepremičnine tudi v posest, kajti pri vračanju kmetijskih zemljišč iz kompleksov ali v kompleksu se po navedeni zakonski določbi posesti ne vrača (3. oziroma 9. odstavek 27. člena ZDen). Prvostopni organ pa je, ker je odločil drugače, nepravilno uporabil materialni zakon in je njegova odločitev nezakonita tudi iz tega razloga. Tožena stranka je pri preizkusu zakonitosti po uradni dolžnosti navedeno nezakonitost prezrla. Vendar je njena odločitev kljub temu pravilna, saj je prvostopno odločbo morala odpraviti že iz drugih razlogov. Še navedeni razlog za odločitev (o odpravi), ki ga je dodalo sodišče, pa bo prvostopni organ moral upoštevati pri odločanju v ponovnem postopku.

Na tožbena ugovora, da pravnim prednikom tožnice niso bila dodeljena ustrezna nadomestna zemljišča ter da se tožnici neupravičeno nalaga breme dokazovanja neustreznosti dodeljenih nadomestnih zemljišč, je s povedanim sodišče že odgovorilo. O stroških postopka (ki obsegajo med drugim denarne izdatke tudi za izvedence) pa organ mora, upoštevajoč pri tem ustrezne postopkovne določbe ZUP/86, odločiti v odločbi, s katero se postopek konča ali v njej napovedati izdajo posebnega sklepa, ter je tudi odločitev o stroških dopustno izpodbijati. Ostali tožbeni ugovori pa so tudi neutemeljeni in na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Stranka, ki v postopku aktivno ne sodeluje, pravice pritožbe ne izgubi, kot zmotno meni tožnica. Edina neugodnost, ki jo po zakonu doleti, je, da v pritožbi ne more uveljavljati novih dejstev in novih dokazov, če (ker) je opustila uveljavljanje le-teh v prvostopnem postopku. Zato tožnica z ugovorom, da je pritožba SKZG neutemeljena, ker SKZG ni sodeloval na ustnih obravnavah, ne more uspeti. V sodni praksi pa je tudi že potrjeno stališče, da se po določbi 2. odstavka 90. člena ZDen (ki določa, da se za neodplačno podržavljeno premoženje šteje tudi premoženje, za katerega je bila dana odškodnina, ki ni presegla 30 % njegove vrednosti) presoja tudi ustreznost nadomestnih zemljišč, dodeljenih v arondacijskem postopku, ter da se v skladu z navedeno določbo šteje, da je ustrezno tisto nadomestno zemljišče, ki dosega 70 % vrednosti podržavljenega zemljišča. Prav tako je neutemeljen ugovor, da denarne odškodnine, ki je v okviru arondacije pravni predniki tožnice niso hoteli sprejeti, v denacionalizacijskem postopku ne bi smeli upoštevati. Že tožena stranka je tožnici pravilno pojasnila razloge za upoštevanje priznane denarne odškodnine, in na te razloge se sodišče sklicuje (2. odstavek 67. člena ZUS). Tožnica pa tudi ne more uspeti s predlogom za tak način rešitve zadeve, da bi vrnila nadomestna zemljišča in bi ji bilo odvzeto zemljišče vrnjeno v celoti, kajti po stališču tega sodišča, ki ga potrjuje tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča, je treba razlagati določbo 29 tč. 3. člena ZDen tako, da se po Temeljnem zakonu o razlastitvi odvzeta zemljišča vračajo, če zanje niso bila dana ustrezna nadomestna zemljišča, in sicer v deležu neustreznosti.

Ker je izpodbijana odločba utemeljena, čeprav tudi iz razlogov, ki jih je dodalo sodišče v sodbi, je sodišče tožbo na podlagi drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.